Pismo #21 – Dajmo mu priložnost, da (pre)živi

Tokrat vas resnično prosim, da si vzamete nekaj minut in preberete to pismo. Do konca.

Ne zato, ker je žalostno. Ne zato, ker bi želela, da vas za trenutek stisne pri srcu. In ne zato, ker je iz Gambije, kjer sem se v zadnjem letu naučila, da lahko človek vidi stvari, za katere si nikoli ne bi mislil, da jih je mogoče sploh gledati.

Tokrat pišem zato, ker sem spoznala fanta, ki umira… Pa bi lahko živel.

Fanta, ki ima pred seboj še celo življenje. Fanta, ki bi moral razmišljati o delu, hiški, punci, otrocih, načrtih in vseh tistih čisto običajnih stvareh, ki jih pri osemnajstih jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Pa namesto tega razmišlja o smrti. Ker ve, da bo prišla kmalu.

In najtežje pri vsem je, da mu ne grozi smrt zato, ker bi medicina rekla, da zanj ni več pomoči. Ne zato, ker bi bile vse možnosti izčrpane. Ne zato, ker bi bila bolezen neozdravljiva.

Pomoč obstaja. Zdravniki obstajajo. Operacija obstaja. Rešitev obstaja.

Samo denarja zanjo nima.

In ne vem, če obstaja veliko bolj krutih stvari, kot je človeku povedati: lahko bi živel, samo plačati si tega ne moreš.

Bolj kot ne po naključju sem ga spoznala prejšnji petek.

Fanta M.

Star je 18 let.

In ve, da bo umrl, če mu nujno ne pomagamo.

Tega ne pove dramatično. Ne išče pomilovanja. Ne prosi. Pove skoraj mirno, s tisto nenavadno sprijaznjenostjo, ki pri osemnajstletniku sploh ne bi smela obstajati. »I know I am gonna die soon.« Vem, da bom kmalu umrl.

In mislim, da obstajajo stavki, kot je na primer ta, na katere te življenje preprosto ne more pripraviti.

Kaj narediš, ko ti osemnajstletnik pove, da ve, da bo umrl? Kaj mu odgovoriš? Kako ga pogledaš v oči, ko veš, da ni prišel do konca medicine, ampak samo do konca svojih finančnih možnosti? Kako zaščitiš svoje srce, da ne poči? Kako?

M. se vsega zaveda. Ve, kaj se dogaja z njegovo nogo. Ve, da se okužba širi. Ve, da njegovo telo že dve leti bije bitko, ki je brez ustreznega zdravljenja skoraj nemogoča. In ve, da časa nima neskončno. Da mu polzi iz dneva v dan. Vse manj in manj ga je.

Ve tudi, da sam denarja za zdravljenje nima. To ve pri osemnajstih. V letih, ko bi moral verjeti, da ima pred sabo ves svet.

Njegova zgodba pa se ni začela z nesrečo. Življenje mu je začelo jemati veliko prej.

Je eden izmed osmih otrok. Oče mu je umrl. Mama ima številne zdravstvene težave in zaradi svojega duševnega stanja ni sposobna skrbeti zanj tako, kot bi otrok potreboval. Tako je bil kot otrok prepuščen usodi sirotišnice.

Tam je ostal, dokler ni nekega dne pobegnil.

Ko mi pripoveduje o tem, ne dramatizira. Samo pove, da si je želel karkoli drugega. Da samo tam ni več želel ostati. Preveč je bilo hudo. Preveč boleče. Preveč palic. In nič drugega.

In včasih ni treba poznati vseh podrobnosti, da razumeš težo takega stavka. Če otrok raje izbere negotovost, lakoto, ulico in to, da bo moral sam iskati način za preživetje, kot pa kraj, ki naj bi mu predstavljal varnost, potem si lahko samo predstavljaš, kako zelo si je želel ven.

Obiskoval je šolo. Dokler jo je lahko. Dokler si jo je lahko privoščil. Potem si je več ni mogel. In tukaj se šola včasih ne konča zato, ker otrok ne bi želel znanja ali ker ne bi imel ambicij. Konča se zato, ker moraš izbrati med tem, ali boš nekoč imel prihodnost, in tem, ali boš danes sploh kaj jedel.

M. je zato začel delati. Prodajal je vse mogoče. Iskal je priložnosti, kjer jih je pač našel. Kmalu je začel tudi voziti. Ja, pustimo tu naše evropske predstave o starosti, vozniških dovoljenjih, pravilih in vsem, kar imamo za samoumevno.

To je Afrika. Tukaj včasih vprašanje ni: Ali smem? Vprašanje je: Kako bom preživel?

M. je želel zaslužiti svoj denar. Ni želel živeti od miloščine. Ni želel, da bi nekdo poskrbel za vse namesto njega. Ni iskal preprosto »bogatih toubabov z denarjem«.

Imel pa je sanje. Nekoč si je želel postaviti svojo hiško.

Ko mi to pove, se mi ta želja ne zdi majhna. Pravzaprav se mi zdi neizmerno velika. Fant, ki skoraj nikoli ni imel kraja, ki bi mu zares pripadal, si je želel samo majhen prostor na svetu, kjer bi lahko zaprl vrata in vedel: To je moje. To je moj dom. Moje dvorišče.

