Pismo #12 – Nekatere družine nastanejo drugače

Nekateri odhodi bolijo drugače. Ne zato, ker bi izgubil osebo, ampak zato, ker veš, da ga moraš spustiti.

Ko je Mohamed počasi okreval, sem si prvič po dolgih tednih dovolila zares zadihati. Ni bilo več treba šteti vsakega njegovega vdiha, nadzirati kisika v krvi in vse ostalo. Ni bilo več treba ob vsakem kašlju pomisliti na najhujše. Ni bilo več treba živeti od pregleda do pregleda.

Še vedno je potreboval zdravila. Še vedno sva se vračala k dr. Paulinhu.  Še vedno je bila pred njim dolga pot do končnega okrevanja.

Ampak živel je. In po vsem, kar smo skupaj preživeli, je bilo to največje darilo. Življenje pa je med tem poskrbelo, da pripravi še en čudež. Drugačen čudež. Takšen, ki ga ne more predpisati noben zdravnik. Takšen, ki ga ne moreš kupiti v lekarni. Takšen, ki ga lahko podari samo ljubezen.

In tako je prišel dan, ko sem izvedela, da se za Mohameda zanimata dva človeka. Dva bodoča starša. Dva človeka, ki nista videla samo njegove bolezni. Nista videla kisikovih mask. Infuzij. Podhranjenosti.  Diagnoz. Nista videla dečka, za katerega so mnogi dvomili, da bo sploh preživel.

Videla sta sina.

Ja, priznam – vsaka takšna novica me za trenutek ustavi in kar malo prizemlji. Prebudi obojne občutke – neizmerno srečo, hvaležnost … pa tudi bolečino. Slovesa so vedno težka in ne, še vedno se jih nisem naučila sprejemat. A počasi začenjaš razumeti  svojo nenavadno vlogo.  

Ko v nekoga vložiš srce. Vsak dan ga nosiš po bolnišnicah. Trepetaš ob njegovi posteljici. Se vmes spremeniš v vso zdravstveno osebje. Z njim jokaš. Z njim praznuješ prve nasmehe.

Potem pa pride trenutek, ko ga moraš objeti…

…in spustiti.

In to v občutkih sreče, ker ga imaš dovolj rad, da mu privoščiš življenje, ki si ga zasluži. To je ena najtežjih in hkrati najlepših lekcij življenja.

Kmalu zatem sem spoznala Flavio. Mohamedovo bodočo mamico. In njenega moža, Simona.

Še danes težko opišem tisti prvi občutek. Ko spoznaš popolnoma tuje ljudi, ob katerih pa imaš v prvih sekundah občutek, kot da jih poznaš že vse življenje? Točno takšen občutek sem imela. Po nekaj minutah pogovora sem pozabila, da smo se pravzaprav šele spoznali. Med nami se je ustvarila vez, za katero sedaj z gotovostjo trdim, da bo trajala. Ja, nekatere vezi nastanejo brez razlage. Preprosto jih začutiš.

Naslednje dni smo večino časa preživeli skupaj. V sirotišnici. Flavia mi je ogromno pomagala pri negi ostalih dojenčkov, Simone pa se je večkrat spremenil v profesionalnega nogometaša skupaj z mojimi fanti.

Kasneje, smo čas preživeli tudi izven sten sirotišnice. Raziskovali Gambijo. Preizkušali hrano. Delili misli. Strah. Solze. In smeh. Oh, veliko smeha.

Opazovala sem ju, kako gledata Mohameda. S toliko nežnosti. S toliko potrpežljivosti. S toliko ljubezni. Ni bilo treba veliko besed. Njuni pogledi so povedali vse. Takrat sem vedela, da je naš mali Mohamed našel dom. Pred njim je novo življenje. Nov začetek.

In ob vsem tem, mislim, da je bilo najlepše opazovati še nekaj drugega.

Flavia ni prišla samo po Mohameda. Ko je bil Mohamed v mojem naročju, je v svoje vzela drugega dojenčka. Ko sem jaz hranila enega otroka, je ona nahranila drugega. Pomagala je previjati. Cartljala je jokajoče dojenčke. Se igrala z njimi. Objela vse.

