Pismo #37 – Ko ljubezen razpre dlani

Sedim na pragu vhoda v eni od sirotišniških zgradb. Za mano so sobe, v katerih večino svojega časa preživijo najmlajši pa otroci vse do tam, drugega, tretjega leta starosti. Ja, večinoma so not. V posteljah, ki si jih delijo. In ja, večinoma brez igrač. Že takoj na začetku bi se lahko odprla razprava zakaj, pa zakaj niso zuunaj itd. itd. Seveda – predvsem iz našega stališča, našega pogleda, našega načina življenja. Veliko manj iz naše strani, naše pripravljenosti razumevanja. Ne opravičevanja, ampak enostavno razumevanja.

In koliko stvari je pravzaprav takšnih? Kolikokrat se nam zdi, da razumemo svet, ker ga gledamo skozi svoja okna? Ker poznamo svoje okoliščine, svoje možnosti, svoje predstave o tem, kako bi moralo biti? Potem pa prideš nekam, kjer so okna drugačna. Kjer se vsakdan ne ravna po istih pravilih. In kjer moraš včasih (ali pa največkrat) najprej precej utišati sebe, da lahko sploh slišiš druge. Oh ja, ta umetnost poslušanja nam še kar ne gre najbolj.

Deževno obdobje, ki je trenutno, je prineslo novo ploho. Sparino ozračja spirajo kapljice dežja. Pljusk, pljusk in se razblinejo. Ena za drugo. Večina otrok spi, tudi Samsanček mi je zaspal v naročju, zato to pismo … pa ne vem, če bo sploh pismo, bolj misli, nastajajo na telefonu. Nežno – da ga ne bi premiki zbudili.

Z eno roko držim telefon, z drugo njega. Pravzaprav bi potrebovala še kakšno dodatno roko, ampak sem se v teh zadnjih dveh letih naučila marsičesa. Predvsem improvizacije. Tudi tega, da lahko z otrokom v naročju počneš skoraj vse. Razen tistega, kar si zares želiš, ko ti začne dreveneti roka – da bi ga za trenutek odložila. Kajti gospodič ima o tem precej jasno izdelano mnenje. In če ga slučajno premaknem – bom imela operni koncert v živo. Kričanje.

Kapljica za kapljico spirajo prah in pesek iz zraka. Razmišljam o dnevih, ki so za mano. O vseh bitkah, ki so se bile – pa zanje skoraj nihče ni niti vedel, niti slutil. Niti ni bilo časa, da bi se v vsem dogajanju ukvarjala še s telefonom, kaj šele računalnikom. O dnevu, ko se je poslovila naša mala Hidjara in je posteljica ostala prazna. O vseh bitkah za vodo, ki je v tem času res problem.

O tistih dnevih, ko moraš zbrati dovolj moči, da sploh vstaneš in se podaš v novo bitko. Ko se ena skrb še ne konča, pa že pride naslednja. Ko se v istem dnevu smejiš otroku, ki je prvič naredil nekaj čisto svojega, in nekaj ur pozneje nemočno stojiš pred nečim, česar ne moreš spremeniti. Pa na koncu niti ne nujno, ker ni mogoče ali ker ni resursov. Ker so kaprice. Ker je korupcija. In ker so ljudje, ki nimajo vedno dobrih namenov.

Včasih se vprašam, kam človek sploh pospravi vse te občutke. Kam daš žalost, ko zanjo ni časa? Kam spraviš strah, ko te nekdo potrebuje pogumno? In koliko vsega lahko nosiš v sebi, ne da bi se nekega dne preprosto razlilo čez rob?

Razmišljam o novici, ki me je osrečila – a hkrati spet sesula. O lekciji, za katero sem mislila, da sem jo tistega 19 januarja, z odhodom moje Oumie osvojila … pa ugotavljam, da v resnici nimam pojma.

Lahko poskušam pretentati misli, prepričati glavo. Nekako doseči racio del…. Ampak srce. Hja, srce pa je druga zgodba. Srca ne pretentaš, pa da še tako poskušaš.  Srce očitno nima prav velikega posluha za razumne razlage. Ne zanima ga, koliko dobrih razlogov mu našteješ. Ne zanima ga, kako zelo pravilno je nekaj, kako dolgo si si tega želel, koliko ljudi se je trudilo, da bi se zgodilo.