Želel si je tudi družino. Veliko otrok. Pravi, da ima otroke zelo rad. In pozneje mi pove še nekaj, kar se mi zareže globlje, kot sem pričakovala.

Da svojih otrok ne bi nikoli zapustil. Ne tako, kot so zapustili njega. To so stavki, ki se zajejo v vsako poro tebe. Sploh, ker se o teh, čustvih, na glas tukaj ne govori. Če že, zelo zelo redko.

Pred dvema letoma je bil s tremi drugimi fanti na poti na delo. Šli so pomagat pri gradnji. Še nekaj zaslužiti. Avto je imel nesrečo. Prevrnilo ga je.

M. se je takrat hudo poškodoval.

Ko napišem, da si je zlomil nogo, si večina nas ob besedi »zlom« verjetno predstavlja nekaj precej drugačnega. Reševalno vozilo. Urgenco. Rentgen. Zdravnika. Mavec. Operacijo, če je potrebna. Protibolečinska zdravila. Antibiotike. Kontrole. Fizioterapijo.

Nekaj tednov ali mesecev težkega okrevanja. In potem življenje naprej.

Pri M. se ni zgodilo nič od tega. Noga se je zlomila tako hudo, da je kost prebila kožo. Del kosti je ostal izpostavljen, vse do danes.

In tukaj je pomembno razumeti, kaj to pomeni. Pri odprtem zlomu poškodba ni samo zlomljena kost. Med zunanjim svetom in kostjo nastane odprta pot. Bakterije lahko pridejo neposredno v globoko tkivo in kost. Brez hitre kirurške oskrbe, čiščenja rane, antibiotikov in pravilne stabilizacije lahko nastane huda, dolgotrajna okužba.

Takšna poškodba potrebuje bolnišnico. Kirurga. Sterilno oskrbo. Zdravila. Kontrole.

M. ni imel ničesar od tega. Ker ni imel denarja. In ker ni imel človeka, ki bi zanj naredil tisto, kar bi za svojega otroka naredil skoraj vsak izmed nas. Ni bilo očeta, ki bi ga odpeljal v bolnišnico. Ni bilo mame, ki bi sedela ob njegovi postelji. Ni bilo nekoga, ki bi se postavil pred zdravnika in rekel: »To je moj otrok. Naredite vse.«

Bil je sam. On. In zlomljena noga. Zato je rano poskušal »pozdraviti« sam.

Še danes ne razumem, kako je to sploh zmogel. Kako preživiš prvo noč? Kako drugo? Kako prenašaš bolečino zlomljene kosti, ki štrli skozi kožo? Kako se naslednje jutro zbudiš in veš, da ni nič boljše? Kako narediš še en dan? Pa še enega? In še enega?

Dva tedna? Dva meseca? Dve leti?

Ne vem. Resnično ne vem, kako je ta fant preživel do danes.

Ampak zlomljene, skozi kožo izpostavljene kosti ne moreš pozdraviti sam. Bakterije so imele čas. Prišla so vnetja. Rane so se zapirale in ponovno odpirale. Okužba je vztrajala. Vročina, vlaga, deževna doba, prah, nesterilno okolje in odsotnost ustreznega zdravljenja so naredili svoje.

In noga je počasi začela propadati. Danes gnije.

To ni beseda, ki jo uporabljam zato, da bi zgodba zvenela huje. Dejansko gnije. Rane so odprte. Smrad je tako močan, da ga je težko opisati. V ranah se občasno pojavijo tudi ličinke. Koža in tkivo sta močno prizadeta. Noga je otečena. Krvni izvidi so zelo zelo slabi.

Pogled ni lep. Res ni.

Fotografije in videoposnetki njegovega stanja obstajajo. Vseh javno ne morem objaviti, ker so res težki za pogledati in ker bi jih socialna omrežja zaradi nazornosti lahko odstranila. Kdor želi pomagati in potrebuje vpogled v dejansko stanje, mu jih lahko pošljem zasebno.

Ampak najtežje ni pogledati njegove noge. Najtežje je potem pogledati višje.

V njegov obraz. Ker tam ne vidiš nekoga, ki bi bil »na koncu«.

Vidiš popolnoma normalnega fanta. Osemnajstletnika. Ki govori s tabo. Ki se nasmehne. Ki se šali. Ki opazi stvari okoli sebe. Ki ima želje. Ki ima načrte. Ki si želi živeti. In potem pogledaš spet njegovo nogo. In težko povežeš oboje.

Ko sem bila prejšnji petek prvič z njim, se nisem mogla odločiti, ali me bolj boli psihično ali mi je bolj fizično slabo ob pogledu na njegovo nogo.

Mislim, da me je vse skupaj tako šokiralo, da sploh nisem znala reagirati. Njegova zgodba. Njegovo stanje. Dejstvo, da je dve leti vse to prenašal skoraj sam. In potem njegov stavek: »I know I am gonna die soon.«

Pogledala sem ga. Osemnajst let. Tako mlad obraz. Tako žalostne oči. Pa hkrati toliko življenja v njih.

Kaj mu rečeš? Vse bo dobro? Ne vem. Ne skrbi? Kako naj ne skrbi? Bodi močan? Po vsem, kar je že prestal, se skoraj počutiš neumno, da bi mu govoril, naj bo močan. Koliko močnejši naj še bo?

