Pismo #19 – Saj smo že … navajeni

Z nekaj stavki o vodi sem se dotaknila že v prejšnjem pismu (#18).

O tistem joku najmlajših, ki sem ga slišala že od daleč. O flaškah, proti katerim so se stegovale majhne rokice. O trenutku, ko sem jih želela napolniti in ugotovila, da pitne vode enostavno pač ni. O tem, da otroci niso bili »razvajeni«. Niso bili »sitni«. Bili so samo – žejni.

Morda bi lahko zgodbo tam zaključila. Vodo smo tisti dan kupili. Otroci so pili. Jok se je počasi umiril. Majhna telesa so se sprostila. Problem je bil – vsaj za nekaj časa – rešen.

Happy ending.

Ali pa tudi ne.

Ker se mi zdi ta tema veliko preveč pomembna, da bi jo pustila v nekaj odstavkih prejšnjega pisma. Predvsem zato, ker ni šlo samo za en dan brez vode. Ker tukaj nikoli ne gre samo za eno prazno flaško.

Gre za svet, v katerem lahko zmanjka stvari, za katere sem sama večino svojega življenja verjela, da preprosto ne morejo zmanjkati.

Voda. Hrana. Tisto najbolj osnovno. Tisto, česar doma sploh ne znamo več uvrstiti med privilegije – ker nam je ves čas na dosegu roke. Mogoče celo – preblizu.

Dnevi tukaj so že skoraj prepolni vsega. Čas tako ali tako teče drugače, s svetlobno hitrostjo. Ob tem, pa se zdi, da čeprav sem že Gambije malo navajena, je tokrat še bolj, če ne najbolj intenzivna v vsem, kar Gambija lahko je. Neverjetno topla, a hkrati neizmerno kruta.

Pridejo noči, ko je težje zaspati. Malo zaradi vročine. Malo zaradi milijona misli, ki se mi tukaj tako ali tako vrtijo po glavi. Predvsem pa zato, ker me prizori iz sirotišnic (ja, ne gre več samo za eno sirotišnico, ampak kar dve) znova zadanejo bolj, kot sem pričakovala, da me po vsem tem času še lahko.

Razmišljam, kaj lahko naredimo. Kako. Koliko. Kako dolgo. Kaj lahko rešimo danes in kaj se bo zgodilo jutri. Sploh lahko kaj rešimo?

In predvsem, kako absurdno je, da leta 2026 ležiš buden in razmišljaš: Kako bomo jutri otrokom zagotovili dovolj pitne vode in kak obrok več, kot tisti enkrat na dan?

Ne izobrazbe. Ne igrač. Ne novih oblačil. Ne počitnic.

Vode.  Navadne pitne vode. In hrane. Dveh osnovnih življenjskih potreb.

Voda. Tako preprosta beseda. Če si žejen, jo imaš.  Piješ. Čez nekaj minut ponovno. In če ti je zmanjka? Greš po drugo, po še en kozarec. Tako preprosto. Tako vsakdanje. Tako samoumevno, da o tem niti ne razmišljamo. Potem pa odpreš vrata svetu, kjer pred seboj gledaš najmaljša bitja – ki vode niso dobila že nekaj časa. Ali dni.

In si spet rečem tisti stavek »Le pogum, drago srce« – ker ob teh prizorih, ga res rabiš. Pogum.

Mogoče je ravno tukaj eden največjih trkov med svetovoma, med katerima zadnje leto živim. Doma me nikoli ni bilo strah, da iz pipe ne bo pritekla voda. Nikoli nisem zvečer pogledala plastenke in razmišljala, ali moram nekaj pustiti še za jutri. Nikoli nisem kot otrok razmišljala, ali bo dovolj vode za vse. Ne, ker bi bila sebična ali egoistična. Ali razvajena. Preprosto mi ni bilo treba.

Če sem bila žejna, sem rekla: »Žejna sem.« In nekdo mi je dal piti.

Konec zgodbe.

Pravzaprav je privilegij že to, da lahko potrebo izraziš takoj, ko jo začutiš. Da ti ni treba najprej preveriti, ali si jo sploh lahko privoščiš.

Tukaj pa gledam majhne otroke, ki še govoriti ne znajo. Njihov jezik je jok. In ko so kazali proti flaškam, je bilo pravzaprav vse povedano.

