Pismo #24 – Kam pripadaš, če si otrok “sirotišnice”?

Včasih se najpomembnejše zgodbe ne začnejo tam, kjer jih ponavadi iščemo ali morda celo pričakujemo, da jih bomo našli.

Ne v sirotišnici. Ne ob otroški posteljici. Ne v bolnišnici. Ne v trenutku, ko veš, da se dogaja nekaj velikega.

Včasih pridejo čisto potiho. Nepričakovano. Sedejo za volan starega taksija, te poberejo nekje ob cesti in ti v nekaj kilometrih povedo zgodbo, ki jo potem še dolgo nosiš s sabo.

Tisto jutro sem bila kot običajno na poti v sirotišnico, ko sem srečala njega. Starejšega moža. Taksista.

Enega izmed mnogih, ki jih tukaj srečaš vsak dan. Ob cesti. V vročini. Umazana od blatnega peska po deževnem jutru. V avtomobilih, za katere se včasih vprašaš, kako sploh še vozijo, kako so sploh še izpravni. Z odprtimi okni namesto klime. Z vrati, ki se avta držijo samo še z vrvico – ki jo običajno držiš kar ti spotoma. Z zvokom motorja, ki ima že svojo zgrajeno osebnost. In z ljudmi za volanom, ki imajo pogosto za sabo zgodbe, ki jih na prvi pogled nikoli ne bi uganil. Ker so skrite za, za Gambijo tako zelo značilnimi, nasmehi. Ker ni časa za bolečino. Ker se gre za preživetje.

Njegov obraz je (bil) poln gub. Takih, ki jih ne naredijo samo leta, ampak sonce, skrbi, utrujenost, življenje, ki je vse prej, kot nežno in prijazno.

Imel je miren, nekoliko utrujen pogled človeka, ki je več kot očitno videl veliko. In vseeno je bilo v njegovih očeh nekaj toplega. Najprej sva se seveda pogajala za ceno. Ker v Gambiji se pač pogajaš. Za taksi. Za mango. Za blago na tržnici. Skoraj za vse.

Ampak on je bil že od začetka drugačen. Fer.

Ni pogledal moje bele kože, rekel »a toubab with money« – toubab = bel človek.  in v sekundi pomnožil cene s tri, kot se tukaj pogosto zgodi. Ni začel z nerealno številko, da bi potem naslednjih pet minut igrala tisto klasično igro »too much – last price – no, too much – okay, how much?«.

Povedal je ceno. Normalno. Zelo pošteno.

In nekaj je bilo v načinu, kako jo je povedal. V njegovi umirjenosti. V nekakšni iskrenosti, ki je niti ne znam čisto razložiti. Preprosto se je zgodil tisti občutek, ko človeka pogledaš in si rečeš: »Ajde. Grem s tabo.«

Nisem vedela, da tisto jutro ne bom dobila samo prevoza do sirotišnice, ampak da bom dobila celo zgodbo. Njegovo zgodbo. In novega, od vseh do sedaj najljubšega voznika.

In mogoče, če se to sploh še da, še dodatno majčkeno drugačen pogled na vse tiste otroke, h katerim sem bila namenjena.

Začela sva klepetati skoraj takoj. Tukaj se mi to pogosto zgodi. V Gambiji so taksiji včasih skoraj neke vrste mobilna spovednica, če si le dovoliš stopiti iz svoje cone udobja, iz cone svojega osebnega prostora (ki je tukaj skoraj enak 0). Če si pač oseba, ki si (še) upa nositi srce na dlani.

V desetih minutah izveš, koliko otrok ima voznik, od kod prihaja, koliko žena ima njegov bratranec, kakšna je cena riža, kdo je bolan in kaj si misli o državi. No, včasih tudi ženitveno ponudbo.

Tudi on me je vprašal, od kod prihajam. Kaj počnem v Gambiji. Zakaj sem tukaj.

In povedala sem mu. O otrocih. O sirotišnici. O tem, zakaj se vračam. O dojenčkih. O zdravljenjih. O pomanjkanju hrane. O tem, da včasih ni vode. O tem, da lahko gledaš otroka in veš, kaj potrebuje, pa tega preprosto nimaš od kod vzeti. O tem svetu, ki mi je v zadnjem letu postal tako zelo blizu, da ga včasih ne znam več ločiti od sebe. O našem M.

Nekaj časa je samo poslušal. Ni prikimaval iz vljudnosti. Res je poslušal. Potem pa me je pogledal v vzvratnem ogledalu.

In čisto mirno rekel: »I was an orphan child too.« Tudi jaz sem bil otrok iz sirotišnice.

In kar naenkrat nisem več govorila jaz. Svojo zgodbo mi je pripovedoval On. Saidey.

