Komu in kako pomagamo?

Vsaka prejeta donacija z namenom za sirotišnico je namenjena otrokom, ki odraščajo v sirotišnici v Gambiji – od najmlajših dojenčkov pa vse do mladostnikov, starih 18 let. Vsak otrok prihaja z drugačno življenjsko zgodbo, zato tudi njihove potrebe nikoli niso enake. Nekateri potrebujejo predvsem hrano in osnovne življenjske potrebščine, drugi zdravstveno pomoč, tretji varno okolje, v katerem lahko preživijo otroštvo.

Verjamem, da pomoč ne sme biti enkratno dejanje, temveč dolgoročna prisotnost. Zato se v sirotišnico redno vračam, spremljam potrebe otrok in skupaj z vodstvom ter ostalimi organizacijami na terenu iščem rešitve tam, kjer so najbolj nujne.

Pomoč vedno prilagajamo dejanskim potrebam otrok in sirotišnice. Včasih to pomeni nakup hrane za nekaj dni, drugič zdravljenje otroka, ki brez pomoči ne bi prišel do zdravnika, tretjič pa novo vzmetnico ali plenice za najmlajše.

Kako pomagamo?

Pomagam na različne načine – z neposrednim delom v sirotišnici, z organizacijo pomoči, z zbiranjem donacij in predvsem s tem, da zbrana sredstva pretvorim v konkretno pomoč, ki je dejanska, namenska in skrbno porabljena.

S pomočjo donacij ste mi pomagali pri nakupu:

• hrane in pijače za otroke,
• mlečnih formul za dojenčke,
• stekleničk, tetra plenic in plenic,
• izdelkov za nego dojenčkov in otrok,
• negovalnih krem, mazil in higienskih pripomočkov,
• oblačil in obutve za otroke različnih starosti,
• zdravil in medicinskih pripomočkov,
• šolskih potrebščin in opreme,
• posteljic, jogijev, posteljnine in druge osnovne opreme za najmlajše,
• igrač, ustvarjalnega materiala in športnih pripomočkov, kadar so bile osnovne potrebe že zagotovljene.

Velik del pomoči predstavlja tudi kritje stroškov, ki jih sirotišnica sama ne zmore pokriti (nujni prevozi, zdravljenja, organizacijske zadeve).

Z zbranimi sredstvi smo omogočili:

• zdravniške preglede,
• specialistične preglede,
• laboratorijske preiskave,
• bolnišnično zdravljenje,
• nakup predpisanih zdravil,
• nujne medicinske posege,
• prevoze otrok do bolnišnic in zdravstvenih ustanov,
• kritje drugih nujnih stroškov, povezanih z zdravljenjem.

Žal so prav zdravstvene potrebe otrok ena največjih finančnih obremenitev. Kadar otrok potrebuje zdravljenje, pogosto odločajo ure. Takrat ni časa za dolgotrajno zbiranje sredstev – pomoč mora priti takoj.

Poleg osnovnih življenjskih potreb skrbimo tudi za to, da otroci doživijo trenutke, ki jih dela otroštvo. Pomagamo pri organizaciji rojstnih dni, praznovanj, posebnih dogodkov in aktivnosti, ki otrokom pričarajo občutek varnosti, sprejetosti in veselja.

Naša pomoč pa ni namenjena le otrokom. Kadar je potrebno, pomagamo tudi pri izboljšanju pogojev v sirotišnici in po svojih najboljših močeh podpiramo zaposlene ter prostovoljce, ki vsak dan skrbijo za otroke. Verjamem, da lahko otrokom ponudimo boljše otroštvo le, če hkrati krepimo tudi okolje, v katerem odraščajo.

Vsaka pomoč postane nekaj resničnega

Vsako prejeto donacijo skušam čim bolj neposredno pretvoriti v pomoč. Ne ostane številka na računu, ampak postane topel obrok, škatla mleka za dojenčka, paket plenic, nova oblačila, par čevljev, zdravila, zdravniški pregled, bolnišnično zdravljenje ali prevoz do bolnišnice.

Pomemben del dela predstavlja tudi osebna prisotnost na terenu. Ker sem v neposrednem stiku z otroki in zaposlenimi, lahko pomoč usmerim tja, kjer je v tistem trenutku najbolj potrebna. Tako se izognemo nepotrebnim stroškom in zagotovim, da sredstva v največji meri dosežejo svoj namen.