Zato sem ga samo objela in uspela izgovoriti: »Keep fighting. Don’t give up. Don’t lose hope.«

Več nisem bila sposobna v tistem trenutku. V grlu se mi je fizično nabral tak cmok, da me je bolelo. Čakala sem samo, da pridem skozi vrata. In ko sem stopila iz njegove sobice, se je iz mene vsul plaz solz. Saidey, ki je bil z mano, me je samo pogledal. Nisem bila sposobna razlagati. Samo rekla sem: »Dr. Paulinho.«

Vedela sem, kdo me bo razumel. In kdo mi bo brez olepševanja povedal, kaj sploh lahko naredimo.

Uro pozneje sem sedela pri Paulinhu v ordinaciji. Telefon v rokah. Fotografije. Videoposnetki. Vse tisto, česar sama skoraj nisem več zmogla gledati, pa sem vedela, da mora on. Paulinho je gledal. Eno fotografijo. Drugo. Video. Potem se je prijel za glavo. Jo obračal levo in desno. Vzdihoval. »Ay, ay, ay, ay …«

Nekaj časa je bilo to praktično vse, kar je bilo med nama. In mislim, da me je to prestrašilo še bolj. Ker sem Paulinha že videla pri težkih primerih. Lani sva stala ob otrocih, za katere nisem vedela, ali bodo čez nekaj ur še živi. On je zdravnik. Videl je stvari, ki jih jaz še danes ne morem pozabiti. In tokrat se je samo držal za glavo. Potem se je usedel zraven mene. Gledala sva se v oči. Meni so tekle solze. On pa sploh ni potreboval dolgih razlag.

»Kaja, this is very, very, very urgent. This is probably the worst case we had.« Zelo, zelo, zelo nujno. Verjetno eden najhujših primerov, s katerimi smo se srečali.

Po njegovi oceni je stanje tako napredovalo, da M. potrebuje urgentno specialistično kirurško zdravljenje. Glede na stanje je amputacija zelo verjetna oziroma po trenutni zdravniški oceni najverjetneje nujna, dokončno odločitev pa mora seveda sprejeti kirurg po neposrednem pregledu in vseh potrebnih preiskavah.

In veste, kaj je pri tem skoraj absurdno? Ko ti zdravnik pove, da bo osemnajstletnik verjetno izgubil nogo, bi morala biti to ena najhujših novic, ki jih lahko slišiš. Moja prva misel pa je bila: Samo naj izgubi nogo. Samo da ne izgubimo njega.

Pred dvema letoma bi se verjetno borili, da rešimo njegovo nogo. Danes pa tako prosimo, da jo zdravniki odstranijo pravočasno, če je to potrebno, samo zato, da mu okužba ne vzame še življenja. Takšna je cena dveh let brez zdravljenja.

Paulinho mi je razložil ves proces. In potem je naredil nekaj, zaradi česar mu bom vedno hvaležna. Nisem ga niti prosila. Vzel je telefon in začel klicati svoje kolege. Zdravnike. Spraševal za mnenja. Prosil za pomoč. Kam ga lahko spravimo? Kdo ga lahko sprejme? Kje ga lahko operirajo? Kaj je treba narediti? Kako hitro lahko ukrepamo? Koliko časa imamo?

Ker pri takšnem stanju čas ni samo številka na uri. Vsak dan pomeni še en dan okužbe v njegovem telesu. In nihče ne ve, koliko časa bo telo, ki se že dve leti bori, še zmoglo. Vemo, kaj lahko javna bolnišnica v Gambiji pomeni za človeka, ki nima ničesar. Še posebej, če nima družine, ki bi mu kupovala zdravila, iskala zdravnike, hodila po laboratorijih, plačevala material in bila ves čas zraven.

Zato smo začeli iskati druge možnosti.

Ena izmed realnih možnosti zanj je Dakar v Senegalu, kjer imajo boljše možnosti za specialistično ortopedsko in kirurško obravnavo. In tukaj pridemo do naslednje ovire. Do ovire, zaradi katere M. danes verjame, da bo umrl.

Denar.

Ker zdravljenje ni samo operacija. Najprej ga moramo spraviti iz Gambije v Senegal. Glede na njegovo stanje to ni preprosta pot. Potreboval bo organiziran prevoz in pomoč, da jo bo sploh varno prestal.

Ko pride v Dakar, potrebuje specialistični pregled. Krvne in druge laboratorijske preiskave, da bodo zdravniki videli, kako močno je njegovo telo prizadeto, kako napredovala je okužba in ali je dovolj stabilen za operacijo. Potrebuje RTG in po potrebi dodatno slikanje, da bodo lahko ocenili, koliko kosti in okoliškega tkiva je prizadetega. Potrebuje pregled kirurga, anesteziologa, pripravo na operacijo in zdravljenje okužbe.

Potem pride sama operacija oziroma amputacija, če specialist potrdi, da noge ni več mogoče rešiti (kar je že skoraj potrjena prognoza). Pri tem ne gre samo za odstranitev dela noge. Odstraniti je treba tudi mrtva in okužena tkiva ter okuženo kost, kolikor je potrebno, da v telesu ne ostane vir okužbe. Potreboval bo antibiotike, protibolečinska zdravila, infuzije, druga zdravila, sterilne preveze, medicinski material, bolniško posteljo, hrano, nego in kontrole.

In hospitalizacijo, za katero danes nihče ne ve, koliko časa bo trajala.

