Pismo #30 – Ljubezen, ki ne zahteva pozabe

»Kaja, Kaja! Come, come!«

Nisem še prav dobro prišla skozi vrata, ko je proti meni že pritekla gruča starejših otrok. Molami me je prijel za roko in me začel vleči za sabo, ob tem pa ves čas ponavljal nekaj v smislu: »Come, look, head, Jumo!« Poskušala sem ga ustaviti in vprašati, kaj se je zgodilo, ampak pri njih to običajno ne gre tako enostavno. Če je nekaj nujno, potem je treba najprej priti pogledat, šele potem razlagati. Mojih vprašanj ni poslušal noben. In čeprav se je že velikokrat izkazalo, da je »nujno« lahko vse od razbitega kolena do kuščarja, ki ga moraš po njihovem mnenju nujno videti ali praznovanje ob uspešnem lovu podgan, sem šla za njim(i).

Obkrožena z gručo otrok sem prišla do bantabe. Tam je bila zbrana še ena skupinica in na sredini je sedela Jumo. Deklica, ki jo sicer skoraj vedno najprej opaziš po širokem nasmehu in večni pozitivnosti, je tokrat jokala. Z obema rokama se je praskala po glavi, otroci okrog nje pa so mi vsi hkrati nekaj razlagali, kazali proti njenim lasem in se – kar je bilo precej slab znak – začeli praskati tudi sami. Ni bilo potrebnega veliko časa, da mi je postalo jasno, kaj se dogaja.

Uši.

Jumo ima uši. In če jih ima Jumo, sem ob pogledu na deset malih glav, stisnjenih okrog nje, precej hitro ugotovila, da jih najbrž nima samo Jumo. Tukaj otroci skupaj spijo, skupaj jedo, skupaj ležijo, drug drugemu sedijo v naročju, si izmenjujejo oblačila, si spletajo lase, se objemajo in stiskajo. Osebni prostor je nekaj, kar tukaj obstaja predvsem v teoriji. Če se usedeš na klop, imaš čez nekaj minut enega otroka na levi, drugega na desni, tretjega v naročju in četrtega nekje za vratom. Vsak od njih pa se najbrž v neki točki vsaj malce dotika tudi tvojih las. Tako sem si večkrat pobirala iz las koščke manga, smetke, vrvice, pa še kaj se je našlo med lasmi.

Moja prva misel je bila zelo premišljena in  nič kaj strokovna: Oh, shit. Kaj bomo pa zdaj? Druga pa še nekoliko bolj sebična: No, super. Zdaj sem pečena tudi jaz. Ker sem zadnje dni svojo glavo veselo tiščala med vse te male bučke, jih objemala, oni pa so mi plezali po naročju in viseli okrog vratu. Če so uši prišle na obisk, sem jim tudi sama praktično odprla vrata.

Doma približno veš, kaj narediš. Šampon, glavnik, pranje, prekuhavanje, posteljnina, brisače, oblačila, čiščenje in potem vse skupaj še enkrat. Tukaj pa pogledaš okrog sebe in se moraš skoraj nasmejati lastnim idejam. Na desetine otrok. Skupne spalnice. Omejene količine vode. Pralni stroj je luksuz, ki ga tukaj sploh ni. Prekuhati vse, česar so se otroci dotaknili? Ha ha. In potem Svizec zavije čokolado ali čokolada Svizca? Skratka – srečno.

Stopila sem do delavk in vprašala, kaj bomo naredili. Njihova rešitev je bila veliko bolj preprosta od mojega evropskega kriznega načrta.

Haircut. Frizura. Kar je pomenilo britje glav. Vsem, brez ene same izjeme. Od najmlajših dojenčkov, do najstarejših. Pri tem je »no mercy«.

In tako se je začela naša velika operacija »uši«. Otroci so eden za drugim ostajali brez las, jaz pa sem med tem šla po šampone in vse, kar sem uspela najti, ter upala, da bomo stvar vsaj nekoliko omejili. Seveda, že po logiki je tudi mene začelo srbeti lasišče. Pa ne samo lasišče, kar vsa koža. No, me je pa ujela sreča – ker uši nisem dobila. Trkam na les, da tako tudi ostane. Nekaj dni sem nato prvič zelo načrtno omejevala objeme, otrokom govorila, naj ne tiščijo glav skupaj, večje držala stran od najmlajših dojenčkov in ob vsakem sumljivem praskanju že skoraj avtomatsko pregledovala lasišča. Na koncu nam je uspelo. Epidemijo smo ustavili, otrokom so lasje začeli ponovno rasti, jaz pa sem jo – čudežno – odnesla precej dobro.

In tako se je pravzaprav začela najina zgodba.

Z ušmi.

Ni ravno začetek, ki bi ga napisali v pravljico. Je pa začetek, ki se mu danes vedno znova nasmehnem, ker je tako zelo resničen. Tako zelo naš. In ker takrat še nisem vedela, kako zelo posebna mi bo postala deklica, zaradi katere me je tistega dne Molami tako panično vlekel čez dvorišče.

Jumo.