Srce ima svoj spomin. Spomin na težo majhnega telesa v naročju. Na prstke, ki so se oklenili tvojih. Na noči, ko si bedel, ker si se bal zaspati, da ti ne bi noč vzela priložnosti jutra. Na vse tiste drobne, povsem običajne trenutke, za katere nisi vedel, da bodo nekoč postali nekaj najdragocenejšega, kar imaš. V mislih me prešine tisti pregovor: »Srce je predal za spomine, vanj shraniš vse tisto, kar mine…« O ti moje srce…

Še enkrat me prešine vprašanje, ali je morda res včasih največja oblika ljubezni, ki jo lahko nekomu drugemu podariš, ta, da ga izpustiš? Da mu iskreno, iz srca privoščiš srečo. In lepše življenje. Da mu dovoliš, da gre. Da se prsti, ki so bili dve leti prepleteni … počasi razpletejo … in dlani, ki so se vsakič znova odpirale v objem, pomahajo v slovo…

Ja, tudi to je oblika ljubezni. Mogoče tista najbolj čista. In hkrati – tista, najbolj boleča. Imeti rad … Tudi, če to pomeni, da bo drugje.

In kako nenavadno je, da si lahko za nekaj z vsem srcem prizadevaš, potem pa te prav uresničitev te želje tako zelo zaboli. Da lahko nekoga tako zelo ljubiš, da mu želiš vse, česar mu sam ne moreš dati. In da bi ga hkrati, čisto sebično, najraje še malo zadržal. Samo še en dan. Še en večer. Še eno jutro, ko bi te pričakal z nasmehom.

Težko mi je pisati te vrstice. Požiram solze, stiskam ga v svojem naročju. Tako nežno spi ta otrok. Z nasmehom na obrazu. V miru. Od vseh tistih najinih neštetih dni po bolnicah, se je gospodič razvadil, da je pač najboljši spanec tisti, ki je v naročju. In priznam, niti enkrat mi ni težko. Če ga spustim, je kričanje. O ja, zelo jasno in glasno bo dal vedeti, da kaj ni tako, kot želi. In to z vso odločnostjo, ki jo premore njegovo malo telo. Prav zanimivo, kako lahko nekdo, ki je bil nekoč tako zelo nemočen, danes tako zelo odločno vodi vse okoli sebe. Z enim pogledom, enim protestom, včasih pa kar s celim koncertom. Če bi Samsan vodil kakšno državo, sem prepričana, da bi bili njegovi ukazi zelo jasni. In predvsem – takoj izvršeni.

Zdaj pa spi. Kot da se nič na svetu ne spreminja. Jaz pa ne morem, da nimam pred očmi vseh tistih dni, ko sem trepetala, jokala – da bi preživel. Da bi vdihnil, ko je odločalo 7 sekund.

Sedem sekund. Kako kratko je to, ko čakaš, da zavre voda. Ko iščeš ključe. Ko se ti zdi, da se ura nikamor ne premakne. In kako nepredstavljivo dolgo je sedem sekund, ko čakaš na vdih otroka. Ko se svet skrči na njegova pljuča. Na njegove prsi. Na tisto eno samo stvar, ki jo ljudje počnemo, ne da bi o njej sploh razmišljali. Dihanje.

Takrat ne razmišljaš o jutri. Ne o naslednjem tednu. Ne o rojstnih dnevih, šoli, družini, prihodnosti. Samo o naslednji sekundi. In potem o naslednji. In še vedno ne razumem, po kakem čudežu, je zborbal. Res je bila v igri samo še ljubezen.

Seveda vem, koliko zdravstvenih rok, znanja, zdravil, posegov in naporov je bilo potrebnih. Vem, da življenje ni odvisno samo od tega, kako zelo si nekoga želimo obdržati. A ko sem stala tam, ko je bilo vse drugo že tako zelo negotovo, je bila ljubezen edino, česar mi nihče ni mogel vzeti. Edino, kar sem mu lahko dajala brez meja.

In potem je shodil. Začel jest. Govorit. Tekat. Se prepirat. Praznoval svoj drugi rojstni dan. Ha… skupaj. Prvega. Ko smo se borili za nov vdih. In drugega, ki je bil jasno njegov nov začetek. Kako zelo drugačna sta lahko dva rojstna dneva istega otroka. Na prvem si želiš samo, da bi dočakal naslednjega. Na drugem pa že loviš malega navihanca, ki ima očitno precej pomembnejše opravke od tega, da bi mirno stal in poslušal odrasle.

In nekje vmes se je zgodilo življenje.

