Pismo #11 – Še en vdih

Če sva z Liu še tistega lanskega 20. avgusta mislili, da je Samsan edini tako kritično bolan dojenček v sirotišnici, sva že naslednje jutro ugotovili, da se motiva.

Takrat še nisva vedeli, da je bil Samsan šele začetek. Kot da bi se čez noč odprla Pandorina skrinjica. In midve sva bili vse bolj podobni »Don Kihotu v boju z mlini na veter«.

Do tistega trenutka sem verjela, da smo doživeli najhujše. Potem pa je prišlo naslednje jutro.

Ko sva odprli vrata sobe v sirotišnici, je bilo vse drugače.

V zraku ni bilo običajnega otroškega čebljanja. Ni bilo nagajivih pogledov, drobnih rokic, ki bi segale proti meni. Tudi joka skoraj ni bilo. Samo tisti težki, naporni zvoki dihanja, ki jih človek ne pozabi nikoli več.

Pred nama so ležali trije novi dojenčki. Vsak od njih je bil zgodba zase. Vsak od njih je bil bitka zase.

Temperatura čez 39 stopinj. Oči brez iskrice. Majhna telesca, ki jih je vročina skoraj povsem izčrpala.

In dihanje…

Tega ne znam opisati drugače, kot da je zvenelo, kot bi poslušal star, razmajan traktor, ki se vsak trenutek ustavlja. Vsak vdih je bil napor. Vsak izdih olajšanje. Vsak nov vdih pa nova zmaga. Nikoli si nisem predstavljala, da lahko nekaj mesecev star otrok diha s takšno težavo.

Takrat se prvič zares zaveš, kako glasno zna biti tišina. Ker med temi težkimi vdihi nihče več ne govori. Samo gledaš. In upaš.

Kasneje sem veliko razmišljala, kako hitro se tam bolezni širijo.

Deževna doba prinese vlago. Vlaga prinese okužbe. Okužbe pa med otroke, ki živijo skupaj, potujejo neverjetno hitro. Ko si deliš kinderpet, ker ga nima vsak svojega. Ko oblačila krožijo od enega do drugega. Ko steklenička ni vedno samo tvoja. Ko nimaš možnosti, da bi otroka ob prvem kašlju odpeljal k zdravniku.

Takrat zelo hitro razumeš, kako malo je včasih potrebno, da otrok postane življenjsko ogrožen. Nihče si tega ne želi. Ampak včasih izbire preprosto ni. Pogledali sva se. Mislim, da niti ena od naju ni izrekla niti ene same besede. Niso bile potrebne. Obe sva vedeli, kaj morava narediti.

Najprej sva jih uredili. Preoblekli. Previli. Vsakega posebej nežno očistili. Poskušali nahraniti. Čeprav so pojedli komaj nekaj požirkov. Spomnim se, kako sem Mohamedu ponujala stekleničko. Počasi. Milimeter za milimetrom. Kot da bi ga prosila, naj naredi še en požirek. Še enega. Samo še tega.

Ker sem vedela, da njegovo telo potrebuje moč. On pa je bil že tako utrujen. Včasih pozabimo, kako naporno je biti bolan. Kaj šele tako majhen. Kaj šele takrat, ko tvoje telo nima skoraj nobene zaloge energije. Ko sva končali, sva vedeli samo eno. Ne morejo ostati tukaj. Ne danes. Ne v takem stanju. Nekaj minut kasneje sva bila že na poti.

V avtu sem Mohameda držala v naročju. Bil je tako lahek. Prelahek. Njegova glavica je počivala ob moji roki. Občasno je odprl oči. Kot da bi želel preveriti, ali sem še tam. Potem jih je spet zaprl. Celotna pot se mi je zdela neskončna. Ne zato, ker bi bila dolga. Ampak zato, ker sem se bala vsake naslednje minute. Takrat jih namreč začneš šteti drugače. Ne po kilometrih. Ne po urah.

Ampak po vdihih. Po vsakem vdihu posebej.

Ko danes pomislim na tiste vožnje do bolnišnice, se skoraj ne spomnim cest. Ne spomnim se ljudi. Ne spomnim se hiš. Spomnim se samo otrok v naročju. In tistega tihega vprašanja, ki sem ga ponavljala sama pri sebi. »Samo zdrživa še do zdravnika.« Takrat še nisem vedela, kako zelo pomemben človek bo postal naš kubanski zdravnik, dr. Paulinho.

Vedela sem samo to, da mu popolnoma zaupam. Da bo naredil vse, kar je v njegovi moči. Danes vem, da brez njega skoraj zagotovo ne bi bilo večine zgodb, ki jih danes pišem.