Če bi vam jo pokazala samo na fotografiji, bi videli deklico v rožnati majici in temnih Mickeyjevih hlačah, ki sedi na robu obzidja bantabe. Kratki lasje, malo nagajiv izraz in tisti njen nasmeh, ki se skoraj vedno začne nekje v očeh in potem zavzame ves obraz. Toda fotografija Jumo v resnici ne zna pokazati. Ne sliši se njenega smeha. Ne vidi se, kako hitro govori, kadar ima nekaj pomembnega za povedati. Ne vidi se, kako začne plesati skoraj takoj, ko nekje zasliši glasbo, niti tega, kako zna v eni minuti objeti mlajšega otroka, mu obrisati nos, ga okregati, ker počne nekaj narobe, in že naslednjo sekundo steči proč, ker se je nekje zgodilo nekaj zanimivejšega. Je en tak majhen radar za dogodke.

Jumo je ena sama velika energija. Klepetava, radovedna, nagajiva, nežna, včasih trmasta in neverjetno samostojna. Ni ji težko narediti skoraj ničesar. Zna poskrbeti zase, zna pomagati mlajšim, zna nahraniti otroka, ga potolažiti, mu pomagati pri oblačenju, nekaj prinesti, nekaj pospraviti. Če bi bilo treba, bi pri svojih približno desetih letih verjetno znala organizirati polovico sirotišnice. In organizaciji, lahko mi verjamete, ne bi prav nič manjkalo.

Dolgo sem te lastnosti pri njej občudovala. Kako sposobna je. Kako samostojna. Kako neverjetno dobro se znajde. Potem pa sem se nekega dne zalotila ob precej drugačni misli.

Desetletna deklica pravzaprav ne bi smela biti tako zelo dobra v tem, da ne potrebuje nikogar. V tej »navajenosti« da vse zmore sama.

Ko pri otroku občudujemo samostojnost, se včasih kar pozabimo vprašati, od kod je prišla. Nekateri otroci postanejo samostojni zato, ker jih odrasli počasi učimo, da zmorejo. Drugi pa zato, ker se zelo zgodaj naučijo, da preprosto morajo. Ker druge opcije sploh ni. In med tema dvema vrstama samostojnosti je ogromna razlika.

Jumo zna poskrbeti zase in še za dvajset drugih otrok. Toda pri desetih letih bi morala imeti nekoga, ki poskrbi zanjo. Nekoga, ob katerem ji ni treba ves čas vedeti, kaj narediti. Nekoga, pri katerem lahko reče: Ne znam. Ne morem. Utrujena sem. Strah me je. Pomagaj mi. Nekoga, ob katerem ji ni treba biti velika samo zato, ker je življenje od nje prezgodaj zahtevalo, da odraste.

Koliko je Jumo pravzaprav stara, ne ve nihče popolnoma natančno. Te stvari me vsakič znova prizadenejo. Da se za otroka ne vejo niti natančni podatki o rojstvu, o imenu, izvoru, zgodbi., Devet, morda deset. Za potrebe formalnih postopkov so kasneje določili starost deset let. Nekje mora biti zapisana številka. Obrazci potrebujejo datum. Sistem potrebuje odgovor tudi tam, kjer ga življenje nima.

Njena zgodba se namreč ni začela z lepo izpolnjenim rojstnim listom, zapestnico iz porodnišnice, fotografijo novorojenčice in podatkom, koliko je tehtala ob rojstvu. Na začetku Jumine zgodbe je veliko praznih mest. Starši niso znani. Družine, ki bi prihajala na obiske, ni bilo. Nikogar, ki bi znal povedati, po kom ima oči, kdo jo je prvič držal v naročju, kakšna je bila kot dojenčica ali čigav smeh danes nosi v svojem smehu. Ne vedo niti njene zgodbe, kako je prišla do tja. Najbrž jo je nekdo našel, predal policiji, policija pa naprej. Ponovno, za potrebe formalnosti, se združi nekaj podatkov, priredi kombinacija in zapis je ustvarjen. Papir prenese vse, ali kako že?

V sirotišnici je praktično od rojstva. Tu je odraščala. Tukaj je dolgo potrebovala, da je shodila, in dolgo, da je spregovorila. Tu se je naučila jesti, se obleči, deliti, počakati, pomagati, skrbeti zase in počasi tudi za druge. In prav med temi zidovi je iz majhne deklice, za katero je bilo marsikaj težko, zrasla v dekle, ki danes skoraj nikoli ni pri miru.

V glasno, hitro, spretno, zabavno, sposobno, klepetavo Jumo.

Če jo želiš videti res srečno, ji moraš prižgati glasbo. Takrat se v njej nekaj spremeni. Obožuje petje, ples, bobne, koro. Če se nekje zasliši ritem, obstaja precej velika verjetnost, da bo Jumo v nekaj sekundah tam. Takrat pleše, kot da je nihče ne gleda, tudi kadar jo gledamo vsi.

Nekoč sem jo vprašala, katera glasba ji je najljubša. Malo je razmišljala in rekla: »Moana.« Potem se ji je obraz nenadoma razjasnil, kot da se je spomnila še nečesa zelo pomembnega. »And Mickey Mouse! The music in Mickey Mouse!«

In že je pela nekaj po svoje. Neko afro angleško Jumo mešanico vsega.

