Pismo #36 – Ko drugačnost nastavi ogledalo

Hello, my sweet Gambia.

Če sem mislila, da sem po podganji gala večerji doživela že vse, kar mi lahko ponudiš za dobrodošlico, sem se pošteno zmotila. Očitno si se odločila, da bo moja vrnitev nekaj posebnega. Nekaj, kar si bom zapomnila. Nekaj, kar me bo pribilo do konca. In ker se pri tebi stvari praviloma nikoli ne odvijajo po kakšnem posebej predvidljivem vrstnem redu, si mi takoj za kulinaričnim presežkom pripravila še eno presenečenje. Takšno, ob katerem se mi ni več obračal želodec, ampak nekaj precej globlje v meni.

Vstopim v sobo z malčki.

In obstanem. Šok.

Ne vem, koliko sekund je minilo, preden sem dojela, kaj pravzaprav gledam. Kaj vidim. Dvakrat se uščipnem, če je res. Morda traja tri sekunde. Morda deset. Morda celo več. Vem samo, da sem se za trenutek počutila, kot da je nekdo pritisnil na gumb za premor, medtem ko je vse okoli mene teklo naprej. Iz sosednje posteljice je prihajal jok, nekje v kotu je Michael udarjal z igračko ob ograjo, skozi odprta vrata je bilo slišati pogovor žensk, ki so opravljale svoje vsakodnevno delo. No. Debatirale o zadnjih tik tok trendih, o katerih itak nimam pojma. Povsem običajen dan. Povsem običajna soba. Povsem običajen prizor.

Razen ene podrobnosti.

Otroci so bili privezani.

Ja. Prav ste prebrali. Privezani.

Vsak v svojem kinderpetu, z eno nogico privezano na ograjo posteljice. Iz starih kosov oblačil so bile spletene nekakšne vrvi, zavozlane okoli drobnih gležnjev in pritrjene na ograje. Nekatere so bile daljše, druge krajše. Dovolj dolge, da so se otroci lahko premikali po posteljici, a dovolj kratke, da niso mogli splezati čeznjo. Oblačila, ki bi nekoč lahko grela otroško telo, so zdaj opravljala povsem drugo nalogo. Zadrževala so ga na mestu.

Pogled mi je švigal od ene posteljice do druge. Najprej sem pogledala enega otroka, nato drugega, potem tretjega. Kot bi iskala potrditev, da sem nekaj narobe razumela. Da gre za kakšno začasno rešitev, za nekaj, kar ima povsem drugačno razlago od tiste, ki se mi je v tistem trenutku oblikovala v glavi. Toda bolj ko sem gledala, bolj jasno je postajalo, da se pred menoj odvija nekaj, česar moje oči nikakor niso želele sprejeti. Povezava do možganov je bila prekinjena.

Niti ust mi ni bilo treba odpreti. Nene me je pogledala in v trenutku vedela.

Mislim, da bi bilo v tistem trenutku precej težko spregledati izraz na mojem obrazu. Če sem bila pred prihodom utrujena in bleda zaradi petinpetdesetih ur brez spanja, sem zdaj verjetno izgledala, kot da sem pravkar srečala vse duhove svojih prednikov. Ali kot tisti vlakec Tomaž, ki bo pravkar speljal in puha svoj oblak dima.

»Kaja, it’s because they climb. They can fall.«

Ker plezajo. Ker lahko padejo. Aha. Odlično. Good idea. Torej smo težavo rešili. Otroci plezajo. Mi jih privežemo.

V moji glavi se začne pravi rollercoaster. Pa ste normalni? A jih bomo zdaj imeli kot pse? A je res to najboljša rešitev, ki ste se je lahko domislili? Pa saj niso predmeti, ki jih privežeš, da jih ne izgubiš! To so otroci! Otroci, ki bi morali raziskovati, se premikati, odkrivati svet, se učiti skozi lastne poskuse, tudi skozi padce, skozi tisoč in eno neumnost, ki jo človek naredi, preden sploh dobro razume, kako deluje njegovo telo.

Misli so norele hitreje, kot sem jih lahko ujela. V meni se je mešala jeza, žalost, nemoč in tista posebna vrsta ogorčenja, ob kateri ti postane vroče po celem telesu. Že tako nimajo skoraj ničesar. Nimajo mame, ki bi jih zvečer položila v posteljo in jim zaželela lahko noč. Nimajo svojih sob, svojih igrač, svojih majhnih kotičkov, v katerih bi lahko odkrivali svet. Njihovo otroštvo je že tako omejeno z okoliščinami, na katere niso imeli prav nobenega vpliva. In zdaj jim bomo vzeli še tisto malo svobode, ki jo imajo med štirimi stenami? Zdaj ne samo, da bodo zaprti not, zdaj bodo še privezani?!!

Pa c’mon, no!

»Kaja, you don’t understand.«

Seveda ne razumem! Niti približno ne razumem. In ne vem, kako sploh naj to razumem.

»We are three. Twenty children. We cannot watch everyone all the time. They climb, they fall, they run away. What should we do?«

Tri so. Dvajset otrok.

Dvajset malih življenj, dvajset različnih potreb, dvajset parov rok, ki si želijo bližine, dvajset parov nog, ki bi najraje raziskovali vse, kar jim pride naproti. Dvajset otroških trebuščkov, ki postanejo lačni. Dvajset ritk, ki jih je treba previti. Dvajset obrazkov, ki jih je treba umiti. Dvajset otrok, ki lahko v istem trenutku jokajo, se smejijo, plezajo, se prepirajo, potrebujejo naročje ali preprosto nekoga, ki jih bo opazil.

