Pismo #38 – Kdo objame tiste, ki ne znajo objeti?

Nekatere resnice se ti ne razkrijejo v trenutku. Ne pridejo z velikimi spoznanji, ne potrkajo na vrata in ne prosijo, da jih razumeš. Včasih se moraš vanje zaleteti. Enkrat. Desetkrat. Stokrat. Se ob njih razjeziti, razočarati, izgubiti potrpežljivost in izreči besede, ki bi jih že v naslednjem trenutku, najraje vzel nazaj. Jap, jezik hitrejši od pameti je včasih problem. Mogoče pa moreš včasih človeka najprej povsem narobe razumeti, da ga sploh lahko nekega dne začneš zares spoznavati. In priznam, pri ženskah, o katerih pišem danes, sem potrebovala precej časa.

Preveč, morda. Dolgo sem videla predvsem tisto, kar so naredile narobe. Slišala sem jok otrok, na katerega se niso odzvale. Opazila roke, ki bi morale objeti, pa so ostale ob telesu ali na … hja, telefonu. Tik tok. Slišala besede, ki bi morale biti nežnejše. Videla palico in strah na otroških obrazih. Pa še in še. In ob vsem tem tako vztrajno iskala odgovore na vprašanje, kako so lahko takšne, da sem skoraj pozabila zastaviti tisto drugo, precej težje vprašanje –  kaj vse se je zgodilo v njihovih življenjih, da so danes takšne? Kaj vse so morale izgubiti, prenesti, preboleti? Kolikokrat je svet pogledal stran, ko so bile same tiste, ki so potrebovale pomoč? In koliko krivice sem jim naredila jaz, ko sem jih presojala po nekaj trenutkih njihovega dne, ne da bi poznala leta, ki so jih pripeljala do njega? Heeej Kaja, dobro jutro. To je Afrika. Daj že sleči tvoj plašč razvajenosti in poglej s tistimi očmi, tam sredi srca.

Danes tako pišem o ženskah, ki so me neštetokrat spravile ob živce. Miljon petnajst krat osemstotrideset tisoč petsto dva. Neštetokrat! O ženskah, ki sem jih prevečkrat obsojala, se z njimi prepirala in jih včasih, priznam, komaj prenašala. A hkrati tudi o ženskah, ob katerih sem morala prvič zares priznati, kako zelo omejen je lahko moj pogled na svet. In sleči plast za plastjo tisti plašč prepričanj, lagodnosti in »fer sveta« ki sem ga tako rada nosila. Kajti včasih najtežje ni pogledati v tujo bolečino. Najtežje je priznati, da si jo imel ves čas pred očmi, pa si bil preveč zaposlen s svojo jezo, da bi jo sploh opazil.

Če bi me pred nekaj meseci vprašali, kaj si mislim o ženskah, ki delajo v sirotišnici, bi vam verjetno odgovorila precej drugače, kot vam bom danes. In najbrž ne bi izbirala besed. Pravzaprav sem jih že velikokrat izrekla. V jezi. V obupu. V trenutkih, ko sem imela vsega dovolj in sem se spraševala, koliko potrpežljivosti lahko človek sploh še premore, preden mu dokončno prekipi. Nekoč sem celo izjavila, da ne verjamem več, da je komurkoli tam sploh mar za otroke. Da včasih resnično dvomim, ali je v kateri izmed njih sploh še kaj dobrega.

Ja. Tako daleč sem šla. In veste, kaj je najhuje? Da sem takrat v to zares tudi sama verjela.

Danes mi je ob teh besedah precej neprijetno. Ne zato, ker bi si vse, kar sem videla, izmislila. Ne zato, ker bi bila moja jeza povsem neupravičena. Ampak zato, ker sem v svoji silni želji, da bi zaščitila otroke, včasih povsem pozabila pogledati tudi ljudi, ki stojijo na drugi strani.

In prav o njih želim pisati danes.

O Awi, Fatou, Nene, Bintou, Therese, Fatoumati, drugi Awi, medicinskih sestrah in vseh tistih ženskah, ki jih srečujem med zidovi sirotišnice. O ženskah, katerih glasovi se mešajo z otroškim jokom, smehom, prepiri, ropotanjem posode in vsakodnevnim vrvežem. O ženskah, s katerimi sem preživela toliko dni, da poznam že njihove navade, njihove poglede, njihove šale in tudi tiste trenutke, ko je bolje, da se za kakšno minuto umaknem in preprosto samo … diham. In lahko mi verjamete, da po vsem tem našem skupnem času, tudi one precej dobro vedo, kdaj je pametno pustiti mene pri miru.

O ženskah, ki so me spravile ob živce tolikokrat, da bi iz tega lahko napisala še kakšno dodatno knjigo. Ki so me razjezile, razočarale, presenetile, nasmejale. In ki so me, ne da bi se tega sploh zavedale, naučile ene najtežjih stvari. Da razumeti človeka še zdaleč ne pomeni, da se z njim strinjaš.

Priznam, da sem jim naredila precej krivice. Ker sem jih velikokrat obsojala, še preden sem sploh poskušala razumeti. Ker sem njihovo ravnanje presojala skozi svoje predstave o skrbi, nežnosti, odgovornosti in ljubezni. Ker sem jim neštetokrat očitala hladnost, pomanjkanje topline, brezbrižnost. In ker se mi je zdelo povsem nepredstavljivo, da lahko človek dela z otroki, pa se včasih vede, kot da ga njihova stiska niti najmanj ne gane.

Pa da se razumemo. To nikakor ne pomeni, da sem danes postala poosebljena potrpežljivost, ki ob vsaki neprijetnosti globoko vdihne, prešteje do deset in se ljubeznivo nasmehne. Hja. Ta moj veliki P od potrpežljivosti, ki ga še kar ni nihče »uštulil« v ime »Kaja«.