Tudi pri hrani je precej jasna. Benachin. Tega ima res rada. Pico tudi, kar nama daje vsaj eno varno skupno kulinarično točko. Potem pa so tukaj še podgane. Ocvrte. Te ima menda prav tako zelo rada, ker so najboljše in imajo najbolj slasten okus. Na tej točki se najino prijateljstvo kulinarično nekoliko zaplete. In ne – ne vem komentirati, ali to drži, ker se tudi vsa moja sposobnost vpijanja kulture pri tej točki precej skrči. V mojih očeh se vedno pojavi tista risanka »Ratatouille«.

Pri kartah se zaplete še bolj. Enka je namreč z Jumo cel dogodek. Pravila sicer obstajajo, ampak jih razume precej ustvarjalno, še posebej kadar rezultat ni v njeno korist. Takrat nenadoma obstaja kakšno novo pravilo, za katerega do tistega trenutka ni vedel nihče razen nje.

In ravno te stvari so mi pri njej najljubše. Ker zaradi njih Jumo ni samo žalostna zgodba otroka brez staršev. Ni samo »deklica iz sirotišnice«. Ni samo »otrok, ki čaka na posvojitev«.

Je preprosto Jumo.

Deklica, ki obožuje Moano in Mickeyja. Ki pleše. Ki goljufa pri Enki. Ki je benachin in ocvrte podgane. Ki se smeji na ves glas. Ki zna biti nagajiva in trmasta. Ki ima svoje želje, svojo osebnost, svoje male posebnosti in toliko življenja v sebi, da ga je včasih skoraj preveč za enega samega otroka.

To se mi zdi vsakič znova pomembno napisati in izpostaviti tudi te plati. Ta lepše. Vsakdanje. Ker otroke, ki so doživeli težke stvari, odrasli včasih nehote zmanjšamo na njihovo rano. Na to, kar se jim je zgodilo. Na to, kar so izgubili. Jumo pa je, tako kot vsi ostali, toliko več od svojih izgub.

Res ne smemo pozabiti, da je človek vedno veliko več kot še tista najtežja stvar, ki se mu je zgodila.

Obstajal pa je trenutek, ko se je Jumo vedno spremenila.

To je bilo vsakič, ko so prišli posvojitelji. Po drugega otroka. Takrat njenega velikega nasmeha pogosto ni bilo več. Umaknila se je in opazovala. Ni bilo treba, da bi karkoli povedala. Če si jo poznal, si spremembo videl takoj. Bila je tako očitna, da sem prepričana, bi to opazil vsak, tudi če bi jo prvič videl.

Nekdo je prišel. Nekega otroka so poklicali. Začelo se je pakiranje stvari, poslavljanje, objemanje, veselje, jok. Potem so se vrata odprla in otrok, s katerim je Jumo še prejšnji dan jedla, se igrala, prepirala in odraščala, je odšel.

V Italijo. V Ameriko. V Gambiji k družini. Nekam drugam. V neko življenje zunaj teh sirotišniških zidov.

Jumo pa je ostala.

In skoraj vsakič je prišlo vprašanje, ki ga je bilo vedno znova težko slišati. »Will someone come for me?« Bo kdaj sploh kdo prišel tudi pome? Včasih pa tudi: »Kaja, can I go with you?« Me lahko vzameš s sabo?

Ne vem, ali obstaja pravi odgovor na vprašanje otroka, ki te v resnici ne sprašuje, ali lahko gre s tabo na letalo. Sprašuje nekaj drugega. Zakaj jaz ostajam? Zakaj pridejo po druge? Zakaj ne pome? Zakaj nikoli nihče ne izbere mene?

In nekje pod vsemi temi vprašanji se lahko skriva še eno, najtežje: Je z mano kaj narobe?

To je tisti del, ki me je pri njej vedno najbolj bolel.

Ker odrasel pozna vse racionalne odgovore. Veš, da posvojitve ne delujejo tako. Veš, da obstajajo postopki, starost, dokumentacija, države, zakoni in nešteto okoliščin, ki nimajo nobene zveze s tem, koliko je otrok vreden ljubezni.

Toda otrok ne razmišlja tako. Otrok vidi samo, da je nekdo prišel po nekoga. Po njega pa ne. In Jumo je bila dovolj »velika« da je razumela. Dovolj let čakanja, Dovolj spremljanja drugih. Njej nisi mogel prikrivati stvari. Ali jih olepševati.

In zato bi ji včasih najraje obljubila: Tudi po tebe bo nekdo prišel. Zagotovo. Toda tega nisem vedela. In otroku, ki je že doživel preveč izgub in preveč odhodov, ne smeš dati še ene obljube samo zato, da bi za trenutek nehal jokati. Ker te obljube s figo v žepu, lahko naredijo še veliko več škode. Po nepotrebnem. Ker s temi obljubami, bi odpravili svojo soočanje s težkimi čustvi. Jumo pa bi ranili še bolj.

Zato sem jo vsakič le objela. In ostala z njo v tistem trenutku. Ji brisala solze in poskusila najti trenutek, da sprejme dogodek in živi naprej.

