Pismo #18 – Nekateri superheroji nosijo belo haljo

20. avgust je danes.

Eden tistih datumov, ki jih ne pozabiš nikoli več, ko se enkrat zgodijo.

Datumov, ki na koledarju izgledajo kot čisto navaden dan. Številka in mesec. Za vse druge morda samo četrtek. Zate pa postane meja med življenjem prej in življenjem potem.

Nič kaj nisem spala čez noč. Od tega, da sem razmišljala, kaj, kako lahko naredimo, saj me je včerajšnji prizor v sirotišnici znova zadel bolj, kot sem si mislila, da me bo. Do tega, da je danes res poseben datum.

V Gambiji je sicer zdaj obdobje deževne dobe, kar pa še zdaleč ne pomeni, da ni vroče. Zunaj je tako 34 stopinj, sonce, vroče, ob tem je v zraku skoraj 100-odstotna vlažnost. Se pravi taka »prijetna« savna. In vmes plohe dežja.

Praktično stopiš ven in si »prešvican« kot da je za tabo maraton. Medtem ko uspem previti vse dojenčke, si lahko na lase samo dam še šampon, majico pa ožamem.

Voda, voda, voda. V takšni vročini o njej razmišljaš ves čas.

Že od daleč sem slišala jok iz zgradbe, kjer so najmlajši, ko sem prihajala proti sirotišnici. Pridem tja – dojenčki jokajo. Ko vprašam, zakaj jokajo, mi rečejo, da ker so »razvajeni«, »ker hočejo ven« pa še kaj. Seveda, če kaj, so pa tukaj otroci »razvajeni« in »sitni«. (Ja, ja, sarkazem on).

S seboj sem prinesla nekaj flašk in otročki so kazali nanje. Takoj mi je postalo jasno. Ali so lačni ali pa so žejni.

In ko želim flaške napolniti s pitno vodo – te ni. »Nimamo je, že od včeraj čakamo, da jo dostavijo, pa je ni.«

Kako ni vode? Halo, kaj pa v plastenkah? Saj se hecate?  »Nimamo je. Ni vode za pit. Včasih si jo sposodimo pri starejših, če jo imajo. Poskusi se dogovoriti, mogoče jo lahko varnostnik uredi, če boš dala denar.«

Poiščem starejše otroke, jim dam denar in jih pošljem iskat zaboje vode. Medtem najmlajše poskušam kar se da stisniti k sebi. Enega, drugega, tretjega. Jih nositi. Miriti. Jim razlagati nekaj, česar seveda še ne morejo razumeti.

Da voda prihaja. Da samo še malo. In ko se starejši vrnejo z vodo, so vsi popili ogromno – od najmlajšega naprej.

Tako veliko, da pravzaprav ne potrebuješ nobene dodatne razlage, zakaj so jokali. Niso bili razvajeni.

Bili so žejni. Dehidrirani!  No, o tem bom pisala v kakem naslednjem pismu.

Ker današnje je posebno. Današnje je namenjeno eni izmed izjemno pomembnih oseb v Gambiji in v mojem življenju.

Že zjutraj, ko sem se zbudila, se mi je v mislih odvrtel tisti 20. avgust 2025.

Dan, ko sem čisto po naključju odprla to Pandorino skrinjico bolnih otrok in vsega ostalega.

Dan, ki me je za vedno zaznamoval in za vedno spremenil. In morda – za vedno povezal z Gambijo globlje, kot se sploh da opisati.

Dan, ko sem spoznala mojega več kot superheroja, ki nosi belo haljo.

Dr. Paulinha.

Zdravnika s srcem.

S tistim res velikim srcem, ki ga ne dobiš z diplomo, ne naučijo te ga na fakulteti in ga ne pridobiš z leti dela. Ali ga imaš ali pa ga nimaš.

S čutom za otroke. Za ljudi. Za tiste najranljivejše, ki pogosto nimajo nikogar, ki bi dovolj glasno spregovoril namesto njih. S sposobnostjo, da za diagnozo vedno vidi človeka. Da za bolnim otrokom vidi otroka – ne glede na to, od kod prihaja, kdo so njegovi starši ali pa dejstvo, da jih morda sploh nima ob sebi.

Zdravnika, s katerim sem si v naslednjih mesecih verjetno dopisovala več kot s komerkoli drugim. Zdravnika, katerega ime na zaslonu telefona mi je neštetokrat pomenilo tisti droben občutek varnosti, ko je bilo vse drugo popolnoma negotovo.

