Obstajajo otroci, ki jih opaziš takoj. Tisti, ki stečejo proti tebi, še preden dobro prestopiš prag. Ki se prerivajo za objem, vlečejo za roko, kličejo tvoje ime in z vso svojo otroško odločnostjo zahtevajo vsaj košček tvoje pozornosti. In potem obstajajo otroci, ki ne stečejo nikamor. Ki ostanejo nekoliko zadaj, potrpežljivo opazujejo in čakajo. Ne,…
Nekatere resnice se ti ne razkrijejo v trenutku. Ne pridejo z velikimi spoznanji, ne potrkajo na vrata in ne prosijo, da jih razumeš. Včasih se moraš vanje zaleteti. Enkrat. Desetkrat. Stokrat. Se ob njih razjeziti, razočarati, izgubiti potrpežljivost in izreči besede, ki bi jih že v naslednjem trenutku, najraje vzel nazaj. Jap, jezik hitrejši od…
Sedim na pragu vhoda v eni od sirotišniških zgradb. Za mano so sobe, v katerih večino svojega časa preživijo najmlajši pa otroci vse do tam, drugega, tretjega leta starosti. Ja, večinoma so not. V posteljah, ki si jih delijo. In ja, večinoma brez igrač. Že takoj na začetku bi se lahko odprla razprava zakaj, pa…
Hello, my sweet Gambia. Če sem mislila, da sem po podganji gala večerji doživela že vse, kar mi lahko ponudiš za dobrodošlico, sem se pošteno zmotila. Očitno si se odločila, da bo moja vrnitev nekaj posebnega. Nekaj, kar si bom zapomnila. Nekaj, kar me bo pribilo do konca. In ker se pri tebi stvari praviloma…
Ne traja dolgo, pa ti že steče v objem. Takšen, iskren, močan, skoraj zaletav, kot da se nista videla celo večnost, četudi si se morda samo za nekaj minut umaknil iz njegove bližine. In še preden ga uspeš objeti nazaj, že hiti razlagati vse. Od povsem preprostih trenutkov dneva do posebnih dogodkov, ki so se…
Vrnem se v Gambijo. Sploh še nisem niti dobro odložila kovčkov, kaj šele razpakirala, pa me že vleče tja, kamor me vedno najprej odnese srce. K mojim malim sončkom. K tistim razigranim, glasnim, včasih neznosno navihanim bitjem, zaradi katerih je tudi najbolj naporna pot na drugi konec sveta vredna vsake ure, vsakega prestopa in vsake…
Včasih za to, da nekomu podariš nekaj, kar se nam zdi čisto samoumevno, ne potrebuješ velikih načrtov, seznamov, plana dela. Včasih potrebuješ samo nekaj zobnih ščetk, past, nekaj prostora v kovčku in ljudi, ki verjamejo, da je vredno pomagati. Tudi takrat, ko je pomoč potrebna na drugem koncu sveta. Ja, včasih se velike spremembe začnejo…
Ko je v sobi naenkrat tišina, pa čeprav okoli tebe hkrati joka še nekaj drugih dojenčkov. Ko je cmok v grlu tako velik, da težko dihaš, kaj šele, da bi iz sebe spravil eno samo smiselno besedo. Ko zrak postane gost in imaš občutek, da se je vse okoli tebe za trenutek ustavilo. In ko…
Že na daleč se sliši smeh. Tisti glasen, nalezljiv otroški smeh, v katerem je nekaj več kot samo veselje. Skoraj razburjenje. Vzhičenost. Kot da se je zgodilo nekaj tako velikega, da skrivnosti preprosto ni več mogoče zadržati zase. Počasi prihajam proti sirotišnici in že od daleč vidim, kako se otroci kupčkajo. Po dva, trije, štirje…
»Kaja, Kaja! Come, come!« Nisem še prav dobro prišla skozi vrata, ko je proti meni že pritekla gruča starejših otrok. Molami me je prijel za roko in me začel vleči za sabo, ob tem pa ves čas ponavljal nekaj v smislu: »Come, look, head, Jumo!« Poskušala sem ga ustaviti in vprašati, kaj se je zgodilo,…