Ne tisto veliko, ki ga opisujemo v knjigah. Tisto čisto vsakdanje. S prvimi koraki, razmetanimi stvarmi, trmo, smehom, objemi in majhnimi zmagami, ki jih razumeš šele takrat, ko veš, kako blizu je bilo, da jih nikoli ne bi bilo.

Awa je v smeni. Kako zelo rada imam to delavko. Dekle na mestu. Dekle z neizmernim srcem. Tudi njeno zgodbo bom en dan prelila v pismo. Ker si tako zelo zasluži to. Nekaj časa stoji pred vrati in naju opazuje. Pogumno, v stilu “ne jokam” skušam skriti solze pred njo. A izgubljam to igro pretvarjanja. In pravzaprav je precej smešno, kako zelo smo odrasli včasih prepričani, da znamo prikriti svojo žalost. Kot da bi bilo dovolj, da malo pogledaš stran, popraviš izraz na obrazu in nekajkrat globoko vdihneš. Pa je vse v redu.

Ni. Sploh ne pred nekom, ki te pozna. Stopi do mene – nežno, počasi, da ne zbudi Samsančka. Objame me. In samo sedi ob nama.

Ve. Vse ve.

Awa je bila tista, ki sem ji povedala. Ki je vedela za vse. Ves čas. Vedela je. In izvedela je, da tudi Samsanček odhaja. Ne. Ne bo se nadaljevala pot v Sloveniji, pa čeprav smo vsi nekako upali in si po tihem želeli, da bi se to zgodilo. Da bi bila vloga sprejeta. In bi se v nadalje ukvarjala s sodnimi postopki.

Odhaja, v Italijo. Ja, res se bom mogla začet učit italijansko počasi (kar me že vse leto nagovarjata Flavija in Simone sicer). Očitno življenje včasih precej odločno poskrbi, da človek neha iskati izgovore. Če ne gre drugače, ti za učenje jezika pošlje kar najmočnejši razlog. Majhnega fantka, ki ima čudovit nasmeh, precej glasen značaj in prav posebno mesto v tvojem srcu.

In potem mi reče: “Kaja. You know, he is alive because of you. We all know that. They know too. They say you will always be his mum. You bring him to life. You saved him.”

Pismo. Pa kdo pravi, da gambijci in gambijke nimajo čustev, srca. Mojega so spet zlomile. Te besede. Ker v njih ni bilo nobene velike predstave. Nobenega pretiravanja. Nobene potrebe, da bi me tolažila z lepimi stavki. Awa je preprosto povedala tisto, kar je čutila. Tako, kot zna ona. Neposredno. Iskreno. Iz srca.

In včasih te najbolj zadenejo prav besede, ki jih nekdo izreče povsem tiho. Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Ker kaj sploh odgovoriš človeku, ki ti v trenutku, ko se počutiš, kot da izgubljaš del sebe, pove, da bo ta del za vedno ostal tudi s teboj?

Morda ima prav. Morda materinstvo, ljubezen, pripadnost in vse tiste vezi, za katere pogosto tako radi iščemo natančne definicije, niso vedno tako preproste, kot si jih predstavljamo. Morda obstajajo odnosi, za katere nimamo ustreznega imena. Ki jih ni mogoče spraviti v obrazec, podpis ali eno samo besedo.

In vendar so. Resnični. Globoki. Živi. Stisnem se v objem. Awin in Samsančkov. Ne iščem besed. Ne iščem razlag. Samo lovim trenutke. Kar se da največ teh. Vem, da ko bom enkrat odšla, je to najino “gambijsko slovo”. In prav ta misel me tako zelo boli. Da bo nekega dne vse videti povsem običajno. Da bom vstala, prišla skozi vrata, se ozrla proti sobi, kjer sem ga tolikokrat našla, in ga ne bo. Ne bo tistega glasu. Tistega pogleda. Tistega malega telesa, ki je vedno znalo najti pot v moje naročje.

Soba bo še vedno tam. Vrata bodo ista. Otroški glasovi bodo še vedno odmevali med zidovi. Življenje bo teklo naprej. Svet se bo vrtel naprej. Le moj, se bo skrčil na te trenutke, ki bodo ujeti v spominu srca. Samo on bo nekje drugje.