Ko sem želela flaške napolniti, vode ni bilo. »Nimamo je.«

Moj prvi odziv je bil skoraj neumen. Kako je nimate? Kaj pa plastenke? Kaj pa voda za dojenčke? Kaj pijejo? Kaj bodo pili?

»Čakamo jo že od predvčeraj.«

In takrat sem nekaj sekund samo stala s prazno flaško v roki.

Pred mano žejen otrok. Zunaj 34 stopinj. Voda pa nekje nekaj minut stran. Obstaja. Lahko jo kupiš. Ni je treba iskati pod zemljo. Ni je treba prekuhavati iz blatnega potoka. Ni je treba pričarati.

Treba jo je plačati.

In mislim, da je prav to ena najbolj krutih oblik revščine. Ko rešitev obstaja. Ko jo skoraj vidiš. Ko točno veš, kaj bi otroku pomagalo.

Pa med njim in tistim, kar potrebuje, stoji nekaj tako banalnega, kot je nekaj denarja. Včasih nekaj evrov.

Nekaj, kar bomo mi porabili za kavo, sladoled. Za parkirnino. Za nekaj, kar smo kupili mimogrede in naslednji dan že pozabili.

Tukaj pa lahko ta isti znesek pomeni: danes ne bodo žejni.Ali lačni.

In potem se zgodi ta tako imenovani kulturni trk.

Vse naše evropske predstave o otroku, potrebah, negi, odzivanju na jok. Ko otrok pri nas neutolažljivo joka, iščemo razlog. Je lačen? Žejen? Ga kaj boli? Je utrujen? Mu je vroče? Potrebuje bližino? Prebiramo knjige o navezanosti. Govorimo o odzivnem starševstvu. Razpravljamo, ali je dobro otroka pustiti jokati tri minute ali pet.

In potem prideš v okolje, kjer ti nekdo ob jokajočem otroku v sirotišnici, kjer nima praktično ničesar reče: »Razvajen je.« »Hoče ven.« »Siten je.«

Dolgo sem se jezila ob takšnih stavkih. Včasih se še vedno. Ker otrok, ki joka zaradi žeje, ni razvajen. Otrok, ki steguje roke, ker potrebuje bližino, ni manipulativen. Dojenček sploh ne zna biti razvajen na način, kot mu to radi pripišemo odrasli.

Ampak dlje ko sem tukaj, bolj razumem tudi drugo plast. Ne opravičujem je. Še zdaleč ne. Jo pa nekako počasi začenjam razumeti.

Kaj naredi človek, ki vsak dan skrbi za veliko otrok, če nima sredstev, da bi zadovoljil vse njihove potrebe? Če nima sredstev, da bi zadovoljil svoje lastne osnovne potrebe. Če sam ne ve, ali bo nabral dovolj dalasijev, da bo lahko svojim otrokom dal v usta pest riža.

Kaj narediš z jokom, če včasih nimaš ničesar, s čimer bi ga lahko ustavil? Kaj narediš z lakoto, če nimaš hrane? Z žejo, če nimaš vode? Morda jo moraš nekako razložiti samemu sebi. Morda mora »lačen« postati »siten«. Morda mora »potrebuje me« postati »razvajen«.

Ker če si vsak trenutek dovoliš zares občutiti, kaj pomeni, da otrok joka zaradi nečesa, česar mu ne moreš dati, te lahko občutek nemoči popolnoma zlomi. In morda se skozi leta pomanjkanja spremeni tudi meja tega, kaj razumemo kot normalno. To je nekaj, kar me Gambija uči vedno znova.

Kultura ne nastaja v vakuumu.

Naše predstave o otroštvu, hrani, skrbi, potrebah in celo o tem, koliko je »dovolj«, nastajajo tudi iz pogojev, v katerih živimo. V okolju obilja lahko govorimo o izbiri.

V okolju pomanjkanja se pogosto govori o preživetju.

Toda obstaja meja, pri kateri kulturna razlika ni več dovolj dobra razlaga. Ker otrokovo telo ne pozna kulture.

