Pismo #28 – Tebi, moj mali čudež. Vse najboljše za drugi rojstni dan.

24. 9. 2024.

Ja, najbrž ta datum drži. Če drži. Tako vsaj piše na dokumentih, ki sem jih lani bolj kot ne po naključju našla. Potem ko so mi avgusta govorili, da si star nekaj mesecev, s svojimi komaj 3.400 grami pa si tudi zares izgledal kot čisto majhen dojenček, sem enega dne ugotovila, da se pravzaprav bližaš svojemu prvemu rojstnemu dnevu.

No, leta 2024 si se rodil.

Ne vem, kje. Ne vem, ob kateri uri. Ne vem, kdo te je prvi držal v naročju. Ne vem, ali je kdo ob tvojem prvem joku zajokal od sreče. Ne vem, ali te je kdo poljubil na čelo in ti zašepetal, da je vesel, da si prišel na svet.

Vem samo tisto, kar je bilo povedano.  Našli so te sredi polja. Čisto majhnega. Gospa, ki te je našla, te je odnesla na policijo. Od tam so te odpeljali v sirotišnico. Tista gospa te je želela posvojiti, a žal pot ni kar tako preprosta.

Mati: neznana.
Oče: neznan.
Najditeljica: znana, prisotna.

Tako malo besed za začetek enega življenja. In toliko življenja je danes v tebi.

24. 9. 2025.

Tvoja prva svečka. Za katero sem podatek našla čisto po naključju. Hvala vesolju za tiste papirje, ker so ogromno pripomogli tudi k kasnejšemu pogledu na zdravljenje. Praznuješ? Ne. Boriš se.

Za vsak naslednji vdih. Za vsak utrip tistega majhnega srčka. Za naslednjo uro. Naslednjo minuto. Včasih se mi je zdelo, da samo še za naslednjo sekundo.

Ne ješ. Ne piješ.

Tvoje drobno telo zavrača skoraj vse. Vročina ne pade. Dan za dnem goriš. Bolnišnica za bolnišnico. Čakanje. Vožnje. Zdravniki. Infuzije. Zdravila. Kisik. Iskanje nekoga, ki bi znal pomagati. Iskanje naslednje možnosti, ko prejšnja ne deluje. In vedno znova jaz, ki te nosim iz enega kraja v drugega in v sebi ponavljam samo eno: prosim, zdrži še malo.

87 vbodov. Potem sem nehala šteti. Ker česa takega pri otroku ne bi smel šteti nihče. Vbodi povsod, v nogice, v rokice, v glavico – ti pa s tvojimi nekaj grami.

Tvoje roke, tvoje nogice, tvoje drobne žile. Vedno nov poskus. Vedno nova igla. Vedno nov jok – dokler nekega dne skoraj nisi imel več moči niti za jok.

Nisi jedel. Najprej si jedel vedno manj po flaški. Potem sem poizkušala z brizgami.  Nisi pil. Na koncu sem ti tekočino dajala po kapljicah iz mokre gaze na ustnice. Samo toliko, da je nekaj prišlo vate. Kapljica. Še ena. In še ena.

Kot da bi lahko življenje nekako sestavila nazaj iz kapljic. Kot da bi ti lahko z vsako rekla: Še eno, mali moj. Še eno zame. Še malo ostani.

Spomnim se bolnišnic. Vonja. Vročine. Čakanja. Tvojega telesa na meni. Spomnim se voženj in občutka, da nikamor ne pridemo dovolj hitro. Besed Paulinhota, ki mi je rekel, da ni nujno, da boš sploh preživel pot do bolnice. Spomnim se, kako sem gledala tvoje prsi, ali se še dvigajo. Kako sem štela utripe tvojega srca. Kako sem se bala zaspati, ker sem se bala, da bom odprla oči in te ne bo več.

In potem se je zgodilo prav to, česar sem se najbolj bala. Za sedem sekund si umrl. Meni. V naročju. V tisti bolnišnični sobi. Sedem najdaljših sekund. Tako kratek čas, da ga na običajen dan niti ne opazimo. Sedem sekund čakanja na zeleno luč. Sedem sekund pesmi. Sedem sekund, ko pogledaš skozi okno.

Meni pa se je v tistih sedmih sekundah ustavil ves svet. Ne vem, kaj sem takrat mislila. Morda nič. Morda vse. Vem samo, da se mi je mešalo. Da so solze padale nate. Da sem te držala in da v meni ni obstajala možnost, da bi te kar pustila oditi.