Včasih je strašno težko sprejeti, da otroku ne moreš popraviti vsega. Da lahko samo sediš zraven njega v nečem, kar boli. In kar zelo močno boli tudi tebe. Le da moreš biti v tistem trenutku otrokov varen pristan.

Potem pa je prišla sreda.

Čisto navadno, vroče popoldne. Z nekaterimi otroki smo se lovili, z drugimi igrali karte. Enka je bila, kot vedno, skoraj tekmovalni šport. Kalilu je goljufal, Landing se je jezil, Molami mi je sedel v naročju, Ousman me je vlekel za majico, ker mi je moral nujno nekaj pokazati, pa čeprav sam ni vedel kaj točno. Borba za pozornost.

Čisto običajen dan.  Dokler ni prišla novica. Za Jumo sta prišla njena morebitna posvojitelja.

Johann in Anna. Iz Nizozemske. Ja, prišla sta spoznati prav njo. Ne dojenčka. Ne mlajšega otroka. Ne nekoga drugega. Njo.

Še danes vidim njen obraz, ko je dojela, kaj se dogaja. Oči so ji zažarele tako močno, da se mi zdi, kot da je nekdo v tistem trenutku v njih prižgal vse luči tega sveta. Nasmeh je bil čez cel obraz. Za nekaj trenutkov ni obstajalo nič drugega.

In potem je stekla z vso hitrostjo, ki so jo imele njene noge. Naravnost v njun objem. Mislim, da me je prav ta tek najbolj ganil.

Ker sem jo tolikokrat prej gledala stati ob strani in opazovati druge otroke, ki so tekli proti svojim novim staršem. Tokrat ni gledala. Tokrat se ni umaknila.

Tokrat je tekla ona. Johann in Anna sta prišla skozi tista vrata in tokrat nista pogledal mimo nje.

Molami in Ousman sta bila ob meni in skoraj v en glas vprašala: »Jumo goes Slovenia?« Ja, zanje je velik del Evrope še vedno Slovenija. Ameriko poznajo, ker tam živijo nekateri otroci, ki so jih poznali. Italijo prav tako. Tistega dne so na svoj mali zemljevid sveta dodali še Nizozemsko.

In Jumo je v tistem trenutku začela odštevati. Ker vez je bila ustvarjena, pogoji obljukani. Zelena luč. Le še formalnosti na sodišču, dokumenti v Senegalu in pot v novo življenje je pripravljena.

Naslednje dni in tedne je živela nekje med dvema svetovoma. Še vedno je spala v sirotišnici, jedla z istimi otroki, tekala po istem dvorišču in sedela pod isto bantabo. Toda zunaj teh zidov sta nenadoma obstajala dva človeka, ki sta razmišljala o njeni prihodnosti. O njeni sobi. O šoli. O domu. O življenju, v katerem je bila ona najpomembnejša.

Johann in Anna sta prihajala vsak dan. Skupaj smo preživeli nekaj dni tudi zunaj sirotišnice. Šli smo na plažo, na izlete, na kosila. Pogovarjali smo se in počasi se je med nami spletla res lepa, prijateljska vez. Ob tem sem lahko od blizu opazovala nekaj, kar se mi zdi pri posvojitvah pogosto skrito za dokumenti in velikimi besedami: kako se ljudje, ki se prej niso poznali, počasi učijo postajati družina. Ker družina ne nastane v trenutku, ko nekdo podpiše dokument.

Nastaja v drobnih stvareh. V tem, da se naučiš, kaj otrok rad je. Kako se smeji. Česa ne mara. Kdaj potrebuje objem in kdaj potrebuje prostor. Kako reagira, kadar je prestrašen. Kako se obnaša, ko je utrujen. Kaj ga potolaži.

In predvsem v nečem zelo preprostem – obljubi, da prideš nazaj.

Vsakič, ko sta Johann in Anna morala oditi in Jumo še ni smela z njima, je jokala. Včasih zelo. Ni jokala samo zato, ker je želela z njima. Jokala je tudi zato, ker jo je bilo strah, da se ne bosta vrnila.

To je ena tistih stvari, ki jih odrasli z varnimi izkušnjami odnosov težko zares razumemo. Za večino nas je stavek »Pridem jutri« samo dogovor. Pri otroku, ki je doživel izgube in odhode, pa lahko isti stavek pomeni veliko več. Boš res prišel ali ostal? Ali ti lahko verjamem? Če se navežem nate, boš ostal? Če te vzljubim, bom spet izgubila?

Zaupanje pri takšnem otroku ne nastane zato, ker mu desetkrat poveš, da ti lahko zaupa. Nastaja skozi izkušnjo. Rekel si, da prideš. In si prišel. Odšel si. In si se ponovno vrnil.

Johann in Anna sta se vračala. Vsakič. Vsak dan, dopoldan in popoldan.

In morda je bil vsak njun prihod en majhen košček odgovora na vprašanje, ki ga Jumo verjetno ni znala ubesediti, da morda tokrat nekdo res ne bo izginil. Morda so to res moji ljudje.