Zdravnika, ki je bil na voljo 24/7. Ne glede na to, ali sem ga klicala sredi noči, sredi gužve, med njegovim delom ali takrat, ko bi imel vso pravico reči, da danes preprosto ne more več.

Ne glede na to, ali sem mu poslala eno sporočilo ali deset. Ali posnetek otroka, ki čudno diha. Fotografijo. Temperaturo. Vprašanje, kaj naj naredim. Ali samo paničen: »Paulinho, please, tell me what to do.«

In ne glede na to, ali sem toliko jokala v telefon, da me ni razumel absolutno nič.

Včasih sem potrebovala zdravnika. Včasih razlago. Včasih samo nekoga, ki mi je povedal, da še nismo izgubili bitke.

In včasih človeka, ki je ostal na drugi strani telefona dovolj dolgo, da sem se sestavila in zmogla narediti naslednji korak.

Nikoli mi ni dal občutka, da kličem preveč. Da sprašujem preveč. Da pretiravam. Da so ti otroci manj pomembni samo zato, ker nimajo mame ali očeta, ki bi sedela ob njihovi postelji in zahtevala pomoč.

Preprosto je bil tam.

In šele danes razumem, kako ogromno pomeni imeti nekoga, za katerega veš, da bo dvignil telefon, ko držiš v naročju bolnega otroka in nimaš pojma, kaj narediti.

Nekoga, ki ti v največjem kaosu predstavlja tisti majhen košček varnosti. Nekoga, ob katerem veš: če obstaja pot, jo bova poskusila najti.

Od 20. avgusta 2025 je bil – in ostal – vedno tukaj.

Ne samo kot zdravnik. Kot človek. Kot nekdo, ki ni samo zdravil »najinih« otrok, ampak je skupaj z mano zanje skrbel, trepetal, iskal rešitve, upal in včasih tudi jokal.

In morda je ravno to najlepše, kar lahko poveš o človeku: da je ostal takrat, ko bi se lahko obrnil stran.

Ja, 20. avgusta sem prvič stala pred njim z našim Samsančkom, ki je bil takrat nekje med življenjem in smrtjo.

Tisti dan sem prvič stala pred zdravnikom z otrokom, ki ni bil moj, a je bil tako hudo bolan, da mi je dr. Paulinho takrat rekel, da če ne gre otrok takoj naprej v bolnišnico, lahko umre.

No, da upa, da sploh pridemo do bolnišnice. Nekaterih pogledov ne pozabiš. Pred seboj še danes vidim njegov smrtno resen pogled. Bled obraz. Zaskrbljenost.

Vidim, kako je zmajal z glavo. In kako je videl, da se je najin utrip z Liu takrat ustavil.

Ker mi ni bilo absolutno nič jasno.

Kam? Kako? Kaj? Kako funkcionira sistem, za katerega se včasih zdi, da ga sploh ni? Kam naj peljeva otroka? Kdo ga bo sprejel? Kaj morava narediti? Kje morava plačati? Kam morava potem? Kaj, če ga tam ne bodo sprejeli? Kaj, če zmanjka časa?

In predvsem – kaj, če umre?

A naju je pomiril. Razložil natančno kako in kaj. Korak za korakom.

Takrat sem ga prosila, če mi lahko da kak kontakt, da bom vsaj vedela, kaj narediti.

In mi je dal svojo osebno telefonsko številko.

Takrat nisem vedela, da mi pravzaprav ne daje samo telefonske številke. Daje mi človeka, na katerega se bom v naslednjih mesecih oprla tolikokrat, da tega ne znam več prešteti.

Daje mi občutek, da v trenutkih, ko bom stala z umirajočim otrokom v naročju in ne bom vedela, kam naprej, obstaja nekdo, ki bo dvignil telefon.

Nekdo, ki bo vedel. Nekdo, ki mu bo mar. Ki ne bo samo rekel »pripravi se, da bo otrok umrl, ker ni rešitev«, kot so mi govorili drugi.

Kasneje so srečevanja postala skoraj na dnevni ravni. Še trikrat sem slišala stavek: »Kaja, this child is so sick, he can die.«

Nikoli se ni pretvarjal. Vedno je bil direkten. Golo direkten. Včasih tako, da je zelo bolelo.

Ja, večkrat me je z realnostjo stanja zrušil. Včasih sem si želela, da bi mi rekel kaj drugega. Da bi rekel: »Bo v redu.« Da bi mi dal tisti stavek, ki se ga človek oklepa, ko nima ničesar drugega.

