-
-
Pismo #26 – Obljubili so jim, da se bodo vrnili
Jutri se začne šola. Ja, najprej je bil plan, da se začne že v ponedeljek (včeraj), pa so premaknili na sredo. Nekateri začnejo še malo kasneje. Tako se tudi tukaj počasi končujejo te »dolge« počitnice. No, čeprav so otroci iz sirotišnice praktično ves čas v šoli – tudi, ko ni pravega pouka, smo tukaj veliko…
-
Pismo #25 – Kos pice v raztrganem ruzaku
Izteka se zadnji teden tako imenovanih počitnic. In čeprav so se »uradno« tudi učne urice v šoli pri sirotišnici zaključile že v prejšnjem tednu, smo še vedno dopoldan v tej šoli. Prav vsi otroci, ki so v sirotišnici, od tam nekje tretjega leta naprej, že takoj zjutraj praktično pritečejo čez dvorišče v učilnico, kjer sva…
-
Pismo #24 – Kam pripadaš, če si otrok “sirotišnice”?
Včasih se najpomembnejše zgodbe ne začnejo tam, kjer jih ponavadi iščemo ali morda celo pričakujemo, da jih bomo našli. Ne v sirotišnici. Ne ob otroški posteljici. Ne v bolnišnici. Ne v trenutku, ko veš, da se dogaja nekaj velikega. Včasih pridejo čisto potiho. Nepričakovano. Sedejo za volan starega taksija, te poberejo nekje ob cesti in…
-
Pismo #23 – “The leg is gone.” Noge ni več. A naš M. živi
Zdi se, da se je teden šele začel, pa je minila že sreda. Ura je nekaj pred drugo ponoči, ko mi zapiska telefon, na katerega sem v zadnjem dnevu pogledala tisočkrat. Ja, danes je bil tisti »dan D« za našega M. Popoldan je odšel na operacijo – na amputacijo noge. Fant, ki mi je pred…
-
Pismo #22 – Iz majhne gambijske šole – o velikih stvareh
Majhen kabinet ravnatelja in učiteljev. Ja, skupen. Na stenah plakati z učnimi vsebinami, načrti, urniki, nekateri že malo zviti od vročine in vlage. Na mizi nekaj zvezkov, papirjev, svinčnikov. Zunaj se med drevesi slišijo otroški glasovi, smeh, klicanje, občasno kakšen prepir, potem pa spet smeh. Za trenutek se ozrem na koledar. Ponedeljek, 31. avgust. Kar…
-
Pismo #21 – Dajmo mu priložnost, da (pre)živi
Tokrat vas resnično prosim, da si vzamete nekaj minut in preberete to pismo. Do konca. Ne zato, ker je žalostno. Ne zato, ker bi želela, da vas za trenutek stisne pri srcu. In ne zato, ker je iz Gambije, kjer sem se v zadnjem letu naučila, da lahko človek vidi stvari, za katere si nikoli…
-
Pismo #20 – Aisha: Svet, prihajam!
Nekateri otroci pridejo v tvoje življenje čisto potiho. Skoraj neopazno. Potrebujejo nekaj časa, da ti dovolijo blizu, potem pa nekega dne ugotoviš, da so se ti nekje vmes naselili v celo tvoje srce. Potem pa so taki, ki pridejo z vsem, kar imajo. Na enkrat. Z očmi, ki se smejijo še preden se zasmeji obraz….
-
Pismo #19 – Saj smo že … navajeni
Z nekaj stavki o vodi sem se dotaknila že v prejšnjem pismu (#18). O tistem joku najmlajših, ki sem ga slišala že od daleč. O flaškah, proti katerim so se stegovale majhne rokice. O trenutku, ko sem jih želela napolniti in ugotovila, da pitne vode enostavno pač ni. O tem, da otroci niso bili »razvajeni«….
-
Pismo #18 – Nekateri superheroji nosijo belo haljo
20. avgust je danes. Eden tistih datumov, ki jih ne pozabiš nikoli več, ko se enkrat zgodijo. Datumov, ki na koledarju izgledajo kot čisto navaden dan. Številka in mesec. Za vse druge morda samo četrtek. Zate pa postane meja med življenjem prej in življenjem potem. Nič kaj nisem spala čez noč. Od tega, da sem…
-
Pismo #17 – Nazaj tja, kjer je ostal del mene
Zadnji dnevi so bili skoraj (pre)polni. Dela. Priprav. Seznamov. Kovčkov. Telefonskih klicev. Sporočil. Vsega, kar me je še čakalo na tistem neskončnem to-do listu, preden ponovno odidem. Priprav stvari za službo – ja, ob vsem tudi to, ker jackpota še vedno nisem zadela. Pa vseh ostalih projektov, ki prihajajo. Pakiranja. Prevzemanja donacij. Prelaganja stvari iz…
-
Pismo #16 – Igračka, ki je nikoli nisi dobil
So vse zgodbe srečne? Niso. Lamin Eric Blessing. Danes bi imel leto pa pol. Leto in pol. Ko to pišem, se za trenutek ustavim. Ker bi danes moral biti nekje med tistimi malimi nogicami, ki že precej samozavestno raziskujejo svet. Morda bi že tekal. Morda bi padal in se pobiral. Morda bi izgovarjal prve besede….