Povedal mi je, da so mu rekli, da so ga našli kot dojenčka. To je vse, kar ve o svojem začetku. Našli so ga. Ne ve, kdo ga je rodil. Niti kdaj. Niti ne ve, če mu je bilo to ime pač dodeljeno nekje sproti, ali ga je že imel.  Ne ve, kdo ga je prvi držal v naročju. Ne ve, ali je mama jokala, ko ga je pustila. Ne ve, ali ga je pustila zato, ker ga ni hotela – ali zato, ker ga je imela tako rada, da je verjela, da bo nekje drugje imel več možnosti.

Ne ve, ali je bila revna. Bolna. Sama. Prestrašena. Ne ve, ali je sploh preživela njegov porod. Ne ve niti tega, ali morda nekje še danes obstaja ženska, ki se vsako leto ob približnem času njegovega rojstva (če se ga sploh spomni) vpraša: Kje je moj otrok? No, najbrž več ne živi, ker je tudi sam v teh, takoimenovanih zrelih letih življenja.

Ne ve, ali je imel očeta. Ali je ta oče sploh vedel, da obstaja. Če je sploh mati vedela, kdo je oče.  Ne ve, ali ima brate. Sestre. Bratrance. No, zagotovo jih ima. A jih ne pozna. Nikoli jih ni.

Nekoga, ki ima enake oči. Iste roke. Enak način smejanja. Nekoga, mimo katerega bi morda lahko šel po ulici, ne da bi vedel, da sta kri. Nikoli ni srečal svojih staršev. Nikoli ni poznal svoje prave družine.

In morda je ena najbolj krutih stvari, ki jih lahko življenje vzame človeku, prav odgovor na tako zelo preprosto vprašanje: Od kod prihajam?

Mi svoje začetke pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega. Vemo, kdo nas je rodil. Vemo, komu smo podobni. Nekdo se spomni, koliko smo tehtali ob rojstvu. Nekdo nam pove, da smo kot dojenčki slabo spali. Da smo imeli radi določeno igračo. Da smo prvič shodili ravno pri babici.

Obstajajo fotografije. Rojstni listi. Družinski albumi. Nekje je nekdo, ki se spomni našega življenja, še preden se ga spomnimo sami.

In mogoče se sploh ne zavedamo, kako velik privilegij je to. Da imamo nekoga, ki lahko zapolni luknje v našem lastnem spominu. Nekoga, ki ve, kdo smo bili, preden smo se tega začeli zavedati sami.

Tudi če naše družine niso popolne. Tudi če so odnosi težki. Tudi če imamo svoje bolečine, svoje rane, svoje travme. Večina od nas vendarle ve, kje, kdaj in kako se naša zgodba začne.

Otroci sirotišnice tega nimajo. Ne poznajo. Včasih ne vejo niti imen. Kaj šele rojstnih datumov – to so ugibanja. Tudi on ne.

Njegova se začne s stavkom: »Povedali so mi, da so me našli.« In potem se življenje nadaljuje v  stavbi, ki ji pravimo sirotišnica. Z ljudmi, ki pridejo na izmeno in odidejo. Ne glede na to, ali jim to delo kaj pomeni. Ali jim je sploh mar zanj.

Z otroki, ki pridejo in potem odidejo. Z življenjem, v katerem nič ni zares tvoje. Ne postelja. Ne prostor. Ne odrasli. Ne varnost. Ker institucija je lahko streha. Lahko je hrana. Lahko je prostor, kjer preživiš. Ampak saj vemo, da otrok ne potrebuje samo prostora, kjer ga nihče ne pusti umreti. Otrok potrebuje nekoga, ki ga hoče. Nekoga, ki ga pozna. Nekoga, ki pride zaradi njega. Nekoga, ki ostane.

Ko je bil dovolj velik, je pobegnil. Ni povedal veliko o tem, kako. Mogoče nekaterih stvari po vseh teh letih niti ni več želel pripovedovati. Mogoče je preveč boleče. Pa čeprav je bolečina skrita za nasmehom.  Mogoče preprosto nima smisla razlagati nekomu, ki tega sveta ni (do)živel. Rekel je samo, da je, ko je dobil možnost, odšel. Pobegnil iz tistih stavb.

In tukaj sem se spet zalotila, kako različne so lahko naše predstave o besedi pobeg. Mi pobeg pogosto povezujemo s tem, da nekdo naredi nekaj nepremišljenega. Otrok pobegne od doma. Najstnik se upre. Tukaj pa je bil pobeg zanj mogoče prvi trenutek, ko je imel občutek, da lahko o svojem življenju odloči sam. Ni pobegnil proti nečemu. Pobegnil je stran od nečesa.

In potem? Potem ni bilo nikogar, ki bi čakal.

Nobenega doma. Nobene mame. Nobenega očeta. Nobene sobe. Nobenega računa, s katerega bi mu nekdo nakazal prvih dvajset evrov. Nobenega: »Pokliči, če bo kaj.« Nobene varnosti. Nobene hrane.

Samo on. In svet.