In samo šest odraslih rok. Šest.

Morda sem v tistem trenutku prvič zares začutila, kako zelo malo je lahko šest rok. Toda moj notranji upor se s tem še zdaleč ni pomiril. Ker sem pred seboj še vedno videla otroške gležnje, okoli katerih je bilo zavezano blago. In ne glede na to, kako zelo sem poskušala razumeti razlago, je nekaj v meni vztrajno kričalo, da to ne more biti odgovor.

Yassin me zagleda in iztegne obe ročici proti meni. Tako močno se steguje, da se mi zazdi, da bo vsak hip poletela iz posteljice. Gleda me z izrazom, kot da sem pravkar prejela naziv rešiteljice leta in je zdaj moja sveta dolžnost, da jih odrešim te privezanosti in jih odnesem od tam. Z obema rokama se oprime ograje, se nekoliko dvigne in začne s tistim svojim otroškim vztrajanjem, pri katerem je povsem jasno, da pogajanja ne pridejo v poštev. Hoče v naročje. In to takoj. Njene oči sledijo vsakemu mojemu premiku, kot da bi me želela prepričati, da je med vsemi opravki na svetu prav ta trenutek najpomembnejši.

Samsan ni privezan.

On ne pleza. Ne poskuša pobegniti. Očitno je dovolj miren, da mu je bila svoboda gibanja odobrena brez posebnega postopka. Nekaj časa ga opazujem in pomislim, kako nenavadno je, da lahko v isti sobi dva otroka doživljata povsem drugačno resničnost. Eden se lahko obrne, premakne in raziskuje meje svoje posteljice, drugi pa ob vsakem nekoliko večjem poskusu začuti, da ga nekaj zadržuje. Pa vendar nobeden od njiju ne ve, da bi lahko bilo drugače. To je svet, ki ga poznata.

Michael pa ima povsem drugačne načrte.

Na vsak način želi priti k Mamnjari v sosednjo posteljico. Joka, dviguje nogico, se oprijema ograje in poskuša splezati čez. V njegovih očeh ni nobene velike filozofije. Samo povsem preprosta otroška želja. Tam, na drugi strani, je nekdo, h kateremu želi priti. In ker je otrok, seveda ne razmišlja o tem, ali je njegova odločitev izvedljiva, varna ali v skladu z organizacijo dela v sirotišnici. Preprosto poskusi. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Ob vsakem poskusu se nekoliko dvigne, išče oporo z rokami, premakne telo naprej, potem pa ga trak okoli noge ustavi in potegne nazaj. Spet pristane na vzmetnici. Za trenutek obstane, kot da razmišlja, kaj je šlo narobe, nato pa se ponovno loti iste naloge.

Ob njem stoji Mamnjara. Tudi ona se steguje proti njemu. Dve majhni bitji, ki bi se radi približali drugo drugemu, med njima pa dve ograji in kos blaga. No, več kot jasno mi postane tudi zakaj se želita združiti – na eni strani je »zavesa«, ki izgleda kot najboljša stvar, za »potegnit dol iz okna«.

Lamin medtem očitno pripravlja svojo malo revolucijo.

Ker je njegova posteljica postavljena dovolj blizu omare, da lahko doseže nekaj oblačil, jih z vso odločnostjo meče na tla. Eno za drugim. Kolikor jih pač doseže. Prime majico, jo potegne proti sebi, za trenutek pogleda, nato pa jo z velikim zamahom vrže čez ograjo. In potem naslednjo. Pa še eno. Njegov obraz je resen, skoraj pomemben, kot da opravlja izjemno odgovorno nalogo, od katere je odvisna prihodnost celotne ustanove.

Če že ne more iz posteljice, bo vsaj poskrbel, da bo iz omare prišlo vse, kar lahko.

In veste kaj? V tistem trenutku bi se mu najraje pridružila. Jaz bi metala oblačila, on pa bi me usmerjal. Čisto vsa bi zmetala. Ven, pa še komu kam zraven. Morda bi skupaj organizirala celo prvo uradno vstajo otroškega oddelka. On bi bil predsednik revolucionarnega odbora, jaz pa njegova precej neprespana pomočnica.

Toda pod vsem tem humorjem, ki me pogosto rešuje pred tem, da bi se povsem sesula, je v meni divjal vihar. Kulturni šok za kulturnim šokom.

Pustimo ob strani dejstvo, da nisem spala že zadnjih 55 ur, kar mojemu sicer precej živahnemu notranjemu svetu zagotovo ne pomaga. Telo je bilo utrujeno, misli razmetane, čustva pa tako zelo blizu površja, da sem imela občutek, da me bo razneslo ob najmanjši dodatni stvari.

Petinpetdeset ur brez spanja. Podgane za večerjo. In zdaj privezani otroci.

Hello, my sweet Gambia. You really know how to welcome a girl.

In potem se zgodi nekaj, kar se mi tukaj dogaja vedno znova. Ko prvi vihar nekoliko oddivja, se oglasi tisti drugi. Tišji. Veliko manj glasen, a pogosto precej bolj neprijeten.

Tisti, ki mi ne dovoli, da bi ostala samo pri svoji jezi. Tisti, ki me prisili, da se, ko se kri ohladi, vprašam, ali sem res videla celotno sliko ali pa samo tisti del, ki je najbolj boleče trčil ob moj tako zelo znani svet. Ker je izjemno lahko vstopiti v prostor, zagledati nekaj, kar nas pretrese, in v naslednjem trenutku že vedeti, kdo ima prav in kdo se moti. Veliko težje je ostati. Poslušati. Poskusiti razumeti človeka, ki stoji na drugi strani prizora, čeprav se z njegovim ravnanjem ne strinjaš. Sem spet trčila v ogledalo pred seboj?