-
Pismo #15 – Med dvema svetovoma
Danes sedim sredi dveh svetov. Dobesedno. Okoli mene so pleničke. Tetra plenice (ob katerih sem skoraj diplomirala, preden sem našla te – čisto klasične). Flaške. Nosilke. Ninice. Igračke. Majhna oblačilca. Zdravstveni pripomočki. Vrečke in škatle, ki se zadnje dni nabirajo hitreje, kot jih uspem pospravljati. Odprti kovčki, za katere že zdaj vem, da bodo polni…
-
Pismo #14 – Animatine sanje, zapisane na mangov list
Animata je posebna deklica. Tista, ki ima poseben lesk iskric v očeh in ti ukrade srček v sekundi. S svojo neverjetno prijaznostjo. Z neizmerno toplino. Z mirnostjo, ki je ne bi pripisal dvanajstletnici. Je ena tistih deklic, ki je ne opaziš zato, ker bi bila najglasnejša. Ravno nasprotno. Pri njej je nekaj tihega. Nekaj nežnega….
-
Pismo #13 – Katero življenje je vredno več?
Obstajajo odločitve, ki jih človek nikoli ne bi smel sprejemati, pa jih življenja včasih postavi pred nas. Kateremu otroku bomo pomagali? Katerega bomo peljali k zdravniku? Za katerega bomo kupili zdravila? Kdo lahko počaka še en teden? In kdo morda tega tedna več nima? Mislim, da je to ena najtežjih stvari, ki sem jih spoznala…
-
Pismo #12 – Nekatere družine nastanejo drugače
Nekateri odhodi bolijo drugače. Ne zato, ker bi izgubil osebo, ampak zato, ker veš, da ga moraš spustiti. Ko je Mohamed počasi okreval, sem si prvič po dolgih tednih dovolila zares zadihati. Ni bilo več treba šteti vsakega njegovega vdiha, nadzirati kisika v krvi in vse ostalo. Ni bilo več treba ob vsakem kašlju pomisliti…
-
Pismo #11 – Še en vdih
Če sva z Liu še tistega lanskega 20. avgusta mislili, da je Samsan edini tako kritično bolan dojenček v sirotišnici, sva že naslednje jutro ugotovili, da se motiva. Takrat še nisva vedeli, da je bil Samsan šele začetek. Kot da bi se čez noč odprla Pandorina skrinjica. In midve sva bili vse bolj podobni »Don…
-
Pismo #10 – Na drugi strani okna
**”Aunty… please… take me with you.” “Don’t leave me here.”** Obstajajo stavki, ki jih človek sliši samo enkrat, Pa jih kljub temu posluša vse življenje. Ne ostanejo v ušesih. Ostanejo nekje veliko globlje. V srcu. In tam odmevajo še dolgo potem, ko glas že zdavnaj utihne. Še danes ne vem, koliko časa je minilo od…
-
Pismo #9 – Fantje, ki so me naučili drugačnega poguma
Na svetu obstajajo fantje, ki se veliko prezgodaj naučijo skrbeti za druge. Fantje, ki najprej nahranijo dojenčka, šele potem pomislijo nase. Fantje, ki znajo previti otroka, odnesti smeti, prinesti vodo in se ob tem še vedno iskreno smejati. Takšne fante sem spoznala v gambijski sirotišnici. Tiste, za katere svet pogosto misli, da so že dovolj…
-
Pismo #8 – Ko ena igrača postane košček otroštva
Otroštvo se včasih skriva v najbolj preprostih stvareh. V stari žogi. V medvedku z odtrganim ušesom. V milnem mehurčku, ki poči na konici nosu. Pri nas je skoraj samoumevno, da otroško sobo napolnijo igrače. Medvedki sedijo na policah, avtomobilčki so raztreseni po tleh, punčke ležijo v vozičkih, kocke čakajo na novo hišo. Včasih jih je…
-
Pismo #7 – V njenem objemu sem spet našla sebe
Draga moja Oumie, v življenju obstajajo ljudje, za katere se zdi, da jih poznamo že od nekdaj. Čeprav jih srečamo prvič. Kot da se njihove poti in naše ne začnejo tisti trenutek, ampak veliko prej. Nekje, kjer časa ne merimo z dnevi, ampak s srcem. Ti si bila zame takšna punčka. Še danes se z…
-
Pismo #6 – Čudež z imenom Samsan
Dragi moj Samsan, včasih se sprašujem, ali boš, ko boš nekoč dovolj velik, sploh vedel, kako blizu je bilo takrat. Kako malo je manjkalo, da se najini poti nikoli ne bi zares prepletli. Da bi ostal le eden izmed neštetih otrok, katerih zgodbe svet nikoli ne bi izvedel. Sploh ne na tak način, kot tvojo….
-