Takrat sem si mislila: »Ja. To je to. To je človek, ki razume, da ljubezen nikoli ni omejena samo na enega otroka.« In prav zaradi tega sem bila še toliko bolj mirna. Ker zanimivo, kako zaščitniški lahko postaneš do otrok, ko si enkrat toliko časa z njimi.

Vem, da sem tiste dni govorila tudi z nekaj drugimi v sirotišnici. Vodji sirotišnice sem povedala, da sem mirna. Ker sem vedela, da Mohamed ne odhaja samo v hišo. Odhaja domov.

Po vseh pravno – formalnih zadevah (o samem postopku posvojitve, bomo s Flavio in Simonom pripravili prav posebno objavo), je prišel tudi dan, ko je Mohamed odšel domov.

To so dnevi, ki ostanejo.

Objela sem ga. Malo močneje. Malo dlje. Kot da bi želela v tisti objem stisniti vse. Vse vožnje do bolnišnice. Vse neprespane noči. Vse infuzije. Ves strah. Veselje ob prvem nasmehu. Vso hvaležnost, ker je sploh še tukaj.

Objem, v katerem je bil ujet slap mojih solz. Potem sem ga predala v naročje njegovih staršev. In čeprav sem čutila cmok v grlu, da sploh nisem mogla govorit, sem bila mirna. Prav posebno mirna. Ker sem vedela, da ga ne izgubljam. Samo predajam ga ljudem, ki ga bodo ljubili do konca življenja.

Mislim, da je to najlepši občutek, ki ga lahko doživiš. Ko otroka, za katerega si nekoč trepetal, vidiš odhajati proti življenju. Ne stran od sebe. Ampak proti svoji novi, lepi, svetli prihodnosti.

Dan pred mojim odhodom iz Gambije sta me Flavia in Simone povabila na večerjo. Sedeli smo skupaj. Smejali smo se. Obujali vse tiste neverjetne trenutke, ki smo jih doživeli v zadnjih tednih. Govora ni bilo več samo o boleznih. Ali pregledih. Ali zdravilih.

Prvič smo govorili o prihodnosti. O vrtcu. O prvih besedah. O rojstnih dnevih. O tem, kakšen fant bo nekoč postal. Ko danes pomislim na tisti večer, se mi zdi skoraj neverjetno. Še nekaj tednov prej smo se bali, ali bo sploh dočakal jutri.

Zdaj pa smo govorili o letih, ki prihajajo. To je življenje.

Včasih se spremeni hitreje, kot si sploh upamo verjeti. Preden smo se poslovili, sta me objela. Vsi trije smo bili v solzah, Mohamed pa se je smehljal kot najsrečnejši otrok sveta. Kar je tudi v tistem trenutku postal.

Rekla sta samo: »Hvala. Vedno boš del naše družine in vedno bova poskrbela, da Mohamed ve, kdo si.« V resnici pa sem bila jaz tista, ki bi se morala zahvaliti njima. Ker sta Mohamedu podarila novo življenje.

Dom. Mamo. Očeta. Občutek, da nekam pripada.

Ko sem se vmees vrnila v Slovenijo, sem velikokrat pomislila nanj. Spraševala sem se, kako je. Ali še vedno tako obožuje vse kar je povezano z avtomobili.  Ali se še vedno smeji na ves glas. Ali že teka. Ali ponoči mirno spi. Vez s Flavio in Simonom je ostala – ves čas smo si pošiljali sporočila, posnetke, se obveščali o vseh pomembnih trenutkih.

Potem pa je prišel božič. Med številnimi sporočili tistega dne je bilo tudi eno posebno. Odprla sem fotografijo. Na njej je bil Mohamed. Sedel je pod božično smrekico. Okoli njega darila.

Na obrazu pa tisti njegov velik, iskren nasmeh. Dolgo sem samo gledala to fotografijo. In jokala kot dež. Ne od žalosti. Od sreče. Od neizmernega ponosa – nanj, na Flavio in Simona. Ker nisem videla samo nasmejanega otroka. Videla sem vse, česar na fotografiji ni bilo.

