Če bi me kdo vprašal, kaj je bilo v sirotišnici najtežje, bi brez razmišljanja odgovorila – trenutki, ko je bilo otrokovo življenje odvisno od tega, ali bomo pravočasno prišli do zdravnika, našli zdravila ali zbrali dovolj sredstev za zdravljenje.

To so bili dnevi, ko ni bilo prostora za odlašanje. Ko je bilo treba hitro sprejemati odločitve. Organizirati prevoz. Iskati zasebne klinike. Usklajevati preglede. Čakati na izvide. Se učiti. Spraševati. In predvsem – verjeti, da bomo uspeli.

V zadnjem letu je bilo več otrok, predvsem dojenčkov življenjsko ogroženih. Nekateri zaradi hudih okužb, drugi zaradi podhranjenosti, pljučnic, malarije ali drugih zdravstvenih zapletov, ki bi bili ob pravočasni zdravstveni oskrbi marsikje po svetu veliko lažje rešljivi. V Gambiji pa pogosto šteje prav vsak dan. Včasih celo vsaka ura.

Skupaj s pomočjo številnih donatorjev in zdravniki nam je uspelo organizirati številne preglede, laboratorijske preiskave, zdravljenja, hospitalizacije in nadaljnjo zdravstveno oskrbo. Vsaka pot do bolnišnice je bila zgodba zase. Vsak pozitiven izvid razlog za veselje. Vsak nasmeh otroka po bolezni pa opomnik, zakaj se je bilo vredno boriti.

Danes trije otroci, ki so bili med najbolj življenjsko ogroženimi, veselo tekajo po dvorišču, se igrajo, nagajajo in čebljajo, kot da njihove najtežje bitke nikoli niso obstajale. Ko jih danes opazujem, si je skoraj nemogoče predstavljati, kako blizu so bili trenutkom, ko nismo vedeli, ali bodo dočakali naslednji dan.

Na tem mestu želim iz srca izraziti iskreno hvaležnost kubanski ekipi zdravnikov, ki je bila z mano praktično 24 ur na dan. Njihova strokovnost, pripravljenost pomagati, potrpežljivost in človečnost so bile neprecenljive. Velikokrat smo skupaj sprejemali odločitve na daljavo, usklajevali zdravljenje, pregledovali fotografije, videoposnetke, laboratorijske izvide in iskali najboljše možnosti za vsakega posameznega otroka. Brez njihove pomoči marsikatere zgodbe danes verjetno ne bi imele srečnega konca.

Toda naše delo še ni končano.

Otroci še vedno zbolevajo. Še vedno se srečujemo z okužbami, malarijo, podhranjenostjo in številnimi drugimi zdravstvenimi težavami. Še vedno se dogajajo dnevi, ko je treba hitro ukrepati, poiskati sredstva in organizirati zdravljenje. Vsaka nova generacija otrok prinese tudi nove izzive.

A danes vem nekaj, česar na začetku nisem.

Da se je vredno boriti. Ne glede na to, kako težek je boj. Kako naporno zna biti.

Ker za številnimi otroki, ki danes brezskrbno tekajo po dvorišču, stoji zgodba, v kateri izid sploh ni bil samoumeven. Vsak njihov nasmeh je opomnik, da se tudi v najtežjih trenutkih nikoli ne splača izgubiti upanja.

Njihove zgodbe bom postopoma delila tudi skozi Pisma iz sirotišnice. Skozi pisma boste lahko podrobneje spoznali njihove poti – od prvih simptomov in trenutkov negotovosti do zdravljenja, okrevanja in novih začetkov. Tudi ta podstran bo zato sčasoma rasla. Ne le kot zapis o bolezni, ampak predvsem kot zbirka zgodb o pogumu, vztrajnosti, srčnosti in življenju.

Ker ni lepšega občutka, kot videti otroka, za katerega si se nekoč bal, da ga boš izgubil, danes pa ga slišiš, kako se smeji. In takrat veš, da je bil vsak prevožen kilometer, vsaka neprespana noč, vsaka skrb in vsak boj več kot vreden.