Pismo #4 – Življenje, ki se začne drugače

Včasih se življenje začne z objemom. Drugič s poljubom na čelo. S tihim šepetom: »Dobrodošel na svet.«

S solzami sreče. Z rokami, ki te nežno stisnejo k sebi in ti, še preden odpreš oči, povedo, da si varen. Da si ljubljen. Da si pričakovan.

Potem pa so tukaj tudi zgodbe, ki se začnejo drugače.

To je Aida. Trenutno najmlajša deklica v sirotišnici.

Ko sem jo prvič držala v naročju, še ni bila stara niti štiriindvajset ur. Še danes se spomnim tistega prvega pogleda. Bila je tako drobna, da se je skoraj izgubila v mojih dlaneh. Njeni prstki so bili manjši od mojega nohta na mezincu. Njeni nohtki skoraj prosojni. Zdelo se mi je, da bi jo lahko zlomil že premočan vdih.

In v tistem trenutku me je bilo prvič v življenju zares strah držati dojenčka. Ne zato, ker bi dvomila vanjo. Ampak zato, ker sem nenadoma dvomila vase.

Jo sploh držim pravilno? Ja, med ljudmi, ki absolutno ne razmišljajo o tem, kako prijeti novorojenčka, kaj šele skrbeti za pravilen prijem, so se v moji glavi vrtela številna vprašanja.

Ali dovolj podpiram glavico? Je preveč pokonci? Bi morala ležati drugače? Je dovolj pojedla? Koliko sploh poje novorojenček, ki še nima niti enega dneva življenja? Dvajset mililitrov? Trideset? Kaj pa, če je lačna in tega ne opazim? A mora po hranjenju podreti kupček? Koliko časa? Kaj pa, če ga ne bo?

Potem pa vprašanje, ki se mi danes zdi skoraj neverjetno.

Ali jo zebe? Tam. Sredi Gambije. Pri sedemintridesetih stopinjah, kolikor jih je bilo tisti dan in 100% vlažnosti v zraku.

Stala sem sredi afriške vročine in razmišljala, ali ji moram pokriti nogice. Ali rokice. Ali imajo novorojenčki vedno oblečene dolge rokave? Kaj pravijo vse knjige, vsi pediatri, vse novodobne smernice? Ali je ena odejica dovolj? Jo bom preveč zavila? Kaj pa, če ji bo vroče? Kaj pa, če jo bo zeblo?

In bolj kot sem razmišljala, bolj sem ugotavljala, da v resnici ne iščem odgovora na vprašanje, kako se pravilno skrbi za novorojenčka. Iskala sem odgovor na vprašanje, kako postati nekdo, ob katerem bo varen. Ker je bila stara manj kot en dan.

Pa že več ni imela mame, ki bi se spraševala vse to. Ni imela očeta, ki bi vsakih nekaj minut pogledal, ali še diha. Ni bilo babice, ki bi govorila: »Samo še malo jo pokrij.«

Ne – tam ni bilo nikogar čisto zares njenega. Za njo.

Rodila se je. In v naslednji uri bila zapuščena. Njena mama je bila ujeta v alkohol in droge. Očeta ni bilo. Mama jo je položila v roke gospe ob cesti in izginila. V sirotišnico jo je prinesel policist. In tako je prvi dan njenega življenja postal prvi dan njenega življenja v sirotišnici.

In delavka v tisti popoldanski izmeni, mi jo je predala v roke. No – ona se ni absolutno nič spraševala vse to, kar se je vrtelo v mojih mislih.

Včasih se ustavim ob tej misli. Kako neizmerno kruto je lahko življenje. Nekateri otroci pridejo na svet v sobe, polne balonov. Drugi imajo že mesece pripravljeno posteljico. Njihovi starši prebirajo knjige o razvoju dojenčka. Primerjajo vozičke. Izbirajo dudice. Razmišljajo, katera plenica je najboljša. Kateri bodi bo oblekel za odhod iz porodnišnice.