Ampak vedel je, da je bolje, da mi pove resnico, kot da mi daje lažno upanje. Ne glede na to, kako kruta je bila. Kako težko je bilo stanje.

Ker ko je šlo za življenje otroka, ni bilo prostora za lepšanje. A hkrati je vedel, koliko lahko prenesem.

In bil tam, da me podpre, ko se je moja moč rušila. Ko sem izgubljala upanje. Ko za kak trenutek nisem več imela moči, da bi verjela. Skozi vsa srečevanja me je spoznal dovolj, da je vedel, kdaj rabim spodbudo. Kdaj rabim podporo. Kdaj je čas, da me pokliče k sebi. Kdaj mi mora kaj dodatno razložiti.

In kdaj potrebujem samo prostor za solze. Jezo. Razočaranje. Obup. Kdaj ne potrebujem medicinske razlage, diagnoze ali naslednjega koraka. Ampak samo: »You are not alone. I will be here.« Kdaj rabim objem.

In morda je ravno to tisto, zaradi česar zame nikoli ni bil samo zdravnik.

Ker zdraviti človeka ne pomeni vedno samo predpisati zdravila. Včasih pomeni ostati. Prenesti tudi solze nekoga drugega. Ne pobegniti pred nemočjo. Sedeti ob človeku, ko nimaš čudežne rešitve, in mu dati vedeti, da mu skozi najtežji del ne bo treba samemu.

In od prvega dne na otroke ni gledal kot na »sirotišniške otroke«. Od prvega dne jih je vzel kot svoje najpomembnejše paciente. On in vsi njegovi »kubanski« sodelavci. Ja, prihaja iz Kube. In čeprav tam nisem nikoli bila, je Kuba moja najljubša zdravniška država.

Zanj niso bili številke. Niso bili otroci brez staršev, za katere se bo že nekako poskrbelo. Niso bili manj pomembni zato, ker ob njih ni stala mama, ki bi zahtevala najboljšo možno oskrbo, ali oče, ki bi trkal na vrata zdravnikov.

Morda jih je prav zato vzel še bolj za svoje. Za Lamina je iskal opcije pri svojem kolegu kardiologu. Za Samsančka pri kolegici na pediatriji v Banjulu. Za Yassin, Mohameda, Kalila, Aisho, ostale.

Vedno znova je iskal pot. Včasih sva jih zdravila »na daljavo«. Jaz sem mu pošiljala posnetke, kako dihajo, kako so – on pa mi je dajal navodila, kaj narediti. »Poglej to.« »Preveri to.« »Naredi to.«

»Če se poslabša, me takoj pokliči.«

In jaz sem vedela, da beseda takoj pri njem res pomeni takoj. Tudi ob dveh ponoči. Tudi v nedeljo. Tudi takrat, ko bi imel vso pravico telefon preprosto utišati.

Vmes smo se srečali s krutostjo sistema in življenja. S tisto krutostjo, ki jo je včasih težko sploh ubesediti.

Če preveč blizu, k srcu spustiš »sirote«, otroke iz sirotišnice, za katere je tako vseeno, ali živijo ali ne, si lahko deležen tudi groženj. Ker zakaj bi se sekiral za te otroke? Zakaj bi tvegal? Zakaj bi se izpostavljal? Zakaj bi se boril za nekoga, za katerega se zdi, da se ne bo boril nihče?

Moral se je umakniti v ozadje. A nikoli me ni pustil na cedilu. Nikoli. Vedno mi je svetoval, kaj narediti. Tudi na skrivaj, če je bilo potrebno. In mislim, da prav tam najlepše vidiš, kdo človek zares je.

Ne takrat, ko lahko pomaga in za to dobi aplavz. Ampak takrat, ko pomoč nekaj stane. Ko zahteva pogum. Ko pomeni, da moraš stopiti korak nazaj, pa kljub temu iz ozadja še vedno držati nekoga za roko. Ko nihče ne bo vedel, da si bil ti.

In vseeno ostaneš.

Po skoraj letu dni bojev sva skupaj jokala, ko je Samsan shodil. Otrok, za katerega je tistega 20. avgusta upal, da bo sploh živ prišel do bolnišnice. Je shodil.

Včasih se mi zdi, da šele v takšnih trenutkih dojameš težo vseh noči prej. Vseh klicev. Vseh zdravil. Vseh preiskav. Vseh trenutkov, ko nisi vedel, ali bo jutri sploh prišel.