Počakaj, Kaja. Kaj pa, če ne razumeš? Kaj pa, če (ponovno) gledaš samo skozi svoje oči? Kaj pa, če je za nečim, kar se tebi zdi povsem nesprejemljivo, zgodba, ki je še nisi slišala?

In predvsem:

Kdo pri vragu sem jaz, da pridem v njihov svet in si v prvih petih minutah vzamem pravico razsoditi o vsem, česar ne razumem? Spet? Pa sem mislila, da znam (že bolje)…

To vprašanje me tukaj vedno znova ujame nepripravljeno. Ne zato, ker bi nenadoma postalo vse sprejemljivo. Ne zato, ker bi mi razlaga o pomanjkanju zaposlenih čudežno izbrisala prizor otroka, ki ga vrv zadržuje v posteljici. In nikakor ne zato, ker bi se mi zdelo, da lahko pod besedo kultura skrijemo karkoli, kar nas spravlja v nelagodje.

Ne. Privezani otroci me (še vedno) bolijo.

Toda vedno bolj razumem, da obstaja velika razlika med tem, da nekaj poskušaš razumeti, in tem, da nekaj opravičuješ. Da lahko človeka spoštuješ, ne da bi se strinjal z vsako njegovo odločitvijo. Da lahko razumeš stisko, ne da bi zato nehal videti posledice. In da lahko hkrati čutiš neizmerno empatijo do treh žensk, ki vsak dan skrbijo za dvajset otrok, kolikor pač le najbolje znajo in do dvajsetih otrok, ki potrebujejo več, kot jim lahko te ženske v danih razmerah ponudijo.

Jap, z vsakim dnem med njimi imam občutek, da moram sleči še eno plast svojega znanega sveta. Eno plast prepričanj. Eno plast samoumevnosti. Eno plast tistega udobnega občutka, da vem, kako bi stvari morale biti. Da je svet mogoče razumeti skozi pravila, ki sem jih spoznala med odraščanjem, skozi strokovne knjige, ki sem jih prebrala, in skozi izkušnje, ki sem jih nabrala doma. Tisti izbori med »fajn« in »prav«.

Toda tukaj me življenje vedno znova postavi pred nekaj, za kar nimam pripravljenega odgovora.

Kot bi se lupine, s katerimi sem obdana, počasi luščile z mene. In z vsako odloženo plastjo postajam bolj gola. Bolj ranljiva. Bolj izpostavljena. V vsej tej surovosti me vsaka plast, ki jo odložim, približa mojemu središču. Tisti rdeči gmoti, ki neutrudno poganja kri po telesu. Srcu.

In kar na enkrat ugotovim, da tam ni več oklepov. Ni več varnih razdalj. Ni več udobnega položaja opazovalke, ki lahko odidem, preden me nekaj zares zaboli. Ni več tistega občutka, da se stvari dogajajo nekje daleč, drugim ljudem, v nekem svetu, ki ga lahko po potrebi izklopiš, ko zapreš knjigo ali ugasneš televizijo.

Tukaj jih ne morem izklopiti. Ker ima vsak prizor obraz. Ime. Glas. Včasih tudi dve drobni ročici, ki se stegujeta proti meni.

In ko ostanem brez vseh teh plasti, to pomeni samo eno. Da bo bolelo še bolj. Da bo vsaka zgodba prišla še bližje. Da bodo prizori, ki jih vidim, ostajali v meni tudi takrat, ko bom že tisoče kilometrov stran. Da se bom sredi povsem običajnega dneva doma spomnila otroka, ki je poskušal splezati v sosednjo posteljico, in me bo za trenutek stisnilo tam nekje pod rebri.

Toda če tukaj ne dovolim, da se me stvari dotaknejo, če si pred vsem tem zgradim zid, da bi bilo meni lažje, potem sem izgubila nekaj veliko pomembnejšega. Samo sebe.

Fatou in Awa, dve delavki, srčni, mladi, sanj polni punci, ki ju imam neizmerno rada, se mi neskončno trudita približati svojo realnost. Ne tiste, ki jo gledamo v dokumentarnih filmih. Ne tiste, o kateri razpravljamo v predavalnicah, kjer imamo dovolj časa za vprašanja, odgovore, analize in strokovne zaključke. Ampak tiste, v kateri se zjutraj zbudiš, imaš pred seboj dvajset otrok, premalo rok, premalo prostora in še manj možnosti, da bi stvari potekale tako, kot bi si želel. In ob vsem tem, v ozadju surov sistem, ki velikokrat ne poskrbi zato, da bi za delo dobili vsaj približno spodobno plačilo. Who cares. As simple as that.

V takšni realnosti ni gumba za premor, ki bi ga tako zelo želel. Ali potreboval. Ni trenutka, ko lahko rečeš, da danes pač ne zmoreš.

Otrok ne more počakati z lakoto, dokler ne zaposliš dodatne delavke. Mokra plenica ne more počakati na boljše čase. Vročina ne more počakati, da se uredijo razmere. In otrok, ki se odloči splezati čez ograjo, ne bo počakal, da odrasli dokonča previjanje drugega.