V teh dneh sta mi Johann in Anna zaupala tudi svojo zgodbo. Nekoč sta že imela hčer. Potem je zbolela in bitko z boleznijo izgubila. Obstajajo izgube, po katerih se človek ne vrne v življenje, kakršno je bilo prej. Ne zato, ker ne bi znal živeti naprej, ampak zato, ker tistega prej preprosto ni več. Naučiš se živeti drugače. Z nečim, kar vedno ostane del tebe. Včasih se rane že resda zacelijo, a brazgotine ostanejo.

Tudi zanju je bila pot težka. Bolečina je bila ogromna. Na preizkušnji je bil njun odnos. Minila so leta. Nista bila več najmlajša, da bi ponovno ustvarjala biološko družino, in odločila sta se za posvojitev. Šla sta skozi postopke, priprave in preverjanja.

Pot pa ju je pripeljala v Gambijo. Do Jumo. Do deklice, ki je približno toliko stara, kot je bila njuna hči, ko je umrla. Morda bi kdo temu rekel usoda. Jaz sem pri tej besedi previdna.

Ker Jumo ni prišla zato, da bi zapolnila mesto njune hčere. Noben otrok ne sme dobiti naloge, da zaceli rano odraslega. Noben otrok ne sme biti zamenjava za otroka, ki ga ni več.

Jumo mora imeti pravico biti samo Jumo. S svojo osebnostjo. S svojim smehom. S svojo trmo. S svojimi strahovi. S svojo preteklostjo. Toda morda se lahko dve zgodbi, ki obe poznata izgubo, srečata drugače. Ne tako, da ena izbriše drugo, ampak da obema dovolita obstajati.

Njuna hči bo vedno del njune zgodbe. Jumina preteklost bo vedno del njene. In zdaj lahko skupaj začnejo pisati nekaj, kar pripada vsem trem.

Ne namesto tega, kar je bilo.

Poleg tega.

Nekega dne sem Johanna in Anno vprašala nekaj, o čemer zadnje čase veliko razmišljam. Ali bo Jumo ostala Jumo? Ali bosta ohranila njeno ime? Morda se komu zdi to skoraj nepomembna podrobnost ob tako veliki življenjski spremembi. Toda ime je lahko pri otroku veliko več kot nekaj črk na dokumentu.

Pred časom mi je pisala ena mamica, ki je prav tako posvojila otroka. Med procesom posvojitve so se veliko izobraževali o travmi, izgubah, identiteti, življenjski zgodbi in vsem, kar otrok prinese s seboj. Posebej mi je pisala prav o imenu. O tem, da je ime lahko eden redkih koščkov otrokovega prejšnjega življenja, ki je ves čas pripadal samo njemu. In tudi sama se strinjam s tem.

Od takrat, priznam, veliko razmišljam o tem. O imenu. In lahko že povem, da pride posebno pismo prav na to temo.

Ime je beseda, ob kateri je otrok neštetokrat obrnil glavo. Beseda, s katero so ga klicali k hrani. Ko je moral priti spat. Ko je naredil neumnost. Ko ga je nekdo iskal. Ko ga je nekdo pohvalil. Ko ga je nekdo potreboval. Ko se je prvič naučil predstaviti.

Ime je ena prvih besed, ki otroku pove: To sem jaz.

Jumo je skoraj deset let Jumo. Okrog nje se je spreminjalo ogromno. Ljudje so prihajali in odhajali. Otroci so prihajali in odhajali. Odrasli so se menjavali. Toda ona je bila ves čas Jumo. In pri otroku, ki je že izgubil toliko stvari, moramo biti po mojem izjemno previdni pri tem, kaj mu ob »novem začetku« vzamemo še mi. Morda, ker se nam zdi lepše. Bolj elegantno. Ker si želimo nekaj drugače.

Ne obstaja ena rešitev za vse posvojitve in vse otroke. Obstajajo različne zgodbe in tudi okoliščine, v katerih je sprememba lahko potrebna. Toda predvsem pri starejšem otroku bi moralo obstajati vprašanje, ki je pomembnejše od tega, katero ime se odraslim zdi lepše, bolj domače ali praktično: Kaj želi otrok? In kaj to pomeni zanj, njemu?

Jumo je vedela. Želela je ostati Jumo. Johann in Anna sta to spoštovala. Jumo bo ostala Jumo. Ta stavek se me je dotaknil bolj, kot sem pričakovala.

Morda zato, ker je Jumo v svojem življenju lahko odločala o tako malo stvareh, če sploh dejansko o kakšni. Ni izbrala, kje se bo rodila. Ni izbrala, da svojih staršev ne bo poznala. Ni izbrala sirotišnice. Ni izbrala praznih mest v svoji zgodbi. Ni izbrala, da bo gledala druge otroke odhajati in se spraševala, ali bo kdaj kdo prišel tudi ponjo.

Zdaj pa jo je nekdo vprašal: Kaj želiš ti? In njen odgovor je nekaj pomenil. Tudi to je varnost. Tudi to je spoštovanje. Tudi to je ljubezen. Da otrok počasi spozna, da tudi njegov glas šteje. Da je pomemben. Da je vreden.