Vsi so nad teboj že naredili križ. Jaz ga nisem. Ne zato, ker bi vedela več od njih. Ne zato, ker me ne bi bilo strah. Ampak zato, ker sem nekje globoko v sebi, popolnoma nerazumno, trmasto, skoraj noro verjela, da najina zgodba še ni končana.

Iskala sem vse bogove vseh religij. Prosila vesolje. Verjela v energije, v čudeže, v medicino, v ljudi, vate. Vse, kar je obstajalo in vse, za kar niti nisem vedela, ali obstaja.

Samo da bi ostal. In ostal si.

24. 9. 2026.

Danes pihava tvojo drugo svečko. Na torti.

Na torti, Samsan.

Danes ne štejem tvojih vdihov. Danes štejem balone. Pa milne mehurčke.

Danes ti ne dajem vode po kapljicah iz gaze. Danes imaš v eni roki pico, v drugi piščanca. Danes ne ležiš brez moči. Danes te lovim povsod okrog. Ali pa kar sam pritečeš k meni.

Loviš mehurčke. Kopaš se v bazenčku. Ješ torto. Plešeš. Tečeš. Smeješ se. No, razen takrat, ko imam v rokah kamero – takrat se seveda odločiš, da je nasmeh nekaj, česar danes absolutno ne boš podaril fotografiji. Stepeš se za svojo igračo. In jaz gledam celo ta tvoj prepir in sem srečna.

Ker si tukaj. Ker se lahko jeziš. Ker lahko protestiraš. Ker lahko tečeš. Ker lahko nagajaš. Ker lahko živiš.

Zmagal si mali moj. In kmalu te čaka čisto, čisto drugačno življenje. Ampak o tem kdaj drugič. Danes je samo tvoj dan.

Tebi, moja mala, a največja ljubezen.

Tebi sem danes želela napisati najlepše pismo, kar sem jih kadarkoli napisala. Najbolj posebno. Najbolj elegantno. Takšno, da bi bilo vredno tebe in vsega, kar sva skupaj preživela.

Pa sedim tukaj in ugotavljam, da nimam pojma, kako se kaj takega sploh napiše.

Kako v besede spraviš otroka, ki ti je umrl v naročju in leto pozneje pred teboj lovi milne mehurčke? Kako opišeš občutek, ko gledaš nogice, za katere sem se nekoč bala, ali bodo sploh še kdaj imele dovolj moči, da se premaknejo, danes pa z njimi teče po dvorišču?

Kako napišeš hvala življenju, ne da bi se ti pri tem tresle roke?

Že nekaj dni skorajda ne spim. Planiram tvoj dan. Razmišljam o vsaki malenkosti. Želim si, da bi bilo vse popolno. In predvsem želim ujeti vsak možen trenutek s teboj.

Ker danes je tvoj dan, ljubezen moja. Moj čudež. Moj največji učitelj življenja.

Pravzaprav že ves teden slavimo tebe. Tvoje življenje. Tvojo borbo. Najino borbo. In ni dneva, ko ne bi vsaj enkrat jokala od sreče in hvaležnosti. Hvaležnosti, da sem lani vztrajala. Da sem verjela vate. Da sem zaupala, da nama bo uspelo.

Da sem takrat, ko so mi vsi govorili, naj odneham, v sebi še vedno slišala nekaj, kar mi je govorilo: ne še.

Ko bi ti vedel … Ampak mogoče si vedel. Mogoče sva ves čas oba vedela samo eno: jaz imam tebe in ti imaš mene.

V mikro trenutkih sem lovila tvoj nasmeh med vso bolečino, ki jo je prestajalo tvoje drobno telo. Štela sem utripe tvojega srčka. Zavijala sem te v kis. Dajala sem ti milijon in eno zdravilo. Nosila sem te. Preoblačila. Hladila. Božala. Prosila. Jokala. Upala.

Ne bom pozabila nobenega dne. Ne v bolnišnici. Ne na poti. Ne zunaj, ko nisem mogla ustaviti solz in so samo kapljale po tebi, jaz pa sem te stiskala k sebi, ker drugega v tistem trenutku nisem znala.

A verjela sem. Vate. In zate.

