Pismo #16 – Igračka, ki je nikoli nisi dobil

So vse zgodbe srečne? Niso.

Lamin Eric Blessing.

Danes bi imel leto pa pol.

Leto in pol.

Ko to pišem, se za trenutek ustavim. Ker bi danes moral biti nekje med tistimi malimi nogicami, ki že precej samozavestno raziskujejo svet. Morda bi že tekal. Morda bi padal in se pobiral. Morda bi izgovarjal prve besede. Morda bi bil še vedno siten. Morda bi še vedno veliko jokal. In verjetno bi še vedno potreboval veliko več pozornosti kot drugi.

In veste kaj? Kako zelo bi si želela, da bi bil.

Da bi bil siten. Da bi jokal. Da bi zahteval naročje. Da bi me utrudil. Da bi me spravljal ob živce s svojim jokom. Samo da bi bil tukaj.

Ampak Laminčka danes več ni.

Bil je eden julijskih dni lansko leto, ko me je zjutraj v sirotišnici pričakal nov dojenček.

»Pripeljali so ga včeraj zvečer. Našli so ga bolnega, golega, ležal je zunaj. Mama je bila zadeta s travo in še čim, očeta ni bilo tam, a je tudi sicer neprimeren.«

Tako nekako se je začela zgodba enega malega človeškega življenja.

Brez velikega uvoda. Brez nežnosti. Brez mame, ki bi ga stiskala k sebi. Brez očeta, ki bi trepetal ob njegovi vročini.

Otrok je imel pljučnico, visoko vročino, kašljal je, bil je zelo šibek. Ves čas je jokal. Bil je poseben dojenček – eden redkih, ki ni bil podhranjen. In veliko ljudi se je zmrdovalo, »da ni najlepši«.

Bili so celo komentarji, da je grd. In siten. Uf, kako so mi šle vse kocine po konci ob takšnih komentarjih. In ne, niso prihajali samo od delavk tam. Marsikakšen je prišel tudi od ljudi, ki so »se našli za delo v sirotišnici«. Od »prostovoljcev«. Iz tega našega, razvitega sveta.

Od ljudi, od katerih bi pričakoval, da bodo vedeli in znali bolje. Ker kako sploh pogledaš dojenčka, ki je bil najden bolan in gol, in je prva stvar, ki jo vidiš, to, da »ni lep«? Kako poslušaš jok otroka, ki nima nikogar svojega, in ga označiš za sitnega?

Mene njegov jok ni jezil. Mene je predvsem bolel.

Ker otrok pri nekaj mesecih ne joče zato, da bi nam šel na živce. Joče, ker drugače ne zna povedati, da ga boli. Da ga je strah. Da je lačen. Da potrebuje bližino. Da nekaj ni v redu.

Lamin je bil zelo poseben otrok.

A ker je bil drugačen, pa čeprav na videz čisto normalen dojenček, je marsikdaj ostal v posteljici ves čas – ker ga pač ni nihče odnesel ven. Ali pa je bil zunaj, a ni prišel velikokrat v naročja.

Kdaj pa kdaj jih je tudi »dobil«, ker je preveč jokal. Ja, palica je v Afriki še vedno povsem normalna. In jok je eden tistih »grehov«, ki pomeni, da rabiš »še dodaten razlog zanj zraven«.

Ne bom olepševala. Ne znam. Ker je tudi to življenje in ker je tudi to del zgodb, ki jih pripovedujem. In morda ravno pri Laminu še bolj boli misel, koliko njegovih jokov je bilo pravzaprav klicev na pomoč.

Ker se jok ni končal in ker je vmes nehal jesti, je bil tudi on eden tistih, pri katerih je zasvetil alarm. In tako sem ga en dan samo uredila, umila in se odpravila k, kot ga zdaj že poznate, mojemu superheroju dr. Paulinhu.

Pregledal ga je. Potem ga je pogledal še enkrat. In potem mene.

»Kaja, he is a SPECIAL child. A very special child.«

Ja, najprej sem pomislila: aleluja, hvala bogu, končno nekdo, ki vidi še kaj več kot dojenčka.