Vem, da še zdaleč ne pomeni, da je slovo za vedno. Ker sem povezana z družino, h kateri odhaja že od trenutka, ko so izvedeli, da bo prav Samsan njihov. Ja, res sem neskončno hvaležna, da sem imela priložnost, da sem lahko del toliko zgodb. Hvaležna italijanski agenciji, hvaležna mojima Flaviji in Simonu, ki sta me “vpeljala” v ta svet. Neskončno hvaležna sem, ker vem, da se najina zgodba ne bo končala.

Da obstajata dva človeka, ki se že veselita njegovega prihoda. Ki ga pričakujeta. Ki se pripravljata na življenje z njim. Ki bosta spoznavala njegove navade, njegove male posebnosti, njegovo trmo in tisto neizmerno nežnost, ki jo zna pokazati. Da bosta nekega dne tudi onadva vedela, kako zelo rad spi v naročju. Kako glasno zna protestirati. Kako hitro zna osvojiti človeka. In kako neverjetno veliko življenje se skriva v tem malem človeku.

A hkrati, sem tako zelo žalostna. Nisem človek sloves. Nobenih. Nikoli nisem bila. In ne vem, če se bom kdaj to naučila.  Ko sem se poslovila od Oumie, sem mislila, da je to bilo to, da je to limit, koliko lahko prenese moje srce.

Pa mislim, da limit dosegam sedaj.

Pri Oumie sem se učila, kako nekoga izpustiti. Zdaj ugotavljam, da se tega morda nikoli zares ne naučiš. Da vsako slovo pride s svojo zgodbo, svojo težo, svojim spominom. Da prejšnja bolečina ni vaja, zaradi katere bi bila naslednja kaj lažja. Morda samo veš, da jo boš preživel. Ne pa tudi, kako.

Krasna starša prihajata ponj. Veliko klicev je bilo med nami, veliko čustev. Hvaležnosti, na obeh straneh. Res bi bila krivična, če bi zaradi svoje bolečine nanju gledala skozi lečo “ni fer”. Krasna sta. Kmalu nas čaka skupno srečanje. In pravzaprav si želim, da bi vedela prav vse. Ne samo velikih zgodb o bolnišnicah in preživetju. Tudi tiste drobne, skoraj nepomembne stvari. Kako se smeji. Kako se razjezi. Kako se stisne k človeku. Kako zna biti navihan. Kako zelo rad ima življenje, za katero se je moral tako zelo boriti.

Želim si, da bi nekoč, ko bo dovolj velik, vedel, koliko ljudi ga je imelo rado, še preden je znal izgovoriti njihove besede. Da njegovo življenje ni bilo samo zgodba o bolečini, ampak tudi o neizmerni človeški dobroti, vztrajnosti in ljubezni. Da je povezal toliko ljudi in toliko src, na vseh koncih sveta. Da je postal »naš« Samsan.

In veliko lažje je pametovati drugim (npr. Tomažu ali vsem tistim, ki so v teh podobnih bitkah), kako je pomembno nositi srce na dlani, tudi če tvegaš bolečino. Hja Kaja – eto, zdaj pa bodi še primer tega. Nosiš svoje srce in srce Samsančka na dlani … in ga hkrati “pre”dajaš naprej.

Lepo je govoriti o pogumu, dokler ga ne potrebujem sama. Lepo je drugim razlagati, da ljubezen ni lastništvo, da človeka ne smemo zadrževati zaradi svojih potreb, da je treba znati želeti dobro tudi takrat, ko to dobro ne vključuje naše vsakodnevne prisotnosti. Potem pa sediš na pragu neke sirotišniške zgradbe, v naročju držiš otroka, ki si ga tolikokrat prosila, naj samo še diha, in ugotoviš, da je med tem, kar veš, in tem, kar zmoreš čutiti, včasih cel ocean.

In da moraš čez njega. Brez bližnjic. Plavaj ali potoni.

Molami mi vsakič znova s ponosom pove, da bo blizu Mohameda, Aishe, Samsančka. V svojem malem domišljijskem svetu, si je ustvaril, da je Slovenija tako blizu, da bo vsak dan videl tudi mene – seveda sem mu razložila, da to glih ne bo tako. Da pa se bom potrudila, da se bomo srečevali kar največ, kar bo možno. In da mu kar malo zavidam, to njegovo otroško pristno navdušenost, ta njegov svet pričakovanj, odštevanj do dneva, ko bo prvič sedel na letalo, ko bo prvič poletel na krilih svojih sanj. Kako lepo je opazovati otroka, ki prihodnost še vedno vidi predvsem kot nekaj čudovitega. Ki se ne ukvarja z vsemi zapletenostmi, razdaljami, papirji in življenjskimi vprašanji. Ki preprosto ve, da prihaja nekaj velikega.