Še vedno pridejo dnevi, ko preprosto »padem ven«. Ko mi kri ne samo zavre, ampak dobesedno brbota. Ko bi jih z največjim veseljem posedla na prvo vesoljsko plovilo in jim kupila enosmerno vozovnico na Luno. Po možnosti brez možnosti vračila. Ko so naši pogledi tako diametralno nasprotni, da se vprašam, ali sploh živimo na istem planetu. In ko potrebujem tisoč let, sedemnajst razlag, pet praktičnih prikazov in še kakšen čudež, da jim dopovem, zakaj bi bilo nekaj dobro narediti drugače. Da ne želim nikogar poniževati, mu nalagati dodatnega dela ali pametovati. Da jim želim samo pomagati. Olajšati delo. In predvsem poskrbeti, da bo njim in otrokom bolje. Ooo, lekcije o poslušanju …

Včasih tudi po vseh teh razlagah ostanemo vsaka na svojem bregu. In včasih se mi zdi, da bi gotovo prej naučila zid govoriti, kot pa dosegla, da bi se določene stvari spremenile (Kaja, korak po korak, kapljica po kapljico. Ne kapljica v morje. Kapljica v kozarec. Ali kot bi rekla Liu, kapljica na tisti mičkeni žlički)…

Ker se zgodi, da lahko desetkrat prosiš za nekaj povsem preprostega, pa se ne zgodi nič. Ko pa je treba kaj prikriti, se nenadoma pokaže neverjetna mera iznajdljivosti, sodelovanja in organizacijskih sposobnosti. O, takrat pa gre! Ko je treba sestaviti kakšno skupinsko laž, bi jim človek skoraj lahko podelil priznanje za timsko delo. Zgodba je usklajena, podrobnosti se ujemajo, vsi vedo, kaj je treba povedati. Če se slučajno pojavi kakšna luknja, jo nekdo drug hitro zakrpa. Ko je treba kaj zamolčati, tudi ni posebnih težav. In ja, zgodi se tudi, da si kdo kaj prilasti. Da kaj izgine. Da se nekaj, kar je bilo namenjeno otrokom, znajde tam, kjer se nikakor ne bi smelo. Zdravila, oblačila, hrana … En dan jim daš sirup v roke, skorajda narišeš navodila … Naslednje jutro sirupa ni. In te ista oseba gleda v obraz, pa ti reče, da ji ga pač nisi dal. Emmmmm. Ja, vmes sem kar nekajkrat podvomila v svojo normalnost.

In takrat me pograbi takšna jeza, da bi najraje kričala. Ker ne gre za stvari, ki jih imamo na pretek. Ne gre za presežke, za nekaj, česar nihče ne potrebuje. Gre za otroke. Za otroke, ki so že tako prikrajšani za vse. Za otroke, za katere se trudimo zbrati sredstva, poiskati donatorje, zagotoviti hrano, zdravila, plenice in vse tisto, kar bi moralo biti samoumevno. Minimum za njihovo življenje, preživetje. C’mon. Ne se hecat.

Še bolj pa me prizadenejo trenutki, ko se komu ne ljubi premakniti niti za tri centimetre. Ko otrok joka, ker je žejen ali lačen, pa njegov jok ne doseže nikogar. Ko se namesto odziva na stisko na ušesih znajdejo slušalke, da jih pač ne slišijo. Ko se zdi, da je otroški jok postal zgolj še eden izmed zvokov v prostoru, na katerega se nihče več ne odzove.

Še danes se spomnim dneva, ko sem lani z Liu stala v bolnišnici. Ob nama sta bila dva dojenčka, za katera se je zdelo, da jima je življenje že izreklo svojo najkrutejšo sodbo. Dva majhna človeka, ki bi morala spoznavati svet, se učiti prvih besed, odkrivati, kaj vse zmorejo njune drobne roke. Namesto tega sta se borila za nekaj, o čemer večina izmed nas zjutraj niti ne razmišlja. Za naslednji vdih. Za še eno uro. Za možnost, da bosta sploh dočakala jutri. Spomnim se tiste nemoči, ki ti zleze pod kožo in tam ostane. Ko bi naredil vse, dal vse, obljubil vse, samo da bi lahko otroku odvzel vsaj delček bolečine. Ko stojiš ob njem in se zaveš, da je lahko vsa tvoja ljubezen, ves tvoj trud, vsa tvoja pripravljenost pomagati še vedno strašljivo premalo.

In medtem ko sva stali tam, so se nedaleč stran pogovarjale delavke, ki sta morali biti v spremstvu, ravno na smeni. V jeziku, za katerega so verjele, da ga ne razumem ne jaz, ne Liu. In res ga nisem. Ne takrat. Šele pozneje sem izvedela, kaj so govorile. Da se otrok, ki je umiral, pač »dere«. Da ga bodo pustile ležati tam, kjer je, in se raje ukvarjale s svojimi stvarmi. Tako preprosto. Tako mimogrede. Kot da ne govorijo o dojenčku, ki mu življenje polzi iz rok, ampak o nekakšni vsakdanji nevšečnosti, ki bo, če ji ne namenijo pozornosti, morda sčasoma izginila sama od sebe. Naš Laminček je res bitko izgubil…

Ne vem, ali znam opisati, kaj se je zgodilo v meni, ko sem izvedela za te besede. Jeza? Seveda. Bes? Tudi. Toda pod vsem tem je bilo nekaj veliko težjega. Nekakšna žalost nad tem, kako lahko postane trpljenje drugega človeka, otroka, tako običajno, da nas ne ustavi več. Kako lahko otrokov jok, ki bi moral odraslega priklicati k njegovi postelji, postane zgolj nadležen zvok v ozadju. In kako lahko nekdo ob umirajočem otroku razmišlja predvsem o tem, kako bi se izognil njegovemu joku oziroma kar – svojemu delu.

Takrat nisem želela razumeti ničesar. Ne njihove utrujenosti. Ne življenjskih okoliščin. Ne pomanjkanja kadra. Ne vseh težav, o katerih danes pišem. Želela sem samo, da bi nekdo prišel do tistega otroka. Da bi ga pobožal. Mu popravil odejo. Ga prijel za roko. Da mu v tistih strašljivih trenutkih ne bi bilo treba biti samemu s svojo bolečino. Kajti če otroku ne moremo obljubiti, da bo preživel, mu lahko vsaj poskušamo zagotoviti, da ne bo zapuščen. In prav zato so me tiste besede tako zelo prizadele.

Toda z razdalje, ki jo prinese čas (oh, ta naš čas, tudi o njemu bi lahko napisala celo pismo), sem se začela spraševati tudi nekaj drugega. Kaj se zgodi s človekom, ki se s trpljenjem srečuje vsak dan? Ki vidi bolezen, lakoto, smrt in izgubo tako pogosto, da bi ga vsakokratno podoživljanje vsega tega morda povsem zlomilo? Se lahko zgodi, da se začne pred bolečino drugih braniti tako, da je preprosto ne spusti več do sebe? Da postane grob, ker je nežnost zanj preveč boleča? Da se začne šaliti, odmikati, govoriti stvari, ki se nekomu od zunaj zdijo nepredstavljivo krute, ker drugače ne zna več prenesti vsega, kar vsak dan vidi? Ali pa je smrt v drugem kulturnem okolju preprosto nekaj, kar pač je – del življenja? Cikel. Show must go on?

