Pismo #23 – “The leg is gone.” Noge ni več. A naš M. živi

Zdi se, da se je teden šele začel, pa je minila že sreda. Ura je nekaj pred drugo ponoči, ko mi zapiska telefon, na katerega sem v zadnjem dnevu pogledala tisočkrat. Ja, danes je bil tisti »dan D« za našega M. Popoldan je odšel na operacijo – na amputacijo noge. Fant, ki mi je pred še niti ne dvema tednoma povedal, da ve, da ni več rešitve. Da ve, kaj ga čaka. Da bo moral umreti. Pri osemnajstih letih. In potem je prav ta fant v nekaj dneh uspel povezati toliko src v Sloveniji, na drugi strani sveta, praktično na drugi celini. Src ljudi, ki ga nikoli niso videli, nikoli slišali njegovega glasu, nikoli držali njegove roke. Pa so vseeno dovolili, da se njegova zgodba dotakne njihovih src in rekli: ne. Ta zgodba se ne sme končati tako. Ne sme se končati s piko ali klicajem, to življenje pri osemnajstih letih zasluži le vejico.

Ves dan je bil v meni prisoten nek nemir, tak, ki ga ne znaš odložiti nikamor. Lahko delaš, govoriš, rešuješ druge stvari, hodiš naokrog, ampak nekje v ozadju glave ostajajo ista vprašanja. Kako je? Bo v redu? Bo zdržal? Smo bili pravočasni? Je telo dovolj močno? Kaj če smo prišli prepozno? Kaj če se zgodi kaj med operacijo? Kaj če … In ravno ta »kaj če« je v takih trenutkih najtežji, ker veš, da ti nič ne pomaga, pa ga vseeno ne moreš utišati. Dolgo je trajalo. Nobenih informacij. Vmes sem bila na vezi z vsemi, ki so kakorkoli vključeni v to našo malo-veliko misijo. Sprašujemo, preverjamo, čakamo. Čas v takih trenutkih res teče drugače. Minute so predolge, ko veš, da se nekje daleč stran v tistem trenutku odloča o življenju nekoga, ki ti je čisto nehote, čisto potiho zlezel pod kožo.

In potem končno zapiska telefon. Pogledam. Sporočilo je njegovo.

»Kaja, leg is gone.«

Preberem enkrat. Potem še enkrat. Noge ni več. Ampak M. je.

Operacija je uspela. Vmes je sicer prišlo do nekaj zapletov. Odstraniti je bilo treba večino kosti, izgubil je tudi kar nekaj krvi in njegovo telo je moralo prestati veliko več, kot bi si pri svojih osemnajstih letih sploh smelo. Ampak je uspelo. Preživel je. Rešili smo mu življenje.

In mislim, da je šele v tistem trenutku nekaj v meni zares popustilo. Kot da je vse, kar sem zadnje dni držala skupaj z zadnjimi koščki moči, naenkrat lahko padlo na tla. Prvič zares razumem, kaj pomeni, ko ljudje rečejo, da se ti od srca odvali skala.

Vdihnem. Izdihnem.

Noge ni več. Ampak M. je. Življenje je. In v tem trenutku je to največ kar šteje..

Spet ni elektrike. Ker tako ali tako ne morem spati, sedim zunaj na terasi. Rahlo dežuje. Tema je, zrak je težek in topel, samo zvoki noči so okoli mene. In nekje med tistimi drobnimi kapljami se mi ulijejo solze. Tokrat jih niti ne poskušam ustaviti. Končno zadiham.

Morda me je šele zdaj zares zadelo, da nam je uspelo. Da je M. s tem dobil novo življenje. Morda se sliši nenavadno to zapisati ob dejstvu, da je osemnajstletni fant danes izgubil nogo, ampak noga je bila v tem trenutku cena za nekaj veliko večjega. Za življenje. Za možnost, da bo imel naslednje leto. Da bo imel naslednji rojstni dan. Da bo imel prihodnost, za katero je bil še pred nekaj dnevi prepričan, da je nima. M. je danes izgubil del svojega telesa, da bi lahko dobil nazaj nekaj, kar mu je življenje skoraj že vzelo – jutri.

