Pismo #1 – Zgodbe, ki jih svet preredko sliši

Če bi ta trenutek stopil skozi velika kovinska vrata sirotišnice, bi se tvoj korak najprej upočasnil, najverjetneje bi najprej obstal.

Pred tabo bi se odprl svet, ki ga je težko opisati z eno samo besedo. Kaj z eno, težko ga je opisati na sploh. Še težje, ga je razumeti – sploh, ker se največkrat pred temi vrati pojavimo prepojeni z zahodnim pogledom na življenje, vrednotami, za katere smo prepričani da so prave (in velikokrat zaslepljeni z idejo »edino prave«), predsodki, za katere včasih niti ne vemo, da jih nosimo v sebi.

A ko prestopiš prag, vidiš …

… na eni strani razpokane stene, prah, ki ga z vsakim korakom dviguje vroče afriško sonce, vrv, na kateri se sušijo oprana oblačila (ki so jih oprali na roke, z vodo, ki je bila pač na voljo, v večini – otroci stari tam nekje 4 leta). Oblekice, ki danes pripadajo enemu otroku, jutri drugemu. Kakor pač pride. Čisto nič čudnega ni, če imajo fantki kdaj oblačila punčk in obratno. Čisto nič nenavadnega ni, če so ta oblačila že skoraj razpadla od vseh zgodb, ki so jih preživela. Če sta dva različna čevlja na istih nogah. Bosonoga stopala že dolgo poznajo vroč pesek, blato in vse, kar prinese afriška zemlja.

Ja, že takoj se tvoj pogled zazre v revščino. Golo okolje. Pomanjkanje. Hrane. Obleke. Materialnih stvari. Igrače? Voda, pesek, blato, vejice, kamenčki. Ja, zgodi se tudi, da včasih kak mango postane žoga.

Potem pa se zgodi nekaj, na kar te ne pripravi nobena fotografija, noben dokumentarec in nobena pripoved.… Začneš gledati življenje.

Pod krošnjami mogočnih mangovih dreves odmeva otroški smeh. Tisti pravi. Glasen. Iskren. Nalezljiv. Smeh, ki za nekaj trenutkov preglasi vse tisto, česar otroci nikoli ne povedo na glas. Ko te prvi zagleda, se jih vsuje druščina in na enkrat slišiš samo še »aunty, aunty, hug me«. In že se znajdeš v najmočnejšem objemu vseh teh malih srčkov, ki te obdajajo. In ti občutki vsakega novega objema – se vate vtrejo. Ostanejo za vedno in nikoli jih ne pozabiš. Spomniš se občutka čisto vsakega objema posebej. Še dolgo po tem, ko minejo.

Stojiš, gledaš. V glavi več ne veš kaj se dogaja – en kaos vsega. Toliko občutkov naenkrat, da jih sploh ne znaš poimenovati. Srce. Hja, srce pa ti z vsakim novim utripom tiho šepeta »Ja, to je to. To je ljubezen. Tista prava, iskrena, najbolj čista ljubezen.«  Ne tista, o kateri beremo v knjigah. Ne tista, ki jo merimo z besedami. Ali dragimi darili. Ampak tista najbolj čista. Brezpogojna. Pristna. Tista, za katero vse življenje mislimo, da jo iščemo nekje daleč stran. Pa nas v resnici čaka v objemu otroka.

Gledaš jih. Te otročke. Te male in velike ljudi. Ja, majhni in veliki so ves čas skupaj.

Starejši v naročju nosijo najmlajše. Nekdo popravlja strgan rokav mlajšemu bratcu. Nekdo deli zadnji še na pol zelen mango. Nekdo joka. Nekdo drug ga objame. In čez nekaj trenutkov se spet vsi smejijo.

Tam skupnost ni nekaj, o čemer govorijo. Tam skupnost preprosto živijo.

In potem pride trenutek, na katerega te nihče ne pripravi. Prestopiš prag hiške, kjer so najmlajši. Bitjeca, ki so šele dobro pogledala na ta svet. Kinderpetki, v katerih so po trije, štirje dojenčki. Novorojenčki.

Zaviti v oblačila starejših – ker manjših pač tisti trenutek ni. Očke, ki zrejo vate.

