20. avgust je danes. Eden tistih datumov, ki jih ne pozabiš nikoli več, ko se enkrat zgodijo. Datumov, ki na koledarju izgledajo kot čisto navaden dan. Številka in mesec. Za vse druge morda samo četrtek. Zate pa postane meja med življenjem prej in življenjem potem. Nič kaj nisem spala čez noč. Od tega, da sem…
So vse zgodbe srečne? Niso. Lamin Eric Blessing. Danes bi imel leto pa pol. Leto in pol. Ko to pišem, se za trenutek ustavim. Ker bi danes moral biti nekje med tistimi malimi nogicami, ki že precej samozavestno raziskujejo svet. Morda bi že tekal. Morda bi padal in se pobiral. Morda bi izgovarjal prve besede….
Animata je posebna deklica. Tista, ki ima poseben lesk iskric v očeh in ti ukrade srček v sekundi. S svojo neverjetno prijaznostjo. Z neizmerno toplino. Z mirnostjo, ki je ne bi pripisal dvanajstletnici. Je ena tistih deklic, ki je ne opaziš zato, ker bi bila najglasnejša. Ravno nasprotno. Pri njej je nekaj tihega. Nekaj nežnega….
Obstajajo odločitve, ki jih človek nikoli ne bi smel sprejemati, pa jih življenja včasih postavi pred nas. Kateremu otroku bomo pomagali? Katerega bomo peljali k zdravniku? Za katerega bomo kupili zdravila? Kdo lahko počaka še en teden? In kdo morda tega tedna več nima? Mislim, da je to ena najtežjih stvari, ki sem jih spoznala…
Nekateri odhodi bolijo drugače. Ne zato, ker bi izgubil osebo, ampak zato, ker veš, da ga moraš spustiti. Ko je Mohamed počasi okreval, sem si prvič po dolgih tednih dovolila zares zadihati. Ni bilo več treba šteti vsakega njegovega vdiha, nadzirati kisika v krvi in vse ostalo. Ni bilo več treba ob vsakem kašlju pomisliti…
Če sva z Liu še tistega lanskega 20. avgusta mislili, da je Samsan edini tako kritično bolan dojenček v sirotišnici, sva že naslednje jutro ugotovili, da se motiva. Takrat še nisva vedeli, da je bil Samsan šele začetek. Kot da bi se čez noč odprla Pandorina skrinjica. In midve sva bili vse bolj podobni »Don…
**”Aunty… please… take me with you.” “Don’t leave me here.”** Obstajajo stavki, ki jih človek sliši samo enkrat, Pa jih kljub temu posluša vse življenje. Ne ostanejo v ušesih. Ostanejo nekje veliko globlje. V srcu. In tam odmevajo še dolgo potem, ko glas že zdavnaj utihne. Še danes ne vem, koliko časa je minilo od…
Otroštvo se včasih skriva v najbolj preprostih stvareh. V stari žogi. V medvedku z odtrganim ušesom. V milnem mehurčku, ki poči na konici nosu. Pri nas je skoraj samoumevno, da otroško sobo napolnijo igrače. Medvedki sedijo na policah, avtomobilčki so raztreseni po tleh, punčke ležijo v vozičkih, kocke čakajo na novo hišo. Včasih jih je…
Draga moja Oumie, v življenju obstajajo ljudje, za katere se zdi, da jih poznamo že od nekdaj. Čeprav jih srečamo prvič. Kot da se njihove poti in naše ne začnejo tisti trenutek, ampak veliko prej. Nekje, kjer časa ne merimo z dnevi, ampak s srcem. Ti si bila zame takšna punčka. Še danes se z…
Dragi moj Samsan, včasih se sprašujem, ali boš, ko boš nekoč dovolj velik, sploh vedel, kako blizu je bilo takrat. Kako malo je manjkalo, da se najini poti nikoli ne bi zares prepletli. Da bi ostal le eden izmed neštetih otrok, katerih zgodbe svet nikoli ne bi izvedel. Sploh ne na tak način, kot tvojo….