Začel je prodajati stvari. Karkoli je lahko. Kar je našel. Kar je dobil. Kar je lahko kupil malo ceneje in prodal malo dražje. Ne zato, da bi si zgradil kariero. Preprosto – da bi jedel. Da bi preživel naslednji dan. Potem je začel voziti. In vozi še danes.

Kljub letom. Ker tukaj upokojitev za marsikoga ne pomeni časa, ko končno počivaš. Ne pomeni jutranje kave na terasi. Vnukov. Pokojnine, ki pride na račun.

Pomeni samo, da si star. In če imaš srečo, imaš družino, otroke, ki bodo že poskrbeli zate. A če je nimaš … si prepuščen sebi. Preživeti moraš še vedno. Če ne delaš, ne zaslužiš. Če ne zaslužiš, ne ješ. Ni varnostne mreže, ki bi te ujela. Ni nekoga, ki bi rekel: »Dovolj si naredil. Zdaj bom jaz poskrbel zate.«

In on je to povedal zelo preprosto: »But you know, here in Africa is different. You have to survive.« Tukaj v Afriki je drugače. Moraš preživeti. Ne živeti. Preživeti.

Med tema dvema besedama je samo nekaj črk. V resničnem življenju pa včasih cel svet. Mi govorimo o kvaliteti življenja. O ravnotežju med delom in prostim časom. O tem, da potrebujemo dopust, ker smo utrujeni. O tem, da moramo »živeti, ne samo preživeti«.

In prav imamo.

Ampak tukaj sem srečala človeka, za katerega beseda preživeti ni metafora za stresen teden. Je vsakdan. Je vprašanje: Ali bo danes dovolj voženj? Bo dovolj za bencin? Bo ostalo kaj za hrano? Bo avto delal tudi jutri? Se bo bencin spet še bolj podražil?

Potem je rekel nekaj, kar mi od takrat ostaja v glavi. »You know, you have to belong somewhere. You have to know who is your place, your community.« Veš, nekam moraš pripadati. Vedeti moraš, kje je tvoje mesto. Kdo je tvoja skupnost. In mislim, da te besede v okolju, iz katerega prihajam jaz, razumemo drugače.

Mi na Zahodu zelo radi govorimo o individualnosti. O samostojnosti. O neodvisnosti. O tem, da si moraš življenje ustvariti sam. Da moraš »stati na svojih nogah«. Da moraš biti močan. Da ne smeš biti odvisen od drugih. In ja, vse to ima svojo vrednost.

Ampak včasih se zdi, da smo šli morda že tako daleč v poveličevanju samostojnosti, da smo pozabili, da človek nikoli ni bil ustvarjen za popolno samoto.

Tukaj beseda community pogosto pomeni preživetje. Skupnost ni samo občutek. Je neka cela infrastruktura življenja.

Če nimaš hrane, bo gotovo nekdo razdelil svoj krožnik na dva dela. Če zboliš, bo nekdo vprašal soseda, ki pozna voznika, ki pozna nekoga v bolnišnici.

Če nimaš denarja za šolo, mogoče pomaga stric. Če nimaš mame, mogoče za otroka za nekaj časa poskrbi teta. Če nekdo umre, se zbere cela vas.

Ljudje tukaj nimajo veliko. Včasih nimajo nič, niti golih zidov, ki bi jim rekli »hiša«. Ampak veliko stvari se še vedno rešuje prek ljudi. Prek pripadnosti. Kateri družini pripadaš? Iz katere vasi si? Kdo te pozna?

In mogoče šele tukaj zares razumem, kako strašljivo mora biti odraščati brez tega.

Ker če nimaš družine in izgubiš še okolje sirotišnice, kam greš? Kdo je tvoj? Komu pripadaš? Kdo te nauči, kako se znajti? Kdo ti posodi prvi denar? Kdo ti da prostor za spanje? Kdo opazi, če te danes ni?

Ker pripadnost ni samo občutek topline. V nekaterih delih sveta je pripadnost še vedno dobesedno socialna varnost. In ko si otrok brez nje, nisi samo otrok brez staršev. Si otrok brez mreže. Brez temelja. Brez tiste nevidne strukture ljudi, ki večino nas drži pokonci, tudi ko se tega sploh ne zavedamo.

»If you are an orphan, you are alone.« Če si sirota, si sam.

Tako preprosto je povedal. Brez dramatiziranja. Brez samopomilovanja. Kot golo dejstvo. In mogoče je ravno zato tako bolelo. Ker ko ljudje o svojem trpljenju govorijo brez velikih besed, včasih šele zares vidiš, koliko so ga morali normalizirati.

Rekel je, da nekateri otroci dobijo priložnost. Nekateri pridejo v nove družine. Nekateri imajo srečo. In to vem tudi sama, skozi vse primere, s katerimi sem se srečala v zadnjem letu dni. Veliko jih nima.