Ne bi bilo Samsana. Ne bi bilo Mohameda. Ne bi bilo Yassin.

In ne bi bilo še številnih drugih otrok, ki danes veselo tekajo po dvorišču. Pa čeprav je tudi sam vsak dan delal v razmerah, ki si jih marsikdo težko predstavlja. Premalo zdravil. Premalo opreme. Premalo ljudi.

Preveč otrok. Ne katerih koli. Sirotišniških otrok. Ti niso obravnavani enako.

Preveč bolečine. Preveč odločitev, pri katerih je bilo treba v nekaj sekundah izbirati med življenjem in smrtjo.

O njem bom nekoč napisala posebno pismo. Ker si ga zasluži. Današnje pa pripada nekomu drugemu. Mojemu Mohamedu.

Ko sva stopila skozi vrata ambulante, je dr. Paulinho Mohameda pogledal samo za nekaj sekund.

Ni potreboval dolgih pregledov. Ni potreboval veliko besed. Pogledal je njega. Potem mene. In tiho rekel stavek, ki mi še danes odzvanja v glavi. »Ne vem, kako ta otrok sploh še diha.«

V naslednjem trenutku je vse potekalo neverjetno hitro. Kisik. Infuzije. Merjenje kisika v krvi. Poslušanje pljuč. RTG. Ja v Gambiji poteka malo drugače. Pristala sem tam – oblačili so me v ta protisevna oblačila. Jaz pa preoblačila otroke, da so lahko slikali pljučke.  Zdravila. Dr. Paulinho je pripravljal eno stvar za drugo.

V nekem trenutku so iskali žilo. Njegove drobne ročice so bile tako majhne. Tako krhke. Da so jo večkrat zgrešili. In potem… Kri. Veliko krvi. Po rjuhah. Po rokah. Po hlačah. Po tleh. Spomnim se, da sem samo stala. Nisem vedela, ali naj gledam stran. Ali naj gledam njega. Ali Liu.  Ali naj se zlomim. Ali naj ostanem močna. Samo gledala sem ga. In si ponavljala: »Zdrži še malo. Prosim. Samo še malo pa bo boljše.«

Diagnoza je bila huda pljučnica. Poleg nje še več drugih zdravstvenih težav. In skoraj samoumevno… Huda podhranjenost. To so imeli praktično vsi tisti čas.

Dr. Paulinho me je pogledal. Tokrat še bolj resno. »Brez kisika mu ne bo uspelo. In brez nujno urejene hrane tudi ne.« Takrat sem vedela. Domov danes ne gre. Njegov novi dom bodo za nekaj časa postale bolnišnične stene.

Ob Mohamedu je bil tisti dan hospitaliziran tudi Lamin. Tudi Lamin bo imel svoje pismo. Dve posteljici. Dva majhna dečka. Dojenčka.

Dve življenji, ki sta viseli na nitki.

Ker nismo vedeli, ali bo iz sirotišnice sploh lahko kdo prišel ostati ob dojenčkih – nekdo je moral biti ves čas z njima – sva se z Liu brez razmišljanja odločili, da ostaneva midve. Ni bilo pomembno, koliko časa. Pomembno je bilo samo, da ne bosta sama. Preden sva se vrnili k njima, sva skočili še v Banjul pogledat Samsana.

Še ena bolnišnica. Še en otrok. Še ena bitka. Potem pa nazaj.

K Mohamedu. In Laminu.

Dan je mineval neverjetno počasi. Bolnišnice imajo posebno lastnost. Čas v njih teče drugače. Minute so daljše. Tišje. Težje.  Ure še daljše. Vsak pogled na monitor se zdi večnost. Vsak prihod zdravnika pomeni novo upanje. Ali pa nov strah.

Sedela sva ob njunih posteljah. Enkrat sem v naročje vzela Mohameda. Potem Lamina. Potem spet Mohameda.

Kot da bi lahko samo z objemom odvzela del njune bolečine. Oba sta bila priklopljena na infuzijo. Na kisik. Oba popolnoma brez moči.

In ves čas sta jokala. Ne glasno. Ne histerično. No – občasno so bili tudi močni kriki. Ampak tisto tiho, izčrpano jokanje, ki ga otrok zmore samo še takrat, ko ga vse boli.