Pri tako napredovali okužbi in tako dolgo nezdravljeni poškodbi nihče ne more zagotoviti, da bo dovolj en sam poseg. Lahko bodo potrebna dodatna kirurška čiščenja, dodatni posegi in dolgotrajnejše zdravljenje okužbe.

Ob vsem tem je njegovo telo izčrpano. Potrebuje dobro prehrano, beljakovine, vitamine in moč. Ker operacija sama po sebi ni konec.

Njegovo telo mora potem rano še zaceliti. In ko bo akutna nevarnost mimo, bo potreboval rehabilitacijo. Fizioterapijo. Bergle. Kontrole. In če bo šlo vse dobro, pozneje tudi protezo.

Da bo lahko ponovno stal. Hodil. Delal. Bil samostojen. Da si bo mogoče nekoč res postavil tisto svojo hiško, o kateri govori.

Ampak najprej moramo rešiti njega.

To je trenutno vse. Ne njegove noge. Njega.

Nimamo še dokončnega predračuna, ker ga mora najprej pregledati kirurg v Dakarju. In ne želim si izmišljati številke ali vam obljubljati nečesa, česar še ne moremo vedeti.

Vemo pa, da govorimo o več tisoč evrih. Za prvo fazo zdravljenja moramo biti pripravljeni okvirno na 2.500.000 CFA oziroma približno 3.800€, končni stroški pa so lahko zaradi dolžine hospitalizacije, dodatnih posegov ali zapletov tudi višji.

Potem pridejo še rehabilitacija, nadaljnje kontrole in nekoč, upam, tudi proteza.

Ampak najprej moremo priti sploh do te točke, da bo rešeno njegovo življenje. Step by step.  Rekla sem mu, da si res želim, da po njej dobi možnost ponovno začeti živeti.

Paulinho me je pogledal. In jaz sem mu rekla najbolj iskreno stvar, ki sem jo lahko: »I don’t know.« Ne vem.

Ne vem, ali zmoremo. Ne vem, ali lahko zberemo toliko. Ne vem, ali bomo dovolj hitri. Ne vem, koliko časa imamo. In ne vem, ali nam bo uspelo.

Paulinho pa me je pogledal in rekel: »Kaja, but you never give up, don’t you? Believe.«

Verjemi. Upaj. Čudeži se dogajajo. In ja. Mogoče se komu sliši naivno. Ampak jaz danes dejansko verjamem v čudeže.

Ker so nekateri moji lanski »na pol mrtvi otroci« danes živi. Otroci, pri katerih smo stali in se spraševali, ali bodo dočakali jutro, danes rastejo. Se smejijo. Živijo.

Ker smo poskusili. Ker smo se združili vsi skupaj. In mogoče sem se prav zaradi njih naučila, da čudež ni nujno nekaj, kar se zgodi samo od sebe.

Včasih čudež sestavi veliko ljudi.

Zdravnik, ki dvigne telefon. Nekdo, ki pozna drugega zdravnika. Nekdo, ki deli zgodbo. Nekdo, ki nakaže pet evrov. Drugi deset. Tretji dvajset. Podjetje, ki pomaga. Nekdo, ki odpre vrata.

In počasi iz stotine majhnih dejanj nastane nekaj, česar en človek sam nikoli ne bi zmogel. In potem temu rečemo čudež.

Od petka naprej težko zaspim. Ne mine veliko časa, da v mojih mislih ne bi bil on. Zaprem oči. Najprej vidim njegovo nogo. Potem njegov obraz. In slišim: »I know I am gonna die soon.«

Včeraj sem ga ponovno obiskala.

Mislila sem si, da bom tokrat bolj psihično pripravljena. Da vem, kaj me čaka. Da me ne bo tako zadelo. Da bo drugi obisk lažji.

Mhm. Probala pa sem. Ko sem prestopila prag njegove sobice, sem spet obstala. Če temu sploh lahko rečem soba. Na tleh je ena vzmetnica. Ena omarica. To je njegovo. To je trenutno ves prostor, ki mu pripada. Živi pri družini, ki se ga je usmilila in mu odstopila mesto, čeprav tudi sami nimajo veliko. Poleg njega je bil njihov mali fantek. Pa starejša gospa.

Prišla je do mene. Prijela me je za roko. Povedala mi je nekaj besed, ki jih nisem razumela. Ampak včasih ni treba razumeti jezika. Pogled pove dovolj.  In potem pogledam njega.

M. se mi nasmehne. Fant, ki ve, da brez zdravljenja umira. Fant, ki ima vsak dan hude bolečine. Fant, ki ne ve, koliko časa ima.

Se mi nasmehne. Pogleda me in reče: »Your head looks different.« Vmes sem si naredila kitke. Opazil je. In prav ta čisto majhna stvar me skoraj zlomi bolj kot vse ostalo.

Ker je v tistem trenutku samo fant. Ne diagnoza. Ne amputacija. Ne noga. Ne nekdo, za kogar moramo zbrati denar.

Samo M. Osemnajstletnik, ki opazi novo frizuro.

Tako lepo govori angleško. Toliko energije je v njem. Pogovarja se. Šali se. Opazuje ljudi. Zanima ga svet. In hkrati ga telo ves čas opominja, kaj se dogaja. Med pogovorom nekajkrat krikne. Samo premakne se. Dotakne se predela blizu poškodbe. In bolečina ga preseka.