Letalo. Nova družina. Nov dom. In v njegovi glavi je svet tako majhen, da smo vsi še vedno čisto blizu.

Včasih si želim, da bi lahko vsaj za nekaj trenutkov stopila v ta njegov svet. Da bi tudi jaz razdalje merila z objemi in ne s kilometri. Da bi verjela, da so ljudje, ki jih imaš rad, vedno samo za naslednjim ovinkom.

Med tem pošljem sporočilo Liu, s katero sva si v nekih trenutkih drznili sanjati in verjeti. V to, da bosta Samsanček in Molami en dan v Sloveniji. En na štajerskem koncu, ta drug, hja, na drugem delu štajerskega konca. Kako zelo resnične so bile za nekaj časa te sanje. Kako hitro začne človek v mislih sestavljati prihodnost, ko se mu zazdi, da bi lahko postala mogoča. Že vidiš srečanja, skupne trenutke, otroški smeh. Vidiš nekaj, česar še ni, pa ima v tvojem srcu že skoraj svoje mesto.

Vloga sprejeta. In v naslednjem trenutku zavrnjena. “We are sorry. It will not be possible. Samsan is going to another couple. But you have other options, there is few other kids”.

Ko slišiš besede iz pisarne, zvenijo drugače. Če prej še verjameš v vse čudeže, te dejstva prizemljijo. Nekje sem enkrat prebrala “Svet ni tovarna želja” … In posvojitev ni igrica “izberi in vzemi”. Veliko sporočil vmes prejmem, ko me kdo sprašuje, kako to, da si ne moreš kar izbrati otroka in ga dobiti. Ali zakaj je potrebno skozi vse procese. Nekateri bi otroka kar “poklikali, pa počakali, da pride na letališče”. In priznam, da sem vsakič znova šokirana, da kdo sploh pomisli na kaj takega. Kajti otrok ni odgovor na željo odraslega. Ni nekaj, kar si izbereš, ker ti je nekdo posebej prirasel k srcu. Ni stvar, ki jo lahko rezerviraš, zamenjaš ali dobiš, ker si si jo dovolj močno želel. Otrok je človek. S svojo zgodovino. S svojimi potrebami. S svojo prihodnostjo. In predvsem s pravico, da se o njegovi prihodnosti odloča odgovorno, strokovno in v njegovo največjo korist.

In tudi če to pomeni, da moramo odrasli kdaj sprejeti odločitev, ki nam zlomi srce, je otrokova dobrobit še vedno pomembnejša od naših želja. Tudi od mojih. Tudi od najinih sanj. Tudi zato sem se povezala s številnimi drugimi, strokovnjaki, osebami ki se ukvarjajo s temi področji. Zares obsežne informacije prihajajo povezane s tem področjem. Ki bodo verjamem da, marsikomu v pomoč. Ker je prav, da o tem govorimo. Da razumemo, zakaj postopki obstajajo. Da znamo ločiti med željo pomagati in pravico odločati o življenju nekoga drugega. In da v vsej tej zgodbi nikoli ne pozabimo, kdo mora ostati v središču.

Otrok. Ne mi.

Samsanček je vmes ugotovil, da zamuja “pool party”. No, to ga je verjetno prebudilo – moj slap solz na njegovem telescu. Ki je zdaj že oring telo. Še mišice zna pokazat, če je pri volji. In seveda jih ne bo pokazal takrat, ko bi si to želela jaz. Takrat ima gospod običajno pomembnejše opravke. Recimo to, da me prime za obraz, mi poskuša nekaj dopovedati v svojem jeziku ali pa preprosto zahteva vso mojo pozornost.

Stiska se k meni. Ta otrok res čuti vse. In morda je prav zato tako težko skrivati žalost pred njim. Ker ne potrebuje razlage, da bi vedel, da je nekaj drugače. Samo pogleda te. Se približa. Se stisne. In ti s tem naredi še večjo zmedo v srcu.

Awa nama je prinesla še Yassin – tisto, s katero imata večni boj za “moje naročje”. Ne moreš, da se ne nasmeješ tej bitki potiskanja in lovljenja prstov na roki. Dva majhna človeka. Eno naročje. In očitno zelo resen spor glede tega, komu pripada več prostora. Če bi ju človek opazoval od daleč, bi si mislil, da se odvija kakšno izjemno pomembno mednarodno pogajanje. Vsak s svojimi zahtevami, vsak odločen, da ne bo popustil. Jaz pa nekje vmes, kot precej neuspešna mirovna posrednica.

