Ko zmanjka igrač, se začne domišljija.

Morda se sliši nenavadno, a v sirotišnici sem se naučila, da otrok za igro v resnici potrebuje veliko manj, kot mislimo odrasli. Blato. Pesek. Lužo po dežju. Vejico, kamenček, mangov list ali kokosovo lupino. Dovolj je nekaj minut in že se pojavi nov svet. Kuhinje, trgovine, avtomobili, hiše, nogometna igrišča in nešteto zgodb, ki jih razumejo samo otroci.

Vsaka nova stvar, ki pride v sirotišnico, je kot pravi mali zaklad. Milni mehurčki. Baloni. Vodni baloni. Barvice. Nalepke. Kreda za risanje. In seveda – žoge. Predvsem nogometne. Še danes se spomnim trenutka, ko smo prinesli nekaj pravih nogometnih žog. Tekli so proti njim, kot da bodo poleteli. Na obrazu je bilo tisto čisto otroško navdušenje, ki ga težko opišeš z besedami. Žoga je krožila od enega do drugega, dvorišče pa je bilo v trenutku polno smeha, glasnega navijanja in otroške sreče.

Igrače v sirotišnici niso samoumevne. Pravzaprav jih je zelo malo. In tudi kadar pridejo, pogosto ne zdržijo dolgo. Ne zato, ker jih otroci ne bi cenili, ampak zato, ker jih uporablja veliko rok hkrati. Navdušenje je tako veliko, da igrača v nekaj dneh ali tednih opravi delo, za katerega je bila narejena za več let. Pa vendar to otrok ne ustavi. Če se avtomobilček polomi, ga bodo poskusili popraviti. Če odpade kolo, bodo našli način, da vožnja še vedno poteka. Pri njih skoraj nič ni takoj za odpis. Najprej poskusijo popraviti. Šele potem odnehajo.

Seveda pa obstajajo tudi trenutki, ki bolijo. Zgodi se, da igrače, ki jih podarimo, čez nekaj časa izginejo. Ko vprašaš, kje so, dobiš najrazličnejše odgovore – da so na čiščenju, da so jih pospravili ali da so se po nesreči izgubile. Velikokrat je resnica drugačna. Končajo pri odraslih, ki jih odnesejo domov svojim otrokom.

Je to prav? Ne.

Je boleče? Seveda.

Toda tudi tukaj sem se naučila ene pomembne lekcije – svet ni vedno črno-bel. Večina zaposlenih v sirotišnici za svoje delo prejme približno 4.000 dalasijev na mesec, kar je približno 40 evrov. S tem denarjem skušajo preživeti sebe, svoje otroke in pogosto še širšo družino. To njihovega ravnanja ne opravičuje. Pomaga pa razumeti, zakaj se dogaja. In prav razumevanje je pogosto prvi korak do sprememb. Namesto obsojanja se zato trudim(o) iskati načine, kako lahko pomagamo tako otrokom kot tudi ljudem, ki zanje vsak dan skrbijo.

Ob sirotišnici deluje tudi šola, ki jo obiskuje približno tristo otrok iz okoliških vasi. Vanjo so vključeni tudi otroci iz sirotišnice. Vsako jutro sedejo v šolske klopi s podobnimi sanjami kot otroci kjer koli na svetu. Želijo si postati zdravniki, učitelji, medicinske sestre, policisti, nogometaši ali preprosto ljudje, ki bodo nekoč lahko poskrbeli zase in za svojo družino.

In prav tukaj se pokaže ena največjih razlik med našim in njihovim svetom. Pri nas je izobraževanje nekaj samoumevnega. V Gambiji je še vedno privilegij. Ne nekaj, kar pripada vsakemu otroku, ampak nekaj, kar si mora marsikdo šele izboriti. Velikokrat ni odločilno otrokovo znanje ali želja po učenju, temveč vprašanje, ali si družina lahko privošči šolnino, šolsko uniformo, zvezke, učbenike ali prevoz. Zgodi se celo, da lahko družina v šolo pošlje le enega ali dva otroka, ostali pa ostanejo doma. Ne zato, ker bi bili manj sposobni ali manj željni znanja, ampak zato, ker preprosto ni dovolj denarja.

Po končani osnovni šoli postane ta razlika še večja. Veliko otrok si želi nadaljevati šolanje, vendar srednja šola in nadaljnje izobraževanje pomenita nove stroške, ki si jih sirotišnica ali družine pogosto ne morejo privoščiti. Prav zato je nadaljevanje šolanja pogosto odvisno od donatorjev, prostovoljcev ali obiskovalcev sirotišnice, ki se odločijo prevzeti stroške šolnine. Ena sama odločitev lahko otroku spremeni celotno prihodnost. Ne zato, ker mu podari šolo, ampak ker mu podari možnost izbire.

Tudi šolske potrebščine niso samoumevne. Če ima otrok svoj zvezek, svinčnik in radirko, je to razlog za veselje. Pogosto si zvezke delijo, pišejo po že uporabljenih straneh ali pa se učijo brez pripomočkov, ki se nam zdijo nekaj povsem običajnega.

Pouk sicer poteka v angleščini, ki je uradni jezik Gambije, vendar je za večino otrok šele drugi ali celo tretji jezik. Doma govorijo mandinko, wolof, fulo ali katerega od drugih lokalnih jezikov, zato je znanje angleščine zelo različno. Na začetku se pogosto sporazumevamo z nasmehi, kretnjami, risbami in nekaj osnovnimi besedami. Potem pa počasi gradimo mostove. S pesmicami. Igrami. Slikami. Preprostimi pogovori. Vsaka nova beseda je majhna zmaga.

Najlepše pri učenju pa je to, da otroci ne potrebujejo popolnih pogojev, da bi se učili. Matematiko vadimo s kamenčki, listi mangovca, kokosovimi lupinami ali zamaški plastenk, pogosto kar na tleh v bantabi (to je skupnostni prostor), ob zgradbi sirotišnice. Angleščino skozi pesmi, ples in vsakodnevne pogovore. Naravoslovje med sprehodom po dvorišči. Učenje ni omejeno na štiri stene učilnice. Dogaja se povsod okoli nas.

Otrokom največkrat ne primanjkuje sposobnosti, radovednosti ali želje po znanju. Primanjkuje jim priložnosti. Ko pa jo dobijo, jo zagrabijo z obema rokama. Ker zelo dobro vedo, da izobrazba zanje ni le obisk šole. Je upanje. Je možnost drugačnega življenja. Je priložnost, da nekoč prekinejo krog revščine in svojim otrokom ponudijo nekaj, česar sami niso imeli. In prav zato je vsak podarjen zvezek, vsak svinčnik, vsaka šolnina in vsaka ura učenja veliko več kot le pomoč. Je naložba v prihodnost otroka, ki si zasluži enake možnosti kot kateri koli drug otrok na svetu.