Ne vem. In ne želim si izmišljati odgovorov namesto njih. Morda je bila v tistem pogovoru utrujenost. Morda otopelost. Morda brezbrižnost. Morda nekaj, česar ne bom nikoli razumela. Njihovih razlogov ne poznam dovolj, da bi lahko govorila v njihovem imenu. Vem pa, da sem takrat prvič tako silovito začutila, kako velika je lahko razdalja med dvema človekoma, ki stojita v isti sobi in gledata istega otroka. Eden v njem vidi življenje, za katero se je vredno boriti z vsem, kar ima. Drugi morda vidi še en težek dan, še eno nalogo, še en jok, ki ga ne zmore ali noče več poslušati.

In prav tukaj se moje razumevanje ustavi. Ne zato, ker ne bi želela razumeti človeka. Ampak ker si ne želim, da bi v iskanju razlogov za ravnanje odraslih pozabili na tistega, ki je bil v tistem trenutku najbolj nemočen. Na otroka.

Na otroka, ki ni potreboval razlage, zakaj je nekdo utrujen. Ni potreboval sociološke analize, kulturnega konteksta ali razumevanja družbenih neenakosti. Potreboval je človeka. Nekoga, ki bi prišel do njega in ostal. Ga stisnil k sebi, vsaj še za trenutek ali dva.

In morda je prav v tem največje protislovje vsega, o čemer danes pišem. Da želim razumeti ženske, ki so me tolikokrat razočarale in mi na nek čuden način, prirasle k srcu, hkrati pa nikoli ne želim postati tako razumevajoča, da bi me otroška bolečina nehala boleti. Ker lahko poskušam razumeti, zakaj je nekdo obrnil pogled stran. Ne morem pa sprejeti, da je otrok zaradi tega ostal sam.

In če sem se ob tistem bolnišničnem dnevu česa naučila, je bilo to prav to – da sočutje do človeka, ki je morda sam preživel neizmerno veliko, ne sme nikoli pomeniti, da zmanjka sočutja za tistega, ki prav v tem trenutku potrebuje pomoč. Da lahko nosimo oboje. Razumevanje in jezo. Žalost in odločnost. Pripravljenost poslušati in pogum, da rečemo, da nekaj ni prav. Kajti otroci ne potrebujejo popolnih odraslih. Potrebujejo pa odrasle, ki jih ne bodo pustili samih takrat, ko jih najbolj potrebujejo.

In prav zato so trenutki, ko je pred menoj otrok, ki potrebuje pomoč, zame nekaj, pri čemer ne znam in nočem sklepati kompromisov. Lahko razumem okoliščine. Lahko razumem utrujenost. Toda otrok, ki je lačen, žejen, bolan ali prestrašen, ne more čakati, da bomo odrasli najprej razrešili svoje stiske.

V takšnih trenutkih sem se neštetokrat vprašala, zakaj pri vragu sploh pridejo delat v sirotišnico, če jim je tako zelo vseeno za otroke. Zakaj izbereš delo, ki zahteva skrb, če je ne želiš dati? Zakaj ostaneš, če ti je vse odveč? Kako lahko preslišiš jok otroka, ki nima nikogar drugega, da bi ga poklical? Kako lahko sam ješ z užitkom, med tem ko je okrog tebe toliko lačnih ust. Ko vidiš otroke, ki ližejo vodo iz stola. Ali pijejo iz wc školjk! Kakoooo?

In ne, tudi danes ne bom rekla, da je takšno ravnanje sprejemljivo. Ni. Nikoli ne bo. Otrokova lakota ne postane manj pomembna zato, ker je odrasel človek utrujen. Njegova bolečina ni nič manjša zato, ker nekdo drug nosi svoje rane. In njegove pravice niso nič manj vredne zato, ker živi v državi, kjer je pomanjkanje del vsakdana.

Toda potem se nekega dne znajdeš na drugi strani zgodbe. In ugotoviš, da si v svoji jezi naredil nekaj, kar sicer tako zelo rad očitaš drugim. Vse si vrgel v isti koš. Vsa dobra dejanja si izbrisal z nekaj slabimi. Vse trenutke skrbi, vse drobne pozornosti, vse tisto, česar nisi niti opazil, ker se ti je zdelo samoumevno. In človeka, ki ga poznaš samo v enem delu njegovega življenja, si obsodil, kot da poznaš prav vse.

Ne, laž zaradi tega ne postane resnica. In nekaj, kar je namenjeno otroku, ne postane nič manj njegovo samo zato, ker nekdo drug živi v pomanjkanju. Toda počasi začneš razmišljati tudi o tem, kako drugačen pomen imajo lahko stvari, ko jih nimaš. Ko nekaj dalasijev ni drobiž, ampak razlika med tem, ali boš prišel domov ali ne. Ko je vrečka hrane lahko edino, kar bo tisti večer na mizi. Ko človek ne razmišlja o tem, kaj bi si želel imeti, ampak o tem, česa si ne more več privoščiti izgubiti.

To ne pomeni, da je vsako nepošteno dejanje posledica revščine. Niti da revščina človeka naredi nepoštenega. Spoznala sem ogromno ljudi, ki so imeli skoraj nič, pa bi še tisto malo brez pomisleka delili z drugim. Pomeni pa, da se moraš včasih vprašati, kakšen je svet človeka, ki ga obsojaš. In kakšen bi bil tvoj, če bi se rodil na njegovem mestu.

Bi bila tudi sama vedno poštena, pogumna in načelna, če bi vedela, da lahko zaradi resnice izgubim službo? Ali … življenje? Če bi bila od moje plače odvisna večerja mojih otrok? Če bi se morala odločati med tem, kaj je prav, in tem, kaj bo moja družina jutri jedla?

Rada bi rekla, da ja. Da bi vedno ravnala pravilno. Da nikoli ne bi lagala, nikoli ničesar prikrila, nikoli sprejela napačne odločitve. Toda po vsem, kar sem videla, si tega ne upam več tako samozavestno trditi. Ker nikoli nisem bila postavljena pred takšne izbire. In ker je strašno lahko biti načelen, kadar te tvoja načela ne stanejo preživetja.

Ob tem pa sem začela opažati tudi tisto drugo plat. Trenutke, ko katera izmed njih otroka vendarle nežno vzame v naročje. Ko ga poskuša potolažiti. Ko se z njim pošali. Ko opazi, da ni dobro, in jo zanj skrbi. Trenutke, ki sem jih v svoji jezi skoraj pozabila ali pa jih sploh nisem znala videti. In spoznala sem, kako nevarna je lahko misel, da v človeku ni ničesar dobrega. Ker ko enkrat v to verjameš, dobrega niti ne iščeš več. Vsako napako opaziš. Vsako laž si zapomniš. Vsak trenutek brezbrižnosti postane nov dokaz, da si imel prav. Vse drugo pa spregledaš.

