Pismo #17 – Nazaj tja, kjer je ostal del mene

Zadnji dnevi so bili skoraj (pre)polni.

Dela. Priprav. Seznamov. Kovčkov. Telefonskih klicev. Sporočil. Vsega, kar me je še čakalo na tistem neskončnem to-do listu, preden ponovno odidem.

Priprav stvari za službo – ja, ob vsem tudi to, ker jackpota še vedno nisem zadela. Pa vseh ostalih projektov, ki prihajajo. Pakiranja. Prevzemanja donacij. Prelaganja stvari iz enega kovčka v drugega in tehtanja, ali lahko nekje pridobim še tistih nekaj sto gramov.

Preden sem se vrnila, sem želela narediti največ, kar se da. Mogoče tudi zato, ker sem si želela zapolniti čisto vsako minuto do odhoda.

Da ne bi imela preveč časa za razmišljanje. Ker ko se ustavim, pridejo vprašanja.

So otroci res v redu ali me preko sporočil samo mirijo?

Kako je s hrano? Vem, da je je spet premalo. Kolikokrat na dan pravzaprav jedo? Kdo je bolan? Je kdo slabše, kot mi povedo? Kako bomo izpeljali vsa zdravljenja, ki čakajo na nujno rešitev? Bomo uspeli zbrati dovolj denarja? Bomo pravočasni? Kaj bo s šolskim letom, ki se bo kmalu začelo? Kako bomo pokrili hrano? Kaj me bo pričakalo, ko bom ponovno stopila skozi tista vrata?

In potem pride tisti najtežji del vseh teh vprašanj.

Kaj, če ne bomo mogli pomagati vsem?

Ker ko enkrat poznaš njihove obraze, imena in zgodbe, to niso več problemi nekje daleč stran v Afriki.

To je otrok, ki si ga držal v naročju. Deklica, ki te je objela. Fant, ki te je vprašal, kdaj se vrneš.

In potem nobeno vprašanje več ni samo vprašanje. Postane skrb.

Maruša me je vmes nekajkrat vprašala: »A si že kaj živčna?« Moj odgovor je bil vedno isti: »Ah, ne. Kje pa.« No.

Potem sem raztresla celo škatlo barvic. Polnila telefon na polnilcu, ki ni bil priklopljen v elektriko. Iskala dokumente, ki so bili ves čas na istem mestu v torbici.

Ampak živčna? Jaz? To pa že ne.

Nekaj časa je minilo od mojih zadnjih objemov. Od tistega slovesa z obljubo: »Kmalu se vrnem.« In zelo hitro ugotoviš, da je kmalu zelo relativna beseda.

Po eni strani se zdi, da čas mine v trenutku. Da je bilo včeraj, ko si zapiral kovček, objemal otroke in še zadnjič pogledal nazaj.

Po drugi strani pa se lahko isti čas vleče tako zelo počasi. Skoraj v neskončnost. Posebej takrat, ko del tvojega srca ostane na drugem koncu sveta.

Ko vsak dan pomisliš na ljudi. Na obraze. Na otroke. Na objeme. Na zgodbe, ki te nekje daleč stran tiho čakajo. Ko si fizično doma, srce in misli pa nikoli zares ne zapustijo kraja, ki se te je dotaknil tako globoko, da se iz njega preprosto nikoli ne vrneš več popolnoma enak.

Nekateri kraji namreč ne ostanejo samo v spominu. Preprosto, čisto neopazno, potiho, postanejo del tebe.

In zdaj se – končno – vračam nazaj.

Tokrat pa se mi zdi vračanje še posebej posebno. Ker čeprav fizično odhajam sama, tokrat ne potujem sama.

Z menoj potuje toliko drugih src. Toliko vas, ki ste v zadnjih tednih pustili majhen košček svojega srca za te male srčke tukaj.

Nekateri z donacijo. Drugi s paketom pleničk. S parom čevljev. Z igračko. Nalepkami.  S tetra pleničko. S sporočilom. Z delitvijo zgodbe.

Z besedami: »Kaja, povej, če še kaj potrebuješ.«

In mogoče se vam včasih zdi, da je to samo neka majhna stvar. Pa sploh ni.  Tukaj majhne stvari zelo hitro postanejo velike. Tako velike, da se zasidrajo v srce.

Seveda se mi v mislih še vedno prepletajo številna vprašanja. Bo uspelo vse, kar si želim – kar si želimo? Bodo tudi tokrat nastale zgodbe o uspehu? Bomo prišli pravočasno? Kaj me bo pričakalo?

Kolikokrat bom morala v naslednjih tednih sprejeti odločitev, za katero si bom želela, da je nikoli ne bi bilo treba?