Nekateri zbolijo. Malarija. Okužbe. Bolezni. Ja, tudi to je realnost vsakdana. Otroci so bolni.  Lakota. Stvari, ki bi jih bilo mogoče zdraviti. Stvari, zaradi katerih otrok pri nas skoraj zagotovo ne bi umrl.

Tukaj pa lahko vprašanje življenja in smrti stoji med otrokom in nekaj deset evri.

Nekateri izginejo nekje med sistemom, ulico in življenjem. Nekateri odidejo iz institucije, pa nimajo kam. Nekateri se znajdejo med ljudmi, ki jim prvi ponudijo občutek pripadnosti. Pa četudi je ta pripadnost kriminalna skupina.

Ker če ti nihče nikoli ni rekel: »Ti si naš,« potem je lahko nevarno privlačen vsak, ki to reče prvi. Nekateri končajo v kriminalu. Nekateri v izkoriščanju. Nekateri preprosto izginejo iz radarja vidnosti.

In potem je povedal za prijatelja. »I had a friend. He was an orphan child too.« Imel sem prijatelja. Tudi on je bil sirota. Ko sta bila mlajša, sta imela podobno zgodbo. Podoben začetek. Podobno praznino. Podobno potrebo po preživeti. Samo da se je njegova zgodba končala drugače. Zapletel se je v kriminal. »They shot him.« Ustrelili so ga.

In ga pustili. Tako. Brez dolgega uvoda. Brez posebnega zaključka. Kot da pripoveduje nekaj, kar je tukaj žal preveč mogoče. Življenje otroka, ki nekoč ni imel nikogar, se je končalo tako, da tudi ob koncu ni bilo nikogar. In iskreno  ne vem, kaj je bolj boleče. Da je bil ustreljen. Ali misel, da je morda toliko let samo iskal nekoga, ki bi mu dal občutek, da nekam pripada – in ga je našel tam, kjer ga je na koncu to stalo življenja.

Potem mi je rekel nekaj, ob čemer sem za nekaj trenutkov ostala brez besed. »You don’t look at life like we do.« Vi na življenje ne gledate tako kot mi.

In začel je razlagati. Da imamo mi vedno nekoga. In najprej sem se skoraj hotela upreti. Ker seveda nimajo vsi nekoga, tudi pri nas ne. Tudi pri nas obstajajo osamljeni ljudje. Razbite družine. Otroci brez varnosti. Ljudje, ki nimajo nikogar.

Ampak razumem, kaj je hotel povedati. Govoril je o tem, kaj je za velik del nas običajen življenjski okvir. Da imaš nekoga, ki navija zate. Ko diplomiraš, nekdo pride na tvojo podelitev. Nekdo fotografira. Nekdo je ponosen.

Ko se poročiš, imaš ljudi, ki stojijo ob tebi. Ko dobiš službo, nekoga pokličeš. Ko jo izgubiš, pokličeš običajno istega človeka. Ko ne veš, kaj narediti, vprašaš mamo. Očeta. Sestro. Prijatelja. Ko ti uspe, imaš komu povedati. Ko se ti podre svet, imaš vsaj možnost potrkati na neka vrata.

In potem je rekel: »Here, nobody is cheering for you.« Tukaj nihče ne navija zate. In ne vem, zakaj me je ravno ta stavek tako zadel. Mogoče zato, ker pomoč otrokom tako pogosto merimo v stvareh.

Koliko kilogramov riža smo kupili. Koliko plenic. Koliko zdravil. Koliko obrokov. Koliko šolnin. Koliko operacij. Koliko postelj. Koliko evrov.

In vse to je nujno. Včasih, velikokrat življenjsko nujno. Ampak obstaja pomanjkanje, ki ga ne moreš stehtati. Ne moreš ga dati v poročilo. Ne moreš ga napisati v Excel.

Pomanjkanje nekoga, ki navija zate. Nekoga, ki je ponosen nate. Nekoga, ki pride. Nekoga, ki ostane. Nekoga, ki bo čez deset let še vedno vedel, kdaj imaš rojstni dan. Nekoga, ki se bo spomnil, česa si se bal pri šestih. Nekoga, ki bo vedel, da vedno naročiš isto hrano. Nekoga, ki te bo pri petdesetih še vedno poznal kot otroka. Nekoga, ki mu ni vseeno, ali si danes pojedel dovolj. Ali si srečen. Ali si živ.

Ja, tudi starejši otroci so v sirotišnici, pa se zdi, da jih skrb za dojenčke vse prevečkrat potisne na stranski tir. »Večji si, pomagaj«. Pa je le otrok. Ki si želi vse to, kot ostali. Zato poskušam čas tukaj razporediti enakomerno. Seveda je potrebno poskrbeti za najmlajše – trenutno najmlajša v sirotišnici ima 8 dni. Drugi najmlajši pa 12. Kje so še vsi ostali. Ampak tudi starejši otroci so tukaj. Z istimi željami.