Vprašam ga, kaj jemlje proti bolečinam. Nič. Niti ene tablete nima. Ker jo je treba plačati. In on nima denarja.

V tistem trenutku sem bila neizmerno hvaležna za vse medicinske zaloge, ki sem jih pripeljala s seboj. Ker sem mu lahko dala vsaj nekaj. Ne morem mu s tableto pozdraviti noge. Ne morem ustaviti okužbe. Lahko pa mu morda za nekaj ur odvzamem vsaj majhen košček bolečine. In kako malo razumemo lastne privilegije, dokler ne sediš ob človeku, za katerega je protibolečinska tableta nekaj, česar si ne more privoščiti.

Domači in prijatelji so me vprašali: Kaja, kaj pa hrana? Če nima ničesar, od česa sploh živi? Družina, ki mu je odstopila prostor, z njim deli tudi svoj obrok. Kadar ga imajo. Tudi njim gre včasih zelo tesno. In fant, ki bi za boj s tako hudo okužbo potreboval dobro prehrano, dovolj beljakovin, vitamine in čim močnejše telo, je preprosto tisto, kar je na voljo. Ker drugega nima.

Sediva in se pogovarjava. Pove mi o dekletu, ki jo je spoznal pred nesrečo. Mislil je, da si bo zelo kmalu ustvaril svojo družino. Rad ima otroke. Pokaže na malega fantka družine, pri kateri danes živi, in pravi, da ima zdaj svojega malega »bratca«. Potem govori o prihodnosti. O hiški. O svojih otrocih. Veliko bi jih imel. In pove mi, da svojih otrok nikoli ne bi zapustil. Ne tako, kot so njega. In jaz samo sedim.

Koliko stvari lahko en človek izgubi, preden dopolni devetnajst let?

Očeta. Mamo v tistem smislu varnega človeka, ki bi ga otrok potreboval. Dom. Otroštvo. Šolo. Zdravje. Normalno mladost. Najverjetneje nogo. In zdaj mu grozi, da bo izgubil še prihodnost.

Koliko mu mora življenje še vzeti? Ker ni denarja, ni bilo zdravljenja. Če družina nima niti dovolj za vsakodnevno hrano, od kod vzame denar za kirurga, operacijo, antibiotike, hospitalizacijo?

Ne vzame ga. Zato so mu povedali, da ne morejo narediti ničesar. Da bo umrl. Kmalu. Ker se okužba širi.

Moški tukaj ne jočejo veliko. Tudi kadar je zelo hudo. Ampak M. se med pogovorom v očeh naberejo solze. In v tistem trenutku postane vse zelo preprosto. Ne želi umreti. Strah ga je.

To je bistvo vsega tega pisma.

Ne želi umreti. Rad bi živel. Rad bi imel hiško. Rad bi imel veliko otrok. Rad bi bil oče, ki svojih otrok ne bo zapustil. Rad bi imel jutri. Naslednji mesec. Naslednje leto. Rad bi samo možnost.

Dolgo me ni hotel vprašati ničesar. Potem vendarle zbere pogum. Pogleda me. »You think you can help?« Misliš, da mi lahko pomagaš?

In kako zelo sem si želela, da bi lahko odgovorila: Ja. Seveda. Brez skrbi. Uredili bomo.

Ampak tega ne vem. Ne želim mu lagati. Zato ga pogledam. »I don’t know.« Ne vem.

Tokrat res ne vem. Stroški so zelo, zelo visoki. Časa je malo. Ne vem, kaj bodo povedali kirurgi. Ne vem, koliko bo njegovo telo še zmoglo. In ne vem, ali bomo pravočasno zbrali dovolj.

Pogleda me. V očeh ima solze. Pa se vseeno nasmehne. »It’s okay.« In potem: »I am happy you came.« »I am not so alone.« Vesel sem, da si prišla. Nisem več tako sam. In tu me zlomi. Ne njegova rana. Ne pogled na kost. Ne smrad. Ne fotografije.

Ta stavek.

Ker sem jaz prišla tja z mislijo, da moram najti način, kako rešiti njegovo življenje. On pa je bil hvaležen že zato, ker sem sploh prišla. Sedela zraven njega. Ga poslušala. Vedela, da sploh obstaja?

Ker vsaj za nekaj časa ni bil popolnoma sam s svojim strahom. Gledam ga. Glava se mi izklopi. Srce se drobi. Tečejo mi solze. Na jeziku imam vse kletvice, ki jih poznam. In vse pomenijo eno: Ni fer. Ni fer. Ni fer.

Pred mano sedi človek, star 18 let.

Človek, ki bi moral biti na začetku svojega življenja. Moral bi delati neumnosti. Se zaljubiti. Se skregati s punco zaradi nečesa popolnoma nepomembnega. Hoditi s prijatelji ven. Iskati službo. Varčevati za svojo hiško. Moral bi razmišljati, kdo bo nekoč postal. Moral bi sanjati.

Pa umira.

Ne zato, ker se stvar ne da rešiti. Ne zato, ker ni zdravnikov. Ne zato, ker so možnosti izčrpane.

Nekaj sto kilometrov stran obstaja bolnišnica. Obstaja kirurg. Operacijska dvorana. Anestezija. Antibiotiki. Bolniška postelja. Možnost.