In morda se tokrat prvič zares zrušim. Morda mi šele zdaj, v tej noči, nekje v Gambiji, med dežjem in še enim večerom brez elektrike, postaja jasno, kaj nam je sploh uspelo. Fant, ki je čakal na smrt, bo živel.

Seveda pa s tem njegove zgodbe še zdaleč ni konec. Pred njim so tedni in meseci okrevanja. Dnevi, ko bo moral njegovo telo najprej zaceliti rano, potem pa se bo začela neka povsem nova pot. Rehabilitacija. Fizioterapije. Učenje gibanja na drugačen način. Proteza. Vztrajnost, bolečina, ponavljanje, majhni koraki in verjetno tudi kakšen dan, ko se bo zdelo, da je vsega preveč. Telo se bo moralo naučiti živeti drugače, glava pa verjetno še nekoliko počasneje sprejeti vse, kar se je zgodilo v teh nekaj tednih.

Ampak kako neverjetno drugačen je občutek pisati o teh »prihodnjih težavah« danes. Še pred nekaj dnevi smo se pogovarjali o tem, kako preprečiti njegovo smrt. Danes govorimo o rehabilitaciji. O fizioterapijah. O protezi. O tem, kako bo nekoč spet stal, hodil in si sestavljal novo življenje. Težka pot je pred njim, brez dvoma. A prvič je to pot, ki nekam vodi. Prvič lahko govorimo o prihodnosti in ne o koncu. O nekoč morda čisto njegovi hiški, poroki, otrocih.

In o M. bo zato zagotovo prišlo še kakšno pismo. Ker se njegova zgodba ni končala z amputacijo. Ravno nasprotno. Danes se je začelo njeno naslednje poglavje.

Prijateljica mi je pred dnevi napisala nekaj, kar mi je ostalo v glavi: kako reagira človek, ki ve, da bo umrl, ko mu poveš, da bo živel?

Kako? Težko povem. Bila je nedelja in skupaj z zdravnikom sva ga obiskala takoj zjutraj, ker smo mu morali nastaviti infuzije. Kar doma. Ja, tudi to se da. Tukaj se marsikaj, za kar bi doma rekli, da ni mogoče. Človek bi mislil, da ti v nekem trenutku lahko zmanjka solz, ampak očitno to ne drži. Jokala sem že od sobotnega večera, pa vse do njegovega doma. Od sreče. Od olajšanja. Od vsega, kar se je v nekaj dneh nabralo.

Ko nas je zagledal, sem ga spet pogledala v oči in – ja, bingo – solze se kar niso hotele ustaviti. On pa ni razumel ničesar. Gledal me je nekoliko zmedeno, verjetno tudi v smislu, zakaj za vraga ta belka spet joka. Potem pa smo mu povedali. Od začetka. Povedala sem mu, kako zelo se me je dotaknil tistega prvega dne. Kako nisem mogla samo oditi in sprejeti dejstva, da bo osemnajstletni fant umrl samo zato, ker nima denarja za zdravljenje, ki obstaja. Kako smo njegovo zgodbo poslali med ljudi, daleč stran, med ljudi, ki ga ne poznajo. In potem sem končno lahko izgovorila stavek, za katerega še nekaj dni prej nisem vedela, ali ga bom sploh kdaj lahko: najnujnejši del smo pokrili.

Greš. Na zdravljenje. Čaka te operacija. Dobil boš možnost. Ne boš umrl samo zato, ker nimaš denarja. Mislim, da ne bom nikoli zares našla besed, s katerimi bi lahko opisala obraz človeka, ki se je že sprijaznil s svojo smrtjo in potem naenkrat prvič zasliši, da bo morda vendarle živel. Najprej je bila tišina. Tista posebna tišina, ko besede potrebujejo nekaj časa, da iz ušes pridejo vse do srca. Kot da si ne upa takoj verjeti. Kot da je upanje po vsem, kar je prestal, nekaj nevarnega. Nekaj, česar si ne upaš prijeti premočno, ker te je življenje že naučilo, kako zelo boli, ko ti ga vzame.

Potem so prišle solze. Njegove. Moje. Od vseh nas. In samo objela sem ga. Ker v nekaterih trenutkih besede postanejo popolnoma nepomembne. Jokali smo od sreče. Od upanja. Od olajšanja. Od vere v ljudi. Od tistega dobrega, za katerega včasih mislimo, da ga je na svetu premalo, potem pa se zgodi nekaj takega in ugotoviš, da ga je še vedno ogromno. Samo včasih potrebuje zgodbo. Obraz. Nekoga, ki reče: poglejte, tukaj je človek. In potrebuje nas.