In »teta« Liu. Ne smemo je pozabiti. Tudi ona je bila tista »tvoja«. Pravzaprav najina. Čeprav na daljavo. Jaz sem stala tukaj s tabo, ob tebi, ona pa je bila tam zame. In včasih človek, ki drži pokonci tistega, ki drži otroka, pravzaprav drži oba.

Tudi zato je del tvoje zgodbe.

In danes praznujemo.

Veš, vsi tvoji prijatelji v sirotišnici so ponosni nate. Že ves čas govorijo o tvojem rojstnem dnevu. Vsi vedo, da je to tvoj dan. Vsi te objemajo. In tudi na dan glavnega praznovanja je vse okej.

No »Okej« po gambijsko. Ker je šlo seveda narobe praktično vse, kar je lahko. Naročila sem ti posebno tortico. In, kot naredim vedno, tudi mini tortice za čisto vsakega otroka v sirotišnici. Ker pri nas ni enega otroka, ki bi jedel tortico, medtem ko bi drugi samo gledali.

Prevzamem cele škatle slaščic. Šoferju zelo jasno naročim, da greva strogo po glavni cesti, ker je ravna. On ta del očitno presliši. In seveda se peljeva po najbolj vijugasti, luknjasti cesti, ki jo premore Gambija. Kot da sva s tortami prijavljena na reli Dakar.

Ker je deževalo, je vmes nastalo še nekaj novih rek, avto pa na posameznih delih poti bolj spominja na trajekt. Moja kri se segreva s svetlobno hitrostjo. V očeh se mi nabirajo solze. Prvič ta dan.

Ker si želim, da bi bila tvoja torta popolna. Brez ene same pikice. Ker si po vsem, kar si prestal, v moji glavi zaslužiš popoln dan. Seveda torta ni bila popolna. Ampak je bila čudovita.

Potem strogo naročim, naj v sirotišnici vklopijo hladilnik, da bo pripravljen. Pozabijo. Na tej točki sem že skoraj pri drugem živčnem zlomu. Zunaj skoraj 40 stopinj. Jaz pa stojim s škatlami tort in razmišljam, kam za vraga naj vse to dam, preden se spremeni v tekočo rojstnodnevno dekoracijo.

Diham. In že drugič v dnevu se zjočem. Vdih, izdih. To je Gambija Kaja.

Naročila sem tudi, naj se bantaba – prostor, kjer bomo jedli – lepo počisti in pripravi, ker bomo imeli hrano. Po njihovih standardih je čisto. Po mojih, z vsem blatom od dežja in vso umazanijo, pa … niti približno.

In očitno se mi padec morale že vidi na obrazu, ker otroci kar naenkrat začnejo pospravljati.

Potem pridem do tebe. In ti me gledaš in se smeješ. Z baloni. Ki ti jih seveda drugi otroci poberejo, še preden ti uspe ostati en sam.

In potem me pogledaš. In se mi spet nasmehneš. In se stisneš k meni. In si rečem: Jebi ga. Očitno ne bo popolno. Bo pa tvoje. Sirotišniško popolno. In danes ne bi želela ničesar drugega in ničesar drugačnega.

Skupaj smo. Veseli smo. Imamo glasbo, balone in mehurčke. Hrano sem pripeljala kar s samokolnico, ker, hja, tudi jaz žal še vedno nimam tisoč rok. Iz Slovenije sem tovorila celo napihljive bazene, da imamo lahko še pravi »pool party«. In uživamo. Čisto vsi. Skupaj. Ker hja, skupnost je tisto, kar tukaj šteje. In kar nenazadanje – v življenju vedno šteje največ.

Od najmlajšega do najstarejšega otroka. Vsi delavci. Pridružijo se nam celo ravnatelj in učitelji iz šole. Za vse je dovolj hrane. Za vse je dovolj pijače. Vsi plešemo. Koliko glasnih krikov smeha, veselja je slišati.

V nekem trenutku pogledam okoli sebe in se mi zdi, da smo sredi najboljše žurke na svetu. In nekaj časa nobeden od vas ni »otrok iz sirotišnice«. Nihče ni zapuščen. Nihče ni številka v dokumentaciji. Nihče ni zgodba, ki se začne z izgubo.

Smo samo eni žurerji. Otroci, ki skačejo v bazenčke. Ljudje, ki plešejo. Roke, ki držijo hrano. Obrazi, umazani od torte. Smeh. Glasba. Življenje.

In ti. Sredi vsega. Živ. Srečen. Ljubljen.