Tukaj pa leži M. In med njim in življenjem ni neozdravljiva bolezen. Ni nekaj, česar medicina še ne zna.

Med njim in možnostjo, da živi, je denar. In tega enostavno ne znam sprejeti. Kako naj pogledam osemnajstletnika v oči in mu rečem: Žal si se rodil v okoliščinah, v katerih si življenja ne moreš plačati.

Kako naj potem vstanem in grem naprej? Kako naj ponoči zaspim? Kako naj si rečem: Takšno je pač življenje tukaj. Brez da bi vsaj poskusila.

Ne morem.

Vmes iz sosednjega prostora pricaplja mali fantek. Stisne se k meni, čeprav me ne pozna dobro. Potem gre do M. in se začne z njim igrati. Za nekaj minut samo gledam. Majhen otrok, ki še nima pojma, kaj pomeni smrt. In M., ki ve, kako blizu je.

Pa se z njim vseeno igra. Nasmehne se. Govori z njim. Je nežen. Takrat se še bolj zavem, da M. ni človek, ki je obupal nad življenjem. V njem je življenja še ogromno. Samo njegovo telo potrebuje pomoč.

S seboj sem v Gambijo tokrat prinesla tudi telefone in mu tokrat prinesla enega zanj. Ga usposobila, kupila SIM-kartico, naložila kredite in mu ga dala.

Telefon. Za večino nas nekaj tako vsakdanjega, da niti ne razmišljamo o njem. Zanj pa pomeni, da mi lahko piše. Da me lahko pokliče. Če bo stanje slabše. Če bo bolečina hujša. Če bo prestrašen. Če bo potreboval pomoč.

Da ima nekoga na drugi strani. Da lahko pokliče in ve, da se bo nekdo oglasil. Da vsaj malo drži tisti njegov stavek: »I am not so alone.«

Ko se poslavljam, ga primem za dlan. In mu obljubim nekaj, česar si skoraj ne upam obljubiti. Da bom naredila vse, kar lahko. Da bom poskusila. Da bom klicala. Pisala. Prosila. Iskala. Trkala na vrata. Da se bom borila zanj.

Ker kako lahko samo gledam fanta, ki mi pri osemnajstih govori, da mora umreti, ko vem, da bi lahko živel? Ne morem.

In zato danes prosim vas.

Čisto vsakega izmed vas.

Morda je to največja prošnja za pomoč, kar sem jih kdaj napisala. Ne pričakujem, da bo en človek plačal njegovo zdravljenje. Prosim veliko ljudi, da naredimo nekaj majhnega.

5 €. 10 €. 20 €. 50 €.

Kolikor kdor zmore.

Če tisoč ljudi reče: »Saj lahko dam samo pet evrov,« je to pet tisoč evrov. In nenadoma tistih »samo pet« ni več samo pet.

Je prevoz. Je krvna preiskava. Je antibiotik. Je anestezija. Je operacija. Je bolniška postelja. Je zdravljenje. Je možnost, da osemnajstletnik doživi še en rojstni dan.

Če ne morete darovati, prosim, delite. Če poznate podjetje, jim pošljite zgodbo. Če imate veliko občinstvo, mu za en dan posodite svoj glas za našega M. On nima velike družine, ki bi stopila skupaj. Nima mreže ljudi, ki bi mu odprla vrata.

Mi lahko za trenutek postanemo njegova mreža. Ne prosim vas, da rešimo svet. Vem, da je na svetu preveč bolečine, da bi lahko rešili vse.

Prosim samo, da poskusimo rešiti enega človeka.

M.

Morda ne moremo spremeniti sveta. Njegov svet pa lahko.

In veste, česa si želim?

Da bi nekoč ponovno sedela ob njem in govorila o tej zgodbi v pretekliku. Da ne bo nekdo rekel: »Bil je star komaj osemnajst.«

Ampak da bo on sam čez deset, dvajset, štirideset let pripovedoval: »Ko sem bil star osemnajst let, sem mislil, da bom umrl.« In potem dodal: »Ampak nisem.«

Mogoče bo imel protezo. Mogoče bo stal pred svojo majhno hiško. Mogoče bodo okoli njega tekali otroci. Veliko otrok, če se mu uresniči želja. Mogoče jim bo povedal, da jih nikoli ne bo zapustil. Mogoče bodo nekega dne zavijali z očmi, ker jim bo že stotič pripovedoval isto zgodbo. In mogoče bo to najlepša stvar na svetu. Da bodo imeli očeta dovolj dolgo, da jim bo šel lahko kdaj tudi na živce.

Mogoče se bo takrat spomnil leta 2026.

Leta, ko je mislil, da bo umrl. Leta, ko je mogoče izgubil nogo. Ampak ni izgubil življenja. Mogoče bo vedel, da se je nekje zgodilo nekaj čudnega.

Da so ljudje, ki ga nikoli niso srečali, prebrali njegovo zgodbo. Nekdo je daroval pet evrov. Nekdo deset. Nekdo dvajset. Nekdo je delil objavo. Nekdo poznal nekoga. In iz vseh teh majhnih dejanj je nastalo nekaj dovolj velikega, da je fant, ki je na vzmetnici čakal na smrt, dobil prihodnost.

To si tako zelo želim.

Ne čudeža, pri katerem bi njegovo nogo nekako čarobno vrnili v stanje pred nesrečo. Če je za nogo prepozno, je prepozno. Samo njega ne želimo izgubiti.

