Pismo #13 – Katero življenje je vredno več?

Obstajajo odločitve, ki jih človek nikoli ne bi smel sprejemati, pa jih življenja včasih postavi pred nas.

Kateremu otroku bomo pomagali? Katerega bomo peljali k zdravniku? Za katerega bomo kupili zdravila? Kdo lahko počaka še en teden?

In kdo morda tega tedna več nima?

Mislim, da je to ena najtežjih stvari, ki sem jih spoznala v Gambiji.

Ne pomanjkanje. Ne vročina. Ne bolnišnice, v katerih pogosto manjka tisto, kar je pri nas samoumevno.

Ampak nemoč.

Tista grozna nemoč, ko pred teboj stoji otrok in veš, da pomoč obstaja. Veš, da obstaja zdravnik. Zdravilo. Preiskava. Operacija. Zdravljenje.

Samo doseči jih ne moreš. Ker ni resursov. Ker ni denarja. In še težje je, ko pred teboj ne stoji samo en otrok. Ko jih je več.

Življenje te postavi v vlogo tistega izbira. Kot da je vse skupaj en čisto navaden nakup. »Tukaj imaš polico z izdelki, pa izberi enega …« Le da so na izbiro dejanska življenja. Otroška življenja.

Kdo je dovolj bolan, da gre prvi. Kdo lahko počaka še en dan. Še en teden. Za koga bomo danes kupili zdravila in pri kom bomo morali reči: »Samo še malo počakaj.« In upali, da zdrži.

Otroci ne razumejo teh izbir. Otrok ne razume, zakaj lahko enega odpelješ k zdravniku, drugega pa ne. Zakaj imaš za enega zdravila, za drugega pa samo objem in obljubo, da boš poskusil. V grlu cmok, ki te reže na vse strani, v očeh solze … in v srcu upanje.

In ti stojiš tam, pred njim, z vsem svojim znanjem, voljo in željo pomagati, pa si v tistem trenutku popolnoma nemočen.

Ker imaš pred seboj dve, tri, štiri zgodbe. Štiri otroke. Štiri življenja. In premalo sredstev za vse.

Takrat pomoč nenadoma postane računica, ki je nikoli nisem želela znati računati.

Kdo je bolj nujen?

Šestnajstletno dekle, katerega telo počasi izgublja boj?

Šestletna deklica, ki trenutno nima niti zdravil in vsak dan kriči od bolečin?

Štiriletni deček, ki brez zdravljenja morda nekoč ne bo mogel normalno hoditi?

Ali njegov petletni prijatelj, ki potrebuje isto priložnost?

Kako izbereš?

Kako pogledaš enega otroka in rečeš, da bo danes na vrsti drugi?

Kako določiš, čigava bolečina je večja? Čigava prihodnost pomembnejša? Kdo lahko še malo potrpi in pri kom je tveganje čakanja preveliko?

Kako lahko sploh prepričaš glavo … in srce, da to zdrži?

Ne znam. Ne vem.  In mislim, da tega nikoli ne želim znati.

Ker v trenutku, ko začneš izbirati, se nehote znajdeš pred najbolj krutim vprašanjem:

Katero življenje je vredno več?

Kot da bi odgovor sploh lahko obstajal. Kot da bi bilo življenje šestnajstletnice vredno več od življenja šestletnice. Ali možnost enega dečka, da bo nekoč tekel, pomembnejša od možnosti drugega.

Ni.

Vsako od teh življenj je nekomu ves svet.

In tudi če ti otroci danes nimajo mame ali očeta, ki bi stal ob njihovi postelji in zahteval najboljše zdravljenje zanje, to ne pomeni, da si ga zaslužijo kaj manj. Morda je ravno zato toliko pomembneje, da nekdo zahteva namesto njih.

Da nekdo reče: Tudi ta otrok šteje. Tudi njegovo življenje ima vrednost. Tudi zanj se bomo borili.

In prav zato danes (spet) prosim za pomoč. Ne zato, ker želim narediti več. Ampak zato, ker nočem biti prisiljena odločati, za koga bomo naredili manj. Me je strah? Neskončno. Tokrat se bojim, da nam ne bo uspelo. Zneski so res visoki. Časa pa zelo malo.