A po drugi strani je v meni tudi tisti poseben občutek miru. Tista tiha, globoka mirnost, ki je ne znam prav dobro razložiti. Samo občutim jo. Kot nek tih glas nekje v meni, ki pravi: Bo v redu. Ne nujno lahko. Ne nujno brez solz. Ne nujno tako, kot sem si zamislila. Ampak na koncu bo točno tako, kot mora biti.

Natovorjena s približno 100 kilogrami prtljage – in ja, tokrat je mojih osebnih stvari približno tri kilograme, vse ostalo je namenjeno tistim, ki to veliko bolj potrebujejo – sem stala na letališču z občutkom neizmerne hvaležnosti. In z ogromnim nasmehom. Ker sem si že predstavljala vse tiste iskrice, ki se bodo prižgale v očeh. No, že cel čas pakiranja sem imela te slike pred očmi, če sem čisto iskrena.

Prvič sem šla brez ene težave skozi vse letališke kontrole, oddala vse kovčke, pogledala tisti kup prtljage in si rekla: To je to.

Ker ne glede na to, koliko stvari nas v Sloveniji včasih ločuje, deli, razdvaja; ne glede na to, kako hitro znamo postati človek človeku volk – obstaja nekaj, na kar sem vedno znova neizmerno ponosna. Ko je treba pomagati, znamo stopiti skupaj.

Za trenutek pozabimo, kdo je kdo. In preprosto pomagamo človeku.

Zato tokrat nisem odpotovala sama. Z menoj so odpotovala tudi podjetja, ki so se odločila podpreti Pisma iz sirotišnice in napolnila kovčke s stvarmi, ki tukaj niso samoumevne, ampak resnično potrebne.

Na tem mestu iz srca hvala:

Snow Monkey in My Equa – za številne termo stekleničke.

Bambo Nature – za pleničke ter izdelke za nego najmlajših.

Kuc Kuc – za nosilko, previjalno podlogo in igračke.

Kakadu – za nosilne trakove.

Mali zakladi – za nosilke, pleničke, igračke in izdelke za nego.

Vesela Sovica – za tetra pleničke.

Mikropolo – za sanitetni in laboratorijski material, ki bo pomagal pri delu ambulante.

In potem ste tukaj še vi.

Posamezniki.

Ljudje, ki ste prinesli tetra pleničke, oblačilca, igračke, čevlje in toliko drugih drobnih stvari, za katerimi tukaj stojijo velike potrebe. Veliko vas je pisalo, da bi želeli podariti še več. In verjemite, najraje bi vzela vse.

Ampak letalo ima svojo omejitev kilogramov – moje srce je očitno nima.

Zato nima smisla brezglavo zbirati samo zato, da lahko rečemo, da smo nekaj zbrali. Želim, da pomoč ostane premišljena. Da vzamemo tisto, kar je zares potrebno. Da pride tja, kjer bo uporabljeno.

Zato tudi vsem, katerih stvari tokrat niso mogle z menoj: hvala.

Že to, da ste pomislili na te otroke, ponudili pomoč in želeli dati nekaj svojega nekomu, ki ga najverjetneje nikoli ne boste srečali, pove ogromno.

Ob vseh materialnih potrebah pa so tukaj še štirje otroci, ki potrebujejo nujno zdravljenje.

Njihove zgodbe sem malček že predstavila v prejšnjih pismih. V prihodnjih dneh jih boste spoznali še veliko bolje. In zneski so – pa čeprav pogosto slišimo »saj je Afrika« – ogromni.

Tokrat me je bilo res strah. Strah, da nam ne bo uspelo. Da bom morala ponovno gledati otroka, za katerega vem, da pomoč obstaja, in hkrati vedeti, da je ne moremo doseči.

Nismo še čisto na koncu. Ampak danes vam lahko povem eno »skrivnost«, ki pravzaprav ni več skrivnost. In tudi razlog, zakaj je to pismo napisano šele sedaj (ker v prejšnjih dneh enostavno ni bilo časa). USPELO NAM JE.

Uspelo nam je pokriti celotne stroške operacije, zdravljenja, zdravil, bivanja, prehrane in prevoza za našo šestletno J.

Danes je že v bolnišnici. Čaka na odstranitev vseh tumorjev na glavici. Čaka na začetek (oziroma nadaljevanje) zdravljenja. To je bilo ustavljeno, ker ni bilo sredstev. In upam, da nekje za vsem tem čaka tudi tisto najpomembnejše: novo poglavje njenega življenja.

Ko napišem uspelo nam je, tega ne pišem v množini kar tako. Ker tega nisem naredila jaz. To smo naredili mi vsi skupaj.

