Pismo #2 – Aisha, deklica z neugasljivo iskrico

To je Aisha.

Deklica, ki v sebi nosi vse, kar pomeni njeno ime – moč, bojevitost, iskrivost, nagajivost, neizmerno radovednost in trdoživost. Deklica s smehom, ki odmeva še dolgo potem, ko ga ni več slišati.

In hkrati deklica, ki v sebi nosi bolečino, travme in rane, ki ji jih je življenje zadalo, še preden se je sploh zares začelo.

Našli so jo kot drobceno dojenčico. Samo. Na ulici. Sprva sploh niso vedeli, ali bo preživela.

Pa je.

Mogoče zato, ker so nekateri otroci rojeni z nečim, česar se ne da razložiti. Z neizmerno voljo do življenja.

Aisha je ena od deklic iz sirotišnice.

Tisti pravi mali živec. Vedno je povsod. Še posebej tam, kjer je v zraku nekaj, kar ima predznak »NO.«

Zna poskrbeti, da si po eni uri popolnoma izžet. Zna pritisniti na tiste prave strune. Te pripeljati do točke, ko si rečeš: »I give up. Samo prosim, ne poškoduj se.«

Ko je bilo treba k zdravniku, je pogosto pripravila pravi mali “show”. Nov prostor. Novi ljudje. Nova pravila.

Preveč vsega naenkrat in hitro se je zgodil tisti »bum« – kričanje, brcanje, metanje po tleh. Ni da ni. In seveda okrog – morje pogledov. Ja, marsikdo bi to rešil s krepkim udarcem. Kultura in pogled na otroka v Gambiji je drugačna. Razumevanje otroštva je drugačno. Bom pisala tudi o tem v katerem od prihodnjih pisem.

Marsikdo bi jo pogledal in rekel, da je nevzgojena. Da je nemirna. Da ne zna poslušati.

Pa je res?

Kako to očitati otroku, staremu komaj tri leta in pol? Otroku, ki nikoli ni poznal maminega objema. Ki nikoli ni imel svoje igrače, zato je sploh ni znal uporabljati. Ki nikoli ni imel svojega kotička, svoje postelje, svoje omare, svojega medvedka. Otroku, ki se je moral že na začetku življenja naučiti, da nič ni zares samo njegovo.

Ko si z Aisho dovolj dolgo, začneš razumeti.

Njena nagajivost ni bila samo nagajivost. Njena trma ni bila samo trma. Njena potreba, da je ves čas v središču dogajanja, ni bila želja po pozornosti.

Bila je vprašanje. Tiho vprašanje, ki ga ni znala povedati z besedami.

»Me boš tudi ti zapustil?«

Vsaka njena preizkušnja je bila pravzaprav preverjanje. Ali boš ostal. Ali boš še vedno tukaj, tudi ko bo težka. Ali jo boš imel rad tudi takrat, ko bo najmanj “pridna”.

In potem …

Potem pride trenutek, ki izbriše vse. Ko se stisne k tebi s tistim najnežnejšim objemom, kar jih premore svet. Ko ti zašepeta: »Aunty, thank you.« »Aunty, love you.«

Ko prime tvoji dlani in iz njiju naredi srček. Ko te pogleda s tistimi velikimi očmi, v katerih ni več ne trme ne nagajivosti. Samo ena sama, iskrena želja.

Biti ljubljena. Biti varna. Nekomu pripadati.

Takrat plast za plastjo začneš odkrivati, koliko bolečine je lahko ujete v tako majhnem telescu. In koliko ljubezni se skriva pod vsemi obrambnimi zidovi, ki jih je moralo zgraditi, da je sploh preživelo.

Te dni ta mala borka odhaja v novo življenje. V življenje, kjer bo lahko prvič zares samo otrok.

Kjer jo čaka družina. Topel dom. Varnost. Priložnosti. Ljubezen.

In kar mi srce pogreje še posebej – svoj novi dom bo našla zelo blizu nas.

Če sem v kaj resnično prepričana, sem v to, da bomo o tej mali miški še veliko slišali. Ker je rojena borka. Ker nosi v sebi nekaj, česar življenje ni uspelo zlomiti.

Veš, Aisha …

Ko eden od vas odide, se za trenutek zlomi tudi del mene. Sirotišnica je za tisti trenutek malo tišja. Na dvorišču manjka en glas. En nasmeh. Ena nagajivost. En objem.

A skoraj istočasno moje srce preplavi mir. Ker vem, da odhajaš tja, kjer bi moral imeti prav vsak otrok možnost odrasti.

V dom. V družino. K ljudem, ki te bodo imeli radi ne zato, ker si popolna. Ampak zato, ker si njihova.

Sr(e)čno, srce moje malo.

Delček svojega srčka si za vedno pustila v meni.

In del mojega bo za vedno ostal pri tebi.