Potem pa me je ta poudarek na special zadel. Poznala sem ga že dovolj dobro, da sem vedela, kdaj njegov glas pomeni nekaj drugega.

Pregled krvi. Rentgen. Poslušanje srca.

Pljučnica.

Še en, ki nujno rabi zdravljenje v bolnišnici.

Ob tem pa mi je Paulinho govoril, da ta special pomeni, da ima najverjetneje težjo obliko srčne napake.

V tistem trenutku mi je mrak padel na oči in če ne bi sedela na stolu, bi se verjetno z otrokom vred sesedla. Vem, kaj pomeni resen pogled na obrazu Paulinha.

In vem, kaj pomeni, ko kliče svoje kolege zdravnike v bolnici in jih prosi, če lahko otroka urgentno vzamejo na ultrazvok srca.

Ker Lamin je bil že tretji otrok v enem tednu, za katerega sem poslušala, da mi lahko umre v rokah.

Ne.

Ne, ne, ne.

Noben ne bo umrl.

Ta boj v meni je postajal neizmeren.

Ne vem, ali je bila to trma. Zanikanje. Strah. Ljubezen. Verjetno vse skupaj. Ampak v tistem obdobju preprosto nisem sprejemala možnosti, da katerega izmed njih ne bomo rešili.

Če je bilo treba v drugo bolnišnico, bomo šli. Če je bilo treba po zdravila, jih bomo našli. Če je bilo treba plačati pregled, ga bomo plačali. Če je bilo treba sedeti ob postelji, bomo sedeli. Če je bilo treba iskati zdravnika, ga bomo našli.

Samo povejte mi, kaj moramo narediti. In naredili bomo vse. Za življenje, ki ga je bilo vse manj.

In tako smo že bili na poti v Banjul, v prestolnico, na kardiološki oddelek, kjer nas je že čakala ekipa – kardiolog, asistenti, ostali.

Lamin je od bolečin ves čas jokal. Ničesar ni bil sposoben. Med preiskavo mu je kardiolog dovolil, da se igra s sondo. In ugotovili smo nekaj, kar se mi je takrat zdelo skoraj smešno. Njegov jok je umirilo samo in izključno – ploskanje. In naročje enega od asistentov. Tako smo skoraj ves čas ploskali, da je lahko zdravnik opravil pregled.

Predstavljajte si ta prizor.

Majhen deček na preiskovalni mizi. Okoli njega zdravniki. Na zaslonu njegovo srce. Vsi vemo, da nekaj ni v redu. In mi ploskamo. Ploskamo, da ne joče. Ploskamo, da lahko zdravnik vidi njegov srček. Ploskamo otroku, za katerega še ne vemo, koliko časa bo to srce sploh še bilo.

Takrat tega nisem vedela.

Danes ta prizor vidim popolnoma drugače.

Dve luknji na srčku.

Ena večja, ena manjša. Pa še ena zaprta žila, nezmožnost spremembe. Kar je dr. Paulinho sumil, se je potrdilo.

Ko smo se z izvidi vrnili nazaj, je dr. Paulinho zelo natančno razložil opcije. Najprej redno spremljanje. Posebno hranjenje. Posebno spanje. Čez eno leto, operacija. Prej ne gre, ker je veliko časa že zamujenega.  Ves čas rabi nadzor.

Meni pa se je kar meglilo pred očmi. Ker sem vedela. Vedela sem, da to ne bo realno izvedljivo. Ker je otrok iz sirotišnice. Ker tam ni ena medicinska sestra za enega otroka. Ker je tam ogromno otrok in premalo rok. In (ali) interesa.

Ker čeprav sem že skoraj ves čas tam, moram kdaj pa kdaj tudi jaz ven.

Potreboval bi nadzor. Štirideset minut po hranjenju bi moral nujno sedeti. Jesti bi moral zelo počasi. Med spanjem bi bilo treba spremljati njegov spanec.

Vsak dan. Vsako hranjenje. Vsako noč.

Najprej pa je bilo seveda treba v bolnišnici pozdraviti njegovo pljučnico.

Solze so mi tekle. Paulinho mi je vlival upanje. Liu je bila zraven.