Ja. Hoditi po svetu s srcem na dlani, je včasih tvegano. Tvegaš nove rane, brazgotine. Ampak – a je sploh smiselno, če mu več ne bi pustili čutiti?

Pokazala sem mu posnetke, ki ste mi jih nekateri poslali s sporočili zanj. Povedala sem mu, koliko ljudi je v mislih z njim, koliko ljudi spremlja njegovo zgodbo, koliko ljudi je držalo pesti zanj. In povedala sem mu, da gre že čez nekaj ur na pot. V Senegal. Na operacijo. Po svoje novo življenje.

Ne vem, če bom kdaj našla prave besede za tiste trenutke. Kako človeku, ki se je že poslovil od svoje prihodnosti, poveš, da jo vendarle ima? Kako mu razložiš, da je nekje tisoče kilometrov stran dovolj ljudi verjelo v to, da je njegovo življenje vredno rešiti? Kako mu poveš, da bo morda nekoč star trideset, štirideset ali petdeset let, če je še včeraj razmišljal o tem, da mogoče ne bo dočakal niti devetnajstega rojstnega dne?

Morda mu tega sploh ne moreš zares razložiti. Morda ga samo objameš. In si nekaj časa preprosto tam.

Drugi del prijateljičinega sporočila je bil: in kako mu to poveš ti? Kako lahko vse to sploh preneseš?

Hmm. Ne vem. Morda se v vsem tem času naučiš v takih trenutkih živeti na avtopilotu. Pač se izklopiš in začneš delati po nekakšni logiki nujnega. Kaj je treba urediti? Koga poklicati? Koliko denarja potrebujemo? Kam ga moramo spraviti? Kateri zdravnik? Katera bolnišnica? Kdo gre z njim? Kaj manjka? Kaj je še nujno?

Nujne stvari. Ena za drugo. Čustva, misli, glava – vse to nekako izklopiš. Ker če bi si dovolil v istem trenutku zares občutiti vse, kar se dogaja, morda ne bi zmogel narediti naslednjega koraka. In naslednji korak je nujno narediti. Vedno.

Nekako se zdi, da te življenje vodi. Dan za dnem. Korak za korakom. Od enega otroka do drugega. Od ene zgodbe do naslednje. Od enega problema do drugega. Včasih poskušam skriti bolečino. Včasih mi to uspe, velikokrat več ne. Včasih bi si želela malo več tiste njihove moči. Tistega nasmeha, ki ga tukaj vidiš tudi na obrazih ljudi, za katere veš, da se za njim skrivajo zgodbe, pod katerimi bi se marsikdo že zdavnaj sesul. Pa se mi zdi, da je tokrat vse skupaj še nekoliko težje.

Tokrat se Gambija res ne da. V vsej svoji lepoti in hkrati v vsej svoji surovosti. Kot da bi mi govorila: »Tokrat ti bom pokazala vse, kar znam.« Najlepše sončne zahode in najtežje noči. Najglasnejši otroški smeh in jok, ki ti ostane v ušesih še dolgo po tem, ko odideš. Ljudi, ki nimajo skoraj nič, pa ti ponudijo še polovico tega. In otroke, ki nimajo niti tistega, kar bi moralo biti najbolj samoumevno na svetu. Vodo. Hrano. Varnost. Prihodnost.

Kar je pravzaprav precej ironično, ker se po eni strani zdi, da je vsaka nova zgodba, ki jo srečam, še težja od prejšnje. Vedno znova si rečem, da huje pa verjetno res ne more biti. In življenje tukaj nekako vedno odgovori, da »o ja, pa sem lahko«. Po drugi strani pa je kontrast tistih drobnih, sr(e)čnih trenutkov tako močan, da se mi na koncu zdi, da Gambija z vsakim dnem zasede še malo več mojega srca.