In potem otrok naredi nekaj korakov. Samo nekaj majhnih korakov. Za nekoga nič posebnega. Za nas pa cel svet.

In kako zelo me je zadelo v srce, ko smo ga prejšnji teden skupaj z Mohamedom poklicali v videoklicu. Mohamed. Še eden od otrok, ob katerem je nekoč stal in se boril. Danes pa zdrav, nasmejan, živ, v svoji družini. Ob pogledu nanj je dr. Paulinho zajokal. Vsi smo jokali.

Mislim, da v tistem trenutku nihče ni potreboval veliko besed. Ker je bil na majhnem zaslonu pred nami dokaz, da je bilo vredno. Da je bilo vredno vsake neprespane noči. Vsakega strahu. Vsakega klica. Vsakega trenutka, ko smo mislili, da ne zmoremo več.

In njegove besede, da je ponosen name, bodo vedno zasidrane v meni.

Morda zato, ker jih je izrekel človek, ki je videl vse. Ne samo končnih fotografij nasmejanih otrok. Videl je tisto vmes. Videl je strah. Nemoč. Solze. Obup. Jezo. Videl je trenutke, ko sem bila prepričana, da ne zmorem več.

In ostal.

Dr. Paulinho prihaja iz Kube.

S svojo izjemno, težko, bolečo, tragično življenjsko zgodbo. S trnovo potjo, ki je za njim. Z najbolj bolečimi izgubami, ki jih je dal čez. In morda bi človek pričakoval, da te toliko bolečine naredi trdega.

Da začneš manj čutiti, ker je tako lažje preživeti. Pri njem je bilo ravno obratno. V sebi je ohranil največje možno srce, ki ga daje za pomoč ljudem, ki nimajo nič.

Lahko bi ostal v najbolj razvitem svetu, na eni najprestižnejših klinik. Ja, pred seboj je imel izjemno kariero. Lahko bi izbral lažjo pot. Udobnejšo. Varnejšo. A je izbral pot v Gambijo. V eno najrevnejših držav.

Tja, kjer medicina prepogosto ni samo vprašanje tega, kaj človeku je, ampak ali ima denar za pregled. Za zdravilo. Za prevoz. Ali bo nekdo sploh dovolj glasno zahteval, da ga pogledajo.

In za sirotišniške otroke se ni obrnil stran.

Veliko sva se pogovarjala.

O življenju. Izgubah. Otrocih. O tem, zakaj nekateri ljudje kljub vsemu, kar jim je življenje vzelo, še vedno izberejo dobroto.

In spletla posebno vez.

Ves čas sva ostala v kontaktu. Ko sem bila v Sloveniji in je eden »najinih« otročkov imel vročino in bil šibek, ga je šel pogledat in dal zdravilo. Mene pa po telefonu (po)miril, da bo vse okej.

Ker očitno niti tisoče kilometrov razdalje niso dovolj, da bi prenehala skrbeti. In očitno tudi njemu ni bilo težko razumeti, zakaj.

Iskreno, ne vem, kaj bi brez njega. Tisti dan nam je bil poslan iz neba. In brez njega ne vem, če bi katera od zgodb imela uspešen zaključek. Morda Samsan danes ne bi hodil. Morda Mohamed ne bi tekal po svojem novem domu.

Morda bi bile nekatere posteljice danes prazne.

Tega nikoli ne bomo zares vedeli. In morda je bolje, da ne.

Tako pa jih še kar nekaj čaka na nadaljevanje.

In zato danes, natanko leto dni po tistem prvem srečanju, razumem nekaj, česar takrat še nisem.

Superheroji v resničnem življenju niso vedno tisti, o katerih beremo v časopisih.

Nimajo ogrinjal.

Nimajo nadnaravnih moči.

Ne morejo ustaviti časa.

Ne morejo obljubiti, da bodo rešili vsakega otroka.

In včasih tudi oni izgubijo.

Tudi njim se zlomi srce.

Tudi oni jočejo.

Tudi oni se sprašujejo, zakaj.

A naslednje jutro vseeno vstanejo.

Oblečejo belo haljo.

In poskusijo znova.

Dr. Paulinho ni samo heroj.

On je moj superheroj.

Superheroj, ki ne išče aplavza na velikih odrih sveta. Ampak s svojim srcem vrača življenje tja, kjer ga skoraj več ni.

Superheroj, ki ni nikoli obupal.