Želim mu čas.

Čas za hiško. Čas za otroke. Čas za ljubezen. Čas za prijatelje. Čas za težke dni. Čas za lepe dni. Čas za popolnoma dolgočasne ponedeljke. Čas za vse tiste stvari, ki se nam zdijo tako samoumevne, da se pogosto niti ne zavedamo, kakšen privilegij je imeti dovolj prihodnosti, da lahko načrtuješ naslednje leto.

In zdaj?

Sama ostajam s cmokom. S tistim težkim občutkom nekje med srcem in želodcem, ki od petka noče izginiti.

Prijatelji me spodbujajo. Družina me spodbuja. Ljudje tukaj mi govorijo, da bo uspelo. Paulinho verjame.

Vsi okoli mene nekako verjamejo. Da bomo zbrali dovolj. Da bomo našli pot. Da bomo pravočasni. Da bo M. šel v Dakar. Da ga bomo spravili skozi operacijo. Da bo preživel.

Jaz pa? Mene je strah.

Tokrat res.

Strah me je, da bomo prepozni. Strah me je, da ne bomo zbrali dovolj. Strah me je telefonskega klica, ki ga nočem nikoli dobiti. Strah me je, da sem mu dala upanje in ga potem ne bom mogla izpolniti. Strah me je, ker je njegov obraz postal preveč resničen, da bi ga lahko pospravila med »še eno žalostno zgodbo«.

In vendar …

Že tolikokrat se je tukaj zgodilo nekaj, za kar sem mislila, da je skoraj nemogoče. Že tolikokrat sem stala ob otroku in si mislila: Ne vem, kako bomo to rešili. Pa na koncu smo.

Že tolikokrat je bilo premalo časa, premalo možnosti, premalo denarja in preveč strahu.

Pa so se ljudje zbrali. Zdravniki so naredili svoje. Nekdo je odprl ena vrata. Potem druga. In otrok, za katerega smo trepetali, je danes živ.

Zato morda res obstajajo čudeži v Gambiji.

Ne popolni. Ne taki iz filmov. Čudeži z brazgotinami. Z dolgim okrevanjem. Z ljudmi, ki se borijo. Z zdravniki, ki ne obupajo. Z neznanci, ki pomagajo nekomu, ki ga nikoli niso srečali.

In zato si kljub vsemu dovolim verjeti. Da se bo tudi ta zgodil.

Da bo tudi M. nekoč ena izmed tistih zgodb, pri katerih bom pogledala nazaj in pomislila: Takrat me je bilo tako zelo strah. Pa nam je uspelo.

Ko sem včeraj stopila iz njegove sobice, sem se še enkrat obrnila. Pogledala sem ga. Nisem imela nobenega velikega govora. Nobenega zagotovila. Nobenega odgovora, za katerega bi vedela, da je resničen.

Samo pogledala sem ga in rekla: »Be strong.« Bodi močan. In stopila skozi vrata. Ampak v sebi sem govorila nekaj čisto drugega.

Nekaj, česar mu nisem mogla povedati. Nekaj, kar me spremlja od takrat. »Please, don’t die.«

Prosim.

Ne umri.

Ne še. Samo zdrži. Še malo. Daj nam nekaj časa.

Da zberemo. Da najdemo pot. Da te spravimo do Dakarja. Da prideš do kirurga. Da dobiš možnost, ki bi jo moral dobiti že pred dvema letoma.

Samo prosim, ne umri, preden nam uspe poskusiti.

In danes to prošnjo predajam vam. Ker jaz sama tega ne morem. On sam tega ne more.

Toda mogoče lahko mi. Vsi skupaj. In mogoče bomo čez nekaj časa temu spet rekli čudež.

Ne zato, ker se je zgodil sam od sebe. Ampak zato, ker ga je naredilo ogromno ljudi, ki so se odločili, da ne bodo pogledali stran.

Tokrat vas res prosim. Pomagajte nam, da denar ne bo razlog, zaradi katerega osemnajstletni fant, ki želi živeti in bi lahko živel, umre.

M. ne potrebuje našega pomilovanja. Potrebuje možnost.

Dajmo mu jo.

In M. …

be strong.

Samo še malo.

Please, don’t die.

Ker tukaj nekje poskušamo narediti vse, da ti ne bo treba.

Za podatke za nakazilo mi pošlji sporočilo ali mail na kaja@pismaizsirotisnice.si .

OBVESTILO – ZBIRANJE SREDSTEV JE USTAVLJENO, KER SMO CILJ DOSEGLI!!!

SOBOTA, 29. 8. 2026 zvečer

3.812 € – znesek, ki se je še tri dni nazaj zdel ogromen. Nepredstavljiv. Skoraj nedosegljiv. In čeprav še to ni čisto končni znesek vseh stroškov, ki so pred nami, je bil to naš prvi, najpomembnejši cilj.

Tisti, od katerega je odvisno nekaj največjega. Življenje.

Ne vem, če sem se kadarkoli prej počutila tako nemočno, kot sem se v preteklem tednu.

Ko sem gledala v oči temu našemu fantu, staremu komaj 18 let, ki je sam gledal naravnost v oči besedi smrt. Ki ve, kaj ga čaka, če pomoči ne bo. In ko sem ob njem sedela z vedenjem, da rešitev obstaja. Da zdravniki lahko pomagajo. Da obstaja pot.