Verjamem, da pomoč ni samo v tem, kar podarimo. Je v času, ki ga namenimo otrokom. V znanju, ki ga delimo. V objemu, pogovoru, igri, učenju, spremstvu v bolnišnico, neprespanih nočeh ob bolnem otroku in pripravljenosti, da ostanemo tudi takrat, ko je najtežje.

Ker včasih prav to pomeni največ.

Kaj smo skupaj naredili v obdobju med 15. avgustom in 1. oktobrom 2026?

Včasih se v vsem, kar je še treba narediti, prehitro izgubi pogled na vse tisto, kar smo že naredili.

V Gambiji je bilo skoraj vsak dan nekaj. En dan je bilo treba nujno v bolnišnico, naslednji dan po zdravila. Potem je zmanjkalo vode, manjkalo je hrane. Prišel je začetek šole in z njim torbe, zvezki, uniforme in čevlji. Nekje vmes je bilo treba poskrbeti za hrano, plenice, dojenčke, prevoze, preglede, kakšno pokvarjeno stvar. Pa rojstni dan, ki ga vendar ne moreš kar izpustiti. In tako sem večino časa gledala predvsem naprej – kaj še manjka, kdo še potrebuje pomoč in kaj moramo urediti jutri.

Zato sem se odločila, da se za trenutek ustavim in pogledam nazaj. Na zadnji mesec in pol. In ko sem začela seštevati vse račune, nakazila za zdravljenja, šolnine, torbe, hrano in vse ostalo, sem se morala za še dodaten trenutek ustaviti.

Ker smo skupaj v tem kratkem času za neposredno pomoč namenili več kot 10.671 €.

Toda veliko pomembneje od tega, koliko evrov smo porabili, je, kaj je iz njih nastalo. Zdi se mi izjemno pomembno, da vsak od vas dobi občutek, kaj vrednost denarja nekje predstavlja.

Ena šestletna deklica J. je danes spet nasmejana in polna energije.

Za našo šestletno J., ki je imela številne tumorje, smo pokrili vse stroške pregledov, posega in nadaljnjega zdravljenja. Strošek: 398 €.

Danes se mi zdi ta številka skoraj majhna v primerjavi s tem, kaj pomeni. J. je poseg uspešno prestala, zdravljenje je za njo in danes je že nazaj v svoji stari, nikoli pojemajoči energiji.

Spet teka naokrog. Se smeji. Nagaja. Je otrok.

In včasih je 398 € preprosto to – možnost, da je šestletna deklica spet samo šestletna deklica.

En osemnajstletni fant je dobil možnost, da živi.

Potem je tukaj naš M. Njegova zgodba je bila zagotovo ena najtežjih v teh tednih. Še vedno se spomnim trenutka, ko mi je rekel, da ve, da bo umrl. In mojega strahu, ko sem videla znesek, ki je prišel iz bolnice.

Takrat je bilo njegovo zdravstveno stanje tako hudo, da smo morali ukrepati hitro. Sledili so Senegal, bolnišnica in velik poseg – amputacija noge, ki mu je rešila življenje.

Najprej smo za poseg in prvi del zdravljenja zbrali 3.879 €. Potem je postalo jasno, da se njegova pot z operacijo seveda ne konča. Treba je bilo poskrbeti za nadaljnje zdravljenje, preglede, zdravila, bivanje, prevoze, spremstvo, prehrano, rehabilitacijo, fizioterapije in predvsem za protezo. Za ta del smo zagotovili še 2.490 €.

Skupaj to pomeni 6.369 €.

Toda teh 6.369 € zame nikoli ne bo samo številka. Pomenijo, da je fant, ki mi je nekoč povedal, da ve, da bo umrl, danes živ. Da ima pred sabo rehabilitacijo. Protezo. Učenje novih korakov. In predvsem prihodnost, o kateri lahko spet razmišlja.

Ne moremo mu vrniti noge. Lahko pa smo mu pomagali ohraniti življenje in poskrbeli, da po operaciji ni ostal sam z vprašanjem: Kaj pa zdaj?

In če smo v vsem tem času skupaj naredili »samo to«, smo naredili ogromno. Rešili smo življenje – vsi skupaj.