In mogoče so ravno to stvari, ki jih v sirotišnicah tako težko nadomestiš.

Lahko zagotoviš posteljo. Lahko poskrbiš za čisto obleko. Lahko plačaš šolo. Lahko rešiš življenje. Ampak kako otroku zagotoviš, da bo nekdo čez dvajset let še vedno njegov? Da ne bo samo eden od stotih otrok, za katere je nekoč nekdo skrbel? Da bo nekdo poznal njegovo zgodbo? Da ga bo nekdo pričakal?

Potem je rekel: »If I die, maybe nobody will even know.« Če umrem, mogoče niti ne bodo vedeli. In ob tem stavku te stisne. Ker koliko nas živi z zelo tiho gotovostjo, da bi nekdo opazil. Če se ne oglasimo. Če ne pridemo domov. Če se ne javimo tri dni. Nekdo bi poklical. Nekdo bi vprašal. Nekdo bi prišel.

On pa je celo življenje živel tudi z možnostjo, da nekega dne samo izgine. In svet gre naprej.

Govorila sva tudi o pomoči. O organizacijah. O prostovoljcih. O ljudeh, ki prihajajo. In takrat je postal skoraj jezen.

Ne name. Na sistem. Na stvari, ki jih je očitno gledal desetletja.

»If you want to solve the problem, you have to understand the problem first.«

Če želiš problem rešiti, ga moraš najprej razumeti. Res razumeti. Ne samo pogledati. Ne samo priti za nekaj dni. Ne samo prinesti kovčka stvari. Ne samo objeti otroka, narediti fotografije in oditi z občutkom, da si naredil nekaj dobrega.

In ta del njegove zgodbe mi je ostal še posebej blizu. Ker tudi sama vedno bolj verjamem, da pomoč brez razumevanja lahko zelo hitro postane nekaj drugega. Lahko postane predstava. Lahko postane pomoč za naš občutek. Za našo sliko o sebi. Za dokaz, da smo »dobri ljudje«.

Rekel je: Veliko jih pride pomagat. Ampak pomoč nikoli zares ne doseže nas. Mogoče delček. Pridejo. Fotografirajo otroke. Fotografirajo revščino. Fotografirajo vse.

Umazane obraze. Raztrgana oblačila. Fotografirajo tisto, kar bo pri ljudeh doma zbudilo največ čustev. Potem odidejo. Slike pa ostanejo. In včasih služijo predvsem njim. Njihovim projektom. Njihovi promociji. Njihovemu profitu. Njihovemu občutku pomembnosti.

Otroci na fotografijah pa naslednji dan še vedno vstanejo lačni. In to je ena tistih stvari, o katerih je neprijetno govoriti. Ker pomoč radi predstavljamo kot nekaj čistega. Kot nekaj, kar je že samo po sebi dobro. Ampak ni vedno.

Dober namen še ne pomeni dobrega učinka.

Ni dovolj, da želiš pomagati. Razumeti moraš, komu pomagaš. Zakaj je problem sploh nastal. Kdo ohranja sistem. Kam gre denar. Kaj ljudje dejansko potrebujejo. Kaj mislijo oni. Ne samo kaj mislimo mi, da potrebujejo.

Poslušati moraš ljudi, ki tukaj živijo. Razumeti kulturo. Razmerja moči. Kolonialno zgodovino. Revščino. Državne sisteme (ki v nekem čudnem svojem načinu, vendarle so, pa čeprav se zdi, da jih v vsem kaosu sploh ni). Korupcijo (oh ja ….). Družinske strukture.

In predvsem moraš imeti dovolj ponižnosti, da si priznaš, da včasih nimaš pojma, pa čeprav imaš denar.

Tudi sama ves čas poudarjam, da noben otrok, nobena zgodba ne sme postati kulisa za našo dobrodelnost. Človek ne sme postati dokaz našega dobrega srca.

Otrok ni fotografija. Revščina ni vsebina. Trpljenje ni marketing. Čeprav, če si nalijemo čistega vina, je velikokrat točno to.

In pomoč, ki na koncu največ prinese tistemu, ki jo daje, ne pa tistemu, ki jo potrebuje, je pomoč, o kateri bi morali imeti pogum postavljati vprašanja. Tudi takrat, ko odgovori niso prijetni. Mogoče še posebej takrat.

»Parents don’t have money. Families have nothing.« Starši nimajo denarja. Družine nimajo nič. Ni hrane. Ni služb. Ni varnosti. In včasih se tukaj zelo hitro ustvari poenostavljena zgodba.

Starš je »zapustil« otroka. Mama ga je »dala« v sirotišnico. Družina »ni skrbela« zanj. Ampak kaj pomeni izbira v okolju, kjer izbire skoraj ni? Saj vemo tisto – sodi pot, ko obuješ čevlje tistega, ki koraka po njej.