In vendar se smejim. Sredi solz. Kako neverjetno znajo otroci človeka potegniti nazaj v življenje. Brez velikih besed. Brez vprašanj. Samo s svojo prisotnostjo, svojo trmo, svojimi majhnimi bitkami, ki so zanje v tistem trenutku največja stvar na svetu.

Tudi dež se počasi umirja. Molami že veselo čofota po lužah, ob njem tudi Aisha, Anta pa še nekaj otrok. Hja, danes bo na sporedu najprej blatna kopel, potem pa še tista vodna. In verjetno kakšno zelo resno pojasnjevanje, zakaj so bili še pred nekaj minutami otroci povsem čisti, zdaj pa bi jih lahko brez težav zamenjali za majhne blatne kipce.

Ampak kako naj se človek jezi ob takem veselju? Ob smehu, ki odmeva čez dvorišče. Ob nogah, ki z vso močjo skačejo v luže. Ob tisti otroški svobodi, ko je največja skrb, ali bo naslednji pljusk dovolj velik. V nekem trenutku pomislim, kako pravi ma tisti tekst “rad bi bil spet otrok, ono malo bitje neboleče. Rad bi bil spet otrok, ko življenje je najbolj boleče, rad bi se igral in smejal” …

Ja, najraje bi čofotala po blatu in se pretvarjala da jutri ne pride. Pa vem, da bo prišel. In da bo z njim prišlo vse tisto, česar danes še nočem povsem sprejeti. Včasih si želim, da bi večkrat znala tako kot otroci ostati samo v trenutku. Ne razmišljati o tem, kdo bo jutri odšel. Kdo bo manjkal. Kaj bo ostalo za njim. Samo skočiti v lužo in se smejati, ker je voda pljusknila previsoko. Ker morda otroci niso srečnejši zato, ker jih nič ne boli. Morda samo še znajo živeti tudi takrat, ko jih boli. Morda bi se morali tega večkrat učiti od njih.

Awa me še drugič presune, ko mi reče “please Kaja, do not ever lose the child in you. Never stop being so happy girl”, med tem ko se mi zdi, da na trenutke iščem svoja “rožnata očala za svet”. In spet ostanem brez besed.

Ker se včasih res sprašujem, koliko takšnih zgodb lahko človek še sprejme, ne da bi se v njem nekaj spremenilo. Koliko izgub, koliko strahu, koliko slovesa, koliko neprespanih noči in koliko pogledov, ki jih ne moreš pozabiti. Ali je mogoče ostati enako odprt? Enako zaupljiv? Enako pripravljen verjeti v dobro? Ali pa nas življenje počasi nauči, da je varneje čutiti malo manj?

Awa me gleda, kot da odgovor že pozna. In morda je prav to tisto, kar mi želi povedati. Naj ne izgubim tistega dela sebe, ki se zna smejati tudi sredi težkih dni. Ki še vedno verjame, da je svet lahko lep, čeprav je videl tudi toliko njegove bolečine. Ki zna biti otroško navdušen nad drobnimi stvarmi. Ne zato, ker ne bi razumela resničnosti. Ampak prav zato, ker jo.

Vem, da naslednjič, ko se bom vrnila, bo manjkalo to moje čudežno bitje. Hja, pa tudi Molamija ne bo. Vem, da bodo še vedno drugi otroci. Da bodo vmes prišli še kakšni novi. In da se bo krog pač ponavljal. A vendar. Ta vez je drugačna. S Samsanom sem bila prepojena z vsem – s krvjo, vsemi telesnimi tekočinami v taki ali drugačni obliki, v smrti in v življenju, ki se je zgodilo nazaj.

Z vsem, kar človek običajno skrije pred svetom. Z nemočjo, strahom, izčrpanostjo. Z umazanimi oblačili, bolnišničnimi hodniki, dolgimi nočmi in tistimi jutri, ko si bil hvaležen že samo zato, ker je prišlo novo jutro. Bila sva skupaj v trenutkih, ko ni bilo ničesar lepega. Ko ni bilo čudežnih besed, s katerimi bi lahko popravila resničnost. Ko sem lahko samo ostala. Ga držala. Čakala. Upala.

