V spomin tebi, dragi moj LAMIN ERIC BLESSING

Nekatere zgodbe imajo srečen konec. Nekatere pa v nas pustijo praznino, ki je čas ne zapolni.

Lamin je ena izmed njih.

Bil je eden tistih otrok, ki ti že ob prvem srečanju ukrade košček srca. Tih borec. Nežen deček. Majhna dušica z neizmerno voljo do življenja. Življenje mu že od samega začetka ni prizanašalo, pa vendar se je vedno znova boril z neverjetno močjo.

Ko smo izvedeli za njegovo zdravstveno stanje, se je začela bitka. Bitka z boleznijo, s časom, z omejenimi možnostmi in z vprašanji, na katera pogosto ni bilo odgovorov. Vsak pregled je prinesel novo upanje. Vsak majhen napredek razlog za veselje. In vsak njegov nasmeh je dajal občutek, da bomo skupaj zmogli.

Bil je poseben otrok.

Pomiril se je ob zvoku ploskanja. Ko je zajokal, smo začeli ploskati in v trenutku se je umiril. Kmalu smo vsi ploskali z njim in se ob tem skupaj smejali. Oboževal je zvok ultrazvočne naprave. Najbolj od vsega pa je potreboval nekaj zelo preprostega – toplino, bližino in občutek, da ni sam. In prav to je tudi vračal. S svojo nežnostjo, pogledom in tihim zaupanjem.

Še danes se spomnim najinega zadnjega skupnega cartanja.

Obljubila sem mu, da mu kmalu prinesem igračko. Takšno, ki bo samo njegova. Rekla sem mu, da mora do takrat ostati zdrav. Nasmehnil se mi je. In jaz sem verjela, da nama bo uspelo.

Igračko sem res kupila. Toda nikoli mu je nisem mogla podariti.

Ko sem bila v Sloveniji, sem prejela sporočilo, ki ga nihče ne želi prejeti. Vodja sirotišnice mi je napisala, da našemu Laminčku ni uspelo. Da se je boril. Da si je želel živeti. Da je njegovo malo telo naredilo vse, kar je zmoglo. A tokrat ni bilo dovolj.

Pet dni.

Pet dni nama je zmanjkalo.

Pet dni, da bi ga lahko še enkrat objela.

Pet dni, da bi mu dala tisto obljubljeno igračko.

Ko sem se vrnila v Gambijo, sem stopila v sobo in pogled mi je obstal na njegovi prazni posteljici.

Na mestu, kjer bi moral ležati.

Takrat me je za trenutek zlomilo.

Na površje so prišli vsi spomini. Vsak njegov pogled. Vsak objem. Vsak trenutek, ko smo verjeli, da bo uspelo.

Lamin je živel le osem mesecev.

Osem mesecev je veliko premalo za eno otroštvo.

Veliko premalo za vse objeme, ki bi jih moral še dobiti. Za prve korake. Prve besede. Prvi rojstni dan, ki bi ga praznoval z nasmehom.

Pa vendar je v teh osmih mesecih za sabo pustil nekaj neprecenljivega.

Naučil nas je, kako neverjetno močni so lahko otroci. Kako veliko ljubezni lahko nosi tako majhno srce. In kako dragocen je prav vsak trenutek, ki ga imamo drug z drugim.

Verjamem, da nekateri ljudje ostanejo z nami vse življenje.

Drugi pa odidejo veliko prezgodaj.

Pa vendar pustijo sled, ki je čas nikoli ne izbriše.

Lamin je eden izmed njih.

Mali moj…

Upam, da si tam nekje, kjer ni več bolečin. Da se smejiš. Da tečeš. Da imaš svojo igračko. In da veš nekaj, kar ti bom vedno znova želela povedati.

Bil si ljubljen. Zelo.

In vedno boš ostal zelo pomemben del moje zgodbe.