Kisikovo masko. Infuzije. Bolnišnično posteljo. Tisto sobo, kjer sva z Liu sedeli in se spraševali, ali bo zmogel. Vse tiste vožnje. Vso bolečino.

In potem…

Ta nasmeh. Ena sama fotografija je povedala več kot tisoč besed. Povedala je, da je bilo vredno. In s to fotografijo so bili izbrisani vsi tisti spomini. Najlepše pri vsem pa je, da se naša zgodba tam ni končala. Ostali smo povezani. “You’ll always be an important part of our family.” Vedno boš pomemben del naše družine. Prosim, vedno se nam javi, ko boš v Sloveniji. Ne vem, kolikokrat sem ta stavek že prebrala.

Vem pa, da me skoraj vsakič spravi do solz. Ker mi pove nekaj zelo pomembnega.

Da pomoč ni samo trenutek. Ni samo zdravljenje. Ni samo rešeno življenje. Prava pomoč je odnos. Vez. Nekaj, kar ostane tudi takrat, ko med ljudmi ležijo stotine ali tisoči kilometrov.

In tako sem zadnja dva dni preživela v Bologni. Skupaj z njimi.

A če se vrnem nekaj dni nazaj – še preden sem  se odpravila proti Italiji – je bilo v meni vse prej kot mirno. Srce mi je razbijalo malo drugače kot običajno. Pred mano je bilo srečanje po dolgih osmih mesecih, ko ga bom spet videla – Mohameda.

Dolgo sem izbirala igračko zanj. Vem, da igrača ni najpomembnejša stvar na svetu. Sploh ne po vsem, kar smo skupaj preživeli. Pa vendar sem stala med policami in razmišljala, kaj bi ga najbolj razveselilo. Seveda nekaj z avtomobili.

Ker nekatere stvari se očitno nikoli ne spremenijo.

Še danes se spomnim tistega majhnega, bolnega fantka, ki je komaj dihal, a bi, če bi mu dovolili, pri nekaj mesecih starosti najraje sedel za volan avtomobila.

Tokrat sem potovala po nekaj čisto drugega. Po objem. Po objem dečka, ob katerem sem pred enim letom trepetala, ali bo dočakal jutri, danes pa sem vedela, da me nekje v Italiji čaka v svojem domu.

S svojo mamico. S svojim očkom. S svojo sobico. S svojimi avtomobilčki. Oziroma, s celim voznim parkom.

In morda se sliši nenavadno, toda dlje kot sem se vozila proti Bologni, bolj sem razmišljala o tem, koliko življenja se lahko zgodi v enem samem letu. Pred enim letom smo šteli njegove vdihe. Danes sem štela kilometre do njega. In potem sem ga zagledala. No, vse tri. Ne vem, če obstajajo besede za trenutek, ko po osmih mesecih ponovno zagledaš otroka, ki si ga nekoč držal v naročju in potiho prosil življenje, naj ga ne vzame.

Mislim, da jih ni. Spomnim se samo njega. Njegovega obraza. In objema. Tistega objema, v katerem človek za nekaj trenutkov pozabi na vse, kar je bilo vmes. Na osem mesecev. Na kilometre. Na Gambijo. Na Italijo.

Na bolnišnice. Na vse tiste trenutke, ko nisi vedel, kako se bo zgodba končala. Samo stisneš se. In potem še malo močneje. In nenadoma se vsi koščki srca postavijo nazaj na pravo mesto. Moj obisk je bil kratek. A tako zelo poseben. Dragocen.

Prepojen z objemi, solzami, hvaležnostjo, spomini in načrti. In seveda z avtomobilčki. Veliko avtomobilčki. Ker je avtomobilizem očitno ostal velika ljubezen našega gospodiča. Le da danes avtomobilčkov ne opazuje več iz mojega naročja pred sirotišnico. Danes jih vozi po tleh svojega doma.

