Noben dan v sirotišnici ni povsem enak, čeprav je v vsakem moč čutiti sledi podobnosti. Vedno se zgodi nekaj nepredvidljivega, vedno nekdo potrebuje malo več pozornosti, malo več nege ali malo več objemov. A kljub temu ima vsak dan svoj ritem.

Dan se začne zgodaj.

Ko stopiš skozi vrata, sirotišnica šele počasi oživi. Iz sob začne prihajati vedno več otroškega čebljanja, joka dojenčkov in drobnih korakov. Najprej sledijo najmlajši. Prebujanje. Nasmehi. Prvi jutranji objemi. Previjanje, umivanje, nega kože, zdravila za tiste, ki jih potrebujejo. Menjava plenic. Včasih tudi preoblačenje postelj, če je bila noč nekoliko bolj nemirna.

Zelo hitro ugotoviš, da je organizacija svojega dela skoraj polovica uspeha. Če si že zjutraj pripraviš oblačila, plenice, flaške, kreme, zdravila in vse ostalo, je dan veliko mirnejši. Ker ko se prebudi deset ali petnajst majhnih otrok hkrati, časa za iskanje stvari, ki so po večini popolnoma pomešane v omari preprosto ni. Ja, ja … zgodi se, da je Samsan oblečen v oblekco od Yassin, in obratno. Roza pri fantkih – ja, se zgodi.

Ko so dojenčki urejeni, pridejo na vrsto malčki. Počešeš lase, umiješ obrazke, zamenjaš oblačila, zavežeš kakšen čevelj ali pa ga preprosto poiščeš, ker je medtem že nekam izginil. Če jih otrok sploh ima. Poskrbiš, da so vsaj približno urejeni, čeprav veš, da bo čez pet minut polovica otrok ponovno bosa, umazana ali mokra. In to je popolnoma normalno.

Potem pride čas za zajtrk.

Flaške za najmlajše. Hranjenje tistih, ki še ne zmorejo sami. Nekateri jedo hitro, drugi potrebujejo veliko potrpežljivosti. Medtem starejši otroci že sami poskrbijo zase. Veliko stvari znajo, ker so se jih morali naučiti zelo zgodaj.

Ko so trebuščki polni, se življenje preseli na dvorišče.

Dojenčke prenesemo ven na odeje v bantabi ali pod senco dreves. Tam se začne tisti najlepši del dneva. Igra. Cartanje. Učenje prvih besed. Prvi koraki. Ples. Pesmice. Nekdo zaspi v naročju, drugi raziskuje travo, tretji se navdušuje nad milnimi mehurčki ali žogo. Včasih kdo potrebuje striženje nohtov, urejanje las ali malo dodatne nege. Vedno se najde nekaj, kar je treba postoriti.

Medtem starejši otroci pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Pometajo dvorišče, perejo oblačila, pomagajo pri kuhi, pomivajo posodo ali urejajo okolico. Delo jim ni tuje. Z njim odraščajo. Del dneva preživijo tudi v šoli, ki stoji tik ob sirotišnici, kjer skupaj z drugimi otroki obiskujejo pouk.

Ko se vrnejo, je čas za kosilo.

Običajno sedijo skupaj okoli velike skupne sklede. Najpogosteje je na jedilniku riž z omako. Če je sreča in so sredstva dopuščala, tudi z nekaj mesa ali rib. A to ni vsakdan. Meso ostaja priboljšek in ne pravilo. Kljub temu redko slišiš pritoževanje. Otroci pojedo, kar imajo, in so za to iskreno hvaležni. Včasih se tudi zgodi, da ni za vse dovolj …

Ena od sprememb, ki smo jih skupaj uvedli skozi čas, je bila tudi pogostejša prehrana. Ko sem prvič prišla v sirotišnico, so nekateri otroci topel obrok dobili le enkrat na dan. Tudi dojenčki, so dobili flaško enkrat ali največ dvakrat. Danes si prizadevamo, da jedo vsaj trikrat dnevno. Morda se komu to zdi samoumevno. Tam ni.

Popoldnevi so namenjeni otroštvu.

Včasih pripravimo športni poligon. Drugič zaplešemo. Poslušamo glasbo, pojemo, rišemo, lovimo milne mehurčke, igramo nogomet ali se preprosto usedemo na tla in pripovedujemo zgodbe. Ni pomembno, kaj počnemo. Pomembno je, da so otroci tisti del dneva lahko samo otroci.

Seveda pridejo tudi dnevi, ko načrti odpadejo. Ko je treba z otrokom k zdravniku. Ko nekdo zboli. Ko je treba po zdravila ali ostati ob postelji dojenčka z visoko vročino. Takrat vse drugo postane nepomembno.

Proti večeru se življenje ponovno nekoliko umiri.

Sledi večerna nega. Kopanje, če je voda na voljo in so delavke pripravljene na sodelovanje. Včasih to naredimo kar zunaj. Menjava oblačil. Večerja. Zadnje flaške. Še kakšen objem več. Utrujene oči, ki počasi postajajo vedno težje. Nekateri zaspijo skoraj takoj, drugi si želijo še malo bližine in roke, ki jih nežno poboža, preden zaprejo oči.

Ko se zvečer vrata sob zaprejo in sirotišnica za nekaj trenutkov utihne, ostane občutek, da bi lahko naredil še nekaj več. Še en objem. Še eno pravljico. Še eno pesem. Še nekaj minut igre.

Potem pa se zaveš, da otroci ne potrebujejo popolnih dni. Potrebujejo ljudi, ki se vsak dan znova vračajo. Ki ostanejo. Ki so tam. Ki z majhnimi trenutki skozi dan, lepšajo njihovo življenje.

Kajti življenje v sirotišnici niso veliki dogodki. So stotine drobnih trenutkov. Nasmehi ob jutranjem prebujanju. Majhne roke, ki poiščejo tvojo. Skupni obroki. Ples sredi dvorišča. Otroški smeh, ki odmeva med zidovi. Objem pred spanjem. Prav ti trenutki, čeprav na videz povsem običajni, ustvarjajo občutek doma.

In morda je to največja resnica sirotišnice. Otroci se ne bodo spominjali, koliko igrač so imeli. Ne bodo se spominjali, kakšne barve so bile stene ali kaj je bilo tisti dan za kosilo. Spominjali se bodo ljudi. Tistih, ki so jih vzeli v naročje, ko so jokali. Ki so se z njimi smejali. Ki so verjeli vanje. Ki so jim dali občutek, da so pomembni.

Ker dom na koncu niso zidovi. Dom so ljudje. In otrok, ki se počuti ljubljenega, bo tudi v najbolj praznem, hladnem prostoru našel košček »doma«.