Jaz pa sem se odločila, da bom naredila vse, da nam uspe. Stiskala sem ga k sebi. In mu obljubila, da bo okej. Danes se včasih vprašam, zakaj sem otrokom tako pogosto obljubljala stvari, na katere nisem imela popolnoma nobenega vpliva.

Morda zato, ker sem to potrebovala, da jim verjamem tudi sama. Morda zato, ker mu nisem mogla reči: »Ne vem, Lamin.« »Ne vem, ali boš okej.«

Kako to poveš dojenčku? Koliko tega zmore našo, zdravo srce? Ne moreš.

Zato sem ga stisnila močneje. In rekla: »Boš okej. Ni druge. Mamo to.« In v to sem resnično verjela.

Dnevi so minevali bolj ali manj po enaki logiki. Sirotišnica. Nega dojenčkov. Bolnice. Samsan. Yassin. Mohamed. Lamin.

En otrok. Drugi otrok. Tretji otrok. Zdravila. Pregledi. Infuzije. Vročine. Dihanje. Hranjenje.

In ves čas isti strah nekje v ozadju: Prosim, samo naj vsi zdržijo.

O nekaterih stvareh takrat sploh nisem razmišljala. Na primer o tem, da me bo en popoldan zadel šok, ko bom čisto »običajno prišla« na obisk v bolnišnico.

Odprem vrata. In zagledam moškega, ki sedi ob postelji, z nogami parkiranimi na posteljo. Na Laminovo posteljo. Praktično je imel svoje noge direkt pri njegovem obrazku.

In izvem – da je to njegov oče.

Neprimeren. Neprišteven. Tisti, ki ga je pustil skoraj umreti. Tisti, ki sploh ne bi smel imeti stikov z njim. Pa je prišel do informacij, da je Lamin tukaj. In celo na idejo, da bi pa mogoče on skrbel zanj.

Kako pri vragu? Kje? Med drogo?

Za otroka, ki rabi xyz zdravljenj. Ki potrebuje nadzor. Ki potrebuje zdravila. Ki potrebuje zdravnike. Ki potrebuje nekoga, ki bo štirideset minut po vsakem hranjenju pazil nanj.

Paulinho me je videl, videl je moj prebledeli obraz in me poklical k sebi. Mi rekel, da informacije o otroku dobivamo samo mi. Iz njegove strani noben drug.

Zdravljenja stanejo. Denarja pa brez tega, da ga plačujemo mi, ni.

Jeza, žalost, bolečina, obup – vse se je mešalo. In takrat sem prvič rekla Liu, da ne morem več. Res ne morem. Ker to niso bili več boji z mlini na veter. To je bil boj naju proti čisto vsemu in vsakemu.

Vmes pa življenje, ki se je iztekalo. Le da tega takrat še nisem vedela.

Ja, saj se je oče nasmehnil. Pa rekel: »Hvala, ker skrbita za otroka.«

Potem je dal noge nazaj na posteljo. In vrtel svoj telefon. Stokrat mu je vrtel pesem »My Love« od Westlife. Zgooglala sem tekst in ta patetičnost je moj pulz samo stopnjevala.

Ne, ni ga hranil. Ni ga potolažil, ko je jokal. Niti oblečt ga ni znal.  Tam je sedel, se smejal samemu sebi in si govoril, da je njegov. Da bo lahko šel z njim.

Šel z njim? Kam? Na ulico? V drogo?

Seveda. Ja pa ja pa ja.  Upala sem in si želela, da se to ne zgodi.

Super. Ker očitno ni dovolj, da so otroci na smrt bolni. Zdaj imamo še drug strah – da ga bo odpeljal. In pustil umreti. Odlično. Včasih mi je ostal samo še sarkazem. Ker če bi vsakokrat dovolila, da me zadene vsa teža realnosti, verjetno ne bi več vstala.

A fokusirati sem se morala na otroke. Na Laminčka. Na to, da dobiva točno določena zdravila. Da je. Da je čist. Da ga cartljam, kolikor gre. Da je vsaj nekje nekdo, ki ga ne vidi kot grdega. Kot sitnega. Kot problem. Ampak samo kot otroka.

Kot Lamina.

Karkoli bi bilo potrebno, bi naredila.