Majhne ročice dojenčice, ki se iztegnejo proti tebi. Ne pozna te. Ne ve, kdo si. Pa vendar želi v tvoje naročje. Njeni drobni prstki se ovijejo okoli tvojega prsta. In v tisti eni sami sekundi ti pregnete srce. Se ujame vanj in tam ostane za zmeraj.

Takrat začneš razumeti. Ja, v tistem trenutku, ko imaš v grlu cmok, da nisi sposoben izgovoriti niti ene same besede – ker bi se z njo vsul slap solz. To majhno bitjece držiš v rokah, ga stisneš k sebi. V tisti pravi objem – srce k srcu. In v tistem trenutku se tiho poruši vse, za kar si do takrat mislil, da veš o življenju.

V tistem trenutku spoznaš, da sirotišnica ni le kraj.

Je prostor, kjer bolečina in upanje živita drugo ob drugem. Kjer so na obrazih otrok nasmehi, čeprav življenje do njih niti približno ni bilo nežno. Kjer izgube ne izginejo, a se življenje kljub njim vsako jutro znova prebudi. Kjer se sreča skriva v najpreprostejših trenutkih – v skupni igri pod soncem, v objemu, v pesmi, v večeru pod zvezdami, v občutku, da nisi sam.

Ko sem prvič stopila skozi tista vrata, sem mislila, da prihajam pomagat. Da bom tam tista dva tedna, pomagala s previjanjem, cartljanjem…

Danes vem, da sem tam prejela veliko več, kot sem ali bom kadarkoli lahko dala.

Spoznala sem obraze, ki jih nikoli več ne bom mogla pozabiti, ki so se ujeli v globino mojega srca in ga neplansko, čisto po tiho, korak po korak – spremenili. Nekateri so ostali. Nekateri so odšli. Nekatere dušice so se mnogo prezgodaj, poslovile.  Nekateri so dobili novo priložnost. Čisto vsak pa je za vedno odnesel del mojega srca.

Vsak izmed njih nosi svojo zgodbo. Zgodbo, ki je pogosto nihče ne sliši. Ne zato, ker ne bi bila pomembna.

Ampak zato, ker svet preredko pogleda dovolj daleč. Ker se najlepše, najtežje in najbolj resnične zgodbe največkrat ne odvijajo pred kamerami. Pred velikimi publikami. Dogajajo se tiho. Daleč od naslovnic. V objemu otrok. V pogledu, ki pove več kot tisoč besed. V drobnih trenutkih, ki jih opaziš šele, ko zares začneš gledati. Z očmi srca.

Zato so nastala ta pisma. Kot odgovori, na vsakodnevna vprašanja o sirotišnici. O življenju tam. O tem, kako lahko pomagamo.

Ne zato, da bi govorila o revščini. Ne zato, da bi iskala pomilovanje.

Ampak zato, ker verjamem, da si vsak človek zasluži, da je njegova zgodba slišana. Tudi če je svet nikoli ne bi opazil.

Vsako pismo, ki ga boš odprl, nosi delček nekoga. Otroka. Mame. Prostovoljca. Prijatelja. Človeka.

Nekatere zgodbe te bodo nasmejale. Druge ti bodo zlomile srce. Ob tretjih boš morda za trenutek obstal v tišini. Včasih si boš želel vse skupaj poslati nekam daleč, ker te bo zabolela resničnost. Spet drugič boš v iskrivih otroških očeh našel tiste drobne koščke sreče, zaradi katerih boš znova verjel v ljudi.

A prav vse zgodbe imajo nekaj skupnega.

So resnične. In pripovedujejo o življenju, ki ga svet preredko opazi. O ljudeh, ki jih svet preredko sliši.

Namerno pisma ne bodo lektorirana. In ja, zagotovo se bo vmes znašla tudi kakšna napaka – za kar se na tem mestu opravičujem vsem slavistom. Želim namreč, da ostanejo takšna, kot je življenje samo: nepopolna, a pristna.Dobrodošel, dobrodošla med pismi iz sirotišnice.

Gambijske sirotišnice.

Nekoč morda – sirotišnice od kje drugod.

S toplino,

Kaja