Potem te oblečem v čisto nova oblačila. Ja, danes boš lep (pa čeprav si že vsak dan moj najlepši fantek) in danes te bom še petkrat preoblekla.

Ko sem kupovala tvoja oblačilca, sem bila prepričana, da ti bodo prevelika. Hvala bogu sem poslušala ljudi okoli sebe, ki mi niso pustili kupiti manjše številke. Ker ti že to majico komaj spravim čez glavo. In veš, kako noro lep problem je to? Da si zrasel. Da tisto drobno telo, za katero sem se bala, ali bo preživelo noč, danes preraste oblačila.

Ves čas si z mano. Na meni. In ne štejem več, kolikokrat sem ti danes rekla, da te imam rada. Kolikokrat sem ti rekla, da sem ponosna nate. Da si moj čudež življenja.

Prav tako ne štejem, kolikokrat sem jokala. Mislim, da smo pri štetju danes vsi že obupali.

Potem do mene pride Awa. Ena od delavk v sirotišnici. Tista posebna. Moja – priznam – najljubša. Tista, ki je z nama preživela toliko časa po bolnišnicah. Tista, ki ve. Ki je videla. Ki se spomni. Pove mi, da so vsi ponosni name, ker sem se borila in nisem dovolila, da bi umrl.

In jaz seveda jokam že stotič. Ampak v resnici lahko razmišljam samo: Kako sem šele jaz ponosna nate. Da si zmagal. Da praznujemo rojstni dan otroka, ki je za sedem sekund umrl.

Pošljem posnetke in fotografije Paulinhotu. Mojemu superheroju v belem. Pokliče me. Z ženo sta na videoklicu in čestitata našemu Samsančku. Kolikokrat smo do zdaj jokali? Ne vem. Ampak spet jokamo.

Ko pomislim, koliko truda je vložil vate, koliko je naredil, koliko je verjel in koliko človečnosti je dal v tvojo zgodbo, bi mu najraje odnesla celo torto.

Ampak ve. Zelo dobro ve. Kako posebno mesto ima v mojem življenju. Kako neizmerno ga cenim. In kako hvaležna sem zanj. Jap. Kuba je še vedno moja najljubša država, čeprav je nisem nikoli obiskala. Še.

In potem spet pogledam tebe.

Otroka, ki je shodil. Otroka, ki govori. Otroka, ki se igra. Otroka, ki teče. Otroka, ki se smeji. Otroka, ki ga čaka nova družina.

Novo življenje. In ja … To prihaja zelo, zelo kmalu. In ti, moje zlato srce, boš zelo blizu mene. O tem naslednjič. Danes še ne. Danes si še tukaj. Z mano. Danes sva skupaj.

Ko pride torta, se vsi zberemo okoli mize. Vsi z največjim ponosom pojejo Vse najboljše. Midva pa skupaj primeva nož in jo prereževa. Gledam srečo na obrazih vseh okoli naju.

Potem pride trenutek za svečki. Dve. Dve majhni svečki za dve leti enega neverjetnega življenja. In ko ju skupaj upihneva, imam samo eno željo. Ne potrebuješ ničesar drugega. Da si zdrav. Da ostaneš točno takšen, kot si v tem trenutku. Najbolj srečen. Najbolj srčen. Najlepši. Najbolj borben fant.

Samo bodi. Ker danes vem, kako neizmeren privilegij je že samo to: biti. Živeti.

Zdaj me že pokličeš po imenu. Prepoznaš moje korake. Moj glas. In bog ne daj, da pridem in nisem najprej pri tebi. Potem imamo kričanje. Ja, ja. Priznam. Malo sem te razvadila. Okej. Mogoče malo bolj kot malo.

Ampak kaj naj? Ko pa samo midva zares veva, čez kaj vse sva šla.

In mislim, da ko si enkrat prepojen z vsemi možnimi telesnimi tekočinami drugega človeka – prepoten, polulan, pobruhan, posračkan, pošprican s krvjo in premočen od solz – nastane neka vez, ki je ne znaš več razložiti.

In ki je nihče ne more kar pretrgati. To je tisto, kar ostane. Za vedno.

Veš, čisto vsak trenutek s tabo je poseben. Tudi tisti najbolj navaden. Pravzaprav mogoče najbolj prav tisti.