In ne, še vedno ne mislim, da moram zaradi teh spoznanj zamižati pred nepoštenostjo, zanemarjanjem ali krivicami. Še vedno bom povzdignila glas. Še vedno bom zahtevala, da otrok dobi tisto, kar mu pripada. Še vedno bom jezna, ko se bo nekdo zlagal, prikrival ali ravnal tako, da bo zaradi tega trpel otrok.

Toda ne želim več dovoliti, da moja jeza postane edino, kar vidim. Ker sem se naučila, da lahko človek naredi nekaj zelo slabega, ne da bi bilo zato vse v njem slabo. In da razumevanje ne pomeni, da človeku odvzameš odgovornost za njegova dejanja. Pomeni, da mu ne odvzameš človečnosti. Dostojanstva. Priložnosti, da se morda nekoč … popravi.

Morda sem prav tukaj tudi sama naredila največjo napako. Ker sem od njih pričakovala, da bodo v vsakem trenutku videle človeka v otroku, ki stoji pred njimi. Sama pa včasih nisem več zmogla videti človeka v njih. In ta misel me je precej zadela in zabolela. Jap, Kaja, spet si dobila ogledalo.

3.000 dalasijev. To je približno 35 evrov.

Toliko znaša mesečna plača nekaterih žensk, ki delajo v sirotišnici. Ne dnevna. Ne tedenska. Mesečna. Petintrideset evrov za dneve, ko previjajo, hranijo, umivajo, nosijo, čistijo, perejo, kuhajo, mirijo jok, skrbijo za bolne otroke in poskušajo med vsemi potrebami najti še kakšno minuto za počitek.

Petintrideset evrov, od katerih morajo plačati tudi prevoz na delo. Nekatere se vozijo uro. Druge tudi dve. V eno smer. Predstavljajte si, da se zjutraj odpravite od doma, ko je zunaj še tema. Da najprej hodite do ceste. Čakate na prevoz. Prestopate. Se stiskate med neznanci v avtomobilu, v katerem je prostora za precej manj ljudi, kot jih dejansko sedi v njem. Da se peljete po prašnih cestah, v vročini, med hupami in prometom, ki ima svoja, včasih povsem nerazumljiva pravila.

In potem pridete na delo. Ne za osem ur, po katerih vas čaka prost večer. Ampak na delo, kjer se potrebe otrok ne končajo ob določeni uri. Kjer ne moreš preprosto reči, da danes nimaš več energije. In ko se končno vrnete domov? Tam vas ne pričaka počitek. Tam vas pričaka drugo življenje. Vaši otroci. Vaša družina. Pranje. Kuhanje. Skrb, kako razdeliti tisto malo hrane, ki je ostala. In vprašanje, ali bo jutri sploh dovolj denarja za ponoven prihod na delo.

Včasih plače sploh ne dobijo. Včasih jo čakajo. In čakajo. Medtem ko življenje ne čaka z njimi. Hrana ni zastonj. Liter mleka stane 2.30€. Liter bencina nekaj čez 1.20€. Prevoz ni zastonj. Otroci ne morejo počakati z lakoto, dokler nekdo ne nakaže plače.

In veste, kaj me pri vsem tem najbolj presune? Da se naslednje jutro kljub temu vrnejo.

Toda njihova stiska se ne začne in konča pri denarju. Če gre kaj narobe, se pogosto najprej pokaže s prstom nanje. Če otrok pade. Če nekaj izgine. Če se zgodi napaka. Če kdo ni zadovoljen. Krivda se lahko pripiše hitro. Priložnost, da bi se branile, pa ni vedno samoumevna. Kazni so lahko hude. Včasih tudi fizične. Lahko izgubijo delo. Lahko izgubijo tudi življenje.

In ko človek nima prihrankov, nima drugih zaposlitvenih možnosti in ve, da je od tiste majhne plače odvisna njegova družina, je izguba službe nekaj povsem drugega kot zgolj neprijetnost. Lahko pomeni, da doma ne bo hrane. Da otrok ne bo mogel v šolo. Da ne bo denarja za zdravljenje. In zato ljudje včasih molčijo. Prenašajo. Sprejmejo stvari, ki jih ne bi smel sprejeti nihče. Ne zato, ker se z njimi strinjajo. Ampak ker nimajo veliko možnosti.

Pri nas radi govorimo, da mora človek postaviti meje. Da se mora postaviti zase. Da mora oditi iz okolja, kjer z njim ne ravnajo spoštljivo. In s tem se strinjam. Toda kako preprosto je svetovati odhod nekomu, ki nima kam oditi? Kako enostavno je govoriti o dostojanstvu, ko tvoj želodec ni prazen? In kako pogumno je zahtevati pravico, če lahko zaradi nje tvoji otroci ostanejo brez večerje?

Da o korupciji, neenakih razmerjih moči in vseh nevidnih pravilih, ki v številnih okoljih določajo, kdo ima priložnosti in kdo jih nima, niti ne začnem. Včasih se mi zdi, da smo ljudje neverjetno dobri v dajanju nasvetov za življenja, ki jih sami nikoli nismo živeli. Ali življenja, ki ga ne bi preživeli niti teden dni.

Awa je ena tistih žensk, ob katerih se človek nehote nasmehne. Pridna. Delavna. Radovedna. Takšna, ki ne potrebuje veliko besed, da opaziš, kako zelo si želi nekaj več. Moja najljubša, od prvega dne. Tista, pri kateri se srce res začuti. Tudi, če je kdaj prisiljena v »svet laži«. No, na začetku je bila – s časoma, se je najina vez poglobila. In z njo, je prišlo tudi zaupanje. Spoznanja. Tiste resnice, ki so rušile moje zidove prepričanj. In odpirale rane.

Želi si študirati. To se morda sliši povsem običajno. Saj veste, pri nas se pogovarjamo o študiju skoraj tako samoumevno, kot se pogovarjamo o tem, kaj bomo jedli za kosilo. Izbiramo fakultete, primerjamo programe, razmišljamo o zaposlitvenih možnostih. Včasih se jezimo nad izpiti, profesorji in vsemi obveznostmi, ki jih prinese študentsko življenje. Tudi sama sem se.

Potem pa spoznaš Awo. In naenkrat se beseda študij sliši nekoliko drugače. Ker zanjo to ni zgolj vprašanje, kateri program izbrati. Je vprašanje, ali bo sploh kdaj imela priložnost. Ali bo lahko plačala šolnino. Ali bo imela dovolj denarja za prevoz. Ali si bo lahko privoščila čas, ko ne bo delala. Ali bo nekdo drug lahko prevzel del obveznosti, ki jih danes nosi ona. In predvsem, ali bo življenje sploh dopustilo, da njene želje postanejo kaj več kot želje.