Pa nismo naredili »samo tega«.

Pet mladih ljudi je dobilo možnost šolanja.

Plačali smo pet šolnin. Za naše štiri fante in za eno izjemno pridno dekle.

Skupaj za pet šolnin in vseh stroškov z izobraževanjem je bilo porabljenih 1.313 €.

Tudi tukaj bi lahko ostala samo pri številki. Ampak za njo je pet popolnoma različnih mladih ljudi. Pet zgodb. Pet želja. Pet prihodnosti, ki so zaradi vas dobile vsaj malo več možnosti.

Šolnina ni samo račun za šolo. Pomeni možnost, da se nekdo izobrazi, pridobi poklic, nekoč zasluži svoj denar in postane samostojen. Da ima v življenju več izbire, kot jo je imel do zdaj. In morda je prav to ena najlepših oblik pomoči – tista, ki nekoč omogoči, da človek naše pomoči ne bo več potreboval.

Vmes pa življenje ni čakalo.

Otroci so zbolevali tudi sproti. Malarija, različna vnetja, pregledi, laboratorijske preiskave, zdravila, kontrole …

Za ta zdravljenja smo porabili še približno 430 €.

O večini teh zgodb nisem niti pisala. Včasih preprosto ni časa. Otrok zboli, greš z njim na pregled, nato po zdravila, poskrbiš, da dobi terapijo, in naslednji dan te že čaka nekaj drugega.

Toda tudi teh 430 € je pomenilo, da ob bolezni nismo čakali in upali, da bo minilo samo od sebe. Ko je otrok potreboval zdravnika, je šel k zdravniku. In to bi moralo biti samoumevno. Žal ni povsod.

Potem se je začela šola.

In kar naenkrat sem poleg bolnišnic in lekarn začela šteti še torbe, zvezke, pisala, čevlje in uniforme.

Kupili smo 23 novih šolskih torb. Vsaka je stala med 6 in 7 €, skupaj 161 €.

Za 160 € smo kupili šolske potrebščine, zvezke, pisala in vse tiste drobne stvari, brez katerih otrok pri pouku težko sodeluje.

Za 27 otrok smo poskrbeli še za potrebno šolsko opremo – uniforme, čevlje in rutke za glavo. Strošek za blago, izdelavo uniforme, čevlje je znašal 5€ na otroka. Skupaj še 135 €.

Ko vse skupaj sešteješ, je to 456 € za začetek šolskega leta.

Toda tudi tukaj se mi zdi lepše šteti drugače. 23 otrok z novo torbo na ramenih. 27 otrok, ki so lahko v šolo prišli urejeni. In kup otrok, ki jim ni bilo treba prvi šolski dan razmišljati, ali imajo zvezek in svinčnik.

Skrbeli smo tudi za nekaj najbolj osnovnega – vodo.

Za pitno vodo in dva nova pitnika oziroma avtomata za vodo smo namenili 300€.

To je ena tistih stvari, ki jih doma skoraj ne opazimo. Odpreš pipo in voda priteče. Tukaj pa sem večkrat zelo konkretno spoznala, kako velika stvar je nekaj tako preprostega, kot je kozarec čiste pitne vode.

Zato tudi teh 300 € ni »samo voda«. Je ena najbolj osnovnih stvari, ki jih otrok potrebuje vsak dan.

In potem hrana. Veliko hrane.

Če sem na kaj v tem obdobju res ponosna, sem na to, da smo ves čas skrbeli, da so imeli vsi otroci v obeh sirotišnicah vsak dan vsaj dva konkretna obroka.

Ker sem videla tudi dneve, ko je bil en obrok vse, kar je bilo na voljo. In ko enkrat vidiš otroka, ki je lačen, hrana zate nikoli več ni samo postavka na računu. In ko otroci govorijo »danes si tukaj, vemo, da ne bomo lačni« se tvoj pogled spremeni. Zato smo hrano kupovali. Kuhali. Naročali. Vozili. In spet kupovali.

Če sem že vodila svojo nekoliko nenavadno gambijsko statistiko, potem lahko povem, da smo v tem času poskrbeli za približno:

73 družinskih pic,
423 kosov piščanca,
20 kg riža,
5 kg domode,
15 kg benachina,
20 litrov juhe ebbeh,
4 zaboje sadja za sadne solate
in 381 sladolednih lučk.

