Dragi moj Laminček, 30. september je. V ozadju poslušam Alter Bridge – In a loving memory … in vsakič, ko zaprem oči, pred seboj vidim tebe – mojega smejkota, mojega posebnega fantka … s posebnim srčkom. Srčkom, ki se je ustavil pred točno letom dni. Ja, včasih pismo ni zares pismo. Včasih je spomin. Ali…
24. 9. 2024. Ja, najbrž ta datum drži. Če drži. Tako vsaj piše na dokumentih, ki sem jih lani bolj kot ne po naključju našla. Potem ko so mi avgusta govorili, da si star nekaj mesecev, s svojimi komaj 3.400 grami pa si tudi zares izgledal kot čisto majhen dojenček, sem enega dne ugotovila, da…
Dolgo sem gledala v prazen dokument, preden sem začela pisati to pismo. Morda zato, ker že vnaprej vem, kaj bom na koncu (spet ali pa še enkrat) naredila. Ja – »spet« vas bom prosila za pomoč. In verjemite mi, da tega nikoli ne napišem zlahka. Vem, da ima vsak svoje življenje. Svoje skrbi. Svoje položnice….
Jutri se začne šola. Ja, najprej je bil plan, da se začne že v ponedeljek (včeraj), pa so premaknili na sredo. Nekateri začnejo še malo kasneje. Tako se tudi tukaj počasi končujejo te »dolge« počitnice. No, čeprav so otroci iz sirotišnice praktično ves čas v šoli – tudi, ko ni pravega pouka, smo tukaj veliko…
Izteka se zadnji teden tako imenovanih počitnic. In čeprav so se »uradno« tudi učne urice v šoli pri sirotišnici zaključile že v prejšnjem tednu, smo še vedno dopoldan v tej šoli. Prav vsi otroci, ki so v sirotišnici, od tam nekje tretjega leta naprej, že takoj zjutraj praktično pritečejo čez dvorišče v učilnico, kjer sva…
Včasih se najpomembnejše zgodbe ne začnejo tam, kjer jih ponavadi iščemo ali morda celo pričakujemo, da jih bomo našli. Ne v sirotišnici. Ne ob otroški posteljici. Ne v bolnišnici. Ne v trenutku, ko veš, da se dogaja nekaj velikega. Včasih pridejo čisto potiho. Nepričakovano. Sedejo za volan starega taksija, te poberejo nekje ob cesti in…
Majhen kabinet ravnatelja in učiteljev. Ja, skupen. Na stenah plakati z učnimi vsebinami, načrti, urniki, nekateri že malo zviti od vročine in vlage. Na mizi nekaj zvezkov, papirjev, svinčnikov. Zunaj se med drevesi slišijo otroški glasovi, smeh, klicanje, občasno kakšen prepir, potem pa spet smeh. Za trenutek se ozrem na koledar. Ponedeljek, 31. avgust. Kar…
Tokrat vas resnično prosim, da si vzamete nekaj minut in preberete to pismo. Do konca. Ne zato, ker je žalostno. Ne zato, ker bi želela, da vas za trenutek stisne pri srcu. In ne zato, ker je iz Gambije, kjer sem se v zadnjem letu naučila, da lahko človek vidi stvari, za katere si nikoli…
Nekateri otroci pridejo v tvoje življenje čisto potiho. Skoraj neopazno. Potrebujejo nekaj časa, da ti dovolijo blizu, potem pa nekega dne ugotoviš, da so se ti nekje vmes naselili v celo tvoje srce. Potem pa so taki, ki pridejo z vsem, kar imajo. Na enkrat. Z očmi, ki se smejijo še preden se zasmeji obraz….
Z nekaj stavki o vodi sem se dotaknila že v prejšnjem pismu (#18). O tistem joku najmlajših, ki sem ga slišala že od daleč. O flaškah, proti katerim so se stegovale majhne rokice. O trenutku, ko sem jih želela napolniti in ugotovila, da pitne vode enostavno pač ni. O tem, da otroci niso bili »razvajeni«….