Nekje v Gambiji trenutno čaka šestnajstletno dekle. A. M.

Šestnajst let.

Starost, pri kateri bi morala razmišljati o prijateljih. O šoli. O tem, kaj bo nekoč postala. Se smejati stvarem, ki jih odrasli ne razumemo. Sanjati o življenju, ki je še skoraj v celoti pred njo.

Namesto tega jo boli. Vsak premik. Njeno telo je izčrpano. Ena ledvica ne deluje. Jetra ji povzročajo hude težave. Je močno slabokrvna. Njen imunski sistem je tako oslabljen, da se telo preprosto ne zmore več pobrati.

Zdravljenje so začeli v Senegalu. Potem se je ustavilo. Ne zato, ker zdravljenje ne bi obstajalo. Ne zato, ker zdravniki zanjo ne bi mogli narediti ničesar.

Ustavilo se je, ker je zmanjkalo denarja.

In to je stavek, ki me boli skoraj bolj kot diagnoze. Ker ona medtem čaka. Bolezen pa ne. Ko sem izvedela zanjo, sem vprašala, kaj se bo zgodilo, če zdravljenja ne nadaljujemo. Odgovor ni bil takšen, kakršnega si želiš slišati ob šestnajstletnem otroku.

Njeno stanje je kritično. In brez nadaljnjega zdravljenja je vprašanje, ali bo dočakala novo leto.

Novo leto.

Mi bomo takrat odštevali zadnje sekunde starega leta. Nazdravljali. Si želeli zdravja, sreče in vsega lepega. Ona pa danes ne ve niti tega, ali bo tam.

In ko enkrat poznaš takšno zgodbo, jo je zelo težko samo odložiti in nadaljevati svoj dan.

Potem je tukaj J.

Stara je šest let.

Šest.

Pri šestih letih bi moral biti največji problem odrgnjeno koleno. Katera igrača je tvoja. Kdo je zmagal pri igri. Ali lahko ostaneš pokonci še deset minut.

J. pa ima na glavi tumorske tvorbe.

Poskušali so jih očistiti, vendar je prišlo do hudega vnetja. Potrebuje nadaljnjo zdravniško obravnavo in zdravila. Pa jih trenutno nima. Spet ne zato, ker zdravil ne bi bilo.

Ker ni sredstev, da bi jih dobila.

In včasih me najbolj zlomi prav ta absurdnost. Da je med bolnim otrokom in zdravilom lahko samo denar. Nekaj, kar je za nekoga znesek večerje. Za drugega nakup, na katerega bo čez nekaj dni pozabil. Za otroka nekje drugje pa lahko pomeni razliko med tem, ali se zdravljenje nadaljuje ali ustavi.

In potem sta tukaj v sirotišnici še dva majhna fanta.

Štiri in pet let. Oba imata močno ukrivljene nogice. Že danes težko hodita. In ko ju gledaš, ne potrebuješ medicinske izobrazbe, da vidiš, da nekaj ni v redu.

Otroci okoli njiju tekajo. Onadva poskušata slediti. Toda njune nogice jima tega ne dovolijo tako, kot bi morale. Potrebujeta specialistično obravnavo. Operacijo. Terapije. Opornice. Potrebujeta pomoč zdaj, ko njuni telesi še rasteta.

Ker ne želim čez nekaj let gledati dveh fantov in vedeti, da bi morda lahko hodila drugače, če bi ukrepali pravočasno. Tudi njiju čaka zdravljenje. Tudi zanju potrebujemo sredstva. In spet smo pri istem vprašanju.

Kdo bo prvi? Če bo sploh…

Šestnajstletnica, ki ji življenje polzi med prsti?

Šestletnica, ker ima tumorje in trenutno nima niti zdravil?

Štiriletnik?

Petletnik?

Povejte mi, kako se človek odloči.

Jaz se ne znam.

In iskreno – nočem se niti naučiti.