Kaj pomeni »odločitev«, če izbiraš med tem, da bo otrok doma lačen, ali da ga oddaš nekam, kjer upaš, da bo dobil vsaj en obrok? Je to zares svobodna odločitev? Ali je samo revščina, preoblečena v odločitev?

Včasih otroka oddajo zato, ker ga preprosto nimajo s čim preživeti. Potem pride v sirotišnico. Ampak tudi tam ni nujno hrane. Država včasih da. Včasih ne. Organizacije pomagajo vsaka po svoje. Nekaj pride. Nekaj ne. Nekaj se izgubi nekje vmes. Nekdo obljubi. Nekdo pozabi. Otrok pa ostane.

Doma ni bilo hrane. V sirotišnici je včasih tudi ni. Doma ni bilo možnosti. V sirotišnici pogosto ni človeka, ki bi bil samo njegov. In mogoče je ravno to eden največjih paradoksov. Otroka rešimo iz pomanjkanja materialnega. Pa ga lahko postavimo v pomanjkanje odnosov.

»Education is the best way.« Izobrazba je najboljša pot, je rekel. Pot ven. Pot, da nekega dne ne boš samo preživel. Da boš znal nekaj. Da boš lahko delal. Da boš imel možnost reči ne. Da ne boš odvisen od prvega človeka, ki ti ponudi nekaj denarja.

In potem se je grenko nasmehnil. »But where? How? No money, nothing.«

Kje? Kako? Če ni denarja, ni nič. In tako se krog sklene. Otrok se rodi v revščino. Družina ga ne zmore preživeti. Pride v institucijo. Institucija nima dovolj. Otrok odraste. Brez dobre izobrazbe. Brez denarja. Brez socialne mreže. Brez prihrankov. Brez nekoga, ki bi ga ob prvem padcu pobral.

Brez doma, kamor se lahko vrne. In potem mu družba reče: Zdaj pa živi.

Bodi odgovoren. Ne zapletaj se v kriminal. Najdi službo, po možnosti takšno, kjer boš dobil vsaj plačo , ki je v Gambiji v povprečju 50€. Postavi se na noge. Kot da vsi stojimo na enakih tleh.

Pa ne stojimo. Nekateri začnejo življenje deset korakov pred startno črto. Drugi deset kilometrov za njo. In potem jih merimo z istim metrom.

Ko sva se bližala cilju, mi je povedal še za eno težavo. Avto. »New car,« je rekel. Nov avto. Tukaj »nov« včasih preprosto pomeni: delujoč. Avto, ki se vžge. Ki dejansko pelje. Ki mu omogoča delo. Ki je zanj praktično cela eksistenca.

Če avto dela, lahko zasluži. Če ne dela, tisti dan ni denarja. Manjkalo mu je še 600 dalasijev, da uredi papirje. 600 D. Slabih pet evrov.

In mislim, da mi bo ta številka dolgo ostala v glavi. Ker je tako absurdno majhna. In hkrati zanj tako velika. Zaradi manjkajočih papirjev so ga ustavljali policisti. Vsakič je moral nekaj dati.»I save 200. Police stop me. I give 200. Again nothing.« Prihranim 200. Ustavi me policija. Dam 200. In spet nimam nič.

In ta stavek je pravzaprav tako dober opis revščine. Ne revščine kot trenutnega pomanjkanja. Ampak revščine kot sistema, iz katerega je tako težko priti. Prihraniš. Pride strošek. Prihraniš. Zboliš. Prihraniš. Pokvari se avto. Prihraniš. Ustavi te policija. Prihraniš. Zmanjka za hrano. Nikoli ne prideš do točke, ko lahko začneš graditi. Ves čas samo krpaš. Ves čas gasiš tisti zadnji požar.

In zato je tako preprosto od zunaj reči: »Zakaj si pa ne prihrani?« Iz česa? Kako? Če mora vsak prihranjen kovanec še isti teden nekam izginiti samo zato, da jutri sploh lahko nadaljuješ?

600 dalasijev.

Številka, ki jo lahko mi porabimo, ne da bi jo zares opazili. Kava. Kosilo. Parkirnina.

Nekaj, kar vržemo v košaro, ker je znižano. Nekaj, česar čez teden niti ne bomo več vedeli, da smo kupili. Zanj pa je bila meja med tem, da vsak dan znova izgublja tisto malo, kar zasluži, in možnostjo, da mogoče prvič nekaj tudi ostane.

Tik preden sem izstopila iz avta, sem mu dala 600 D. Nisem naredila nič velikega. Res ne. Slabih pet evrov. Ampak včasih se moraš v Afriki zelo zavestno ustaviti ob tem stavku: »Saj je samo pet evrov.« Zame. Samo zame je pet evrov.

Vrednost denarja ni samo številka. Vrednost je odvisna od tega, koliko življenja moraš zanj dati.