Vsakič, ko se tvoje rokice ovijejo okoli mene. Ko se stisneš k meni kot mali klopek. Ko svojo glavico nasloniš ob mojo. Ko zaspiš in ti pojem tisti samo najin You Are My Sunshine. Ko te gledam, kako tečeš. Kako brcaš žogo. Kako se igraš s peskom. Kako se guncaš z mano, ker se sam še vedno ne upaš. Kako se spuščaš po toboganu. Kako mi že pomagaš, ko te previjam in preoblačim.

Ob vsakem od teh trenutkov čutim ponos, ki ga ne znam spraviti v besede. Ker jaz v njih ne vidim samo današnjega Samsana. Vidim tudi tistega lanskega. In zato je vsak tvoj korak zame malo čudo. Vsak grižljaj. Vsak požirek. Vsak smeh. Vsak protest. Vsaka nova beseda. Vsak centimeter, za katerega zrasteš.

Ne znam opisati sreče, ki jo čutim. In vsakič, ko mi je v življenju težko, pomislim nate. Nate in na vse tiste dni, ko še danes ne vem, po katerem zakonu fizike si zborbal tisto bitko.

Pa si jo. In potem si mislim: Če je lahko on, lahko še malo tudi jaz.

Spomnim se vsega. Čisto vsega. In danes že tako dobro poznam tvoj mali karakter. Vem, kaj ti je všeč in pri čem se začne vojna. Čiščenje nosu? Tretja svetovna vojna. Bazen? Največja sreča. Rad se kopaš. Loviš mehurčke. Rad imaš balone. Modro barvo. Žogo – dokler ti ne postane dolgčas. In strašno si ljubosumen, če se mi približa kateri od otrok. Vedno se smejem, ker si takšen samo pri meni. Pozoren si na vsak jok dojenčka. Če zaslišiš otroka jokati in vidiš, da ni nikogar zraven, začneš na svoj način klicati pomoč.

Kot da bi pri svojih dveh letih že vedel, kako pomembno je, da nekdo pride, ko jokaš. Mogoče veš. Mogoče telo nekatere stvari pomni tudi takrat, ko jih glava že zdavnaj potlači.

Z Yassin sta še vedno najboljša prijatelja. Od tistega dne, ko sta kot dojenčka oba z več kot 40 stopinjami vročine sedela v avtu v mojem naročju in se držala za roki, se mi zdi, da sta še bolj povezana. Nepremagljiva dvojica. Tudi pri norijah si seveda pomagata. Yassin na primer pleza iz kinderpeta, ti pa ji pri tem pridno pomagaš in jo vlečeš na drugo stran. Potem se oba delata, da nimata pojma, kaj se je zgodilo.

Molami te ima zelo rad. Ves čas bi se igral s tabo, ti pa še ne razumeš čisto njegovih načrtov. Molami bi na primer zelo rad, da bi ti njega potiskal v improviziranem avtomobilčku. Ti si za to še malo premajhen. In potem je včasih prepir. Ki se na koncu reši z objemi.  Ja, Animatka in Fatima vedno hitro uredita situacijo. In jaz vas gledam.

Ves ta vaš mali svet. Vaša prijateljstva. Vaše prepire. Vaše zarote. Vaše objeme.

In si želim, da bi lahko vsak od vas s seboj nekoč odnesel predvsem to. Te občutke.  Da ste bili tukaj tudi ljubljeni.

Veš, kmalu te čaka veliko, veliko lepši in bolj prijazen svet.

Vsaj tako neizmerno upam in nekako v sebi čutim. Čaka te novo življenje. Nova družina.

Novi ljudje. Novi kraji. Novi prvič. In želim si, da bo tisto, kar bo od sirotišnice ostalo v tebi, predvsem spomin na trenutke, ko si bil ljubljen.

Neskončno ljubljen.

Da ne boš pomnil bolnišnic. Ne igel. Ne vročine. Ne bolečine. Ne tega, kako zelo blizu konca si nekoč bil.

Morda se ne boš spomnil mene, kako sem ponoči preverjala, ali dihaš. Morda se ne boš spomnil mokre gaze na svojih ustnicah. Morda se ne boš spomnil mojih solz. In pravzaprav si želim, da se ne.

Želim pa si, da nekje v tebi ostane občutek. Da je takrat, ko je bilo najtežje, nekdo ostal. Da te je nekdo držal. Da je nekdo verjel. Da si bil nekomu ves svet. In si še vedno.