Mislim, da človek ne more ostati isti, ko enkrat sliši takšen jok. Ker ne joka samo otrok. Z njim joka vse okoli njega. Poskušali sva vse. Peli sva jima. Ploskali. Ju božali. Nosili po sobi. Šepetali. Držali za roke. Vsakič, ko je eden za nekaj minut zaspal, se je prebudil drugi. In začelo se je znova. V nekem trenutku sem sedela na robu postelje.

Na eni strani Mohamed. Na drugi Lamin. Nasproti mene Liu. Pogledali sva se. Nobena ni rekla nič. Nobena ni potrebovala besed. Mislim, da sva obe razmišljali isto.

Kako zelo bi si želeli njuno bolečino vzeti nase. Samo da bi lahko vsaj za nekaj minut zadihala brez bolečin. Samo da bi lahko enkrat zaspala mirno.

Takrat sva prvič zajokali. V obeh so se nabirale te solze.  Ne zato, ker bi obupali.

Ampak zato, ker na svetu obstajajo trenutki, ko ti srce preprosto poči. Ko gledaš nekaj mesecev starega otroka, ki se bori za vsak vdih. In veš, da si naredil vse. Pa še vedno ni dovolj. To je občutek nemoči, ki ga težko opišem. Mislim, da je to eden najtežjih občutkov, kar sem jih kdaj doživela.

Ker bi naredil prav vse. Dal bi leta svojega življenja. Prevzel bolezen nase. Samo da bi lahko rekel: »Zdaj bo pa mene bolelo namesto tebe.« Pa ne moreš. Lahko samo ostaneš. In upaš.

Včasih sem imela občutek, da me življenje v tistih tednih ves čas preizkuša. Kot da me vedno znova vpraša: »Koliko še zmoreš?« In čeprav sem si v mislih kdaj rekla: »Prosim, samo še tega ne.« Je življenje odgovorilo: »Še to.«

Najprej Samsan. Potem Mohamed. Potem Lamin. Potem Yassin. Naenkrat nisi več trepetal za eno življenje. Trepetal si za štiri. Za štiri najbolj ogrožena, ker seveda so vmes zboleli še starejši otroci. In je tudi njih bilo potrebno peljati na preglede.

Šele proti večeru je iz sirotišnice prišla delavka, da naju je z Liu zamenjala. Prvič po celem dnevu sva lahko odšli. Domov. Pod tuš. Spomnim se, kako nenavaden občutek je bil stopiti pod toplo vodo. Kot da se je svet za trenutek ustavil. Kot da telo prvič po celem dnevu dojame, kako zelo je utrujeno. In kot da lahko curek vode s tebe spere celo težo zadnjih dni.

Ampak utrujenost ni bila največji problem. Največji problem je bil, da glava ni znala odnehati.

Legli sva v posteljo. V sobi je bila tišina. A spanca ni bilo. Druga drugo sva gledali.  Dolgo v noč sva se pogovarjali. O Mohamedu. O Laminu. O Samsanu.

O tem, kaj naju čaka naslednje jutro. Ali bo stanje boljše. Ali bo slabše. Ali bosta sploh še oba tam, ko bova odprli vrata bolniške sobe. Mislim, da nobena od naju tisto noč ni zares zaspala. Telo je bilo doma. Srce pa je ostalo v bolnišnici.

Naslednje jutro sva bila nazaj v bolnišnici še preden se je mesto zares prebudilo. Mislim, da si nobena od naju ni upala na glas vprašati tistega, kar sva obe nosili v sebi.

Ali sta preživela noč?

Koraki po bolnišničnem hodniku so se mi zdeli neskončno dolgi. Ko enkrat doživiš, kako hitro se lahko stanje otroka poslabša, se naučiš, da si ne upaš ničesar jemati za samoumevno. Vsak nov dan je darilo. Vsak nov vdih je darilo. Vsak pogled, ki ga otrok nameni tebi, je darilo.

Ko sva odprli vrata sobe, sta bila oba še tam. Takrat sem prvič po dolgem času za nekaj sekund zares zadihala. Mohamed je spal. Mirneje kot dan prej. Njegov prsni koš se je še vedno naporno dvigal in spuščal, a nekaj je bilo drugače. Nisem znala povedati kaj. Samo začutila sem.

Kot da se njegovo telo prvič po dolgem času ne bori več popolnoma samo. Naslednji dnevi so bili polni majhnih zmag. Takšnih, ki jih človek v običajnem življenju sploh ne opazi. Nekaj desetink stopinje nižja temperatura. En požirek mleka več. Nekaj minut mirnejšega dihanja. Krajši jok. Daljši spanec. Stvari, ki jih doma skoraj ne opazimo. Tam pa so pomenile ves svet.