In ja, danes sem bila spet pri dojenčkih. In spet ni bilo vode. V nekem trenutku se res vprašaš: pa dobro … Kolikokrat še? Kolikokrat bomo še vrteli iste mline na veter? Kolikokrat bomo pri isti bitki, istem pomanjkanju, istih vprašanjih? In potem vidiš otroka, ki liže kapljice vode s stola, ker je žejen. In v tistem trenutku nehaš razmišljati o mlinih na veter. Ker pred tabo ni več sistem. Ni statistika. Ni Afrika. Ni Gambija. Ni organizacija. Ni vprašanje, kdo bi moral nekaj urediti. Pred tabo je samo žejen otrok.

Prizor otroka, ki liže tistih nekaj kapljic s stola, mi ob tistih trenutkih, ko sem gledala otroke piti vodo iz WC-školjke in iz luže, verjetno še dolgo ne bo šel iz glave. Če sploh kdaj.

Kot tudi te male ročice dojenčkov in malčkov, ki se stegujejo iz kinderpetkov. Kričanje. Jok. Solze. Ker so preprosto žejni. Samo žejni. Ena najbolj osnovnih potreb človeškega telesa. In vode ni. Ker se s tem pač nihče zares ne ukvarja. Ker se znova in znova vračamo na isto točko – če ni sredstev, je skoraj nemogoče skrbeti za druge, ko ljudje, ki bi zanje morali skrbeti, včasih komaj poskrbijo še sami zase.

In v takih trenutkih se zelo hitro razblinijo vse velike teorije o svetu. Otrok ne potrebuje razlage, zakaj ni vode. Otrok potrebuje vodo. Seveda smo jo tudi tokrat takoj kupili in potešili žejo. Ob tem smo nabavili še dovolj hrane – tako za najmlajše kot za starejše. Ker en obrok na dan ni dovolj. Niti dva nista dovolj. Ne za normalen razvoj otroka, ne za malčka, ne za dojenčka, ne za novorojenčka. Njihova telesa ne vedo, da »ni sredstev«. Njihovi želodčki ne razumejo proračunov. Njihovi možgani ne morejo prestaviti razvoja na čas, ko bo finančno stanje boljše. Otrok raste zdaj. In potrebuje hrano zdaj. Na temo hrane zato pride še kakšno pismo v prihodnje, ker so nekatere stvari prevelike, da bi jih stlačila v le nekaj odstavkov. In ker si želim, da se čisto vsak pri sebi zave, kako zelo veliko razlogov za hvaležnost lahko najdemo.

Hkrati se bliža začetek šolskega leta. Animata je prvič stopila do mene s to temo in mi pokazala svojo uniformo. Strgano. Tako preprosta stvar. Uniforma. Pa toliko pove. Pustimo ob strani dejstvo, da v tem trenutku sploh še ne vemo, kje bo nadaljevala svoje izobraževanje. Tukaj ga namreč ne more več, ker je prišla do zadnjega razreda, ki ga šola ima, nadaljnji razred bo omogočen šele v naslednjem letu. Hja – ni sredstev, ni možnosti razvoja. In tako ima šola pač le štiri razrede. Peti pride. Če bo po sreči, naslednje leto. In potem ostane tisto veliko vprašanje: kaj zdaj? Kaj narediš, ko otrok želi naprej, pa sistem nima več naslednje stopnice? Ko sposobnost obstaja. Ko želja obstaja. Ko otrok obstaja. Manjka pa denar, možnost in priložnost.

Včasih je meja med tem, ali bo neka deklica nekoč lahko živela drugačno življenje ali pa bo postala še ena izmed tistih zgodb, o katerih nihče ne govori, boleče majhna. Morda samo ena šolnina. Ena uniforma. Nekaj zvezkov. Ena odločitev odraslih, da njena prihodnost šteje. Tudi učitelji in ravnatelj v šoli ob sirotišnici mi govorijo, kako zelo na tesno jim gre. Kako bi si želeli samo to, da bi lahko poskrbeli, da ima vsak učenec vsaj en svoj zvezek in en svoj svinčnik. Ne tablice. Ne računalnika. Ne interaktivne table. Samo svoj zvezek in svoj svinčnik. Tesno je povsod. Tudi o tem bom gotovo še pisala v prihodnje.