Ti si moj mali čudež. Čudež, ki je v nekem trenutku združil ogromno ljudi iz Slovenije. Ljudi, ki te niso poznali, pa so verjeli s tabo. Z mano. Z nami. Pomagali so, da smo te lahko rešili.

In bilo je vredno. Vsaka neprespana noč. Vsaka vožnja. Vsak klic. Vsaka solza. Vsaka prošnja.  Vsak evro. Vsak trenutek strahu. Vsak trenutek, ko nisem vedela, ali delam prav.

Vse je bilo vredno.

Ker danes živiš. In si dokaz, da ni konec, dokler ni konec. Da včasih obstaja še ena možnost tudi takrat, ko je skoraj nihče več ne vidi. In da ljubezen na koncu vendarle vedno zmaga.

Vsem tistim, ki so mi govorili, naj te pustim. Da ni vredno. Da je škoda denarja. Da boš tako ali tako umrl … Ne želim nič slabega. Pravzaprav upam, da tudi oni nekoč najdejo v sebi toliko ljubezni, da bodo razumeli. Ker jo potrebujejo. Veliko bolj kot ti, moje zlato. Ti je imaš namreč ogromno.

Naučil si me toliko stvari. Več, kot boš verjetno kadarkoli vedel. Predvsem pa si mi dal tisto moč. Borbenost. Pogum. In tisto malo norosti, zaradi katere bom vedno verjela, da se je vredno boriti tudi takrat, ko so možnosti skoraj nične.

Ker če so možnosti ena proti milijon … potem dokaži, da si tisti eden v milijonu.

Ti si. Ti si dokazal točno to.

Ne vem, kaj boš nekoč postal. Ne vem, kaj ti bo všeč. Ne vem, ali boš ljubil glasbo, šport, kulturo, tehniko. Morda boš nogometaš. Morda zdravnik. Morda boš popravljal avtomobile. Morda boš umetnik. Morda boš nekaj, za kar danes sploh še nimamo imena. Pojma nimam. In niti ni pomembno. Vem pa nekaj.

Ti si borec. Neverjetno močen. Ti si čudež. In prepričana sem, da bomo o tebi še slišali.

Ker veš kaj? Ne eden v milijonu. Ti si eden v vesolju.

Tvoja zgodba je moj navdih. In navdih vseh nas, ki smo te gledali, kako si iz skoraj nemogočega prišel do dveh svečk na torti. In ja.

Tvoja zgodba je za film. Nekoč. Nekje. Ko odrasteš. Ampak režija bo tvoja. Ker od tukaj naprej je to tvoje življenje. Ti boš izbiral, kam boš šel. Koga boš ljubil. Kaj boš sanjal. Kdo boš.

In po vsem, kar si moral prestati samo zato, da si dobil možnost živeti, si ne želim ničesar bolj kot to, da boš nekoč lahko svoje življenje živel po svoje.

Vedno boš moj čudež. Vedno boš moj fantek. In vedno te bom imela rada. Ne vem, ali mi je danes uspelo napisati kaj pametnega. Verjetno ne. Preveč čustev je. Preveč spominov. Preveč tistega, česar se ne da zapisati.

Ampak vem nekaj. Ta tradicija bo ostala. Dokler bo bilo moje srce. To odločitev sem sprejela že lani, še preden je sploh obstajala ideja o Pismih iz sirotišnice. Ob tvojem prvem rojstnem dnevu sem ti napisala prvo pismo. Danes ti pišem drugega.

In pisala ti jih bom. Leto za letom. Dokler nekega dne ne boš dovolj velik, da jih dobiš. Mogoče jih boš takrat prebral naenkrat. Mogoče boš vmes jokal. Mogoče se boš smejal. Mogoče mi boš rekel, da sem bila čisto nora.

In verjetno boš imel prav. Ampak želim si, da boš iz njih izvedel nekaj, česar ti noben dokument o tvojem življenju nikoli ne bo mogel povedati. Na dokumentih bo morda vedno pisalo: Mati: neznana. Oče: neznan. Najditeljica: znana.

Morda bodo tam datumi, podpisi, žigi in podatki. Ampak nekaterih stvari dokumenti ne znajo zapisati. Ne znajo zapisati, kdo je ponoči poslušal tvoje dihanje. Kdo je štel tvoje utripe. Kdo je jokal nate.