Ko si je opomogel dovolj, da smo lahko šli iz bolnišnice, sem imela zanj posebno skrb v sirotišnici. Vsem sem povedala vse. Jih naučila, kako, kaj. Kako ga hraniti. Kako mora sedeti. Na kaj morajo paziti. Kako mora spati. Kaj pomeni, če se njegovo stanje spremeni.

Obljubile so, da bodo poskrbele.

So?

Ne vem. Odločila sem se, da si naredim zgodbo, da so.

Čeprav v sebi vem …

Včasih mora človek živeti tudi z vprašanji, na katera morda nikoli ne bo dobil odgovora. In to je eno izmed večnih mojih.

Laminček je bil tisto septembersko nedeljo super. Sedel je samostojno in igrala sva se z eno in edino igračko, ki je bila. Tisto nedeljo sem ga stisnila k sebi in mu povedala, da me sedaj 20 dni ne bo, ampak potem se vrnem nazaj in bo on boljši. Kot Samsančku.

Rekla sem mu, da mora biti močan. Da mora zdržati. Smehljal se je kot najbolj zdrav dojenček. Stiskala sva se.

In v sebi sem nekako čutila, da bo njegov poseben srček zmogel. Poslala sem video dr. Paulinhu, ki je vedel, da me sedaj te slabe tri tedne ne bo. In spodbujal me je, da bo zdržal. Da bo okej.

Verjela sem mu. Morala sem mu verjeti. Ker sem odhajala. In lažje je oditi, če verjameš, da se boš vrnil k nekomu.

Obljubila sem mu, da mu kmalu prinesem igračko. Takšno, ki bo samo njegova. Ne eno izmed igrač, ki krožijo med vsemi. Ne nekaj, kar bo danes njegovo in jutri od nekoga drugega.

Njegovo. Samo Laminovo. Rekla sem mu, da mora do takrat ostati zdrav. Nasmehnil se mi je.

In jaz sem verjela, da nama bo uspelo.

Igračko sem res kupila. Toda nikoli mu je nisem mogla podariti.

Ko sem bila v Sloveniji, sem prejela sporočilo, ki ga nihče ne želi prejeti. Vodja sirotišnice mi je napisala, da našemu Laminčku ni uspelo. Da se je boril. Da si je želel živeti. Da je njegovo malo telo naredilo vse, kar je zmoglo.

A tokrat ni bilo dovolj.

Spomnim se občutka ob tistem sporočilu. Kot da besede razumeš, možgani pa jih nočejo sprejeti. Prebereš še enkrat. In še enkrat. Kot da bo ob naslednjem branju pisalo nekaj drugega.

Ni.

Lamina ni več.

Pet dni.

Pet dni nama je zmanjkalo. Pet dni, da bi ga lahko še enkrat objela. Pet dni, da bi mu dala tisto obljubljeno igračko. Pet dni, da bi mu še enkrat rekla, da mora biti močan.

Pet dni preden sem se vrnila v Gambijo.

Včasih je pet dni nič. Pri Laminu je pet dni postalo celo vesolje.

Ko sem se vrnila v Gambijo, sem stopila v sobo in pogled mi je obstal na njegovi prazni posteljici. Na mestu, kjer bi moral ležati. Takrat me je zares zlomilo. Ker je nekaj neznosnega v praznem prostoru, ki je še pred kratkim pripadal nekomu.

Prazen je pogled na posteljico, kjer bi moral spati. Tako zelo prazna je bila. Okoli nje pa življenje ni obstalo. Drugi dojenčki so jokali. Nekoga je bilo treba nahraniti. Nekoga previti. Nekdo se je smejal. Nekdo je potreboval naročje.

Sirotišnica je živela naprej.

Moj svet pa je za trenutek obstal. Samo enega drobnega življenja ni bilo več. Laminovega.

Na površje so prišli vsi spomini. Vsak njegov pogled. Vsak objem. Vsak trenutek, ko smo verjeli, da bo uspelo. In še danes se mi včasih zdi, da slišim njegov jok. Tisti njegov jok, ki je bil tako značilen zanj.

Slišim tvoj jok, Lamin. Samo tebe ni. In morda je prav to eden najbolj krutih delov izgube.