Potem pa…

Ravno ko sva si dovolili malo upanja… Se je stanje spet poslabšalo. Spet težko dihanje. Spet kisik. Spet strah.

Takrat sem se naučila, da zdravljenje ni ravna črta. En dan narediš dva koraka naprej. Naslednji dan tri nazaj. In vseeno moraš naslednje jutro vstati. In začeti znova. Kolikokrat sva se v tistih tednih vrnili k dr. Paulinhu? Ne vem. Velikokrat. Vsakič naju je sprejel z enakim mirom.

Pregledal Mohameda. Poslušal njegova pljuča. Spremenil terapijo. Na novo razložil, kaj moramo spremljati.

Nikoli ni obljubljal čudežev. Bil je zelo realen. Neštetokrat me je z realno sliko sesul. A hkrati je na nek način »čuval« tudi mene. Vedel je, koliko lahko prenesem.  In vedno je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. Tudi če je to pomenilo, da sem ga lahko na njegovo privat številko klicala sredi noči.

Mislim, da ljudje pogosto mislimo, da junaki nosijo ogrinjala. Pa jih ne. Včasih nosijo bel zdravniški plašč. In pod njim utrujeno srce človeka, ki se vsak dan bori za tuja življenja.

Potem pa je prišel dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. Stopila sem skozi vrata bolniške sobe. Pripravljena na še en običajen dan. Še eno menjavo plenice. Še eno hranjenje. Še eno preverjanje zdravil.

Obstala sem. Mohamed je sedel na postelji. Pred njim je stal naš angleški zdravnik. V rokah je držal stetoskop. Ne zdravnik.  Mohamed. Z obema rokama ga je stiskal, kot da je njegova največja igrača na svetu. Z njim je mahal po zraku. Ga obračal. Poskušal poslušati samega sebe. In se pri tem smejal.

Tako glasno. Tako iskreno. Tako otroško. Za trenutek sem samo stala pri vratih.

Nisem želela zmotiti tega prizora. Potem je zdravnik pogledal mene. Nasmehnil se je. In v tistem trenutku sem vedela. Ne zato, ker bi mi kdo karkoli rekel. Ampak zato, ker sem po dolgem času videla zdravnikov nasmeh. Tudi Mohamed ga je opazil. Obrnil se je proti meni. In se nasmehnil še meni. Mislim, da se mi je takrat prvič po vseh tistih tednih odvalil ogromen kamen od srca. Solze so prišle same. Nisem jih niti poskušala ustaviti.

Včasih človek joče od žalosti. Drugič od nemoči. Tisti dan pa sem jokala od olajšanja.

Ker sem pred seboj prvič po dolgem času spet videla otroka. Ne samo bolnika.

Otroka. Dr. Paulinho je prišel do mene. Pregledal še enkrat izvide. In rekel, da lahko Mohamed odide nazaj v sirotišnico. Še ne zato, ker bi bil zdrav. Do tega je bilo še daleč.

Ampak zato, ker je bil dovolj stabilen, da zdravljenje lahko nadaljuje tam. Še vedno je moral zdravila dobivati vsake tri ure. Brez izjeme. Dan in noč. To je pomenilo, da sem si nastavila budilke. Ni bilo pomembno, ali je ura dve zjutraj. Ali pet zjutraj. Ali sredi dneva. Ko je zazvonila, sem vstala. Poiskala Mohameda. Pripravila zdravila. Počakala, da jih je zaužil. Ga opazovala še nekaj minut. In šele potem sem lahko odšla.

Velikokrat me ljudje vprašajo, kaj je bilo v Gambiji najtežje. Marsikdo pričakuje odgovor, da bolezni. Ali revščina. Pa ni bilo to. Najtežje je bilo nositi odgovornost. Vedeti, da lahko en sam zamujen odmerek zdravil pomeni, da se otrok znova znajde v bolnišnici.

Ali pa…

Da tja sploh ne pride več. Zato si nisem dovolila pozabiti. Niti enkrat. Ker je bilo njegovo življenje vredno vsake prebedene ure.

Mohamed je počasi okreval. Pred njim je bilo še veliko pregledov. Veliko zdravil. Veliko poti nazaj k dr. Paulinhu.

Ampak živel je. In v tistem trenutku je bilo to dovolj. Takrat še nisem vedela, da življenje zanj pripravlja nekaj, česar si nisem upala niti sanjati. Da bo čez nekaj tednov nekdo v njem videl veliko več kot bolnega dečka. Videl bo sina.

A to je že druga zgodba.

In mislim, da si zasluži svoje pismo. Pismo, ki prihaja jutri.