Potem so tukaj še vse ostale zgodbe. Toliko jih je, da včasih v resnici zmanjka ur v dnevu, da bi lahko vse uredila. Zato kakšno pismo pride nekoliko pozneje. Kakšna zgodba mora malo počakati. Ker preden jo lahko napišem, jo je treba najprej sprocesirati. In ja – veliko zgodb, je izjemno težkih. In predvsem zato, ker je pred pisanjem treba urediti tisto, kar je nujno. Najprej voda. Najprej hrana. Najprej zdravnik. Najprej otrok. Pisma lahko počakajo. Otroci ne morejo.

Ja, zdi se mi, da je tokrat res to tista real Gambija. Brez filtrov. Brez razglednic. Brez lepih klišejev o Afriki, ki vedno pleše, poje in se smeji. Kako je? Težko. Jebeno težko. Včasih tako težko, da se zvečer sprašuješ, koliko vsega lahko človek sploh spravi vase, preden nekje poči. In vendar je v vsem tem nekaj neverjetno lepega.

Ne lepega zato, ker bi bilo trpljenje lepo. Nikoli ni. Ne lepega zato, ker bi bilo pomanjkanje nekaj, kar bi bilo treba romantizirati. V otroku, ki s stola liže kapljice vode, ni nič romantičnega. V osemnajstletniku, ki se sprijazni s smrtjo, ker nima denarja za zdravljenje, ni nobene lepote. V deklici, ki ne ve, ali bo lahko nadaljevala šolo, ni nič eksotičnega.

To so krivice. In zelo bolijo.

Lepota je drugje. Lepota je v tem, kar se zgodi kljub vsemu temu.

Lepo je, ko se zaradi enega neznanega osemnajstletnega fanta povežejo ljudje na drugi strani sveta. Ko nekdo nakaže pet evrov in napiše, da več trenutno ne more, ampak želi pomagati. Ko nekdo pošlje sporočilo za fanta, ki ga nikoli ni srečal. Ko zdravnik vstane in pride. Ko nekdo kupi vodo. Ko otrok dobi hrano. Ko se nekdo odloči, da bo poskusil najti način, da bi Animata lahko šla naprej v šolo.

Lepota je v trenutku, ko človek pogleda drugega človeka in ob tem ostane preprosto to kar je – Človek. Ko odpre svoje srce. Ko spusti človeka vanj. Pristno, iskreno. Brez pričakovanj.

Morda je prav to tisto, kar mi Gambija tokrat kaže bolj kot kadarkoli prej. Da je lahko svet v istem trenutku strašno krut in neskončno lep. Da te lahko življenje v enem dnevu popolnoma zlomi in ti še isti dan ponovno vrne vero v ljudi. Da te lahko življenje velikokrat postavi pred dejstvo, da včasih ne moremo popraviti sistema. Ne moremo rešiti vseh otrok. Ne moremo napolniti vseh praznih krožnikov, zagotoviti vode za vedno, plačati vseh šolnin in pozdraviti vseh bolezni. In ta nemoč boli. Prekleto boli. Oh, ko bi le imela tisto čarobno palčko …

Ampak morda vprašanje nikoli ni bilo, ali lahko rešimo vse. Morda je vprašanje samo, ali bomo pomagali tistemu enemu, ki je danes pred nami. Ne glede na to, na katerem koncu sveta je.

Danes je bil pred nami M. Pred manj kot dvema tednoma mi je povedal, da bo umrl. Nocoj, nekaj pred drugo uro zjutraj, mi je napisal: »Kaja, leg is gone.« Noge ni več. On pa je. In nekje v tej eni sami povedi je skrita vsa teža zadnjih dni. Ves strah. Vse čakanje. Vse solze. Vsi telefonski klici. Vsa nakazila. Vsa sporočila. Vsi ljudje. Vsa tista majhna dejanja nekoga, ki si je rekel: pomagal bom.

Nocoj nekje v Senegalu spi osemnajstletni fant brez ene noge. Ampak spi. Živ. Pred njim niso lahki dnevi. Pred njim so tedni in meseci okrevanja, rehabilitacije, fizioterapij in potem pot do proteze. Pred njim je učenje življenja na novo. Verjetno bodo prišli dnevi, ko ga bo bolelo. Dnevi, ko bo jezen. Dnevi, ko se bo spraševal, zakaj ravno on. In potem bodo prišli tudi dnevi prvih novih korakov. Prvih malih zmag. Trenutkov, za katere si danes še niti ne upamo predstavljati, kako zelo veliko bodo pomenili. Ampak zdaj vem, da ima nekaj, česar prej ni imel. Ima nov jutri. Ima novo priložnost. Ima čas. Ima življenje.