Da spomin zna biti tako živ, človeka pa ni več. Obstaja pa še nekaj, o čemer dolgo nisem znala ali pa sploh upala govoriti.

Ne vem niti tega, kaj so sploh naredili s tvojim trupelcem, ko si umrl. Ne vem, kdo te je zadnji držal. Ne vem, ali te je kdo pobožal. Ne vem, kdo ti je zaprl oči. Ne vem, kam so te odnesli. Ne vem, kje si.

In to vprašanje me boli na način, ki ga zelo težko razložim. Ker ko nekoga izgubiš, si želiš vsaj vedeti, kje počiva. Pa čeprav imam sama osebno na pogrebe in te zadeve zelo poseben pogled in razmišljanje. A ko se to zgodi, se v tebi zgodi nekaj drugega. Želiš si nekega kraja. Neke točke na svetu, kamor lahko prideš. Kjer lahko za trenutek stojiš. Kjer lahko položiš roko na zemljo in rečeš: »Tukaj si.«

Mi tega nimamo.

Zato sem si ustvarila svojo zgodbo. Svojo predstavo o tem, kaj se je zgodilo potem. In samo želim si, da je to, kar sem si ustvarila v glavi, vsaj malo podobno resnici.

Da je bil nekdo nežen s tabo. Da te nekdo ni videl samo kot še enega otroka, ki mu ni uspelo. Da te je nekdo držal dostojanstveno. Da nisi bil sam. Da je nekdo vedel, da je v naročju držal malega fantka, ki je imel ime.

Lamin.

Fantka, ki je rad ploskanje. Ki se je znal smehljati. Ki je imel poseben srček. Ki mu je nekdo obljubil igračko. Ki je bil ljubljen.

Dolgo sem se spraševala, kaj bi lahko naredila drugače.

Kaj če ne bi odšla? Kaj če bi bila tam? Kaj če bi prej opazili? Kaj če bi ga peljali nazaj v bolnišnico? Kaj če bi nekdo dosledneje upošteval navodila? Kaj če bi imeli več ljudi? Več denarja? Boljše zdravljenje? Boljši sistem?

Kaj če …

Ta kaj če zna človeka požreti.

Dr. Paulinho me je tolažil. Razlagal mi je. Mirno, tako kot to zna on. Povedal mi je, da morda tudi če bi naredili še več, ne bi bilo drugače. Da je bil njegov srček zelo bolan. Da je bilo njegovo stanje resno. Da morda ne bi uspelo niti ob drugačnih okoliščinah. Da sva naredila vse, kar sva lahko. Vmes se je celo počutil »krivega« , da mi je morda on dal preveč upanja. Kar nikakor ne drži.  Da smo poskusili.

In vem.

Razumsko vem. Ni nam uspelo, a poskusili smo vse.

Vozili smo ga k zdravnikom. Iskali preiskave. Zdravili pljučnico. Naredili ultrazvok. Dobili diagnozo. Učili ljudi, kako skrbeti zanj. Spremljali ga. Cartljali ga. Borili smo se.

Vem.

Ampak, razum je pri izgubi včasih popolnoma neuporaben. Ker srce ne vpraša, kaj je bilo medicinsko mogoče. Srce samo ve, da nekoga ni več.

In boli. Prekleto boli.

Lamin je živel le osem mesecev. Osem mesecev je veliko premalo za eno otroštvo. Veliko premalo za vse objeme, ki bi jih moral še dobiti.

Za prve korake. Prve besede. Za tisto prvo pravo trmo. Za razbita kolena. Za tekanje po dvorišču. Za prvi rojstni dan, ki bi ga praznoval z nasmehom.

Danes bi imel leto pa pol.

In včasih si dovolim predstavljati, kakšen bi bil. Bi še vedno tako rad ploskanje? Bi bil še vedno »siten«? Bi veliko govoril? Bi tekal za starejšimi otroki? Bi me prepoznal? Bi dvignil roke proti meni, da ga vzamem v naročje? Bi mu končno lahko dala tisto igračko?

Nikoli ne bom vedela. In prav prihodnost, ki je nikoli ne bomo spoznali, je včasih najtežji del žalovanja. Ne žaluješ samo za človekom, ki je bil. Žaluješ tudi za vsem, kar bi še lahko postal.