»Kaja, come. Sit down.« Fatou se usede poleg mene. Jaz pa še vedno pogledujem proti posteljicam. Odkimavam. A sedem. Morda pa je vendarle čas, da utihnem. Jaz in moje utrujene misli.  »Why do you tie them? Why don’t you just let them play?« Zakaj jih vežete? Zakaj se ne morejo preprosto igrati?

Pogleda me. »And who will watch them?« Kdo jih bo pazil? »We cannot carry all of them. We have to wash them, feed them, clean everything. When one falls, another is climbing. When you take one, three others are crying.« Ko enega dvigneš, trije drugi jokajo. Ko enega previješ, drugi že pleza. Ko pripravljaš hrano, moraš hkrati paziti, da se kdo ne poškoduje. Vmes velikokrat pobegnejo. Povsod. Če se jim bo kaj zgodilo, bomo krive me, delavke. »It’s not easy Kaja, please, understand«.

In čeprav je odgovor tako zelo preprost, me zadene veliko močneje, kot sem pričakovala. Hja. Saj mi je jasno kaj mi govori. In nenadoma ne gledam več samo privezanega otroka. Vidim tudi žensko, ki mora z dvema sodelavkama poskrbeti za dvajset otrok. Vidim utrujenost, ki se je ne da odpraviti z eno prespano nočjo. Vidim odgovornost, ki se začne zjutraj in se ne konča, ko se zunaj stemni. Vidim vsakodnevno improviziranje v okoliščinah, v katerih dobrih rešitev pogosto sploh ni. Tudi če se mi je včasih na prvi pogled zdelo, da je vsem »glih kaj mar za otroke«.

Vem, kako je videti običajno jutro v tej sobi. Eden od otrok se zbudi lačen. Drugi ima mokro posteljico. Tretji joka, ker želi v naročje. Četrti je bolan. Peti je medtem že odkril, da lahko s pomočjo ograje spleza nekoliko višje kot včeraj. Šesti se odloči, da bo danes raziskal, kaj se zgodi, če igračo vrže čez posteljico. Po možnosti drugemu direkt v glavo. Sedmi začne jokati, ker joka prvi. In medtem ko ena od žensk pripravlja mleko, druga previja, tretja pa poskuša pomiriti jok, se nekje v ozadju že dogaja nekaj novega. In v drugi sobi, imajo enake podvige še malo večji otroci.

Ne gre za prizor, ki bi ga bilo težko razumeti. Gre za prizor, ki ga je težko rešiti. Toda vseeno vprašam: »But Fatou, don’t you think this is wrong?«

Za trenutek obmolkne. »What do you want us to do, Kaja?« In jaz imam v glavi vsaj sedemnajst odgovorov. In noben od teh ni »priveži jih«.

Več zaposlenih. Varnejše posteljice. Več prostora. Otroški kotiček. Varovala. Stalni nadzor. Več časa za igro. Več možnosti, da bi otroci raziskovali prostor brez nevarnosti. Boljšo organizacijo dela. Več pomoči. Več vsega.

Samo ene stvari nimam. Čarobne palčke, s katero bi lahko karkoli od tega ustvarila še isti trenutek. In ravno to me spravlja ob pamet. Nemoč. Vedeti, kaj bi lahko. Ampak …

Ker sem navajena iskati rešitve. Ker sem po poklicu vendarle pedagoginja. Ker sem se leta učila o otrokovem razvoju, o pomenu gibanja, raziskovanja, navezanosti, igre in spodbudnega okolja. Ker vem, da otrok ne raste samo zato, ker ga nahranimo in previjemo. Raste tudi takrat, ko se stegne po igrači, ko poskusi vstati, ko mu prvič uspe splezati na nekaj, kar je bilo še včeraj previsoko. Ko raziskuje svoje telo, prostor, odnose in meje sveta.

In zdaj stojim v sobi, kjer se je otroška potreba po raziskovanju spremenila v težavo, ki jo odrasli poskušajo obvladati. To je tisto, kar me najbolj boli. Ne samo vrvi. Ampak dejstvo, da je nekaj tako naravnega, kot je otrokova želja po gibanju, postalo nekaj, za kar v tem prostoru ni dovolj možnosti.

V pogovoru se dotaknemo tudi blaga. Tistega, ki je pri nas tako pogosto samo kos oblačila, tukaj pa ima lahko povsem drugačen pomen.

Spomnim se vseh žensk, ki sem jih srečevala z dojenčki, tesno privezanimi na hrbet. Na poti, na tržnici, ob hišah, med vsakodnevnimi opravili. Tudi tukaj v sirotišnici. Hja, tudi vrnila sem se s trakovi za nošenje in nosilkami, da ej lažje. Ampak je drugače. Otroke, ki si jih afriške ženske navežejo nase, spremlja nekaj drugega. Otroška glavica je počivala ob materinem telesu, drobne nogice so kukale izpod blaga, ženska pa je medtem hodila, delala, nosila vodo ali opravljala opravila, ki niso mogla počakati samo zato, ker je imela doma majhnega otroka.

Dojenček ni bil v vozičku. Ni ležal v svoji sobi. Bil je tam, kjer je bila njegova mama. Ob njej. Na njej. Z njo.

Spomnim se, kako naravno so ženske z enim samim gibom popravile blago, preverile, ali je otrok dobro nameščen, in nadaljevale delo. Kot bi bila ta spretnost zapisana nekje globoko v telesnem spominu, prenesena iz generacije v generacijo. Ni bilo zapletenih navodil, posebnih pripomočkov ali dolgih priprav. Samo blago, telo in znanje, ki so ga pridobile z opazovanjem drugih žensk. No – seveda, ko sem to poskusila sama, sem ugotovila, da it’s not that easy. Sama sem stokrat preverila, ali je otrok res »privezan name«. Da mi ne more pasti »čez«. In čeprav sem ga imela privezanega nase, mi to ni »sprostilo rok«, ker sem jih ves čas imela na otroku – za ziher. Komu nisem zaupala? Njim, ki so mi pomagale otroka navezat? Otroku? Ali pa morda … sama sebi? Še ena plast lupinice? … hm.