Samo denarja zanjo nimamo.

Mislim, da je ena najtežjih stvari na svetu vedeti, da lahko nekoga rešiš – in hkrati vedeti, da ga morda ne boš mogel rešiti samo zato, ker nimaš dovolj denarja.

Včeraj je bil eden najlepših sončnih zahodov, kar sem jih tukaj videla. Po dežju se je skozi oblake prebilo sonce in vse okoli mene pobarvalo v zlato.

Za trenutek sem samo obstala. In skozi misli me je prešinilo: »Ko bi nam le uspelo …« Samo to. Ko bi nam le uspelo.

In potem se je danes še enkrat pokazalo nekaj, v kar me Afrika vedno znova prisili verjeti:

da srce na koncu res najde pot.

In da se čudeži včasih vendarle zgodijo.

Ker danes številka ni več 3.812 €.

Danes je številka 3.879 €.

ZBRALI SMO CELOTEN POTREBEN ZNESEK.

Ne samo to. Za 67 € smo ga PRESEGLI.

In zdaj oprostite, ampak tukaj ne znam več biti mirna, uglajena in pisati lepih stavkov.

JAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA, DRAGI MOJI!!!!!!!

JAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!

V SENEGAL GREMOOOOOOOOOOO!!!!!!

Ne bo enostavno. Pred nami je pot. Pred nami so pregledi, zdravniki, bolnišnica, operacija, amputacija, ostali posegi in okrevanje. Pred nami je še veliko neznank in zagotovo tudi veliko težkih trenutkov. Kasneje pride še proteza, fizioterapije, ostalo.

Ampak danes lahko prvič z vsem srcem napišem:

NAŠ M. JE DOBIL PRILOŽNOST.

Priložnost za življenje.

Priložnost, da bo spet sanjal o prihodnosti, o svoji hiški in otrocih.

Priložnost, da bo nekega dne upihnil svojo 19. svečko na rojstnodnevni torti. In vse naslednje. Ali pa čisto prvo, za njegovo novo priložnost življenja!

In veste kaj? Že samo ta misel me sesuje.

Ker še nekaj dni nazaj nisem vedela, ali mu bom lahko pogledala v oči in rekla: »Uspelo nam je.«

Takoj jutri zjutraj mu bom lahko.

S tem trenutkom zbiranje sredstev USTAVLJAM. Kaj in kako bo potekalo naprej, bomo videli sproti in o vsem vas bom obveščala. Še vedno nas čaka ogromno. Ampak tisti prvi, najnujnejši cilj – cilj, od katerega je odvisna njegova možnost zdravljenja in ŽIVLJENJA – SMO DOSEGLI.

Oziroma pardon. Ne. Nismo ga samo dosegli. Za 67 € smo ga presegli.

In trenutno res nimam nobenih pametnejših besed. Samo en ogromen, neizmeren, iz srca iztrgan: HVALA.

Hvala iz vsega mojega srca.

Hvala iz srca našega M.

Hvala v imenu našega superzdravnika, ki je pripravljen narediti vse, kar je v njegovi moči.

Hvala vsem, ki ste te dni stali ob meni – tudi če ste fizično tisoče kilometrov stran.

Vsakemu, ki je nakazal 5 €, 10 €, 20 €, 50 €, 100 € ali več. Vsakemu, ki je delil. Vsakemu, ki je napisal sporočilo. Vsakemu, ki je prosil druge za pomoč. Vsakemu, ki je verjel takrat, ko je mene že pošteno stiskalo od strahu, da nam morda ne bo uspelo.

Poglejte, kaj smo naredili skupaj.

Iz tisočih kilometrov razdalje. Iz Slovenije, Gambije in vseh koncev, od koder ste se oglasili.

Ljudje, ki se večinoma med seboj sploh ne poznamo, smo se za nekaj dni povezali okoli enega samega 18-letnega fanta.

In mu skupaj rekli: »Ne. Tvoja zgodba se tukaj še ne bo končala.«

JAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!

USPELO NAM JE!!!!!!

SKUPAJ NAM JE USPELO REŠITI ŠE ENO ŽIVLJENJE.

Kaj pametnejšega pa napišem takrat, ko se ustavi ta slap solz. Tokrat ne solz nemoči. Ne strahu. Ne žalosti.

Ampak solz SREČE. HVALEŽNOSTI. OLAJŠANJA. In enega tako velikega ponosa na ČISTO. ČISTO. ČISTO. VSAKEGA. OD. VAS.

Danes ste nekomu, ki je pri osemnajstih letih že vedel, da bo umrl, podarili nekaj, česar se ne da zaviti v darilni papir. Česar se ne da kupiti v nobeni trgovini.

Podarili ste mu možnost za jutri.

In mislim, da večjega darila človek človeku skoraj ne more dati.

JAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA, dragi moj M., v Senegal greva.

In borili se bomo.

Ker je danes oziroma v teh nekaj dneh, na tisoče kilometrov stran ogromno src skupaj dokazalo: dokler obstaja upanje in dokler obstajajo ljudje, ki jim ni vseeno, nobena zgodba še ni dokončno napisana. Za tvojo tako več ne stoji klicaj, niti pika. Za njo je zdaj vejica.

HVALA! tako malo, a hkrati največ, kar vam v tem trenutku lahko (pre)dam!