In potem sva bila skupaj tudi v vseh tistih čudovitih, glasnih, razigranih trenutkih, ki so sledili. Ko se je smejal. Ko je naredil prvi korak. Ko je začel tekati. Ko se je naučil pokazati mišice. Ko je ugotovil, da lahko z dovolj glasnim protestom doseže marsikaj. Ko je iz otroka, za katerega smo se bali, da ne bo dočakal naslednjega dne, postal mali človek, ki ima pred seboj vse življenje.

In zdaj, ga puščam v svet. Pismo. Ja, ja, vem – to je najboljše zanj. Vem, da potrebuje družino. Dom. Ljudi, ki bodo ob njem vsak dan, ko bo odraščal. Ki ga bodo spremljali v šolo, mu brali pravljice, ga tolažili ob prvih razočaranjih in se veselili vseh njegovih zmag. Vem, da si zasluži vse to. In še mnogo več.

A kako naj srcu razložim, da je lahko nekaj najlepšega hkrati tudi nekaj najtežjega? Kako naj mu dopovem, da se veselim njegove prihodnosti, ne da bi žalovala za delčkom svoje? Da ga ne izgubljam, ampak ga izpuščam? Da najino slovo ni konec ljubezni, ampak njena drugačna oblika?

Morda mu sploh ni treba razložiti. Morda je dovolj, da mu dovolim, da čuti oboje. Da sem neizmerno srečna. In neizmerno žalostna. Da sem ponosna nanj. Na vse, kar je preživel. Na vse, kar je postal. Na vse, kar še bo. In da bi ga hkrati najraje še malo držala. Samo še malo.

Ampak On…bo za vedno moj mali Samsan. Čudež. Tisti, ki me je spremenil. In ja.. Love is just a losing game …

Ja, čisto res … včasih nositi srce na dlani pomeni tvegati rane. Bolečino. Tisto, ki je ne moreš preprečiti, četudi si ves čas vedel, da bo nekoč prišla. Ker se na nekatere stvari ne moreš pripraviti. Lahko jih razumeš, sprejemaš, o njih razmišljaš, jih celo zagovarjaš. Pa te kljub temu, ko postanejo resničnost, zadenejo z vso močjo.

In včasih je pogum tudi to, da si pustiš, da boli. Da ne bežiš pred žalostjo. Da si kljub vsem slovesom, vsem izgubam in vsem ranam še vedno upaš čutiti. Ljubiti. Verjeti. Se navezati. Da si še upaš čutiti … smeh. In solze.

Zdaj, ko ga držim v naročju, se zalotim pri nečem, česar si skoraj ne upam priznati. Da bi najraje ustavila čas. Ne za vedno. Samo za nekaj trenutkov. Da bi si zapomnila njegovo težo na mojih rokah. Toploto njegovega telesa. Način, kako se njegova majhna dlan povsem samoumevno oprime moje. Kako se stisne k meni, ne da bi moral vprašati, ali sme. Ker nikoli ni bilo treba.

In razmišljam, ali človek sploh lahko ve, kdaj nekoga zadnjič dvigne v naročje. Kdaj zadnjič zaspi na njegovih prsih. Kdaj zadnjič sliši tisti znani glas, ki ga kliče. Koliko zadnjih trenutkov v življenju se zgodi, ne da bi sploh vedeli, da so zadnji?

Tokrat vem, da prihajajo.

In prav to me straši. Ne toliko tisti trenutek, ko bo odšel. Bolj vsi trenutki pred njim. Ker bodo še vedno tako zelo običajni. Samsanček bo še vedno zahteval svoje naročje, se jezil, če kaj ne bo po njegovem, se smejal, kazal mišice in me s svojo trmo spravljal ob živce. Jaz ga bom še vedno dvigovala, lovila, objemala. In nekje v ozadju vsakega od teh trenutkov bo tiho odštevanje, ki ga on ne bo poznal.

Koliko jih še imava? Teh preprostih, vsakodnevnih trenutkov. Kolikokrat ga bom še uspavala? Kolikokrat bo stekel proti meni? Kolikokrat se bo njegova mala roka ovila okoli mojega vratu? Kolikokrat bom še slišala njegov protest, ko ga bom poskušala odložiti?

In kako nenavadno je, da si lahko človek vse življenje želi, da bi otrok odraščal, postajal samostojen, dobil priložnosti, ki jih prej ni imel, potem pa bi v nekem trenutku najraje zadržal prav tisto njegovo majhnost. Samo še malo.