Žeja je žeja. Lakota je lakota. Bolečina je bolečina. Potreba po bližini je potreba po bližini. V Sloveniji. V Gambiji. Kjerkoli po svetu. Majhno telo potrebuje vodo ne glede na to, v katerem delu sveta se je rodilo. In majhen želodček boli zaradi lakote enako.

Če sem se že v prejšnjem pismu ustavila pri vodi, moram danes povedati še nekaj.

Tudi hrane primanjkuje. Spet. Ali – še vedno.  Ko ni sredstev, ni čarobne shrambe, iz katere bi nekdo vzel še eno vrečo riža. Ali še eno mlečno formulo za dojenčke. Ni hladilnika, ki bi ga odprl in rekel: »Ah, nič hudega, bomo pa danes nekaj drugega.« Ni zamrzovalnika za rezervo. Ni »skočimo hitro v trgovino«.

Če ni denarja, ni hrane. Tako preprosto. In tako zelo kruto.

Zato otroci ponovno pogosto jedo samo enkrat na dan. In še takrat, najbolj osnovno hrano. Da bi imel vsak svoj kos mesa? Samo ob res posebnih priložnostih.

Včasih dvakrat.

Ko sem vprašala, kako zdržijo, je prišel odgovor, izrečen tako mirno, da me je zabolel še bolj: »Smo navajeni.«

Navajeni. Ta beseda mi od takrat ne gre iz glave. Ker človek se očitno lahko navadi na marsikaj. Tudi na stvari, na katere se nikoli ne bi smel.

Ampak ali bi otrok res moral biti navajen na lakoto? Bi moral pri petih, desetih ali petnajstih letih poznati občutek, ko greš spat in veš, da je želodec prazen? Bi moral vedeti, da zvečer ne sprašuješ, kaj bo za večerjo, ker večerje ni in je ne bo? Bi moral znati svojo lakoto utišati? Bi moral biti hvaležen že zato, ker je danes sploh nekaj na krožniku?

Zadnjič sem bila tam, pogovarjali smo se in v shrambi ni bilo skoraj ničesar. Ena skleda riža.

Za vse.

Gledala sem jo. In gledala otroke. In starejše. In ponovno skledo. Ker moji možgani nekako niso znali povezati teh slik.

Toliko otrok. Ena skleda.

Kako razdeliš premalo?

Mislim, da je to vprašanje, ki ga ljudje iz sveta obilja skoraj ne poznamo. Mi razmišljamo, kako pravično razdeliti dovolj. Tukaj se včasih odločajo, kako pravično razdeliti premalo.

Kdo dobi več? Kdo manj? Kdo je danes bolj lačen? Kdo potrebuje več? Kdo bo rekel, da je sit, čeprav ni? Kdo bo pustil nekaj mlajšemu? Kdo bo šel spat s praznim želodcem? Spet.

In ravno to je ena najbolj tihih krutosti pomanjkanja.

Da ne vzame samo hrane. Vzeti začne tudi pričakovanja. In sanje.  Otrok neha pričakovati drugi obrok. Neha spraševati. Neha zahtevati. Prilagodi se.

In odrasli temu rečemo: »Navajen je.«

Toda otrok, ki ne prosi več, ni nujno otrok, ki ničesar ne potrebuje. Morda je samo otrok, ki se je naučil, da prošnja ne spremeni ničesar. In ob vsem tem, kar me vsakič znova zaboli – na licu obdrži nasmeh. Tudi, če je ta maska za bolečino, o kateri nimamo pojma. O kateri se ne govori. Ampak preprosto je.

In tukaj me vedno znova zadane še en kontrast.

Doma imamo otroke, ki ne marajo brokolija. Ki želijo testenine brez omake. Ki bi jedli samo krompirček. Ki iz sendviča vzamejo sir. Ki rečejo: »Tega ne bom.«

In prav je, da imajo preference. Prav je, da lahko povedo, kaj jim je všeč. Prav je, da je hrana lahko tudi užitek in ne samo sredstvo preživetja.

To je pravzaprav privilegij otroštva, ki bi ga moral imeti vsak otrok. Da lahko kdaj rečeš: »Tega pa ne maram.« Ker nekje drugje vprašanje ni: »Kaj bi jedel?« Ampak: »Ali bomo danes jedli?« In ne pišem tega zato, da bi naslednjič otroka silili pojesti vse s krožnika z besedami, da so »otroci v Afriki lačni«.

