Pismo #9 – Fantje, ki so me naučili drugačnega poguma

Na svetu obstajajo fantje, ki se veliko prezgodaj naučijo skrbeti za druge.

Fantje, ki najprej nahranijo dojenčka, šele potem pomislijo nase. Fantje, ki znajo previti otroka, odnesti smeti, prinesti vodo in se ob tem še vedno iskreno smejati. Takšne fante sem spoznala v gambijski sirotišnici.

Tiste, za katere svet pogosto misli, da so že dovolj veliki, da ne potrebujejo več objema. Vprašanj, ali so vredu. 

Pa ga. Še kako ga potrebujejo.

Samo naučili so se, da zanj redko prosijo. Če sploh.

Ker ko moraš odraščati hitreje od svojih let, se zelo zgodaj naučiš, da je treba biti močan. Da je treba stisniti zobe. Da je treba poskrbeti za mlajše. Da ni časa za jok. Ni časa za to, da bi bil samo otrok.

In prav to me je pri njih velikokrat najbolj bolelo.

Ker bi morali razmišljati o nogometu. O šoli. O tem, kdo bo danes zmagal v igri. Ker bi morali biti preprosto samo otroci. Namesto tega so razmišljali, ali je dojenček, ki spi v sosednji zgradbi jedel. Ali ima kdo vročino. Ali bo dovolj vode za vse. Ali potrebujem pomoč. Že takoj pri vratih, ko so me zagledali, so pritekli s temi vprašanji. 

Ja, ti “moji” fantje so res posebni.

Taki mali veliki sladki cukerčki. Ne zato, ker bi bili popolni. Oh, daleč od tega.

Znajo biti glasni. Nagajivi. Polni idej, ki so največkrat pomenile, da bo čez nekaj minut nekdo nekoga lovil po dvorišču, da se bodo pošteno “spričkali”. Znali so drug drugega razjeziti v manj kot minuti in se pet minut kasneje že smejati skupaj, kot da se ni zgodilo popolnoma nič.

Ker otroštvo si vedno nekako najde pot. Tudi tam, kjer ga življenje poskuša prehitro utišati.

Ampak pod vso to razigranostjo so skrivali nekaj zelo nežnega. Njihovo neskončno veliko srce. Takšno skrb, ki je ne moreš zaigrati. Takšno, ki jo v sebi nosijo samo ljudje, ki so zelo zgodaj spoznali bolečino. Mogoče prav zato tako dobro prepoznajo bolečino drugih.

Vsak dan, ko so prišli iz šole, niso najprej razmišljali o sebi. Najprej so prišli pogledat dojenčke. “Kaja, baby?” To je bilo pogosto eno prvih vprašanj. Potem pa so jih vzeli v naročje. Najbolj nežno, kar si lahko predstavljaš. Previjali so jih. Hranili. Uspavali.

Če je kateri jokal, ga niso odložili nazaj v posteljico. Stisnili so ga k sebi.  Včasih sem jih samo opazovala. Ni bilo vedno lahko, sploh, ko sem tako gledala otroka, ki je v naročju držal drugega otroka. In nisem več vedela, kdo od njiju bolj potrebuje objem.

In si mislila, kako krivično je, da svet pogosto meri moškost po tem, koliko čustev zna nekdo skriti.

Kot da so solze znak šibkosti. Kot da nežnost ni pogum. Kot da fantje ne potrebujejo topline.

Moji fantje so mi pokazali ravno nasprotno.

Moji fantje so me naučili, da je največja moč včasih prav v nežnosti. Nikoli mi ni bilo treba prositi za pomoč. Če je bilo treba odnesti smeti, jih je nekdo že nesel. Če je bilo treba prinesti vodo, je nekdo že tekel po vedro. Če sem nosila preveč stvari, sem nenadoma ugotovila, da so moje roke prazne. Ker je nekdo brez besed vzel vse iz njih.

To ni bila vljudnost. To je bil njihov način ljubezni. Njihov način, da človeku pokažejo: nisi sam. Tukaj smo, skupaj, ob tebi. 

Niso imeli skoraj nič. Pa so ves čas iskali načine, kako bi nekaj dali. Mogoče ravno zato, ker zelo dobro vedo, kako zelo boli, ko nimaš ničesar. Ljudje, ki so sami okusili pomanjkanje, pogosto najlažje razumejo, kako veliko pomeni že najmanjša pozornost. Včasih je bil to majhen sok. Včasih bombonček. Tisti njihov minti.

Vedno so ga ponosno potegnili iz žepa. “Kaja, for you.” Vedno sem vedela, da mi ne ponujajo bombona. Ponujajo mi delček tistega malo, kar imajo. In ravno zato ga je bilo tako težko sprejeti. Ker sem vedela, da bodo potem oni imeli enega manj.

Ko smo poskrbeli za dojenčke, je prišel njihov čas. Čas, ko so lahko za nekaj trenutkov odložili odgovornost. In bili samo fantje. Takrat ni bilo pomembno, kdo je sirota. Kdo je reven. Kdo nima staršev. Takrat je bilo pomembno samo, kdo bo prvi zadel gol. Če ni bilo prave žoge, smo našli drugo rešitev. Če ni bilo gola, sta bila dovolj dva kokosa.  Če ni bilo pravil, smo si jih sproti izmislili.