»But you also tie babies to your bodies, right?« vprašam. Fatou se nasmehne. »Yes. On our backs.« »Why?« Pogleda me, kot bi jo vprašala, zakaj zjutraj vzide sonce. »Because the baby stays with the mother. You can work, and the baby is with you.«

In v tem odgovoru je nekaj, kar je veliko večje od praktičnosti. Blago. Kos tkanine. Nekaj, kar lahko kupiš na tržnici, opereš, zavežeš in ponovno uporabiš. Toda ko ga mati ovije okoli sebe in otroka, postane nekaj drugega. Postane bližina. Toplota. Občutek varnosti. Otrok čuti gibanje materinega telesa. Njeno dihanje. Ritem njenih korakov. Njeno prisotnost. Medtem ko ona opravlja vsakodnevne obveznosti, otrok ostaja v neposredni bližini človeka, ki mu predstavlja središče sveta. Če se premakne, se premakne z njo. Če se ustavi, se ustavi tudi njegov mali svet. Če se skloni, spremeni položaj. Ves čas je vključen v dogajanje okoli sebe, čeprav morda še ne razume niti ene same besede, ki jo izgovarjajo odrasli.

V številnih zahodnoafriških skupnostih je nošenje otrok ob telesu del vsakdanjega življenja, ki se prenaša med generacijami. Ženske so otroke nosile med delom, na poti, na polju, doma. Blago je omogočalo, da sta bila skrb za otroka in življenje skupnosti prepletena, ne pa ločena na dva različna svetova. Otrok je bil prisoten pri življenju odraslih, odrasli pa so mu bili telesno blizu tudi takrat, ko so morali opravljati druge naloge.

In v tem je, priznam, nekaj neizmerno lepega. Seveda je drugače v sirotišnici. A na koncu – bližina je vendarle bližina.  Otrok ne potrebuje vedno posebnega prostora, da bi bil vključen v življenje. Včasih potrebuje samo prostor ob človeku.

Toda ob pogledu na vrvi okoli gležnjev se mi porodi vprašanje, ki ga ne morem utišati.

Kako lahko isti kos blaga enkrat pomeni bližino, drugič pa omejitev? Kako lahko nekaj, kar otroka povezuje s telesom odraslega, postane tudi nekaj, kar ga zadržuje stran od njega? Ali pa je to spet samo moja predstava?

Razmišljam o tem, kako zelo različne pomene lahko ljudje pripišemo povsem istim stvarem. Kos blaga je lahko odeja, oblačilo, nosilka, darilo, znak pripadnosti ali način, kako otroka zaščitimo pred soncem. Lahko je nekaj, kar nas greje, nekaj, kar nas povezuje, ali nekaj, kar nas omejuje. Njegov pomen ni zapisan v tkanini sami, ampak nastane v odnosu med človekom, ki ga uporablja, in človekom, na katerega vpliva.

In nenadoma mi postane jasno, da tukaj ne gre samo za blago. Gre za okoliščine, v katerih ga uporabljamo. Za roke, ki so na voljo. Za ljudi, ki jih ni. Za možnosti, ki obstajajo. In za tiste, ki jih ni.

Ko mati otroka priveže nase, ga vzame s seboj. Njeno telo postane prostor bližine, otrok pa ostaja v stiku z njo. Ko otroka privežejo na posteljico, ker zanj ni dovolj odraslih rok, ostane tam. Njegovo telo je sicer zavarovano pred določenim tveganjem, toda hkrati je omejeno v nečem, kar je za njegov razvoj izjemno pomembno.

Prvo mu omogoča bližino. Drugo mu omejuje gibanje. In četudi razumem okoliščine obojega, ne morem in nočem trditi, da je to isto. Kultura mi že lahko pomaga razumeti, zakaj ljudje nekaj počnejo. Ne more pa sama po sebi odločiti, da je vse, kar počnejo, tudi prav.

Ta misel me pomiri. Ne zato, ker bi rešila težavo. Ampak ker mi dovoli ostati zvesta dvema stvarema hkrati. Spoštovanju do njihovega sveta. In spoštovanju do otroka.

Fatou mi med pogovorom pove, da je odraščala med dvanajstimi brati in štirimi sestrami. Za trenutek jo samo gledam. »Wait. Twelve brothers and four sisters?« Prikima. »And you?« Spet prikima. Sedemnajst otrok?! Pa saj to je pol vasi! Še več. Nisem prepričana, da bi v vasi, kjer sem bila sama rojena, danes naštela toliko otrok skupaj. Tukaj pa jih je bilo toliko v eni sami družini. Sedemnajst različnih značajev, sedemnajst različnih želja, sedemnajst otrok, ki so morali nekako najti svoj prostor v skupnem vsakdanu.

V meni se za trenutek prebudi tisti del osebnosti, ki še v najbolj nemogočih okoliščinah ne zna povsem izklopiti humorja. »Fatou, do you even know all their names?« Pogleda me. Za trenutek pomisli. »Well … I’m not sure. I can try.« In se zasmeje ter me tleskne po rami.  Jaz pa se smejem z njo. Tako sem že utrujena, da je to edino, kar še zmorem.  Tako iskreno, da se prvič po prihodu v sobo nekoliko sprostim.

