Za vsakim človekom stoji še veliko drugih ljudi. Takšnih, ki jih večina nikoli ne spozna. Takšnih, ki ti v najtežjih trenutkih tiho rečejo: “Zmoreš.” Takšnih, ki verjamejo vate tudi takrat, ko sam vase še malo podvomiš.
Če danes obstajajo Pisma iz sirotišnice, potem niso nastala samo zaradi mene. Nastala so zaradi vseh vas.
Zaradi ljudi, ki ste me spodbujali, ko sem želela odnehati. Ki ste z mano jokali. Se z mano veselili. Verjeli v moje malo nore ideje. Me učili, me poslušali, mi odpirali vrata in mi vedno znova pokazali, da nobena velika zgodba nikoli ni zgodba enega samega človeka.
Vsak izmed vas je pustil svoj podpis med vrsticami teh pisem.
Hvala.
Maruša
Če obstaja oseba, ki je “kriva”, da sem prvič stopila na afriška tla, si to ti.
Moja sestra. Moja največja podpornica. Moja najboljša prijateljica. Nepogrešljiv del najine “dvojice”.
Hvala, ker si bila tista, ki je izrekla tisti usodni stavek: “Kaj pa, če bi šli v Afriko?”
Mislim, da nobena od naju takrat ni slutila, kam naju bo odpeljal.
Liu
Če je kdo z mano odprl Pandorino skrinjico sirotišnice, si bila to ti.
Skupaj sva se znašli v trenutkih, ki jih človek težko opiše.Držali sva v naročju otroke, medtem ko sva poslušali besede zdravnikov, da nama lahko umrejo.
Skupaj sva jokali. Skupaj sva upali.
In skupaj sva slavili življenja.
Takšnih vezi življenje ne ustvari pogosto.
Vesna Meško
Mislim, da sploh ne veš, kako pomemben del te zgodbe si.
Morda je bil prav najin prvi intervju tisti trenutek, ko se je nekje v meni rodila ideja, da morajo te zgodbe dobiti prostor.
Da morajo postati pisma.
Hvala, ker si jim pomagala prvič dati javni glas.
Sara Pelc Teržan
Nekateri ljudje hodijo ob tebi, ne da bi bili fizično zraven.
Ti si ena izmed njih.
Od prvega dne.
Neštetokrat si bila moj varen prostor, moj razum in moja opora.
Marsikateri dan bi bil brez tebe precej težji.
Hvala.
Osnovna šola Videm pri Ptuju
Hvala ravnatelju Robertu Murku in celotnemu kolektivu, ker verjamete v moje delo, me spodbujate in razumete, da je mogoče biti učitelj tudi daleč od šolskih klopi.
Vaša podpora mi pomeni veliko več, kot si morda predstavljate.
Gimnazija Ormož
Hvala ravnateljici Klavdiji Škorjanec Zorjan ter profesorici Renati Bezjak.
Za podporo.
Za zaupanje.
Za pogovore.
Za vse spodbudne besede, ko sem jih najbolj potrebovala.
Jan Špiclin
Od najinega prvega pogovora naprej sem vedela, da se najina zgodba ne konča pri enem priznanju.
Kot sva rekla …
To je šele začetek.
Hvala, ker si inspiracija in opomnik, da dobrota nima starosti.
Ksenija
Ha.
Si mislila, da te bom izpustila?
Pa te ne bom.
Hvala, ker si.
Vse ostalo pa tako ali tako že veš.
Sanja
Moja Palčica S.
Od tistega dne naprej. Saj veš.
Hvala za vse.
Neži, Katja, Melita, Ana in Nina
Vsak človek potrebuje prijatelje, ob katerih je lahko popolnoma svoj.
Jaz imam srečo, da imam vas.
Hvala za vse objeme, pogovore, sporočila in tiho prisotnost.
Flavia, Yan, Jatau in vsi moji gambijski ljudje
Hvala, ker ste me sprejeli medse.
Ker ste mi pokazali, da družina ni vedno tista, v katero se rodiš.
Včasih je to družina, ki jo srečaš na drugem koncu sveta.
Moji prijatelji
Hvala, ker ste ob meni.
Ko jočem.
Ko se smejim.
Ko dvomim.
Ko sanjam malo preveč.
Ker me vedno znova opomnite, da nikoli ne hodim sama.
Moja družina
Za konec pa vam.
Moji družini.
Vi ste moj prvi dom.
Moj varen pristan.
Moja največja opora.
Vi ste tisti, ki ste mi dali krila, me naučili leteti in mi hkrati dali občutek, da se imam vedno kam vrniti.
Če sem danes človek, kakršen sem, sem to predvsem zaradi vas.
Hvala za vse.
Rada vas imam.
Vsak človek, ki ga srečamo, pusti v nas svojo sled. Če sem koga nehote izpustila z imenom, vedite, da zagotovo niste izpuščeni iz srca. Hvala, ker hodite to pot skupaj z menoj.