Sedim na pragu vhoda v eni od sirotišniških zgradb. Za mano so sobe, v katerih večino svojega časa preživijo najmlajši pa otroci vse do tam, drugega, tretjega leta starosti. Ja, večinoma so not. V posteljah, ki si jih delijo. In ja, večinoma brez igrač. Že takoj na začetku bi se lahko odprla razprava zakaj, pa…
Hello, my sweet Gambia. Če sem mislila, da sem po podganji gala večerji doživela že vse, kar mi lahko ponudiš za dobrodošlico, sem se pošteno zmotila. Očitno si se odločila, da bo moja vrnitev nekaj posebnega. Nekaj, kar si bom zapomnila. Nekaj, kar me bo pribilo do konca. In ker se pri tebi stvari praviloma…
Vrnem se v Gambijo. Sploh še nisem niti dobro odložila kovčkov, kaj šele razpakirala, pa me že vleče tja, kamor me vedno najprej odnese srce. K mojim malim sončkom. K tistim razigranim, glasnim, včasih neznosno navihanim bitjem, zaradi katerih je tudi najbolj naporna pot na drugi konec sveta vredna vsake ure, vsakega prestopa in vsake…
Zadnji dnevi so bili skoraj (pre)polni. Dela. Priprav. Seznamov. Kovčkov. Telefonskih klicev. Sporočil. Vsega, kar me je še čakalo na tistem neskončnem to-do listu, preden ponovno odidem. Priprav stvari za službo – ja, ob vsem tudi to, ker jackpota še vedno nisem zadela. Pa vseh ostalih projektov, ki prihajajo. Pakiranja. Prevzemanja donacij. Prelaganja stvari iz…
So vse zgodbe srečne? Niso. Lamin Eric Blessing. Danes bi imel leto pa pol. Leto in pol. Ko to pišem, se za trenutek ustavim. Ker bi danes moral biti nekje med tistimi malimi nogicami, ki že precej samozavestno raziskujejo svet. Morda bi že tekal. Morda bi padal in se pobiral. Morda bi izgovarjal prve besede….
Danes sedim sredi dveh svetov. Dobesedno. Okoli mene so pleničke. Tetra plenice (ob katerih sem skoraj diplomirala, preden sem našla te – čisto klasične). Flaške. Nosilke. Ninice. Igračke. Majhna oblačilca. Zdravstveni pripomočki. Vrečke in škatle, ki se zadnje dni nabirajo hitreje, kot jih uspem pospravljati. Odprti kovčki, za katere že zdaj vem, da bodo polni…
**”Aunty… please… take me with you.” “Don’t leave me here.”** Obstajajo stavki, ki jih človek sliši samo enkrat, Pa jih kljub temu posluša vse življenje. Ne ostanejo v ušesih. Ostanejo nekje veliko globlje. V srcu. In tam odmevajo še dolgo potem, ko glas že zdavnaj utihne. Še danes ne vem, koliko časa je minilo od…
Draga moja Oumie, v življenju obstajajo ljudje, za katere se zdi, da jih poznamo že od nekdaj. Čeprav jih srečamo prvič. Kot da se njihove poti in naše ne začnejo tisti trenutek, ampak veliko prej. Nekje, kjer časa ne merimo z dnevi, ampak s srcem. Ti si bila zame takšna punčka. Še danes se z…
Dragi moj Samsan, včasih se sprašujem, ali boš, ko boš nekoč dovolj velik, sploh vedel, kako blizu je bilo takrat. Kako malo je manjkalo, da se najini poti nikoli ne bi zares prepletli. Da bi ostal le eden izmed neštetih otrok, katerih zgodbe svet nikoli ne bi izvedel. Sploh ne na tak način, kot tvojo….