On je pogledal denar. Potem mene. In zajokal. Starejši moški. Moški, ki mi je celo pot pripovedoval o tem, da nikoli ni poznal svojih staršev. O tem, da je pobegnil iz sirotišnice. O preživetju. O prijatelju, ki so ga ustrelili. O življenju brez kogarkoli svojega.

Pa ga je zlomilo 600 dalasijev.

In mogoče sem se takrat spet zavedela, kako noro nepravičen je svet. Da je lahko nekaj zame skoraj nepomembnega, za nekoga drugega pa trenutek, ko prvič po dolgem času vidi majhno možnost naprej. In hkrati sem razmišljala, kako nevarno bi bilo iz tega narediti zgodbo o meni.

O »beli ženski, ki je rešila starega taksista s petimi evri«. Ne. To ni ta zgodba. Ni point v tem. Jaz sem mu dala pet evrov. On je desetletja sam preživel nekaj, za kar si jaz sploh ne znam predstavljati, kako bi. On je vstal vsak dan. On si je našel delo. On je vozil. On je preživel institucijo. On je preživel ulico. On se je postaral, ne da bi imel za sabo družino, ki bi ga lovila, ko bi padel.

Tistih 600 dalasijev ni dokaz moje dobrote. Je dokaz, kako malo je včasih potrebno, da človeku, ki se že celo življenje bori sam, odstraniš samo eno mičkeno oviro.

Samo eno.

Naslednje jutro mi je pisal že ob devetih. Kar je, mimogrede, VERY EARLY za Gambijce. Papirji so bili urejeni. Takoj zjutraj je šel. Ni čakal. Ni denarja porabil za kaj drugega. Ni izginil. Šel je urediti papirje. Poslal mi je sporočilo. Da mu zdaj ne bo treba več plačevati vsakič, ko ga ustavijo. Da bo lahko vozil. Delal. Mogoče celo nekaj prihranil. Mogoče kakšen dan ne bo samo životaril.

»I will never forget what you did.« Nikoli ne bom pozabil, kaj si naredila. Ampak jaz mislim, da bom težje pozabila njega. Ker mi je v enem samem taksiju pokazal prihodnost nekaterih otrok, ki jih vsak dan gledam v sirotišnici. Pa saj ne, da tega ne bi vedela že prej. A vseeno.

To je mogoče tisto, kar me je najbolj presunilo. Ker sem ga poslušala in hkrati videla njih. Fantke, ki danes tekajo po dvorišču. Ki se igrajo s tisto eno, razcapano žogo.  Deklice, ki se mi obesijo okoli vratu. In so to najlepši objemi, kar jih lahko doživiš.  Dojenčke, ki jih nosim po sobi.

In si mislila: Kdo bodo oni čez petdeset let? Kdo bo navijal zanje? Kdo jih bo čakal? Kdo bo vedel, kdo so? Kdo bo poklical, če jih tri dni ne bo? Ali bo eden izmed teh otrok nekoč sedel za volanom nekega starega taksija in neznancu razlagal: »Povedali so mi, da so me našli.«

Preden sem izstopila iz avta, mi je povedal še nekaj.

Da je star. Da ne ve, koliko časa mu je še ostalo. Da pa bi si še vedno želel najti svojo družino. Po vseh teh desetletjih. Še vedno. »I still want to know where I belong.« Še vedno želim vedeti, kam pripadam.

In ta del me je verjetno najbolj zlomil. Ker čas več kot očitno ne izbriše potrebe po pripadanju. Ne prerasteš je. Ne postaneš zanjo prestar. Otrok v tebi ne neha spraševati samo zato, ker ima tvoje telo šestdeset ali sedemdeset let. Še vedno želiš vedeti. Kdo je bil moj? Kdo bi me moral imeti rad? Komu sem podoben? Od kod prihajam?

Ne išče bogastva. Ne išče hiše. Ne išče nekoga, ki bi popravil vsa leta za nazaj. Tega se ne da. Išče povezavo. Ime. Obraz. Morda brata. Sestro. Bratranca Kogar koli. Samo nekoga. Samo eno nit, ki bi ga povezala s svetom, iz katerega je prišel. Nekoga, zaradi katerega njegova zgodba ne bi več imela samo začetka: »Našli so me.« Ampak tudi nadaljevanje.

Rekel je, da bo iskal, dokler bo lahko. Čeprav nikoli ni izvedel ničesar. Čeprav je minilo skoraj celo življenje. Čeprav je danes že starejši mož, ki vozi taksi po gambijskih cestah in vsak dan šteje, koliko denarja lahko porabi za bencin in koliko mu bo ostalo za hrano.

Nekje globoko v njem je očitno še vedno tisti majhen deček. Tisti, ki je nekoč gledal druge otroke in se mogoče spraševal, zakaj njih nekdo pride iskat. Tisti, ki so mu povedali: »Našli so te.« In ki vse življenje čaka na drugi del stavka. Na nekoga, ki bi rekel: »In jaz vem, kam spadaš.«

Od tiste najine prve vožnje veliko razmišljam o njegovem stavku, pa čeprav sva se vmes že dodobra spoznala.