Pravzaprav si želim ravno nasprotno. Da otrok v Sloveniji ne nosi krivde za lakoto otroka v Gambiji. Da pa jo mi odrasli vidimo. Da razumemo razliko med tem, da imaš možnost izbire, in tem, da izbire sploh ni.

In da se kdaj zavemo, kako velik privilegij je že vprašanje: »Kaj bi danes jedel?«

Zato sem se hitro odločila, da bo nedelja drugačna. Ne zato, ker bi ena nedelja rešila problem lakote. Ne bo ga. Ne zato, ker bi ena velika skleda hrane spremenila sistem. Ga ne bo. In dovolj časa sem tukaj, da vem, da ne moreš revščine romantizirati z enim lepim dnevom.

V ponedeljek so potrebe še vedno tukaj.

Toda želela sem jim dati en dan. Samo en. Dan, ko jim ne bo treba razmišljati, ali bo dovolj. Dan, ko hrana ne bo samo nekaj, kar utiša lakoto. Ampak nekaj, česar se lahko veselijo.

Že zjutraj sem se odpravila na lokalno tržnico. Animati sem povedala, da bom potrebovala njihovo pomoč in da mora zbrati »ta starejše otroke« in poiskati kak nož. Mangote imajo povsod okrog, zato jih ni bilo potrebno kupiti. Kupila sem jabolka. Hruške. Papaja. Pasijonke. Ananas. Kokos. Banane. Grozdje.

Barve, vonji, glasovi prodajalcev, tista posebna živahnost gambijskih tržnic.

Zraven pa še veliki jogurti z okusom vanilije. Ker ja – sadno solato tukaj naredijo malo drugače. Na njihov sladek način. Sadje narežejo in ga zmešajo z jogurtom. Včasih dodajo še malo oreščkov. Včasih dateljne.

In naredili smo je ogromno. Res ogromno. In če bi isto skledo postavila na mizo doma, bi bila samo to. Sadna solata. Nedeljska sladica. Morda način, kako porabiti sadje, preden postane prezrelo. Mogoče bi kdo izbral ven koščke, ki jih ne mara. Nekdo bi pustil polovico. Nič posebnega.

Tukaj pa je bila tista skleda skoraj praznik. Noben se ni zmrdoval, da kakšno sadje ni pravilno. Da jim kaj ni všeč.

Ne znam opisati njihovih oči. Res ne znam. Včasih fotografija ujame obraz. Ne more pa ujeti tiste sekunde, ko otrok dojame, da je nekaj namenjeno njemu. Animata me je objela, s solznimi očkami. »I will eat all, I will not be hungry today«.

Iskrice. Vzkliki. Smeh. »Aunty!« Rokice, ki so se stegovale proti skledam.

Še mango. Še malo banane. Še jogurt. Še malo. In potem so jedli. Brez vprašanja, ali bo ostalo za jutri. Brez štetja. Brez deljenja ene sklede riža med vse.

Samo jedli so. Za vse je bilo dovolj. Kot otroci. In prostor je bil naenkrat poln smeha. Tistega pravega. Glasnega. Otroškega.

Za nekaj časa se je vse zdelo skoraj običajno. Kot da smo samo skupina otrok in odraslih, ki v nedeljo skupaj jemo nekaj dobrega. Kot da zunaj tega prostora ni pomanjkanja. Kot da jutri ni vprašaj.

Potem so prišli objemi. Ena rokica okoli mene. Druga. Tretja. Potem jih je bilo toliko, da nisem več vedela, komu pripada katera.

Samo stala sem tam. Sredi njih. Sredi otrok s polnimi trebuhi. Sredi smeha. Sredi praznih skled. In imela cmok v grlu. In požirala solze.

Ker je bil trenutek čudovit. In hkrati strašno boleč.

Koliko mora otroku manjkati, da ga skleda sadja tako zelo osreči? Kolikokrat mora biti lačen, da poln trebušček postane dogodek? Koliko stvari moramo imeti mi, da smo pozabili, da so pravzaprav to tiste velike?