Spomnim se najinih pogovorov o prihodnosti. Tistega posebnega žara, ki ga človek dobi v očeh, ko govori o nečem, kar si resnično želi. Ob takšnih pogovorih sem se večkrat zalotila pri misli, kako zelo različno razumeva možnosti. Jaz sem se v življenju že tolikokrat vprašala, kaj vse bi še lahko počela. Ona pa se mora najprej vprašati, ali si sploh lahko privošči poskusiti.

In kako krivično je, da lahko dva človeka z enako velikimi sanjami živita v tako različnih svetovih. Da ima lahko nekdo toliko sposobnosti, toliko volje, toliko želje po znanju, pa mu življenje vedno znova postavlja pred oči isto vprašanje. Od česa boš pa živela?

Včasih pozabljamo, da izobrazba ni povsod pravica, ki jo lahko preprosto uveljaviš. Marsikje ostaja privilegij. In da se človek brez nje znajde v začaranem krogu, iz katerega je skoraj nemogoče izstopiti. Brez izobrazbe težko dobiš bolje plačano delo. Brez bolje plačanega dela si težko privoščiš izobrazbo. In – hja, manj kot si izobražen, lažje si izkoriščan. Auč. Boli. Zelo boli.  In tako leta minevajo. Priložnosti pa je vse manj in manj. Ne zato, ker si ne bi želel drugačnega življenja. Ampak zato, ker je včasih že preživeti današnji dan dovolj velika naloga.

Potem je tukaj Fatou. Ženska, ki ima tudi sama številne otroke. In prav pri njej sem se velikokrat spraševala, kaj pravzaprav pomeni biti mama, ko se materinstvo nikoli zares ne konča. Ali ko slišiš stavke, da so otroci zato, da ti kasneje pomagajo pri preživetju – ker tudi socialnega sistema pokojnin, varnostnih mrež, preprosto pač ni.

Ko zjutraj zapustiš svoje otroke, da lahko skrbiš za druge. Ko ves dan poslušaš jok tujih dojenčkov, jih hraniš, pestuješ in uspavaš, medtem ko se morda tvoji doma sprašujejo, kdaj se boš vrnila. Ko se moraš odločati med časom, ki bi ga rada preživela s svojimi otroki, in denarjem, ki ga potrebuješ, da jih lahko nahraniš. Če ga bo dovolj.

Kakšna izbira je pravzaprav to? Mi radi govorimo o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja. O ravnovesju. O času zase. O skrbi za duševno zdravje. O izgorelosti. In prav je, da govorimo. Toda kaj pomeni ravnovesje za žensko, ki nima dovolj denarja niti za osnovne življenjske potrebe? Kaj pomeni čas zase, ko moraš po celodnevnem delu poskrbeti še za družino? In kaj pomeni počitek, če te vsakič, ko se ustaviš, dohiti skrb, kako boste preživeli naslednji teden?

Fatou me je naučila, da se lahko za povsem običajnim nasmehom skriva nepredstavljiva količina odgovornosti. Včasih smo se smejale. Včasih smo se pogovarjale o otrocih, družinah, vsakdanjih rečeh. Včasih se je zdelo, kot da smo ženske iz istega sveta, ki se ukvarjamo z enakimi težavami. Potem pa je pogovor nanesel na denar. Na hrano. Na šolanje otrok. In tista navidezna podobnost je nenadoma dobila povsem drugačne razsežnosti. Ker sem jaz lahko razmišljala, kaj si bom pripravila za večerjo. Ona pa, ali jo bo sploh lahko pripravila. Krasna ženska je. A življenje je bilo vse prej kot prijazno do nje. Ja, tudi o njeni zgodbi bom pisala v kakšnem pismu, zagotovo.

Nene. Bintou. Therese. Fatoumata. Druga Awa. Medicinske sestre. Vsaka s svojo zgodbo. Nekatere bolj zgovorne, druge tišje. Ene se smejijo tako glasno, da jih slišiš že z drugega konca prostora. Druge svoje skrbi nosijo precej bolj neopazno.

In če bi vam povedala samo, kako zelo znajo biti zabavne, kako hitro se začnejo smejati in kako se lahko iz najbolj običajnega dogodka razvije cela predstava, bi si morda predstavljali, da je njihovo življenje polno lahkotnosti. Tudi sama sem včasih nasedla temu. Nasmehu. Tistemu širokemu, iskrenemu, nalezljivemu nasmehu, zaradi katerega za trenutek pozabiš na vse okoli sebe. Toda nasmeh ni dokaz, da človeka nič ne boli. In smeh ni dokaz, da je življenje lahko. Včasih je ravno nasmeh tisto, kar človeku pomaga preživeti dan.

Spomnim se trenutkov, ko so mi povedale, da nimajo denarja. Ne govorim o tem, da jim je zmanjkalo za kakšen priboljšek ali da si ne morejo privoščiti nove obleke. Govorim o tem, da v žepu niso imele niti nekaj dalasijev. Niti toliko, da bi si kupile nekaj za pod zob. In potem sem jih čez nekaj minut videla, kako se smejijo. Kako se šalijo. Kako nadaljujejo delo. Kot da niso ravnokar povedale nečesa, ob čemer bi se meni verjetno sesul ves dan.

Takrat sem začela razumeti, da človekova moč ni vedno videti tako, kot si jo predstavljamo. Včasih ni v velikih dejanjih. Ni v junaških govorih. Ni v zgodbah, ki jih spremlja občudovanje. Včasih je moč v tem, da vstaneš, čeprav si lačen. Da skrbiš za drugega, čeprav nihče ne vpraša, ali je kdo poskrbel zate. Da se nasmehneš otroku, čeprav te doma čaka težava, za katero še nimaš rešitve. In da naslednji dan vse to ponoviš.

Toda tudi tukaj je zgodba precej bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Ker so med njimi ženske, ki so doživele stvari, o katerih je težko že govoriti. Zlorabe. Nasilje. Udarce, ki niso bili niti najmanj nežni. Ponižanja. Izgube. Tudi izgube lastnih otrok. In ko izveš za takšne zgodbe, se nekaj v tebi premakne. Kot hišica iz kart se porušijo tvoje predstave in vest, uh, vest ti trka na tisti racionalni del.

Si predstavljate, da vsak dan prihajaš na delo, kjer pestuješ, hraniš in uspavaš tuje otroke, medtem ko si svojega izgubila? Da poslušaš jok dojenčka, ki ga lahko vzameš v naročje, tvojega pa ni več? Da moraš biti močna za druge, ko se je nekaj v tebi morda že zdavnaj zlomilo? Čeprav je drug pogled na ljubezen, na otroke, čeprav je vse »brez čustev«. Ki jih opaziš, ko stojiš pri vratih, a ne vstopiš. Ker se je Fatou umaknila pred drugimi, da si obriše solze, ki jih prikriva.