Predstavljam si družinsko kosilo, vsi zbrani na tleh, na sredini pa ogromna skleda benachina.. Sedemnajst otrok. Eno mamo. In trenutek, ko želiš poklicati točno določenega otroka, pa moraš najprej preizkusiti polovico družinskega drevesa. Predstavljam si, koliko glasov se je moralo prepletati v njihovem domu, koliko drobnih prepirov, koliko smeha, koliko tekmovanja za pozornost odraslih. Kako je moralo biti, ko je bil nekdo bolan, ko je kdo potreboval pomoč pri oblačenju, ko so se otroci prepirali, kdo bo prvi dobil hrano, ali ko je eden izmed mlajših potreboval naročje, starejši pa je imel ravno svoje načrte. In kako je bilo živeti s tistim večnim nasmehom … ki maskira pomanjkanje, bolečino. Lakoto.

Verjetno je bilo v tisti hiši vedno živahno. Verjetno nikoli ni bilo popolne tišine. In verjetno se je marsikaj moralo urediti drugače, kot si to predstavljam sama. Manj zakomplicirano.

Ko odraščaš med toliko ljudmi, je lahko skupnost nekaj povsem samoumevnega. Skrb se porazdeli. Starejši pomagajo mlajšim. Otroci opazujejo drug drugega, se učijo sobivanja, prilagajanja, deljenja prostora in pozornosti. Življenje se odvija med ljudmi, ne za zaprtimi vrati posameznih sob.

Lahko poskušam razumeti Fatou. Njeno otroštvo. Njene izkušnje. In svet, iz katerega prihaja. Morda je prav zaradi tega zanjo skrb za veliko otrok nekaj, kar si predstavlja drugače kot jaz. Morda je v njenem svetu samoumevno, da moraš včasih najprej poskrbeti za skupino, čeprav posameznik v tistem trenutku potrebuje več. Morda je odraščala ob odraslih, ki so morali vsak dan sprejemati podobne odločitve. Ne vem. In prav zato je pomembno, da je ne poskušam razložiti namesto nje.

Vem pa, da njena zgodba odpira vrata v razumevanje, ki ga pred nekaj minutami še nisem imela.

Ob vsem, mi je jasno, da delovna etika oziroma predvsem odnos do časa je tukaj pogosto diametralno nasproten tistemu, ki ga poznam doma.

Defaldanga. Relax. Take it easy. Počasi. Vse bo. Nekako. Enkrat. Samo na izi. Na chill.

Jaz pa? Jaz še vedno nisem izklopila svoje evropske krvi in svojega znamenitega to-do lista. Če je treba nekaj narediti, želim to narediti takoj. Ne jutri. Ne po kosilu. Ne, ko bo čas. TAKOJ.

In če bi lahko, bi že v naslednjih desetih minutah odvezala vseh dvajset otrok, jih odnesla ven, postavila ograjen igralni prostor, organizirala dodatne zaposlene in vmes še napisala projektno prijavo za financiranje. Verjetno bi med vsem tem še poklicala kakšno slovensko podjetje, sestavila seznam potrebščin in razmišljala, kdo bi lahko pomagal pri nakupu varnejših posteljic.

Tistega P, za potrpežljivost, v imenu Kaja pač ni. Nikoli ga ni bilo. In bojim se, da ga Gambija kljub svojim izjemnim pedagoškim metodam še nekaj časa ne bo uspela dodati.

Toda Fatou me vedno znova vrača v resničnost. »Kaja, slowly.« Počasi. Kako zelo sovražim to besedo, kadar vem, da ima nekdo prav. Ker jaz vidim otroka, ki je privezan danes. Ona pa vidi tudi vseh devetnajst drugih, za katere mora poskrbeti danes. Jaz vidim, kaj bi bilo treba spremeniti. Ona mora medtem poskrbeti, da bodo vsi nahranjeni, previti, umiti in varni. Jaz lahko odidem iz sobe in se vrnem z novo idejo. Ona iz te sobe ne more kar oditi.

In tukaj me zadene še ena neprijetna resnica. Veliko lažje je vedeti, kaj bi bilo prav, kot ustvariti okoliščine, v katerih je to prav sploh mogoče uresničiti. To seveda ne pomeni, da moramo sprejeti vse. Pomeni pa, da sprememba ne nastane zgolj zato, ker nekdo dovolj glasno pove, da je nekaj narobe. Še posebej ne, če ta nekdo pride iz povsem drugačnega sveta, v katerem so možnosti, ki jih tukaj primanjkuje, pogosto samoumevne.

Včasih se začne s tem, da sedeš poleg človeka. Da ga poslušaš. Da ga vprašaš, kaj potrebuje. Da razumeš, zakaj je sprejel določeno odločitev, preden mu začneš razlagati, kaj vse bi moral narediti drugače. Ali kritiziraš, kaj vse je PO TVOJEM MNENJU narobe. In da ne prineseš samo svojih odgovorov, ampak pomagaš poiskati tudi možnosti.

Ker če želim, da bodo otroci odvezani, moram razmišljati tudi o tem, kdo jih bo takrat varoval. In kako bo, ko me ne bo tukaj.  Če želim, da bodo več časa preživeli zunaj, moram razmišljati o prostoru, v katerem se bodo lahko varno gibali. Če želim, da bodo zaposlene imele več časa za vsakega otroka, moram razmišljati tudi o tem, kako jim lahko to omogočimo.