Vsak človek, ki je prispeval pet evrov. Vsak, ki je prispeval več. Vsak, ki je delil objavo. Vsak, ki je nekomu povedal za njeno zgodbo. Vsak, ki je verjel, da je vredno poskusiti.

Zaradi vas danes ena šestletna deklica ne čaka več na vprašanje, ali bo lahko zdravljena. Danes čaka na zdravljenje. In mislim, da je težko lepše razložiti, koliko lahko pomeni pomoč.

Pomeni priložnost. Priložnost za novo življenje. Priložnost, da se zgodba ne zaključi tam, kjer bi se morda sicer. Ampak da dobi naslednjo stran.

Še vedno pa se trudimo zbrati dovolj sredstev, da zdravljenje omogočimo tudi naši šestnajstletni deklici A. M. in našima fantkoma, ki imata hujšo deformacijo nogic. Njihove zgodbe prihajajo. In obljubim, da jih boste spoznali kot otroke. Ne kot diagnoze. Ne kot številke. Kot njih.

Na tem mestu pa želim nekaj besed nameniti še eni posebni skupini ljudi.

Tistim najbolj tihim podpornikom. Tistim, ki ste mi rekli:

»Kaja, mi te podpremo. Ampak prosim, nikjer nas ne omenjaj. Ne izpostavljaj nas. Ne potrebujemo reklame in ne potrebujemo javne zahvale. Zaupamo ti. Zgodbe smo začutili s tabo in želimo pomagati. To je iz srca.«

Čisto vsakič me te besede ustavijo. In čisto vsakič ganejo. Do solz.

Ker ne znam prav opisati, kaj pomeni, ko ti nekdo zaupa na tak način. Ko ne želi ničesar v zameno. Niti imena. Niti zahvale. Niti fotografije. Samo vedeti želi, da bo zaradi njegove srčne pomoči nekemu otroku mogoče nekoliko lažje.

In želim si, da bi vam lahko za nekaj trenutkov dala moje oči. Da bi videli, kar vidim jaz. Da bi začutili tisti občutek, ko pred teboj stoji otrok, za katerega smo pred letom dni trepetali, ali bo sploh preživel. Otrok, ki je bil skoraj »odpisan«. Danes pa skače. Teče. Se smeji. Govori. Ima svoj dom. Svojo družino. Svojo prihodnost.

Živi.

Želim si, da bi vam lahko za nekaj sekund dala ta občutek. Ker potem bi razumeli, zakaj se splača. Zakaj tudi takrat, ko se zdi nemogoče, poskusimo še enkrat. In še enkrat. In še enkrat.

Ne vem, če tukaj mine dan, da ne bi vsaj nekajkrat jokala. Od jeze. Od nemoči. Od sreče. Od olajšanja. Od vseh čustev, ki jih včasih en sam dan stlači v nekaj ur.

In na koncu dneva zelo pogosto tudi iz hvaležnosti.

Do vseh vas. Do vsake lepe besede. Vsakega spodbudnega sporočila. Vsake pomoči – v kakršnikoli obliki.

Do tega, da Pismom dovolite, da pridejo do vas. Da pustite, da vas zgodbe dosežejo. Da živijo med vami.

In da morda zaradi kakšnega pisma nekdo za nekaj trenutkov drugače pogleda svoje življenje. Morda malo dlje objame svojega otroka. Morda manj samoumevno pogleda poln hladilnik. Morda se za trenutek ustavi. Morda samo pomisli: Kako zelo veliko pravzaprav imam.

Ker to je namen vsega skupaj.  Ne samo kovčki. Ne samo donacije.

Ljudje. Zgodbe. Otroci.

In počasno nastajanje skupnosti ljudi, ki jim ni vseeno. Na to skupnost sem neizmerno ponosna. In hvaležna.

Kako je v Gambiji? Vroče. Pa dežuje. Pa včasih malo zmanjka elektrike. Skratka – Gambija.

V sirotišnici pa me je že prvi trenutek pričakal šok. Oziroma več njih. Razmere so daleč od idealnih. In vsakič znova uspejo najti način, da me »presenetijo«. Žal ne vedno v najbolj pozitivnem smislu.

Tokrat se jim je utrnila ideja, da če so malčki privezani na posteljice, ne morejo plezati ven. In je potem menda »več miru«. Stala sem tam in gledala. Ker včasih potrebuješ nekaj sekund, da sploh dojameš, kaj gledaš.

In potem se spomniš, koliko dela je še pred nami. Ne samo stvari, ki jih lahko prineseš v kovčku. Ampak tudi pogovorov. Razumevanja. Sprejemanja navad. Vzgojnih praks. Pogledov na otroka.