Vem, da bo prišel dan, ko ga bom zadnjič dvignila v naročje tukaj, v Gambiji. Morda bom vedela, da je zadnjič. Morda si bom še vedno dopovedovala, da ni. Da se bova kmalu videla. Da Italija ni tako daleč. Da obstajajo letala, telefoni, fotografije, video klici. Vse to, kar je res. In vse to, kar v tistem trenutku ne bo moglo nadomestiti njegove toplote v mojih rokah.

Predstavljam si, kako ga bom še enkrat pogledala. Kako mu bom popravila oblačila, čeprav jih verjetno sploh ne bo treba. Kako bom preverjala, ali ima vse, kar potrebuje. Kako bom skušala najti še kakšno čisto nepomembno opravilo, samo da mi ne bo treba priznati, da je prišel trenutek.

In potem ga bom objela.

Ne vem, koliko časa bo trajal ta objem. Ne vem, ali bo Samsanček sploh pri miru. Prav mogoče je, da bo imel že po nekaj sekundah dovolj moje sentimentalnosti in bo z vso svojo odločnostjo pokazal, da ima življenje precej zanimivejše načrte. In morda se bom prav zaradi tega nasmejala. Skozi solze, ki jih ne bom več mogla skrivati.

Najbolj pa me boli misel na tisto prvo sekundo potem. Ko moje roke ne bodo več polne njega. Ko bom stala tam, z dlanmi, ki so ga še trenutek prej držale, in ne bom vedela, kam z njimi. Ko jih bom dvignila – ne v pozdrav, ampak v slovo. Ko se bom morala obrniti in oditi po isti poti, po kateri sem tolikokrat prihajala k njemu. Brez njega.

In vem, da bom takrat v sebi še enkrat slišala vse tiste prošnje iz bolnišničnih dni. Naj zdrži. Naj vdihne. Naj ostane. Samo še malo. Samo še enkrat. Kako nenavadno. Nekoč sem se bala, da ga bom izgubila, ker ne bo preživel. Danes pa me boli prav zato, ker je. Ker je preživel. Ker je zrasel. Ker je postal dovolj močan, da lahko odide v življenje, ki ga čaka. In prav v tem je nekaj tako neizmerno lepega, da me skoraj zlomi.

Samsančku ni treba razumeti moje žalosti. Ni mu treba nositi teže mojega slovesa. To je moja naloga. Naloga odraslega, ki ima otroka rad dovolj, da mu svoje bolečine ne položi v naročje skupaj s popotnico za novo življenje.

On naj se veseli. Naj raziskuje. Naj se smeji. Naj s svojo navihanostjo, trmo in tistimi očmi, v katerih je toliko življenja, osvoji še kakšno srce. Pravzaprav sem prepričana, da bo to storil precej hitro.

In čeprav danes ne vem, kako bom zmogla tisti zadnji objem, vem, da ne bi izbrisala niti enega samega trenutka najine zgodbe. Niti tistih najtežjih. Ker so me pripeljali do tega, da danes v naročju držim otroka, za katerega sem nekoč prosila samo, naj še enkrat vdihne.

Danes pa si želim, da bi zadihal s polnimi pljuči. Da bi tekel. Se smejal. Nagajal. Ljubil. Da bi živel vse tisto, za kar sva se tako zelo borila. In mogoče je prav v tem največji paradoks ljubezni.

Da sem nekoč z vsem, kar sem imela, prosila, naj ostane. Danes pa ga moram z vsem, kar sem, imeti dovolj rada, da mu dovolim oditi.

Moj mali Samsan.

Če je cena tega, da boš ti lahko živel svoje najlepše življenje, nekaj novih ran na mojem srcu, jih bom sprejela. Ker si ti dobil najlepšo prihodnost. In ker je moje srce, četudi danes tako zelo boli, prav zaradi tebe za vedno večje.

In ko bo nekoč prišel tisti dan, ko bom ostala brez tebe v naročju, si bom poskušala zapomniti nekaj, kar je danes, sredi vseh teh solz, tako zelo lahko pozabiti.

Da je najino slovo pravzaprav nekaj, za kar sem nekoč molila, ne da bi sploh vedela. Kajti takrat, ko sem trepetala za tvoj naslednji vdih, si nisem upala sanjati o dnevu, ko te bom gledala odhajati.

Tokrat pa ga bom dočakala. In če bom ob tem jokala, naj tečejo solze. Ker bodo te solze pripovedovale tudi o nečem neizmerno lepem.

Da si ostal živ. Da si moj Čudež.