Superheroj, ki ga je življenje tako zelo preizkušalo, a v njem ni ugasnila človečnost.

Superheroj, ki me je naučil, da včasih človeka ne reši samo medicina. Včasih ga rešijo tudi vztrajnost, prisotnost in nekdo, ki se odloči, da se ne bo obrnil stran.

Tisti, ki mu nikoli ne bom znala reči dovolj velik hvala za vse, kar je naredil.

Tisti, ki mu zaupam, da če kadarkoli rabim zdravnika, bo vedel, kaj narediti. Ker ne, v Gambiji to ni samoumevno.

Tisti, ki mu lahko pošljem posnetek otroka in vem, da ga bo pogledal, kot da bi pred njim stal njegov lasten pacient.

Tisti, ki je bil ob meni pri nekaterih najtežjih trenutkih mojega življenja in ob nekaterih najlepših.

Tisti, s katerim sem delila strah, ko nismo vedeli, ali bo otrok preživel – in solze sreče, ko je ta isti otrok leto pozneje naredil svoje prve korake.

Tisti, ki je dokaz, da lahko človek preživi nepredstavljive stvari in kljub temu ne dovoli, da mu življenje vzame tisto najpomembnejše – človečnost.

In morda je ravno to največje junaštvo.

Ne to, da te življenje nikoli ne zlomi. Ampak da te zlomi, morda celo večkrat, pa se vseeno odločiš, da zaradi tega ne boš manj dober človek. Da boš še vedno pomagal. Še vedno čutil.

Še vedno jokal ob otroku, ki si ga nekoč gledal med življenjem in smrtjo, danes pa ga vidiš zdravega.

Še vedno dvignil telefon sredi noči.

Še vedno rekel: »I will be here.«

In bil.

Zato danes, 20. avgusta 2026, ne praznujem samo spomina na dan, ki mi je življenje obrnil na glavo.

Danes praznujem tudi človeka, ki je tistega dne stopil v moje življenje in ostal.

Človeka, zaradi katerega sem v trenutkih največje nemoči vedela, da vendarle nismo povsem sami.

Človeka, ki mi je pokazal, da tudi tam, kjer sistem odpove, lahko ostane človek. In da je včasih prav en človek dovolj, da se zgodba ne konča tam, kjer bi se lahko.

Ne vem, ali bom kdaj našla besede, ki bodo dovolj velike za vse, kar mu dolgujem. Verjetno jih ni. Zato ostane samo en preprost hvala.

Hvala, ker nisi pogledal stran. Hvala, ker zate nikoli niso bili samo »sirotišniški otroci«. Hvala, ker si videl Samsana. Mohameda. Yassin. Lamina. Kalila. Aisho.

In vse ostale.

Hvala, ker si videl otroke. Hvala za vsak dvignjen telefon. Za vsako navodilo. Za vsako resnico, tudi ko je bolela. Za vsako iskro upanja, ko je skoraj ni bilo več.

Za vsak »I will be here«.

In predvsem – hvala, ker si res bil.

Pred enim letom nisem vedela, zakaj je življenje prav tisti 20. avgust na mojo pot postavilo tebe.

Danes mislim, da vem.

Ker včasih, ko se znajdeš sredi največje teme, življenje ne prižge velike luči. Pošlje ti človeka.

Človeka, ki ostane.

Človeka, ki ne odneha.

Človeka, ki ti pomaga verjeti še tistih nekaj minut, ko sam ne zmoreš več.

In včasih je prav zaradi teh nekaj minut nekje čez leto dni otrok še vedno tukaj.

Živ. Nasmejan. Hodi. Teče. Odrašča.

In nekje daleč stran zdravnik pogleda njegov obraz na majhnem zaslonu telefona ter zajoka.

Ker ve.

Ve, kako blizu je bilo.

Ve, koliko bitk je bilo vmes.

In ve, da je bilo vredno.

Dr. Paulinho bo zato za vedno moj superheroj.

Tisti superheroj, ki nima ogrinjala. Ki ne leti. Ki ne rešuje sveta pred očmi milijonov ljudi. Ampak rešuje svetove. Enega po enega. Po eno majhno življenje. Po enega otroka.

In če me bo kdo kdaj vprašal, ali sem v življenju srečala pravega superheroja, bom brez razmišljanja rekla:

Sem.

Spoznala sem ga 20. avgusta 2025.

Nosi belo haljo. Prihaja iz Kube. Ime mu je dr. Paulinho.