In da te ob vsem tem nekdo, ki ne pozna tvoje zgodbe, označi za hladno, brezčutno, neskrbno? Nekdo, kot sem bila velikokrat jaz. Ne trdim, da vsaka izmed njih nosi vse te izkušnje. Toda ko začneš spoznavati posamezne zgodbe, ugotoviš, koliko bolečine lahko ostane skrite za povsem običajnim delovnim dnem. Kaj pa, če tista hladnost, ki sem jo tako hitro obsojala, ni vedno odsotnost čustev? Kaj, če je včasih posledica tega, da jih je bilo nekoč preveč? Kaj, če se je nekdo moral naučiti ne čutiti, ker je bilo čutiti preprosto preveč boleče? Kaj, če je človek, od katerega pričakujem nežnost, vse življenje poznal predvsem grobost? In kako naj nekdo daje nekaj, česar morda sam nikoli ni bil deležen?

Seveda. To še vedno ne pomeni, da lahko svojo bolečino prenaša na otroka. Da lahko udari. Da lahko prezre lakoto. Da lahko obrne glavo stran, ko ga nekdo potrebuje. Ne. Nikoli. Toda počasi sem začela razumeti nekaj, česar prej nisem znala. Da lahko človek hkrati povzroča bolečino in jo tudi sam nosi. Da lahko nekoga jeziš, razočaraš, mu očitaš določena dejanja, pa si kljub temu želiš, da bi bilo njegovo življenje lažje. Da lahko odločno nasprotuješ njegovemu ravnanju, ne da bi ob tem pozabil na njegovo človečnost.

Večkrat sem že slišala pripombo, da pri nas ena vzgojiteljica prav tako zmore skrbeti za petnajst otrok. Pa kaj je potem tukaj takšen problem? Na prvi pogled se primerjava morda zdi smiselna. Petnajst otrok je petnajst otrok. Mar ne? Toda je res?

Je enako skrbeti za petnajst otrok v urejenem vrtcu, z ustreznimi prostori, načrtovanim programom, strokovno usposobljenim kadrom, dostopom do zdravstvenih storitev, zagotovljeno prehrano in sistemom, ki vsaj načeloma določa pravila dela? In skrbeti za petnajst otrok, med katerimi so dojenčki, bolni otroci, otroci z razvojnimi težavami in otroci, ki so že zelo zgodaj doživeli izgubo, zanemarjanje ali druge težke življenjske okoliščine?

Otroke, ki ne odidejo domov ob treh popoldne. Ki nimajo staršev, ki bi jih zvečer prišli iskat. Ki potrebujejo skrb tudi ponoči. Ob vročini. Ob bolezni. Ob joku, ki ga včasih ne moreš pomiriti, ne glede na to, kako dolgo jih nosiš v naročju. In ob vsem tem pogosto primanjkuje opreme, pripomočkov, ustreznega znanja in predvsem ljudi.

Kako hitro znamo primerjati številke. Kako redko pa primerjamo okoliščine.

Včasih bi najraje vprašala človeka, ki tako samozavestno izreče takšno pripombo, ali bi bil pripravljen za mesec dni zamenjati življenje z eno izmed teh žensk. Ne samo delovnega mesta. Življenje. Z vsem, kar pride zraven. S plačo. S prevozom. Z družino. Z odgovornostmi. Z negotovostjo. Bi še vedno tako zlahka rekel, da bi morala zmogati več? Ja – ta vprašanja sem morala najprej razčistiti sama s sabo. Ker nisem bila nič kaj drugačna. Če ne še – hujša.

Nekega dne sem opazovala ženske, ki so podirale dotrajan zid. Z golimi rokami. Dobesedno. Odstranjevale so opeko, razbijale, premikale ruševine. Kose materiala, ki jih sama verjetno ne bi niti poskušala dvigniti, so naložile in jih odnesle na glavah. Ena za drugo.

In veste, kaj je bilo pri vsem skupaj najbolj neverjetno? Smejale so se. Ne tisto vljudno, zadržano. Ampak na glas. Se zbadale, šalile in med delom razpravljale, kaj vse jih še čaka. No, mene so gledale čudno, ker so mi solze kar tekle po licih, pa sem samo stala in jih gledala. Ko sem jih opazovala, sem se spomnila nase. Na tiste dni, ko se mi zdi strašno odveč odnesti vrečko smeti iz četrtega nadstropja. Ker je dvigalo predaleč. Ker se mi ne ljubi. Ker bom to naredila pozneje. In potem stojim sredi Gambije ter gledam ženske, ki z golimi rokami rušijo zid. In ne vem, ali bi se smejala sama sebi ali bi me moralo biti malo sram. Najbrž oboje.

Toda tisto, kar me je najbolj zadelo, ni bila njihova fizična moč. Bilo je dejstvo, kako samoumevna se jim je zdela. Niso čakale, da bo nekdo drug opravil delo. Niso razmišljale, ali je to delo primerno zanje. Niso potrebovale občinstva, ki bi jim ploskalo. Preprosto so ga opravile. In potem povedale, da morajo poskrbeti še za vse drugo. Za otroke. Za hrano. Za dom. Kot da je rušenje zidu samo ena majhna stvar, ki jo pač opraviš med vsemi drugimi.

Takrat sem ponovno pomislila, kako zelo različno razumemo vlogo ženske. In kako hitro jo ocenjujemo skozi predstave, ki smo jih oblikovali v svojem okolju. V Gambiji je položaj žensk prepleten s tradicijo, vero, družinskimi pričakovanji, ekonomskimi možnostmi in odnosi, ki jih od zunaj ni vedno lahko razumeti. Nekatere ženske živijo v poligamnih zakonih. Niso edine žene svojih mož. In tudi o tem smo se pogovarjale. Veliko pogovarjale. Vedno so se mi smejale, ko mi je kakšna ponujala katerega od svojih številnih bratov za moža. Vsakič sem v smehu rekla, da »sharing is caring« je pri meni »no go«. In smejale so se nazaj.

Priznam, da sem se ob nekaterih pogovorih precej težko zadržala, da ne bi takoj povedala svojega mnenja. Ker sem odraščala v drugačnem okolju. Ker imam drugačne predstave o partnerstvu. Ker si težko predstavljam, da bi človeka, ki ga ljubim, delila še z drugo žensko. Toda potem poslušaš. In ugotoviš, da stvari niso tako preproste. Za nekatere je takšna družinska ureditev nekaj povsem običajnega. Del tradicije, ki jo poznajo od otroštva. Nekatere v njej vidijo tudi določeno obliko varnosti, pripadnosti in razdeljene odgovornosti.