Pri Aidi pa je bilo največje vprašanje … Kdo jo bo danes držal. In ali jo bo sploh kdo, ali pa bo kar položena v posteljico, v kateri je že ležal Lamin. Ja, kinderpete si delijo. Tudi po štirje, če je nujno.

Ko sem jo opazovala med spanjem, sem dojela nekaj, kar me spremlja še danes.

Dojenčki ne vedo, da so bili zapuščeni. Ne vedo, kdo jih je želel. Ne vedo, kdo bi moral biti tam. Ne vedo, kaj pomeni beseda sirota. Ne vedo, da je njihova zgodba drugačna. Poznajo samo ta trenutek tukaj in zdaj. Lakoto. Toplino. Dotik. Vonj človeka, ki jih drži. Utrip srca. In občutek, ali so varni.

Takrat sem jo samo držala. Dolgo. Ne zato, ker bi lahko spremenila njeno zgodbo. Ker je nisem mogla. Ampak zato, ker sem si želela, da bi bil vsaj tisti trenutek drugačen od prvega dne, ki ji ga je namenilo življenje. Da bi nekdo poslušal njen dih. Da bi nekdo opazil, če bi zajokala. Da bi nekdo popravil odejico, če bi zdrsnila z nje. Da bi nekdo pazil, ali je pojedla dovolj. Da bi nekdo nežno pobožal njene lase. Da bi nekdo bil tam.

Morda se komu zdi, da je to malo. Morda bo kdo rekel, da s tem nisem naredila veliko. Morda je res. Morda bi lahko naredila še kaj več. Kaj drugače. Pa vendar. Prvič v življenju sem v rokah držala bitje, ki je bilo staro le nekaj ur. In vse, kar sem ji lahko dala – je bila moja prisotnost. Ljubezen. Obljuba, da bom (po)skrbela zanjo. Jo čuvala.

Ja, morda sem prav tisti dan razumela nekaj, česar prej nikoli nisem.

Ljubezen se ne začne takrat, ko lahko otroku urediš najlepšo sobico. Ne začne se z vozičkom. Ne začne se z dragimi igračami.

Začne se v trenutku, ko nekdo prevzame odgovornost za tvojo ranljivost. Ko nekdo reče, čeprav sam v sebi: “Dokler si v mojem naročju, bom pazila nate.” In mogoče je prav to največ, kar lahko človek podari drugemu človeku.

Občutek, da mu za nekaj trenutkov ni treba biti sam.

Ne vem, kam bo Aido odpeljalo življenje. Ne vem, kakšna bo njena zgodba. Vem pa, da si – tako kot vsak otrok – zasluži možnost.

Možnost, da jo nekdo kliče po imenu. Da nekdo praznuje njen rojstni dan. Da sploh ve, kdaj se je rodila. Ker pri številnih otrocih v sirotišnici rojstni datum ni znan. Včasih je zgolj približna ocena. Včasih ne poznajo niti njihovega pravega imena.

In iskreno …

To me še danes boli bolj kot karkoli drugega. Ker ime ni samo beseda. Ime pomeni, da nekam pripadaš. Da si nekdo. Da te nekdo vidi.

Želim si, da bi nekdo poznal njeno najljubšo barvo. Da bi vedel, česa se boji. Da bi opazil, ko jo kaj boli. Da bi vedel, katera uspavanka jo najhitreje pomiri. Da bi jo zvečer pokril z odejo. Da bi jo poljubil čelo. Da bi ji zaželel lahko noč.

In da bi nekega dne odraščala v domu, kjer nikoli več ne bo podvomila v to, da pripada.

Ker noben otrok ne bi smel začeti življenja z občutkom, da je ostal sam.

In čeprav se je Aidino življenje začelo drugače, si iz vsega srca želim, da bi bilo vse, kar sledi, popolnoma drugačno.

Da bi bila ljubljena. Varna.

In da bi nekega dne našla družino, v kateri ne bo nihče nikoli več dvomil, da je bila največji blagoslov, ki ga je življenje lahko podarilo.