Ker pomoč ni samo prinesti pleničke in plačati zdravljenje. Včasih pomeni tudi znova in znova povedati: Otrok potrebuje gibanje. Otrok potrebuje varnost. Otrok potrebuje bližino. Otrok potrebuje človeka.

Prvi dan so starejši otroci stekli do mene. »Kaja! Kaja! Come, come, come! Looooook! Come, try!« Sredi ognja so z največjim navdušenjem pekli podgane.

Dobrodošla nazaj, Kaja.

In potem me je ponovno zadel stavek, za katerega ne vem, ali se ga bom kdaj navadila slišati.

»We are used to be hungry.« Navajeni smo biti lačni. »There is just a small food. We are okay. We eat once a day.«

Saj smo v redu. Jemo enkrat na dan. In jaz sem obstala pri eni sami misli:

Kako se otrok navadi na lakoto? Kako lahko lakota postane nekaj normalnega? Kako lahko otrok reče »saj smo v redu«, ker je njegovo merilo tega, kaj pomeni biti v redu, postalo en obrok na dan?

V tem našem krasnem novem svetu, kjer nekje zavržemo hrano, ker nam ni všeč, kaj je za kosilo, se nekje drugje otroci naučijo, da je lakota pač del dneva.

Da bo trebušček včasih pač bolel. Da bo zvečer prazen. Da jutri mogoče bo hrana. Mogoče pa ne.

Navadijo se. In morda je prav to najbolj boleče. Da se otrok sploh ne bi smel navaditi na stvari, na katere so se morali navaditi ti otroci.

Oh ja.

Daleč smo od idealnih razmer. In kar nekaj dela me – nas – čaka. Ampak korak za korakom. Dan za dnem.

Ko me preplavi občutek, da je vsega preveč, poskušam priklicati občutke prejšnjega vikenda v Italiji. Priklicati obraze vseh naših uspešnih zgodb. Otroke, za katere smo se nekoč bali najhujšega, danes pa živijo.

Ker prav oni so največja motivacija. Največja potrditev.

Opomnik, da čeprav rezultata ne vidiš vedno takoj, čeprav se vmes sprašuješ, ali ima vse skupaj sploh smisel, čeprav si utrujen, jezen, žalosten in včasih preprosto nemočen –

je na koncu vredno.

Vedno.

… Na nebu svetijo lučke. Letalo se počasi približuje tlom. Ob pristanku se po dolgem času znova zasliši aplavz. In nekje v meni se vse tisto, kar sem tedne skušala zaposliti z delom, seznami, pakiranjem in pripravami, končno umiri.

Ker sem tukaj. Spet.

Stopim skozi vrata. Zagledam znane obraze. Stečejo proti meni. »Kaja!« In potem pridejo objemi. Tisti objemi, ki jih ne znaš razložiti človeku, ki jih ni nikoli občutil.

Stisnem jih k sebi.

Za trenutek zaprem oči.

In čutim tisto, kar sem ves čas vedela.

Da nekateri domovi nimajo tvojega naslova.

Da dom včasih ni kraj, kjer imaš svojo posteljo, svoje stvari in ključ od vhodnih vrat.

Včasih je dom samo občutek.

Ljudje.

Objemi.

In tisti trenutek, ko po dolgem času nekje globoko v sebi začutiš: Tukaj je ostal del mene.

In zdaj sem spet med njimi.

Spet »doma«.

Pred nami so zdravljenja. Bolnišnice. Hrana. Šola. Pogovori. Verjetno veliko novih šokov. Veliko nemoči. Veliko smeha.

In zagotovo tudi veliko solz.

Ampak danes, ko to pišem, čutim predvsem eno.

Hvaležnost.

Ker se nisem vrnila sama. Z menoj ste prišli tudi vi. In če bo zaradi vsega tega čez eno leto nekje tekal še en otrok, za katerega danes trepetamo…

če bo ena deklica lahko rekla, da je zdrava…

če bosta dva fantka nekoč lahko naredila korake, za katere danes še ne vemo, ali jih bosta lahko…

potem bomo vedeli. Bilo je vredno.

Naslednje pismo pride res kmalu. Ker jutri ni samo še en datum. Jutri je zame in nekaj »mojih ljudi« zelo poseben datum.

In pred nami je zelo poseben dan. Jutri boste spoznali enega tistih mojih »herojev« brez katerega, ne vem kako bi bilo vse skupaj. Našega superheroja v beli haliji – dr. Paulinhia.

In dr. Paulinho si zasluži svoje posebno pismo.