Druge pa? Druge bi si morda želele drugače. Toda želja in možnost nista vedno ista stvar. Včasih se pričakuje, da bo ženska zadovoljna, ker je zanjo materialno poskrbljeno. Ker ima streho nad glavo. Ker ima moža. Ker ima družino. Toda kaj, če ji to ni dovolj? Kaj, če si želi biti edina? Kaj, če jo boli? Kaj, če se ne strinja? In kaj, če tega ne more povedati na glas?

Ob takšnih pogovorih sem se naučila, da kulturnega razumevanja ne smemo zamenjati s prepričanjem, da so vse ženske zadovoljne s položajem, ki jim ga določa družba. Niso. Tako kot tudi pri nas niso vse zadovoljne s pričakovanji, ki jih postavljamo prednje. Razlika je v tem, koliko prostora imajo, da ta pričakovanja zavrnejo. In prav to me vedno znova pripelje do istega vprašanja. Koliko svobode zares ima človek, če si ne more privoščiti posledic svojih odločitev?

Včasih se med delom pogovarjamo o povsem vsakdanjih stvareh. O tem, kaj bomo jedle. O družinah. O otrocih. O prihodnosti. In v takšnih trenutkih se razlike med nami skoraj izbrišejo. Vse se smejimo istim neumnostim. Vse se kdaj jezimo. Vse imamo dneve, ko bi najraje ostale v postelji. Vse poznamo občutek, ko se nekaj ne izide tako, kot smo si želele. Če imamo glasbo, že kar skupaj plešemo. Zdi se, kot da smo vsi eno.  Potem pa nekdo omeni, da danes ni jedel. In jaz obstanem. Ker zame stavek »danes še nisem jedla« običajno pomeni, da nisem imela časa. Zanje lahko pomeni, da niso imele denarja. Spet. Iste besede. Povsem drugačna resničnost.

In včasih je prav v takšnih drobnih trenutkih največ življenjskih naukov. Ne v velikih govorih o revščini. Ne v statistikah. Ne v fotografijah, ki prikazujejo pomanjkanje. Ampak v pogovoru med dvema ženskama, ki sedita druga ob drugi, pa ju kljub temu ločuje skoraj nepredstavljiva razdalja. Ena razmišlja, kaj bo počela prihodnji mesec. Druga, kako bo preživela do konca tega tedna. Ena ima možnost oditi. Druga mora ostati. In prav ta zadnja razlika me je včasih najbolj bolela.

Ker sem vedela, da se bom jaz nekega dne vrnila domov. V svet, kjer bom lahko odprla hladilnik. Kjer bom imela tekočo vodo. Kjer bom lahko izbirala, kaj bom oblekla, kam bom šla in kaj bom počela. One pa bodo ostale. Z istimi skrbmi. Z istimi plačami. Z istimi potmi na delo. Z istimi vprašanji, na katera pogosto ni dobrih odgovorov.

Velikokrat razmišljam tudi o tem, kako drugače je videti skrb za drugega človeka, ko je tvoje lastno preživetje pod vprašajem. Pri nas ljubezen pogosto povezujemo z nežnostjo. Z objemom. Z besedami. S potrpežljivostjo. Z razumevanjem otrokovih čustev. In prav je tako. Toda v okolju, kjer je življenje vsakodnevni boj za osnovne potrebe, lahko skrb dobi drugačno podobo. Da otrok nekaj poje. Da je umit. Da je živ. Da preživi dan. Da jutri ponovno vstane.

To seveda ne pomeni, da tam ni nežnosti. Kolikokrat sem videla roke, ki so nežno pobožale otroško glavo. Kolikokrat sem slišala smeh, videla skrb ob bolezni, opazovala žensko, ki je kljub lastni utrujenosti vzela otroka v naročje. Toda nežnost je včasih ujeta med toliko drugimi skrbmi, da zanjo zmanjka prostora.

In ob tem se vedno znova vprašam, koliko nežnosti lahko človek daje, če je sam skoraj nikoli ne prejme. Koliko ljubezni lahko izrazi, če ga je življenje naučilo, da mora biti predvsem trden? In ali znamo opaziti skrb tudi takrat, ko ni izražena v jeziku, ki ga poznamo? Obenem pa si ne želim, da bi to vprašanje postalo razlog za zniževanje pričakovanj do ravnanja z otroki. Ravno nasprotno. Ti otroci potrebujejo več nežnosti, ne manj. Več razumevanja. Več varnosti. Več odraslih, ki jih bodo znali slišati.

Toda tudi ženske, ki zanje skrbijo, potrebujejo nekaj podobnega. Podporo. Znanje. Dostojno plačilo. Počitek. Občutek varnosti. In predvsem možnost, da so tudi same kdaj samo ljudje. Ne zgolj delavke. Ne zgolj matere. Ne zgolj žene. Ljudje, ki imajo pravico biti utrujeni, ne da bi zaradi tega izgubili vse. Ki imajo pravico sanjati. Ki imajo pravico reči ne. Ki imajo pravico do življenja, ki ni sestavljeno samo iz obveznosti. V nekem trenutku, sem dojela, da je včasih največ, kar lahko zanje naredim to, da jih preprosto objamem. Brez besed. Brez pametovanj. Preprost objem.

Zanimivo je, kako pogosto ob fotografijah iz Afrike občudujemo nasmejane obraze. Kako hitro rečemo, da imajo tako malo, pa so vseeno tako srečni. Tudi sama sem že slišala in izrekla podobne besede. Danes sem pri njih precej previdnejša. Ker se sprašujem, ali s takšnimi stavki včasih ne olepšujemo nečesa, kar sploh ne bi smelo biti lepo.

Revščina ni romantična. Lakota ni življenjska lekcija, ki bi jo morali občudovati. In človekova sposobnost, da se kljub trpljenju nasmehne, ne pomeni, da je njegovo trpljenje manjše. Ne želim občudovati ženske zato, ker zmore preživeti s petintridesetimi evri. Želim si, da ji ne bi bilo treba. Ne želim občudovati matere zato, ker se po dveh urah vožnje in dolgem delovnem dnevu še vedno zmore nasmehniti svojim otrokom. Želim si, da bi imela več časa zanje.

In ne želim občudovati Awe samo zato, ker kljub vsem oviram še vedno sanja o študiju. Želim si, da bi lahko študirala. Da njene sanje ne bi bile odvisne od tega, ali bo imela dovolj denarja za prevoz. Da ji ne bi bilo treba izbirati med prihodnostjo in preživetjem. Ker človek ne bi smel biti prisiljen v izjemno moč samo zato, da lahko živi povsem običajno življenje.