Pa vendar je v teh osmih mesecih za sabo pustil nekaj neprecenljivega.

Naučil nas je, kako neverjetno močni so lahko otroci. Kako veliko ljubezni lahko nosi tako majhno srce. Kako dragocen je prav vsak trenutek, ki ga imamo drug z drugim.

In mene je naučil še nekaj.

Da ne moreš rešiti vseh. To je stavek, ki sem ga sovražila vsakič, ko mi ga je kdo izrekel. Še vedno ga ne maram.

Ker nikoli ne želim, da postane izgovor, da ne poskusimo.

Laminova zgodba zame ni zgodba o tem, da se »pač ni dalo«. Je zgodba o tem, da se je moralo poskusiti.

Tudi če na koncu ni uspelo. Ker je bil vreden vsake vožnje v bolnišnico. Vsakega pregleda. Vsakega zdravila. Vsakega ploska. Vsakega objema. Vsake solze. Vsakega poskusa. Bil je vreden boja.

Tudi če smo ga izgubili.

Verjamem, da nekateri ljudje ostanejo z nami vse življenje. Drugi pa odidejo veliko prezgodaj. Pa vendar pustijo sled, ki je čas nikoli ne izbriše.

Lamin je eden izmed njih.

In morda zato danes, ko bi moral imeti leto in pol, pišem njegovo ime. Da ne ostane samo otrok, ki je nekoč ležal v eni izmed posteljic neke sirotišnice v Gambiji. Da ne postane samo še ena številka. Še en otrok, ki mu ni uspelo. Še ena prazna posteljica.

Ne.

Ime mu je bilo Lamin. Imel je osem mesecev. Imel je poseben srček. Rad je imel ploskanje. Nekdo mu je obljubil igračko, ki bi bila samo njegova.

In nekdo ga še danes pogreša.

Mali moj …

Upam, da si tam nekje, kjer ni več bolečin. Da se smejiš. Da tečeš. Da lahko dihaš brez napora. Da tvoje malo srce ne potrebuje več zdravnikov, ultrazvokov in zdravil. Da ti nekdo ploska samo zato, ker si naredil nekaj navihanega. Da imaš svojo igračko. Najlepšo. Takšno, ki je nihče ne vzame. Samo tvojo.

In da veš nekaj, kar ti bom vedno znova želela povedati.

Bil si ljubljen. Zelo.

Morda ti nisem mogla dati življenja, ki bi si ga zaslužil. Morda te nisem mogla rešiti. Morda ti nisem mogla izpolniti niti tiste čisto majhne obljube, da ti prinesem igračko.

In oprosti mi za to.

Ampak borili smo se zate. Do konca smo verjeli vate.

In jaz bom tvoje ime nosila s seboj še dolgo po tem, ko bo svet pozabil, da si sploh obstajal.

Danes bi imel leto in pol.

Moral bi biti tukaj. Moral bi tekati. Moral bi jokati. Moral bi se smejati. Moral bi odraščati.

Moral bi živeti.

Pa ne živiš.

In nobena lepa beseda tega ne more narediti manj krutega. Zato danes ne bom iskala srečnega konca.

Ker ga ta zgodba nima. Ima pa ljubezen. Ima boj. Ima spomin. In ima tvoje ime.

Lamin.

In dokler ga izgovarjamo, dokler pripovedujemo tvojo zgodbo, dokler se nekdo ob njej za trenutek ustavi – je na tem svetu še vedno sled tvojih osmih mesecev.

Vedno boš ostal zelo pomemben del moje zgodbe.

In čeprav je pogled na tvojo prazno posteljico še vedno eden tistih, ki jih ne znam pozabiti, si želim verjeti, da nekje obstaja prostor, kjer posteljice zate ne potrebuješ več.

Ker lahko končno samo tečeš.

Brez bolečin.

Brez strahu.

Brez bolnišnic.

S svojo igračko v roki.

In mogoče nekje vmes še vedno slišiš moje ploskanje.

Mali moj, oprosti, da nam ni uspelo.

Poskusili smo vse.

In rada sem te imela.

Zelo.