In o njem bo zato zagotovo še kakšno pismo. Ker danes nismo prišli do konca njegove zgodbe. Prišli smo samo do trenutka, ko je postalo mogoče, da jo bo sploh lahko pisal naprej.

Morda je to pravzaprav tisto, kar potrebujem vedeti nocoj. Tukaj še vedno rahlo dežuje. Elektrike še vedno ni. Gambija je še vedno enako neizprosna, kot je bila včeraj. Jutri bodo najverjetneje spet novi problemi, novi otroci, nove stvari, ki jih bo treba reševati. Kakšno novo zgodbo, ki je danes še sploh ne poznam.

Ampak nocoj je za nekaj trenutkov dovolj. Nocoj vem nekaj drugega.

In danes, nekje v Senegalu diha fant, ki je bil še pred manj kot dvema tednoma prepričan, da bo umrl.

Diha.

In ima jutri.

Morda je življenje v resnici velikokrat prav to. Ne velike zmage, ne popolne rešitve in ne svet, ki ga lahko čudežno popravimo čez noč. Včasih je samo en človek, ki drugemu pomaga priti do naslednjega jutra. En otrok, ki končno dobi kozarec vode. Ena deklica, ki morda vendarle dobi možnost nadaljevati šolo. En osemnajstletni fant, ki bo nekoč morda stal na protezi in se spomnil časa, ko je mislil, da ne bo nikoli več stal nikjer.

In morda se ravno zato kljub vsem prizorom, ki jih ne bom nikoli pozabila, kljub otroškim ročicam, ki prosijo za vodo, praznim krožnikom, strgani uniformi in vsem vprašanjem brez odgovorov, še vedno ne znam in ne želim nehati verjeti v ljudi. V dobro.  Ne zato, ker bi bili vsi dobri. Ne zato, ker bi svet vedno ravnal pravično. Tukaj se vsak dan znova prepričam, da ne. Ampak zato, ker čisto vsakič znova srečam nekoga, ki se odloči, da ne bo pogledal stran.

In mogoče je v tem vsa poanta.

Ne moremo rešiti vseh.

Ne moremo popraviti vsega.

Ne moremo nositi vse bolečine tega sveta na svojih ramenih.

Lahko pa se ustavimo ob enem človeku in mu za trenutek pomagamo nositi njegovo.

In včasih je prav ta trenutek dovolj, da se življenje obrne v popolnoma drugo smer.

Pred nekaj dnevi je M. gledal proti koncu. Danes ima pred sabo mesece težke poti. In kako zelo lepo je, da se lahko prvič veselimo celo težke poti. Ker pot pomeni, da se premikaš. Da obstaja naprej. Da obstajajo koraki, četudi bodo njegovi odslej nekoliko drugačni.

Morda zato danes Gambije ne znam opisati samo kot težke. Čeprav je. Jebeno težka. Ne znam je opisati niti samo kot lepe. Ker bi bilo to preveč preprosto. Je oboje hkrati. Je kraj, ki ti lahko v enem dnevu pokaže otroka, ki liže kapljice vode s stola, in človeka, ki je dobil življenje nazaj. Kraj, ki ti vzame spanec, te razjezi, sesuje in včasih tako zelo zaboli, da bi najraje vse skupaj odložil.

Potem pa pride sporočilo.

»Kaja, leg is gone.«

In nenadoma razumeš, da lahko v treh besedah obstajata hkrati izguba in začetek.

Noge ni več.

Ampak M. je.

In danes je to dovolj.

Jutri bomo naredili naslednji korak.

In potem naslednjega.

Ker mogoče na koncu sploh ne gre za to, koliko sveta nam uspe spremeniti. Mogoče gre samo za to, da je čisto vsak od nas, lahko tisti svetilnik, tista lučka v življenju nekoga.  

Ja, Gambija me vsakič znova (z)lomi. A potem mi, ravno skozi vse te razpoke, vedno znova pokaže, da svetloba na koncu vendarle najde svojo pot.

In nocoj, nekje med Gambijo, Senegalom in Slovenijo, ima en osemnajstletni fant spet prihodnost.

Za danes je to več kot dovolj.