In tukaj še zdaleč ni konca zgodbe…

Potem pa stopiš v sobo z najmlajšimi. Ja, temi bitjeci, ki so stari nekateri le nekaj dni … ali ur. In tam problem ni operacija. Včasih je problem nekaj tako osnovnega, da me je skoraj sram zapisati.

Hrana.

Dovolj hrane. Ne posebna prehrana. Ne priboljški. Ne nekaj, kar bi otrokom polepšalo dan.

Samo dovolj hrane, da bi lahko jedli trikrat na dan.

Dojenčki, nekateri tam praktično od prvih dni življenja, potrebujejo mleko. Malčki potrebujejo hrano, da njihova telesa rastejo. Da se razvijajo možgani. Da se lahko njihov imunski sistem sploh bori.

Del tega nam je že uspelo urediti. In na to sem neizmerno ponosna. Ampak dovolj je mesec, ko sredstev zmanjka, in matematika postane zelo preprosta.

Če nimaš, nimaš česa dati na krožnik. In noben otrok ne bi smel poznati takšne matematike.

Ker ja – zelo boli, ko ob tebi sedi otrok, te gleda in ti po tihem, skoraj v sramu pove, da je lačen.

Čez nekaj dni bom ponovno tam. In morda je prav zato to pismo drugačno od prejšnjih.

Ker vam danes ne pišem zgodbe s koncem. Nimam fotografije »potem«. Nimam stavka: Uspelo je. Nimam Mohameda, ki leto dni pozneje teka po Bologni in čofota po fontani.

Tokrat imam samo začetek.

Štiri otroke, ki potrebujejo zdravljenje.

Dojenčke in malčke, ki potrebujejo hrano.

Otroke, ki bodo kmalu ponovno sedli v šolske klopi in za katere si želim, da bi imeli svoje čevlje in celo uniformo.

In ogromno upanja, da bomo nadaljevanje napisali skupaj.

Dolgo sem razmišljala, ali naj vas prosim. Ne maram prositi. Toda veliko bolj kot prositi me je strah stati tam in vedeti, da bi otroku lahko pomagali, pa mu nismo.

Zato vas danes prosim.

Pomagajte mi, da mi ne bo treba izbirati.

Da šestnajstletnemu dekletu ne bomo rekli, naj še malo počaka. Da šestletnica ne bo brez zdravil. Da bosta dva majhna fantka dobila možnost, da nekoč tečeta za drugimi otroki. Da bodo najmlajši imeli dovolj hrane.

Ne pričakujem, da bo en človek rešil vse.

Pet evrov je pet evrov.

Deset je deset.

In če se nas združi dovolj, ti majhni zneski nehajo biti majhni.

Postanejo pregled. Zdravilo. Operacija. Mleko. Hrana. Pleničke.

Morda celo življenje.

Sama bom tam. Tako kot vedno bom spremljala, kam gre pomoč, in porabo sredstev sproti transparentno delila z vami.

Ker če vas prosim, da mi zaupate, je moja odgovornost, da veste, kaj smo z vašim zaupanjem naredili.

Pred nekaj dnevi sem držala v naročju Mohameda – danes Petra. Otroka, za katerega smo nekoč trepetali, ali bo preživel. Danes teka, govori, se smeji, ima mamo, očeta in dom. In ko sem ga objela, sem vedela samo eno.

Bilo je vredno. Čisto vsega.

Zdaj nekje drugje čaka šestnajstletno dekle. Čaka šestletna deklica. Čakata dva majhna fantka. In ne vem, kakšen bo konec njihovih zgodb. In strah me je.

Vem pa, kakšnega si želim. Da bom lahko nekoč odprla novo pismo in vam napisala: Se spomnite otrok, za katere sem takrat prosila za pomoč?

Uspelo nam je.

Do takrat pa vas prosim samo nekaj.

Ne pomagate meni.

Pomagate njim.

Da nam nikoli ne bo treba odgovoriti na vprašanje:

Katero življenje je vredno več?

Ker je odgovor pravzaprav zelo preprost.

Vsako.

Več o potrebah najdete TUKAJ .