Mohamed je namreč z novim življenjem dobil tudi novo ime.

Danes je Peter.

Pri še ne dveh letih razume italijansko. In pove že toliko stvari, da sem ga včasih samo gledala in se smejala, čeprav nisem imela pojma, kaj mi razlaga. Sam poje celo otroško pico. Teka. Skače. Pleza. Preizkuša meje – oh ja, kolikokrat smo mu v hecu rekli »lani sem se borila za tvoje življenje, ti pa ga zdaj testiraš s svojimi adrenalinskimi podvigi«.

Se smeji od jutra do večera. Ima svojo sobico. Svoje igrače. Svoje male navade. Svoje ljudi. In še vedno se najmehkeje stisne v objem.

Tako zelo, da sem se večkrat vprašala, kako je mogoče, da lahko tako majhen človek v enem samem objemu prebudi toliko spominov. Ker jaz v njem še vedno za trenutek vidim tistega Mohameda. Tistega drobnega fantka, priklopljenega na kisik. Potem pa dvignem pogled in pred sabo zagledam Petra.

Dečka, ki teka po Bologni. In to sta pravzaprav dve popolnoma različni podobi istega otroka.

Med njima pa je eno leto. In cela večnost.

Flavia in Simone ga poznata do zadnje malenkosti. Vesta, kaj ima rad. Kaj ga razjezi. Kako ga potolažiti. Kdaj je utrujen. Kaj bo jedel in česa ne bo. Poznata njegov smeh in njegove muhe. Zanju ni Mohamed iz sirotišnice. Ni kritično bolan otrok. Ni zgodba, ob kateri ljudje obstanejo. Je njun sin.

Peter.

In mislim, da je prav to tisto, kar me je v teh dveh dneh največkrat zadelo naravnost v srce.

Ker sem ga pred enim letom gledala in si zanj želela samo eno – da preživi. Nisem si upala razmišljati tako daleč. Nisem si upala predstavljati njegove sobice. Njegove mamice. Očka. Otroške pice. Avtomobilčkov po tleh. Italijanskih besed. Nekoga, ki ga zvečer pokrije. Nekoga, ki ve, kako ga potolažiti. Nekoga, ki bo tam tudi jutri. In pojutrišnjem. In čez deset let.

Takrat sem prosila samo za naslednji vdih. Življenje pa mu je podarilo celo prihodnost. In nekje med vsemi temi trenutki smo naredili še nekaj, kar smo si vsi zelo želeli.

Poklicali smo našega superheroja v beli halji. Dr. Paulinha.

Človeka, ki je pred enim letom gledal istega otroka kot jaz. Ki je vedel, kako blizu roba je. Ki se je skupaj z nami boril zanj in tolikokrat naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi Mohamed dobil še eno možnost. Stali smo sredi Bologne.

Na eni strani telefona Paulinho. Na drugi mi. In vmes otrok, zaradi katerega smo se sploh poznali.

Ko ga je Paulinho zagledal, je zajokal. Od sreče. In seveda smo v naslednjem trenutku jokali vsi.

No …

skoraj vsi.

Mohamed oziroma Peter je imel pomembnejše opravke. Čofotal je po fontani. Medtem ko smo odrasli stali sredi Bologne s solzami v očeh in razmišljali o tem, kaj vse smo skupaj preživeli, je on brez najmanjše skrbi raziskoval vodo. In se važil, kako premočen je.

In če dobro pomislim, si lepšega prizora sploh ne bi mogla želeti.

Ker otrok, za katerega smo nekoč trepetali, ali bo preživel noč, danes nima pojma, zakaj odrasli okoli njega jokajo. On se samo igra. Tako, kot se otrok mora. Paulinho pa mi je takrat povedal še nekaj. Da je ponosen name. Na mojo borbo. Na to, da nisem odnehala.

In iskreno, ne vem, zakaj so me prav te besede tako zlomile.

Morda zato, ker jih je izrekel človek, ki je videl vse. Ne samo konca. Videl je začetek. Videl je strah. Kaos. Nemoč. Tiste dneve, ko nismo vedeli, kaj bo prinesla naslednja ura. Videl je, kako zelo smo se borili za tega otroka.