Ne vem, ali bom kdaj znala povsem razumeti njihove svetove. Najbrž ne. Lahko preživim mesece z njimi. Lahko sedim ob njih, poslušam njihove zgodbe, se z njimi smejim, jokam, prepiram in učim. Lahko vidim njihove domove, njihove skrbi in njihovo delo. Toda na koncu imam še vedno nekaj, česar marsikatera izmed njih nima.

Možnost izbire.

In zavedanje tega me je, priznam, spremenilo. Ne zato, ker bi se zaradi tega morala počutiti krivo za življenje, ki ga imam. Ampak zato, ker sem začela drugače gledati na stvari, ki sem jih prej jemala za samoumevne. Na izobrazbo. Na delo. Na plačo. Na pravico do počitka. Na možnost, da lahko rečem, da se z nečim ne strinjam, ne da bi se morala bati, da bodo zaradi tega moji najbližji ostali lačni.

In predvsem na ljudi.

Na to, kako hitro jih ocenjujemo. Kako samozavestno razlagamo, kaj bi morali narediti drugače. Kako zlahka povemo, da bi se morali bolj potruditi, biti bolj nežni, bolj potrpežljivi, bolj odgovorni. Ne da bi sploh vedeli, koliko moči jih stane že to, da so tistega dne prišli na delo.

To ne pomeni, da moramo biti tiho ob krivicah. Pomeni pa, da moramo znati razlikovati med človekom in okoliščinami, ki ga oblikujejo. Da lahko zahtevamo boljšo skrb za otroke in hkrati boljše življenje za ženske, ki zanje skrbijo. Da lahko obsodimo nasilje, ne da bi pozabili na nasilje, ki ga te ženske morda doživljajo same. Da lahko govorimo o otrokovih pravicah in obenem o pravicah žensk. Ker eno ne izključuje drugega. Pravzaprav je eno z drugim tesno povezano.

In medtem ko jih opazujem, se včasih vprašam, koliko zgodb smo spregledali samo zato, ker smo bili preveč zaposleni s presojanjem. Kolikokrat smo videli neprimerno dejanje, nismo pa videli človeka, ki stoji za njim. Kolikokrat smo opazili pomanjkanje znanja, nismo pa se vprašali, ali je ta človek sploh kdaj imel možnost, da bi ga pridobil. Kolikokrat smo zahtevali več od ljudi, ki že tako dajejo skoraj vse, kar imajo. In kolikokrat smo se pustili prepričati nasmehu, ne da bi opazili bolečino za njim.

Morda je najtežji del spoznavanja druge kulture prav to. Da moraš biti pripravljen podvomiti tudi o lastnem pogledu. Ne o svojih vrednotah. Ne o tem, kaj je prav in kaj narobe. Ampak o prepričanju, da lahko svet, ki ga nisi nikoli živel, razumeš zgolj zato, ker ga nekaj časa opazuješ.

Ker je svet res samo eden. Toda resničnosti, v katerih ga živimo, so lahko tako zelo različne, da se včasih komaj dotikajo.

Drage moje ženske,

ne vem, ali boste kdaj prebrale te besede. Ne vem, ali bi se ob njih smejale, me zbadale, da sem spet preveč čustvena, ali pa bi samo zamahnile z roko in nadaljevale delo. Verjetno vse po malem. Toda želim si, da bi vedele nekaj. Da vas vidim.

Ne samo kot delavke v sirotišnici. Ne samo kot ženske, ki previjajo, hranijo, čistijo in skrbijo za otroke. Vidim vaše sanje. Vaše skrbi. Vašo utrujenost. Vidim trenutke, ko ste nežne, in trenutke, ko bi si želela, da bi znale biti drugačne. Vidim vaše napake. In vidim krivice, ki jih doživljate.

Ne strinjam se vedno z vami. In vem, da se tudi ve ne strinjate vedno z menoj. Toda prav zato sem vam hvaležna. Ker me niste naučile samo tega, kako drugačno je lahko življenje. Naučile ste me, kako nevarno je misliti, da o človeku vemo vse, ko smo videli samo majhen del njegovega dne. In da je včasih največ, kar lahko naredimo, to, da namesto hitre sodbe človeku najprej ponudimo priložnost, da pove svojo zgodbo.

Želim si, da bi nekoč Awa sedela v predavalnici in se jezila nad izpiti, tako kot sem se jaz. Da bi Fatou lahko prišla domov k svojim otrokom, ne da bi morala najprej računati, ali bo dovolj hrane za vse. Da bi Nene, Bintou, Therese, Fatoumata in vse druge imele priložnost živeti tudi zase. Da se jim ne bi bilo treba vsak dan znova dokazovati s tem, koliko bremen lahko prenesejo. In da bi se nekega dne lahko spočile. Ne zato, ker bi bile preutrujene, da bi nadaljevale. Ampak zato, ker bi si počitek končno lahko privoščile.

Ko bom naslednjič stala pred svojim hladilnikom in razmišljala, da nimam ničesar za jesti, čeprav bo poln hrane, se bom verjetno spomnila vas. Ko se mi ne bo ljubilo odnesti smeti iz četrtega nadstropja, se bom spomnila vaših rok, ki so nosile ruševine. In ko bom naslednjič prehitro pomislila, da bi nekdo lahko ravnal drugače, se bom poskušala najprej vprašati, kakšno življenje je živel, preden sem ga srečala.

Ne zato, da bi opravičila vse, kar naredi. Ampak zato, da ne bi pozabila, da je tudi on človek. In morda je prav to največja lekcija, ki ste mi jo dale.

Da človeka ne spoznaš takrat, ko vidiš, kaj počne. Ampak ko si vzameš čas in poskušaš razumeti, kaj vse nosi s seboj. Včasih je to otrok, ki ga drži v naročju. Včasih posoda, polna ruševin, ki jo nosi na glavi. Včasih pa breme, ki ga ne vidi nihče. In prav slednje je pogosto najtežje.

Zato naj bo to pismo za vas. Za vse tiste ženske, ki skrbite za druge, medtem ko svet tako redko vpraša, kdo skrbi za vas.

In za vse nas, ki imamo privilegij, da lahko opazujemo od daleč. Da se spomnimo, kako malo v resnici vemo o človeku, ki ga tako hitro obsodimo. Kajti včasih je med našim udobnim prepričanjem, da vemo, kaj je prav, in življenjem nekoga drugega samo eno vprašanje.

Kaj bi storila jaz, če bi bila na njenem mestu?

Ne za eno uro. Ne za en dan. Ampak za vse življenje.

In ko si ga zares zastavim, običajno nimam več tako hitrih odgovorov.