Voda. Hrana. Varnost. Nekdo, ki pride, ko jokaš. Nekdo, ki opazi, da si lačen. Nekdo, ki vpraša: »Si žejen?«

Misli mi je prešinilo dejstvo, kako lahko je biti pameten s polnim trebuhom.  Z vodo, za katero veš, da bo pritekla iz pipe tudi jutri, prav tako. Zelo lahko je govoriti o otrocih, ko njihove osnovne potrebe niso vprašaj. Lahko razpravljamo o vzgoji. O mejah. O pravilih. O tem, koliko sladkorja je preveč.

Ali je sadni jogurt dovolj zdrav. Koliko kosov sadja naj otrok poje. Koliko vode na dan mora spiti. Ali je boljša steklena ali plastična flaška. In vse to so legitimna vprašanja.

Toda kakšen neverjeten privilegij je že to, da imamo prostor zanje. Da lahko razmišljamo katera hrana je najboljša, namesto ali bo hrana. Da lahko izbiramo katero vodo bomo kupili, namesto da se sprašujemo, ali bo otrok danes sploh pil.

Da se otrok lahko z vodo igra. Da lahko poliva. Da lahko skače po lužah. Da mu lahko rečemo: »Zapri pipo, voda teče!« in nas pri tem ne stisne od strahu, da je jutri ne bo.

Mogoče je to največja razlika med svetovoma, med katerima trenutno stojim. Ne to, da imamo mi več stvari. Ampak da imamo toliko osnovnega, da smo lahko pozabili, da je osnovno sploh vredno opaziti.

Voda teče. Hrana je v hladilniku. Otrok joka in iščemo razlog. Otrok je lačen in ga nahranimo. Otrok je žejen in mu damo piti.

In življenje gre naprej.

Tukaj pa lahko iste stvari postanejo dogodek.

Zaboj vode. Vreča riža. Sadje. Poln krožnik. Poln želodec.

Zato ne želim, da ob tej zgodbi čutite krivdo. Ne želim, da se počutite slabo, ker imate poln hladilnik. Ne želim, da otroku doma rečete: »Pojej, ker otroci v Afriki nimajo.«

Ne.

Želim si nekaj drugega. Da danes mogoče za sekundo pogledate kozarec vode nekoliko drugače. Da ob zvoku pipe pomislite: Kako neverjeten privilegij je, da sploh ne razmišljam, ali bo pritekla.

Da ob večerji za trenutek pogledate ljudi okoli mize. Ne jedi. Ljudi. In se zavedate, da je morda bogastvo prav to.

Da smo siti. Da smo skupaj. Da lahko otrok reče, da ne mara graha. Da lahko prosi za še. Da lahko nekaj pusti. Da ve, da bo jutri ponovno jedel. Ker največji privilegij morda ni imeti vse. Največji privilegij je živeti življenje, v katerem ti ni treba razmišljati, ali bo jutri dovolj tistega, kar potrebuješ za preživetje.

In če me vprašate, kaj si želim za te otroke?

Želim si nekaj tako osnovnega, da me skoraj boli, ko to napišem. Da nikoli več ne bi jokali zato, ker ni vode. Da nobenemu otroku ne bi bilo treba biti »navajen« na en obrok na dan. Da ena skleda riža nikoli več ne bi morala postati obrok za vse. Da bi lahko otrok rekel: »Žejen sem.« In bi nekdo odprl vodo. Da bi lahko rekel: »Lačen sem.« In bi vedel, da bo jedel.

In da bi nekoč tista velika skleda sadja lahko izgubila vso svojo simboliko. Da ne bi pomenila obilja. Da ne bi pomenila posebnega dne. Da zaradi nje ne bi bilo treba nikomur pisati pisma.

Da bi bila samo … sadna solata.

Nekaj sladkega po kosilu. Na čisto navadno nedeljo. Po kosilu, za katerega otrok nikoli ni niti pomislil, da ga morda ne bo. In mogoče je prav to moja največja želja za njih.

Da bi nekoč lahko živeli dovolj običajno življenje, da bi stvari, ki danes pomenijo vse, postale tako samoumevne, da jih sploh ne bi več opazili.

Da bi nekoč srečala Animato, pa Molamija, Kalila, vse te dojenčke … pa mi ne bi rekli »navajen sem na lakoto«.

Da bi bila voda samo voda. Hrana samo hrana. Nedelja samo nedelja.

In otroci …

samo otroci.