Pri posvojitvah pogosto govorimo o »novem življenju, novih začetkih«. Tudi sama sem že velikokrat rekla ali napisala, da otrok odhaja v novo življenje. Nova družina. Nov dom. Nova država. Nova soba. Nova šola. Nov jezik. Novi ljudje.

Toda bolj ko spoznavam te otroke in njihove zgodbe, bolj se mi zdi, da beseda novo potrebuje nekaj previdnosti. Ker otrok ne začne znova. Otrok nadaljuje življenje.

Dan posvojitve ni prvi dan njegovega življenja. Pred tem dnevom je življenje, ki je obstajalo. Nekje je spal. Nekaj je jedel. Nekoga je poznal. Nekoga je imel rad. Nekoga je izgubil. Nekaj ga je bilo strah. Ob nečem se je smejal. Imel je svoje vonje, okuse, pesmi, besede, ljudi in kraje.

Tudi če je bilo njegovo življenje težko, je še vedno njegovo. Posvojitev zato ne bi smela biti radirka v življenju otroka. Otrok ni prazen list papirja, na katerega nova družina napiše lepšo zgodbo.

Njegova knjiga je že začeta. Prva poglavja so spisana. Na nekaterih straneh so lepe stvari. Nekatere so zmečkane. Nekatere so težke. Nekatere morda mokre od solz. Nekaj strani manjka. Nekatere bodo za vedno ostale prazne, ker odgovorov preprosto ni. Toda vse pripadajo istemu otroku.

In morda je ena najlepših stvari, ki jih lahko naredi nova družina, prav to, da teh strani ne trga ven. Da jih pomaga listati. In hkrati, pisati nove.

Otrok svojo identiteto gradi iz mnogih delov. Iz odnosov. Spominov. Imena. Jezika. Kulture. Krajev. Iz tega, kar mu drugi povedo o njem, in iz tega, kar se spominja sam. Potrebuje občutek, da med otrokom, ki je bil nekoč, in človekom, ki postaja, obstaja neka nit.

Zato je pomembno, da poznamo in ohranjamo njegovo življenjsko zgodbo, kolikor je mogoče. Da je ne skrivamo samo zato, ker je boleča. Da je ne olepšamo toliko, da otrok nekega dne v njej ne prepozna več samega sebe. Da se ne prestrašimo, ko začne spraševati o biološki družini. Da njegove želje po informacijah o izvoru ne razumemo kot zavračanje posvojiteljske družine.

Otrok lahko ljubi ljudi, ki ga vzgajajo, in ga še vedno zanima, od kod prihaja. Lahko ima rad Nizozemsko in pogreša Gambijo. Lahko govori nov jezik in še vedno potrebuje stik s tistim, ki ga je poslušal v otroštvu. Lahko ima novo sobo in nekoč pogreša bantabo. Lahko je neizmerno srečen zaradi tega, kar je dobil, in hkrati žalosten zaradi tega, kar je izgubil.

To ni nehvaležnost. To je otrokova identiteta. In identiteta ni nekaj, kar otroku ustvarimo na novo, ko pride v našo družino. Pomagamo mu jo graditi iz vseh koščkov, ki pripadajo njemu.

Johann in Anna sta mi povedala, da želita Jumo omogočiti tudi stik z Gambijo. Če bo nekoč želela in bo mogoče, se bo lahko vrnila. Morda bo želela iskati odgovore. Morda ljudi. Morda samo kraje. Morda bo želela vedeti vse, morda nekaj časa ničesar.

To mora ostati njena pot. Njena odločitev. Pomembno je, da ji vrata ostanejo odprta. Da vprašanje »Od kod prihajam?« nikoli ne pomeni »Vi mi niste dovolj.« Da zanimanje za biološko družino ne pomeni izdaje posvojiteljske. Da pogrešanje Gambije ne pomeni nehvaležnosti do Nizozemske. Da ji nikoli ne bo treba izbirati med deli sebe, samo zato da bi dokazala, komu pripada. Ker pripadnost ni tekmovanje. In ljubezen, ki od otroka zahteva, da zaradi nje odreže del sebe, ni tista ljubezen, ki jo tak otrok potrebuje. In da bo vedno vedela, da tudi če se nekoč odloči vrniti nazaj v Afriko, ji bodo vrata na Nizozemskem vedno odprta. Da jo bo tam vedno čakalo mesto, kjer bo pripadala..

O posvojitvah zelo radi pripovedujemo kot o srečnih koncih. Otrok je bil v sirotišnici. Prišla je družina. Odpeljala ga je domov. In potem je bilo vse lepo. Želim si, res si želim, da bi bilo življenje tako preprosto.

Toda posvojitev se skoraj vedno začne ob neki izgubi. Če pred njo ne bi bilo ločitve, smrti, zapustitve ali drugih okoliščin, zaradi katerih otrok ni mogel odraščati v svojem prvotnem družinskem okolju, posvojitev ne bi bila potrebna. Zato lahko otrok hkrati nosi dve resnici.

Lahko se neizmerno veseli in ga je strah. Lahko ljubi novo mamo in nekega dne joka za biološko mamo, katere obraza morda sploh ne pozna. Lahko si neizmerno želi oditi iz sirotišnice in čez leta pogreša otroke, s katerimi je tam odraščal. Lahko je hvaležen. In jezen. Srečen. In žalosten. Vse hkrati. Ali pa nič od tega.