In ko ti človek, ki je stal ob tebi v nekaterih najtežjih trenutkih, leto dni pozneje reče, da je ponosen nate … se nekaj v tebi preprosto zlomi.

Na lep način. In spet jokaš. Res se včasih vprašam, od kod toliko solz v mojem telesu.

Ampak zadnja dva dni jih je bilo ogromno. Solz sreče. Hvaležnosti. Olajšanja. Spominov. Tiste vrste solz, ki pridejo, ko pred sabo končno vidiš odgovor na vprašanje, ki si si ga nekoč neštetokrat zastavil: Je bilo vredno? Ja. Bilo je.

Vredno vseh neprespanih noči. Vseh voženj med sirotišnico, ambulanto in bolnišnico. Vseh trenutkov, ko sem se počutila tako zelo majhno v sistemu, ki ga skoraj ni bilo. Vseh dvomov. Vseh strahov. Vseh solz.

Vseh bitk, ki sem jih morala najprej zmagati sama s seboj.

Ker potem nekega dne prideš v Bologno. In pred tabo teka otrok, ki bi ga skoraj izgubili. Če me kdo vpraša, kako je videti srečen konec … mislim, da je videti natanko tako. A Bologna mi je dala še nekaj. Nekaj, česar pred enim letom zagotovo nisem pričakovala.

Še eno družino. Lani smo bili popolni neznanci. Flavia, Simone in jaz smo bili ljudje iz različnih držav, z različnimi življenji, ki jih je skupaj pripeljal en majhen deček.

Danes?

Danes smo družina.

Ves čas smo se šalili, da Flavia in Simone s posvojitvijo Mohameda očitno nista dobila samo njega. Da sem prišla zraven v paketu tudi jaz.

Po teh dveh dneh pa nisem več povsem prepričana, da je to samo šala. Ker obstajajo ljudje, s katerimi preživiš leta, pa nikoli zares ne pridejo blizu.

In obstajajo ljudje, s katerimi te življenje poveže v nekaj trenutkih, ki so tako močni, da kilometri kasneje nimajo več nobenega pomena. So vezi, ki se spletejo počasi. In so vezi, za katere že v prvem trenutku veš, da jih čas, kilometri in leta ne bodo mogli razvezati.

Flavia in Simone bosta vedno del mene. Po teh dveh dneh pa vem tudi nekaj drugega. Tudi jaz bom vedno del njiju. Del njih. In če je Mohamed dobil najboljšo možno družino, sem morda jaz ob vsem tem dobila nekaj, česar sploh nisem iskala.

Še eno svojo.

Zato smo sklenili dogovor. Lani smo ob njegovem odhodu iz sirotišnice naredili fotografijo. Letos smo jo ponovili. Na isti način. V istem objemu. Le da je med obema fotografijama eno leto življenja. In od zdaj naprej bomo naredili novo vsako leto.

Dokler naju tale naš gospodič nekega dne ne preraste.

In iskreno?

Komaj čakam, da naju. Ker bo to pomenilo, da raste. Da živi. Da se njegova zgodba nadaljuje. In morda je prav to najlepša stvar, ki jo lahko človek odnese iz takšne zgodbe.

Ne občutka, da je nekoga rešil. Ampak privilegij, da je lahko bil tam. Da je lahko za trenutek držal majhno roko, ko je bilo težko. Da je ostal, ko je bilo strašljivo. Morda je prav to najlepši konec Mohamedove zgodbe iz sirotišnice. Da pravzaprav sploh nima konca.

Ima nadaljevanje.

Nekje v Italiji. V svoji sobici. Med avtomobilčki. V naročju mamice in očka. In nekje vmes si meni podaril še nekaj, česar nisem pričakovala. In če me bo kdo vprašal, ali je bilo vredno vseh bitk, vseh solz in vseh strahov, bo odgovor vedno isti.

Dragi Mohamed. Dragi Peter.

Bilo je vredno.

Čisto vsega.