KAJ POMENI “SIROTIŠNICA”?

Ko ljudje slišijo besedo sirotišnica, imajo pogosto zelo različne predstave. Nekateri pomislijo na varen dom za otroke brez staršev. Drugi na žalost, revščino in pomanjkanje. Tretji na zgodbe o mednarodnih posvojitvah, visokih stroških, zapletenih postopkih in vprašanjih, ki že dolga leta odpirajo burne razprave po vsem svetu.

In potem pride vprašanje.

“Če pomagaš sirotišnici, ali s tem podpiraš sistem?”

Morda bo kdo rekel celo več.

“Podpiraš kriminal.”
“Podpiraš trgovino z otroki.”

Te besede bolijo. Ker niso enostavne. Ker svet ni črno-bel.

Res je, da so bile po svetu velikokrat razkrite številne zlorabe, neetične prakse in tudi primeri trgovine z otroki. Ja, tudi v sirotišnicah. Res je, da mednarodne posvojitve odpirajo številna moralna, pravna in družbena vprašanja. Res je tudi, da bi si vsi želeli sistema, v katerem noben otrok ne bi nikoli odraščal brez svoje družine.

Toda potem stopiš skozi vrata sirotišnice.

In tam teorija utihne.

Pred tabo ne stojijo sistemi. Ne zakoni. Ne politika. Pred tabo stoji triletna deklica, ki ti brez besed steče v objem, ker ga že dolgo ni občutila. Če ga sploh kdaj zares je. Pred teboj so  dojenčki, ki se borijo za življenje, ker so bolni. Pred tabo je tudi fant, ki si želi le tega, da bi nekoč imel lepše življenje. Tukaj so otroci, ki niso izbrali okoliščin, v katerih živijo. V katere so se nekateri celo rodili.

Ti otroci niso sistem.

Ti otroci niso statistika.

Ti otroci niso razprava na družbenih omrežjih.

To so otroci. Živa bitja. Z očmi, široko odprtimi v boljši svet. Upanjem. Sanjami.

In ko enkrat pogledaš v njihove oči, se nekaj v tebi spremeni.

Seveda si želim, da bi se sistem spreminjal. Da bi bilo manj revščine. Manj zapuščenih otrok. Več podpore družinam. Bolj pregledni postopki. Več zaščite otrok. Več odgovornosti vseh, ki odločajo o njihovih življenjih. Seveda si želim, da bi sam postopek posvojitve otroka bil drugačen. Brez enormnih stroškov.

Toda sistemskih sprememb ne zgradimo v enem dnevu. Niti tednu, niti mesecu. Oh, kako si želim to čarobno palčko, ki bi spremenila sistem. Ampak to sem pa se že naučila – težko je spremeniti človeka. Kaj človeka, težko je spremeniti samega sebe – kje je šele sistem.

Otrok pa ne more čakati.

Ne more čakati na novo zakonodajo, na politične odločitve ali na popoln svet.

Lakota ne počaka. Ko so trebuščki prazni, bolijo. Bolezen ne počaka. Ali izbira – »aha, tega dojenčka bom pa pustila pri miru«.

Otroštvo ne počaka. Mineva – z vsakim dnem, ga je manj.

Zato sem se odločila, da bom začela tam, kjer lahko nekaj spremenim danes. Pri otroku, ki potrebuje zdravnika. Pri deklici, ki nima čevljev. Pri dojenčku, ki potrebuje mleko. Pri najstnici, ki sanja o šoli. Pri nasmehu, ki ga lahko vrne en sam objem.

To ni zgodba o popolnem sistemu. Daleč od tega – skozi pisma ga bom skušala razložiti tako, da bo vsaj približno razumljiv. Čeprav je še to včasih izjemno težko.

To je zgodba o resničnih otrocih. O življenju, ki teče malo drugače.

Na tej strani boste spoznali njihov vsakdan. Njihove igre. Njihove skrbi. Njihove bolezni. Njihove zmage. Njihove sanje. In tudi zgodbe otrok, ki so svojo novo družino našli skozi posvojitev. Govorili bomo tudi o postopkih posvojitev, njihovih izzivih ter vprašanjih, ki jih odpirajo – z družinami, ki so šle skozi postopke. Brez filtrov, iskreno.

Ne zato, ker bi želela dajati enostavne odgovore. Ampak zato, ker verjamem, da je prvi korak do sprememb razumevanje.

In ker verjamem, da si vsak otrok – ne glede na to, kje se je rodil in kakšna je njegova življenjska zgodba – zasluži nekaj povsem preprostega.

Da ga nekdo vidi. Da ga nekdo sliši. Da ga nekdo objame.

In da mu nekdo da priložnost za življenje.