Mleka in vode v to statistiko sploh še nisem uspela vključiti.  Za hrano smo po trenutno zbranih računih namenili približno 1.405 €.

In ja, 381 sladolednih lučk se v resnem poročilu morda sliši nekoliko smešno. Meni se ne. Ker otroštvo ni samo to, da nisi lačen. Otroštvo je tudi to, da dobiš sladoled in ti polovica steče po roki, preden ga uspeš pojesti. Da se z drugimi otroki prepiraš, kdo je dobil boljši okus. Da imaš nekaj, česar se veseliš.

Zato smo poleg vsega nujnega poskušali poskrbeti tudi za takšne trenutke. Praznovali smo rojstne dneve. Imeli balone, milne mehurčke, glasbo, ples in zabave. Poskušali smo narediti nekaj lepih »počitniških« dni, v katerih otrokom vsaj za nekaj ur ni bilo treba biti otroci sirotišnice.

Lahko so bili samo otroci.

Kupili smo tudi dve dodatni posteljici za dojenčke, plenice, robčke in druge potrebščine za najmlajše. In ob vsem tem še nešteto majhnih stvari, ki jih niti nisem zapisovala posebej. Praktično ni bilo dneva, ko ne bi česa kupili, uredili, odpeljali, popravili ali rešili.

In prav zato je dejanska vrednost vse pomoči še višja od številke, ki jo lahko danes zanesljivo seštejem.

Najmanj 10.671 € v mesecu in pol. Ja, ko sem prvič videla končni seštevek, sem ga šla še enkrat preverit. Od 15. avgusta do 1. oktobra.

In v to niso vključene vse plenice, robčki, dodatni posteljici, praznovanja, baloni, mehurčki in številni manjši nakupi, za katere nimam ločene statistike.

Toda pravzaprav niti ne želim, da si zapomnimo samo številko. Raje bi, da si zapomnimo, kaj je ta denar postal. Postal je poseg za šestletno J., ki danes spet teka naokrog. Postal je amputacija, zdravljenje, rehabilitacija in proteza za M. – in predvsem možnost, da fant, ki je mislil, da bo umrl, danes živi. Postal je pet šolnin. 23 novih šolskih torb. Šolske potrebščine. Oprema za 27 otrok. Pregledi in zdravila za otroke, ki so zboleli. Pitna voda. Na stotine krožnikov konkretne hrane. In ja – tudi 381 sladolednih lučk.

Za vsako od teh stvari pa je nekje nekdo od vas.

Nekdo, ki je nakazal 5 €. Nekdo 10 €. Nekdo 50 €. Nekdo veliko več. Nekdo je delil objavo. Nekdo jo je poslal prijatelju. Nekdo se je odzval, ko sem ponovno prosila za pomoč. In nekdo mi je samo napisal: »Kaj še potrebujete?«

Zato tega nikoli ne želim zapisati kot poročilo o tem, kaj sem naredila. Ker tega nisem naredila sama.

To smo naredili skupaj.

Jaz sem bila samo dovolj blizu, da sem lahko videla, kaj nujno potrebujemo. Kaj lahko naredimo konkretno, direktno, na mestu.

Zato – hvala.

Hvala za vsak evro in vsako delitev. Hvala, ker ste zaupali meni in predvsem njim. Hvala, ker ste pomagali takrat, ko je bilo nujno, in ker ste vedno znova pokazali, da tudi nekaj, kar se enemu človeku zdi malo, postane ogromno, ko se nas dovolj odloči pomagati.

Včasih se mi v vsem, kar je še treba narediti, zdi, da nikoli ni dovolj.

Potem pa pogledam nazaj na teh šest tednov.

Na J., ki je spet polna energije.
Na M., ki je živ.
Na pet plačanih šolnin.
Na nove torbe in uniforme.
Na polne krožnike.
Na pitno vodo.
Na rojstnodnevne svečke, balone in tistih 381 sladolednih lučk.

Na vse tiste stvari, trenutke, ki niso vključeni v nobeno statistiko, pa so bili še kako prisotni.

In si rečem: Poglejte, kaj smo naredili.

Skupaj. 🤎