In če želim spremembo, ki bo trajala tudi takrat, ko mene ne bo več tukaj, potem ne more temeljiti samo na moji jezi. Temeljiti mora na sodelovanju. Sodelovanju različnih svetov, različnih kultur. Ne na mojih idealističnih predstavah in željah. Preseči to – je včasih izjemen izziv.

Pogled mi znova uide proti Yassinu. Še vedno steguje roke proti meni, ko tako sedim na tleh med kinderpeti.  Kot da najin pogovor o kulturi, zgodovini, vzgoji, kadrovskih stiskah in antropoloških pogledih zanj ni niti najmanj pomemben.

In veste kaj? Ima prav. Ona ne potrebuje moje antropološke razprave. Ne potrebuje predavanja o kulturnem relativizmu. Ne potrebuje razlage, zakaj je na svetu toliko neenakosti. Ne zanima je, koliko let sem se izobraževala, koliko strokovnih knjig sem prebrala ali koliko rešitev se mi je v zadnjih desetih minutah porodilo v glavi.

Potrebuje človeka. Nekoga, ki jo bo dvignil. Jo stisnil k sebi. Ji dovolil, da se za trenutek svet ne konča pri ograji posteljice. In v tistem trenutku se mi zazdi, da sem končno razumela še nekaj drugega. Morda sem bila tako zelo zaposlena z razmišljanjem, kako spremeniti ves sistem, da sem skoraj pozabila, kaj lahko naredim prav zdaj, ta trenutek..

Ne morem v enem dnevu rešiti vseh težav. Ne morem ustvariti dvajsetih dodatnih parov rok. Ne morem spremeniti zgodovine, kulture, revščine ali razmer, v katerih živijo.

Lahko pa stopim do Yassin. Poskrbim, da je varno odvezana. In jo vzamem v naročje. Njeni prsti se oprimejo mojih oblačil. Drobno telo se stisne k mojemu. Za trenutek ne poskuša več nikamor splezati. Ne steguje se proti ograji. Ne išče poti iz posteljice. Samo ostane tam, v naročju, ob človeku, ki ga drži.

In nenadoma je tam spet blago. Tokrat ne kot vrv okoli gležnja. Ampak kot nekaj, česar se otrok lahko oprime, ko najde bližino. Kako nenavadno.

Isti svet. Ista soba. Isti otroci. In dve različni realnosti. Toliko različnih pomenov ene same besede.

Privezati. Privezati otroka na posteljico. Privezati otroka nase. Privezati človeka nase s skrbjo, bližino, zaupanjem. In morda se prav tukaj skriva največja razlika. Otroka lahko privežeš, da ne more oditi. Lahko pa mu daš toliko varnosti, da se bo vedno znova želel vrniti. Ali ostati.

Ko sem prvič stopila v to sobo, sem videla samo vrvi. Obstala sem. Zdaj pa počasi vidim tudi ljudi. Tudi druge odtenke.

Fatou, ki je odrasla v družini s sedemnajstimi otroki. Awo, ki poskuša z dvema sodelavkama poskrbeti za dvajset malčkov. Nene, ki je že po mojem obrazu vedela, da bo morala pojasnjevati nekaj, kar je zanjo del vsakdana. Michaela, ki si želi k Mamnjari. Lamina, ki s svojo malo revolucijo prazni omaro. Samsana, ki je za zdaj zadovoljen s svojim prostorom. In Yassin, ki si želi samo v naročje.

Nič od tega ne izbriše mojega prvega občutka. Še vedno me boli. Še vedno se mi zdi nesprejemljivo, da mora biti omejevanje otrokovega gibanja rešitev za pomanjkanje odraslih rok. Še vedno me stisne ob misli na Michaela, ki se je znova in znova poskušal prebiti do Mamnjare, pa mu ni uspelo. Še vedno se sprašujem, kaj takšne omejitve pomenijo za otrokovo doživljanje sveta, za njegov razvoj, za občutek, da lahko sam vpliva na okolje okoli sebe.

In še vedno si želim, da bi bilo drugače. Toda zdaj razumem nekaj, česar ob vstopu nisem. Da se za dejanji, ki nas pretresejo, včasih ne skriva pomanjkanje ljubezni. Včasih se skriva pomanjkanje možnosti. In to je morda še bolj boleče.

Ker je veliko lažje biti jezen na človeka kot na okoliščine. Človeku lahko poveš, da se moti. Okoliščinam pa je precej vseeno, kako glasno kričiš. Te ostajajo enake.

Tistega dne sem si sama želela odvezati dvajset otrok. Takoj, v sekundi. Vse. Toda Gambija je znova odvezovala tudi nekaj v meni. Moje predstave. Mojo potrebo po takojšnjih odgovorih. Moje prepričanje, da razumeti pomeni tudi strinjati se. In mojo naivno misel, da je za vsako težavo dovolj dobra volja.

Ni.

Včasih potrebujemo tudi denar. Prostor. Ljudi. Znanje. Čas. In predvsem pripravljenost, da si priznamo, da nekaj ni dobro, tudi kadar za tisti trenutek nimamo boljše rešitve.

Kolikokrat v življenju ljudem omejimo svobodo zgolj zato, ker jim ne znamo ali ne zmoremo ponuditi varnosti na drugačen način? Ne samo tukaj. Tudi doma. V naših družinah. V naših šolah. V naših ustanovah. V naših odnosih.