Naloga odraslih ni, da izberemo, katero od teh čustev je dovoljeno. Naša naloga je ustvariti odnos, v katerem jih otrok upa povedati. Da mu, ko bo nekoč žalosten, ne rečemo: Ampak zdaj imaš vendar vse. Ampak: »Vem. Tudi to lahko boli. Povej mi. Tukaj sem.« Morda je to eden največjih dokazov varne ljubezni. Da zmoreš prenesti tudi otrokovo žalost za nekom drugim.

Jumo na Nizozemskem čaka soba. Njena soba. Meni se ta beseda pri njej zdi skoraj neverjetno velika. Njena. Njena postelja. Njena omara. Njene stvari. Njen kotiček. Deklica, ki je praktično vse svoje življenje delila prostor, pozornost, igrače, hrano, odrasle in vsakdan z množico drugih otrok, bo imela nekaj, za kar bo lahko rekla: to je moje.

Toda še veliko pomembnejša od sobe bosta dva človeka, ki bosta tam tudi naslednje jutro. In jutro za tem. In teden za tem.

Morda bo potrebovala čas, da bo temu zares verjela. Da ji hrane ni treba skrivati. Da se za pozornost ni treba boriti. Da ji ni treba biti vedno najhitrejša in najbolj sposobna. Da ji ni treba skrbeti za dvajset drugih otrok. Da ji ni treba ves čas biti tista Jumo, ki zmore vse.

Da lahko kdaj ne zmore. Da lahko ponoči pride do vrat in reče: Strah me je. In bo ob  Anni in Johannu našla varen objem. Morda je to največji luksuz, ki ga lahko dobi otrok, ki je moral prehitro postati samostojen. Da mu končno ni treba biti tako zelo močan. Da sme biti samo desetletna deklica.

In ko danes pomislim na Jumo, se vedno nekako vrnem na začetek. Na Molamija, ki me vleče za roko. »Kaja, Kaja, come, come! Head. Jumo.« Na bantabo. Na gručo otrok.

Na Jumo, ki sedi na sredini, joka in se praska po glavi. Takrat nisem vedela, da bom nekoč pisala to pismo. Nisem vedela, da bom gledala njen obraz v trenutku, ko bo dojela, da je nekdo končno prišel ponjo. Nisem vedela, da bom sedela z ljudmi, ki bodo postali njeni starši, poslušala njihovo zgodbo in skupaj z njimi razmišljala o njeni prihodnosti. Spletla vezi, ki bodo trajale in ostala v stikih tudi, ko si bomo v Gambiji pomahali v slovo.

Nisem vedela, da me bo prav Jumo toliko naučila o pripadnosti. O izgubi. O zaupanju. O identiteti. In predvsem o tem, kaj pravzaprav pomeni otroku dati dom.

Danes mislim, da dom ni samo hiša. Ni soba. Ni država. Niti ni nov priimek. Ni dokument, na katerem piše, da nekam pripadaš.

Dom je prostor, kjer ti ni treba pustiti samega sebe pred vrati, da bi smel vstopiti. Kjer tvoje preteklosti ni treba izbrisati, da bi lahko obstajala prihodnost. Kjer lahko pogrešaš in te zaradi tega nihče nima manj rad. Kjer lahko sprašuješ. Kjer lahko iščeš. Kjer lahko poveš, da te boli. Kjer odrasli ne tekmujejo z ljudmi, kraji in spomini, ki so bili pred njimi Kjer ljubezen ne zahteva pozabe.

In morda predvsem: dom je tam, kjer nekdo pozna tvojo zgodbo – tudi tiste težke dele – in vseeno reče, da jo sprejema in … ostaja.

Zato mi je od vsega, kar Jumo čaka, morda najlepši prav en na videz majhen stavek. Jumo bo ostala Jumo.

Njeno ime bo šlo z njo.

Čez dvorišče, po katerem je tekala skoraj vse svoje otroštvo. Mimo bantabe. Skozi vrata, skozi katera je toliko let gledala odhajati druge otroke. Na letališče. Na letalo. Čez države. V novo sobo, novo šolo, nov jezik in življenje, ki bo v marsičem popolnoma drugačno od vsega, kar pozna.

Toda z njo ne bo šlo samo njeno ime. Z njo bo šla tudi Gambija. Šel bo benachin. Šla bo kora. Šli bodo bobni. Šla bo Moana in Mickey Mouse. Šla bo Enka in vsa tista njena pravila, ki obstajajo samo takrat, ko ji koristijo. Šli bodo otroci, s katerimi je odraščala. Šel bo njen smeh. Njena trma. Njena nežnost. Njena neverjetna sposobnost skrbeti za druge.

Šla bodo tudi težka vprašanja. Šla bodo prazna mesta. Šle bodo stvari, ki jih morda nikoli ne bo mogoče pojasniti. Ker tudi to je Jumo.