Kdo je verjel vate, ko skoraj nihče več ni. Kdo je poznal tvoje najljubše igrače. Kdo je vedel, da sovražiš čiščenje nosu. Kdo ti je pel You Are My Sunshine. Kdo je vedel, kako se zasmeješ. Kdo je poznal tvoje korake. Kdo je praznoval vsak tvoj grižljaj, vsak gram, vsak korak in vsak nov dan.

Zato bodo obstajala ta pisma. Da boš nekoč vedel. Da je med vrsticami tvojega življenja obstajala še ena zgodba. Zgodba o tem, kako neizmerno si bil ljubljen. Niti ni važno, če bo ob tem moje ime. Želim samo, da veš. In da bo tisto, kar bo ostalo – spomin na to, kdo si.

Ker zdaj vem nekaj. »Pravno-formalno« nikoli ne boš zares moj. Čeprav sem si to želela.  Življenje te bo odneslo naprej. In prav je tako. Ljudje, h katerim boš šel, so izjemni. To vem – ker take ljudi začutiš.

Ampak obstajajo vezi, za katere ni dokumenta. Ni podpisa. Ni žiga. Ni priimka. Ni pravne kategorije. Samo so.

In ti boš v mojem srcu vedno moj. Moj Samsanček. Moj mali čudež. Otrok, ki mi je nekoč za sedem sekund ustavil svet – potem pa me naučil, kako zelo lepo je, ko se ta svet začne vrteti znova.

Danes sta na tvoji torti dve svečki. Lani sem prosila samo, da bi dočakal naslednji vdih. Danes te gledam, kako pihaš vanju.

In če bi lahko tisti Kaji izpred enega leta, tisti, ki te drži v naročju, premočena od solz, prestrašena, izčrpana in skoraj čisto sama, za samo nekaj sekund pokazala današnji dan … bi ji pokazala tebe.

S pico v eni roki. S piščancem v drugi. Z nogami v bazenčku. Z obrazom od torte. Med baloni in mehurčki. Obkroženega z ljudmi, ki ti pojejo Vse najboljše. Živega. Srečnega. Dveletnega.

In rekla bi ji samo: »Ne spusti ga. Še malo zdrži. Poglej, kaj vaju čaka.«

Morda je prav to največji čudež tvoje zgodbe. Da se je otrok, ki je bil nekoč najden sam sredi polja, dotaknil toliko src. Da je otrok, za katerega so nekoč rekli, da nima nikogar, danes obdan z ljudmi, ki praznujejo samo zato, ker obstaja. Da otrok, ki ni mogel niti piti, danes z obema rokama grabi svojo najljubšo hrano. Da otrok, katerega srce se je za sedem sekund ustavilo, danes teče tako hitro, da ga komaj lovim.

In da jaz, ki sem lani prosila ves svet samo za še en tvoj vdih, danes sedim tukaj in razmišljam, kako bom prenesla trenutek, ko te bo življenje odneslo v tvoj novi svet.

Ampak bom.

Ker sem si od prvega dne želela samo eno. Ne da bi bil moj. Ampak da bi bil. Da bi živel. Da bi imel možnost. Da bi bil ljubljen.

In danes jo imaš.

Zato, moj ljubi Samsan … vse najboljše za tvoj drugi rojstni dan. Za dve leti življenja. Za eno neverjetno zmago.

Za vseh tistih sedem sekund, po katerih si se odločil vrniti. Za vse korake, ki si jih naredil od takrat. In za milijone korakov, ki so še pred tabo.

Pojdi. Rasti. Nagajaj. Smej se. Sanjaj. Ljubi. Bodi glasen. Bodi trmast. Stepi se kdaj za svojo igračo. Lovi mehurčke. Skači v bazene. Jej pico z eno in piščanca z drugo roko. Umaži se. Razbij kakšno koleno. Sanjaj velike sanje. Verjemi.

In predvsem – živi.

Živi, moj mali.

Živi tako zelo, da bo življenje nekoč pozabilo, kako blizu je bilo temu, da te izgubi. Jaz pa bom nekje, ne glede na to, koliko kilometrov bo med nama, vedno vedela: da je 24. september najprej pomenil dan, ko si prišel na svet, potem dan, ko sem skoraj izgubila ves svoj svet, danes pa pomeni dan, ko praznujem enega največjih čudežev svojega življenja.

Tebe.

In ne, najina zgodba se tukaj ne končuje. Morda se v resnici šele dobro začenja.

In morda je to pravzaprav … še ena sreča zame več. 🤎