You have to belong somewhere. Nekam moraš pripadati.

Mogoče smo v našem svetu tako zaposleni z učenjem otrok, naj bodo samostojni, močni, uspešni in neodvisni, da včasih pozabimo na nekaj veliko bolj osnovnega.

Človek potrebuje človeka. Otrok potrebuje nekoga, ki ostane. Ne samo strehe. Ne samo postelje. Ne samo hrane. Ne samo šole. Ne samo zdravnika. Ne samo donacije.

Nekoga, ki navija zanj. Nekoga, ki pride na njegovo podelitev. Nekoga, ki ga bo nekoč pospremil do oltarja. Nekoga, ki ga lahko pokliče, ko ne ve, kaj storiti. Nekoga, ki bo poznal njegove neumne navade. Nekoga, ki bo vedel, kaj ga spravi v smeh. Nekoga, ki bo vedel, če ga jutri ne bo.

Ker mogoče največja revščina ni samo to, da nimaš hrane. Mogoče ni samo to, da nimaš čiste vode. Mogoče ni samo to, da nimaš denarja za zdravnika. Vse to je strašno. In v tem afriškem svetu, res kruto, ko denar odloča o igri življenja ali smrti.

Ampak mogoče obstaja še ena revščina, ki je manj vidna. In zato tudi veliko manjkrat fotografirana. Sploh v našem, evropskem zahodnem svetu.

Revščina odnosov. Revščina pripadnosti. Revščina tega, da nikjer ni enega samega človeka, ki bi lahko rekel: »Poznam te.« »Vem, kdo si.« »Vem, od kod prihajaš.« »Če padeš, pridi.« »Če ti uspe, me pokliči.« »Če te ne bo, te bom iskal.«

In zato danes Pismo #24 ni pismo o otroku iz sirotišnice. Vsaj ne samo o njem. A vsebuje veliko sirotišnice v sebi.

Je pismo o starejšem taksistu, ki sem ga po naključju srečala na poti. O človeku, ki je iz sirotišnice odšel pred desetletji. Ampak sirotišnica očitno nikoli ni povsem odšla iz njega.

O človeku, ki je preživel. Ki je pobegnil. Ki je delal. Prodajal. Vozil. Se postaral. In še vedno išče isto stvar, ki jo je potreboval kot majhen deček.

Nekoga svojega.

Ko sem tisto jutro sedla v njegov avto, sem mislila, da potrebujem samo prevoz do sirotišnice. Na koncu pa me je pravzaprav on pripeljal do nečesa drugega. Do enega izmed odgovorov, zakaj pri teh otrocih nikoli ne sme biti dovolj samo vprašanje: »Ali imajo danes kaj za jesti?«

Seveda moramo poskrbeti, da imajo. In tudi danes sem najprej poskrbela za hrano.  Moramo poskrbeti za zdravljenje. Za vodo. Za šolo. Za varnost.

Ampak hkrati se moramo vprašati tudi: Kdo bo tudi jutri navijal zanje? Kdo bo vedel, od kod prihajajo? Kdo bo ostal, ko bodo odrasli? Kdo jim bo pomagal pri prvem življenjepisu? Kdo jim bo posodil denar, ko bodo prvič ostali brez? Kdo jih bo čez trideset, štirideset, petdeset let še vedno poznal? Kdo bo poznal njihovo zgodbo, ko bodo oni sami pozabili njene dele? Kdo bo opazil, če se nekega dne ne javijo?

In kdo jim bo dal občutek, da nekje na tem ogromnem svetu obstaja prostor, kjer niso samo še eden izmed mnogih. Ampak so od nekoga. Da so nekje doma. Nekje svoji. Nekje pripadajo.

In mogoče je to tudi vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti vsi, ki prihajamo pomagat.

Ne samo: Kaj lahko danes dam? Ampak: Kaj bo ostalo, ko mene ne bo več tukaj?

Bo ostala fotografija? Objava? Obkljukan projekt?

Ali bo ostalo nekaj, kar bo otroku res spremenilo prihodnost? Odnos. Občutek, da je vsaj v tistem času, nekomu pripadal.  Izobrazba. Zdravje. Družina. Človek. Skupnost. Nekdo, ki bo navijal zanj tudi takrat, ko bo kamera že zdavnaj ugasnjena. Ker ja, imel je prav ta moj taksist – You have to belong somewhere.

Vsak človek bi moral nekam pripadati. Vsak otrok bi moral vedeti, da obstaja nekdo, ki bi opazil njegovo odsotnost. Nekdo, ki bi ga iskal. Nekdo, ki bi ga pogrešal. Nekdo, ki bi ga čakal.

In noben otrok ne bi smel potrebovati celega življenja, da bi našel kraj, ki mu lahko reče dom.

Ker kam zares pripadaš, če si otrok sirotišnice?