Kolikokrat zaradi strahu, da bi se komu kaj zgodilo, pozabimo, da mora človek zares živeti, ne zgolj ostati varen? Kolikokrat otroku rečemo, naj ne pleza, ker bi lahko padel, namesto da bi mu pomagali najti način, kako lahko pleza varno? Kolikokrat omejimo njegovo raziskovanje, ker je tako lažje za nas? In kolikokrat se odrasli, povsem prepričani, da ravnamo v otrokovo dobro, sploh ne vprašamo, kako našo odločitev doživlja otrok?

Ne gre za to, da otroci ne potrebujejo meja. Potrebujejo jih. Potrebujejo varnost, predvidljivost, odgovorne odrasle in okolje, v katerem jim ni treba biti ves čas izpostavljeni nevarnostim. Toda meja, ki varuje, ni isto kot omejitev, ki otroku odvzame možnost, da bi se razvijal. In varnost ne bi smela pomeniti, da se življenje ustavi.

Hello, my sweet Gambia.

Danes si me znova razjezila. Me spravila skoraj do solz. Me prisilila, da sem podvomila o svojih odgovorih. In me opomnila, kako malo v resnici vem.

Toda nečesa ti ne bom dovolila. Da bi se na takšne prizore navadila do te mere, da me ne bi več boleli. Da bi nekoč stopila v sobo, videla otroka s kosom blaga okoli gležnja in samo skomignila z rameni, češ, takšno je pač življenje tukaj. Ker razumeti ne pomeni otopeti. Sprejemati drugačnost ne pomeni izgubiti občutka za dostojanstvo. In spoštovati kulturo ne pomeni molčati, kadar otrok potrebuje več, kot mu lahko ponudi svet odraslih.

Morda bom nekoč znala biti bolj potrpežljiva in našla tisti »P« v Kaja. Morda se bom naučila, da vseh sprememb ni mogoče izsiliti v enem popoldnevu. Morda bom celo kdaj iz svojega to-do lista črtala besedo takoj. In morda bom ob naslednjem prizoru, ki bo pretresel vse moje predstave, najprej postavila vprašanje, preden se bo v moji glavi začela prava revolucija.

Toda upam, da nikoli ne bom nehala verjeti, da si vsak otrok zasluži prostor, v katerem lahko varno raziskuje svet. Da sme poskusiti. Da sme pasti in ponovno vstati. Da sme stegniti roke. In da ga bo nekdo, kadar bo to potreboval, ujel.

Kajti otroci ne potrebujejo vrvi, ki jih držijo na mestu. Potrebujejo roke, ki jim omogočajo, da rastejo.

In če je česa v tej sobi premalo, potem to niso vrvi. Premalo je rok. Premalo je možnosti. Premalo je sveta, ki bi se zavedal, da dvajset otroških življenj ne bi smelo biti odvisnih od šestih utrujenih rok. In morda je prav zato pomembno, da o tem pišem.

Ne zato, da bi obsojala ženske, ki vsak dan skrbijo zanje. Ne zato, da bi iz varne razdalje svojega evropskega sveta razlagala, kako bi morale živeti, delati in vzgajati. In ne zato, da bi iz njihove stiske ustvarila še eno zgodbo, ob kateri bomo za nekaj trenutkov pretreseni, nato pa bomo nadaljevali svoj dan.

Ampak zato, da ne bi spregledali otrok. Da ne bi pomanjkanja možnosti zamenjali za nekaj samoumevnega. Da bi znali razumeti ljudi, ne da bi zato pozabili na odgovornost do najranljivejših. In da bi se nekoč namesto vprašanja, kako otroke zadržati v posteljicah, lahko vprašali nekaj veliko lepšega. Kako jim omogočiti, da bodo iz njih varno stopili v svet?

Do takrat pa, moja sladka Gambija … Bova očitno še marsikatero rekli. Ti meni o potrpežljivosti. Jaz pa tebi tudi kaj nazaj.  Ti meni o življenju, ki se ne ravna po mojih načrtih. Jaz tebi o načrtih, brez katerih si včasih ne znam predstavljati življenja.

In nekje vmes bova, upam, našli skupni jezik. Takšnega, ki ne potrebuje vrvi. Samo dovolj odprto srce. In dovolj poguma, da tisto, kar razumemo, tudi poskušamo spremeniti.

Kajti če me je Gambija česa naučila, me je tega, da lahko človek prepotuje na tisoče kilometrov, da bi spoznal drug svet, na koncu pa ugotovi, da je bila najdaljša pot tista, ki jo je moral prehoditi prav tista od svojih prepričanj do razumevanja drugega človeka.

In da se včasih prav tam, kjer se nam zdi, da se je svet povsem obrnil na glavo, začne nekaj najpomembnejšega. Ne odgovor. Ampak vprašanje. Ne obsodba. Ampak razumevanje. Ne sprijaznjenje. Ampak sprememba.

Hello, my sweet Gambia.

Danes si me naučila, da lahko ista tkanina človeka poveže ali omeji. Da lahko iste roke objamejo ali zadržijo. In da lahko ista želja po varnosti v različnih okoliščinah pripelje do povsem različnih odločitev. Toda predvsem si me opomnila, da je med tem, kar je, in tem, kar bi lahko bilo, pogosto samo nekaj, česar je tukaj tako zelo premalo.

Človeških rok. Takšnih, ki ne zavezujejo. Ampak držijo. Ne zadržujejo. Ampak podpirajo. In ne preprečujejo otroku, da bi raziskoval svet. Ampak mu pomagajo, da ga bo nekoč lahko objel.

Ja, danes mi je prav ta drugačnost ponovno … postavila ogledalo.