In nekje med vsem tem bo z njo odšla tudi tista majhna deklica, ki je toliko let gledala skozi ista vrata in vedno znova spraševala: »Will someone come for me?«

Ja, Jumo. Prišla sta. Nekdo je končno prišel. In tokrat ni šel mimo tebe. Ni prišel po mlajšega otroka. Ni prišel po nekoga drugega. Ni prišel po popolno, prazno zgodbo, ki bi jo lahko začel pisati od začetka.

Prišla sta pote.

Po Jumo, ki se smeji preglasno. Po Jumo, ki pleše. Po Jumo, ki obožuje Moano. Po Jumo, ki goljufa pri Enki. Po Jumo, ki je benachin in tiste nesrečne ocvrte podgane. Po Jumo, ki zna skrbeti za dvajset drugih otrok in se bo zdaj morala počasi naučiti nekaj veliko težjega: da sme nekdo skrbeti tudi zanjo.

Po Jumo, ki je v življenju videla veliko odhodov in se bo zdaj počasi učila prihodov. Po Jumo z vsem, kar je bilo. Z vsem, kar je. In z vsem, kar še bo postala. Zato njene zgodbe ne želim končati z besedami, da je dobila novo življenje.

Ker ga v resnici ni.

Dobila je možnost, da svoje življenje nadaljuje drugače.

Nihče ji ne more vrniti prvih desetih let. Nihče ne more zapolniti vseh praznih strani. Nihče ne more odgovoriti na vsa vprašanja. In nihče ji ne more obljubiti, da je nikoli več nič ne bo bolelo.

Johann in Anna pa ji lahko ponudita nekaj drugega. Lahko sta tam. Ko bo lepo in ko ne bo. Ko bo plesala po dnevni sobi in ko bo jokala. Ko bo hotela govoriti o Gambiji in ko o njej ne bo želela govoriti. Ko bo iskala odgovore in ko jih ne bo našla. Ko bo rekla, da je Nizozemska njen dom. In tudi če bo nekega dne rekla, da pogreša tistega prvega.

Lahko ostaneta. In morda je družina na koncu prav to. Ne ljudje, ki pridejo v otrokovo življenje in mu napišejo novo zgodbo. Ampak ljudje, ki sedejo ob njega, previdno vzamejo v roke vse strani, ki so bile napisane pred njimi – lepe, težke, zmečkane, prazne, nepopolne in tiste, ki so bile že tolikokrat mokre od solz – ter mu pomagajo pisati naprej.

Ne rečejo: Pozabi. Ne rečejo: Zdaj si nekdo drug. Ampak: Vse, kar si bila do danes, lahko vzameš s seboj. Ničesar ti ni treba izbrisati, da bi pripadala nam. Ničesar ti ni treba pozabiti, da bi te imeli radi. In nič drugega ti ni treba postati. Pridi takšna, kot si. Od tukaj naprej bomo to našo zgodbo pisali skupaj.

In nekega dne bo morda Jumo ponovno šla skozi tista vrata. Ista vrata, skozi katera je skoraj vse svoje otroštvo gledala odhajati druge. Morda se bo obrnila. Morda se bodo vrnili spomini. Morda bo jokala. Morda se bo smejala. Če jo poznam dovolj, bo najbrž oboje.

Toda želim si, da bo nekje globoko v sebi takrat že vedela nekaj, česar noben otrok ne bi smel tako dolgo čakati, da izve. Da ni bila manj vredna zato, ker so prej prihajali po druge. Da z njo ni bilo nikoli nič narobe. Da ji ni bilo treba postati mlajša, lepša, lažja, tišja ali drugačna, da bi bila vredna tega, da jo nekdo opazi. Da je bila ves čas dovolj. Prav takšna kot je bila.

Jumo. Moja ljuba Jumo.

Dolgo si se spraševala: »Will someone come for me?« Prišla sta.  In morda je najlepši del vsega prav to, da ti, ko si odšla z njima, ni bilo treba na tistem dvorišču pustiti deklice, ki si bila do takrat.

Lahko si jo vzela s seboj. Vso.

Tudi njene spomine. Tudi njena vprašanja. Tudi njene prazne strani. Tudi Gambijo. Tudi bantabo. Tudi vse otroke, ki jih boš vedno nosila nekje v sebi. Tudi tiste uši, zaradi katerih se je nekoč začela poglabljati ta »najina zgodba«.

Ker prava pripadnost od človeka ne zahteva, da pozabi, kdo je bil. In prava ljubezen otroku ne reče: »Zdaj si naša, zato pozabi, kar je bilo.« Reče mu: »Zdaj smo tvoji. In pomagali ti bomo nositi vse, kar je bilo.«

To si želim zate, Jumo.

Da boš nekega dne razumela, da dom ni kraj, kjer so ti dali drugo življenje. Ampak kraj, kjer je nekdo dovolj močno objel tvoje življenje – vse njegove lepe in težke dele – in se odločil, da ga bo od zdaj naprej nosil s tabo.

In predvsem, da boš vedno vedela: za to, da bi končno nekam pripadala, ti nikoli ni bilo treba prenehati pripadati sami sebi.

Jumo, vedno boš ostala moja smejkolinka Jumo. In naj bodo naslednja poglavja sr(e)čna.

Ker si vredna. Ker si zaslužiš.