In seveda … Vedno sem izgubila. Vsaj po njihovih pravilih. Ko smo se utrudili, pa se je dvorišče spremenilo v plesno dvorano. Vsak je moral pokazati svoj najnovejši plesni gib. In vsak je bil prepričan, da pleše najbolje. Čeprav … Priznam. Mislim, da sem jih jaz naučila kakšnega, oni pa mene veliko več. Takrat ni bilo pomembno, kdo prihaja iz Slovenije in kdo iz Gambije. Takrat smo bili vsi samo skupina otrok.

Najlepši trenutki pa so bili vedno tisti, ki jih ni načrtoval nihče. Ko se je kateri od starejših fantov čisto potiho usedel zraven mene. Brez besed.

In se samo naslonil na ramo. Prvič me je to presenetilo. Potem pa sem razumela. Fantje prav tako potrebujejo bližino. In si jo želijo. Ker bližina ne potrebuje vedno velikih besed. Včasih, se najmočnejše vezi spletejo v tišini. 

Samo svet jim prepogosto govori, da svoje ranljivosti ne smejo pokazati. Počasi sem se naučila brati njihove obraze. Vedela sem, kdaj je nekdo slabe volje. Vedela sem, kdaj se je nekaj zgodilo. Ni bilo treba, da bi karkoli povedali. Njihove oči so povedale vse. Ko se je med nami začelo rojevati zaupanje, so začele prihajati tudi zgodbe. “Kaja … today…” In potem so mi povedali, da je bil kdo tepen. Povedali so mi tudi, zakaj.

Povedali so mi, če so sami ušpičili kakšno neumnost. Nikoli niso iskali opravičil. Samo želeli so, da jih nekdo posluša. 

Vsaka njihova zgodba je bila drugačna. Ampak vse so imele nekaj skupnega. Prehitro so morale odrasti. Nekateri se svojih staršev skoraj niso več spomnili. Drugi so jih pogrešali vsak dan. Nekateri so si želeli oditi. Kako te zaboli, ko te otrok pri petih letih prosi, da ga vzameš s seboj. Nekam daleč stran. Nekateri o tem niso govorili nikoli. Ampak bolečina ne izgine zato, ker o njej molčiš.

Najbolj pa me je vedno zabolelo nekaj drugega. 

Lakota.

Lakota ni vedno glasna. Pogosto je zelo tiha. Skrije se za nasmeh. Za šalo.Za lumparije.  Za vprašanjem: “Kaja, where are we going?” Ampak oči vedno povedo resnico. In njihove oči so jo povedale velikokrat.

Nikoli niso prišli do mene in rekli: “Lačen sem.” To se tam skoraj ne izreče. Ampak videla sem. Videla sem pogled. Tisti poseben pogled, ki ga ne moreš zaigrati. Pogled otroka, ki hrani dojenčka. Njegov trebušček pa je prazen.

Takrat smo šli skupaj do bližnje lokalne trgovine. Vedno. Po tapalapo. Po kaj drugega.

In vsakič, ko smo sedeli skupaj in jedli tisti preprost kruh, sem imela občutek, da ne delimo hrane. Delimo občutek, da nihče od nas tisti trenutek ni sam. Takrat sem razumela, da hrana nikoli ni samo hrana. Včasih je občutek varnosti. Včasih je občutek, da si vreden. Da je nekdo opazil, da ti je težko.

V Gambiji sem se naučila še nečesa. Na čustva gledamo zelo različno. Ko sem jaz jokala, so me gledali popolnoma začudeno. “Kaja … what’s wrong?” “Zakaj jokaš?” “Si žalostna?”

Ja, v Gambiji so čustva vzeta drugače.

“Mi jokamo samo, ko se zgodi nekaj res hudega.” Njim je bilo nenavadno, da lahko človek joka tudi od ganjenosti. Od hvaležnosti. Od sreče. Od nemoči. Od ljubezni.

In potem so počasi začeli razumeti tudi mene. Jaz pa njih.

Vedeli so, da pri meni lahko jokajo. Da jih zaradi tega nihče ne bo zmerjal. Da jih nihče ne bo udaril. Da jim ne bom rekla, da fantje ne jočejo. Ker to ni res. Pogumni fantje včasih jočejo. In najbolj pogumni so tisti, ki si to upajo pokazati. 

Zaupanje med nami ni nastalo čez noč. Kako tudi bi? Če te življenje že kot otroka tolikokrat razočara, ne zaupaš prvemu človeku, ki pride skozi vrata. Zaupanje se je gradilo počasi. Dan za dnem. Pogovor za pogovorom. Objem za objemom. Nasmeh za nasmehom. Dokler ni postalo nekaj, česar ni mogel podreti noben prepir, nobena razdalja in noben čas. Mislim, da je to največje darilo, ki mi ga je Gambija dala.

Da sem postala človek, ob katerem so si fantje upali biti samo fantje. Ne močni. Ne pogumni. Ne veliki. Samo otroci. Z srečo in solzami. S potolčenimi koleni in objemom, ki pozdravi. 

Danes, ko pomislim nanje, se vedno nasmehnem. Na ta moj mali “gang”.

Na fante z največjimi srci. Na fante, ki so me naučili, da pogum nima vedno glasnega glasu.

Včasih pogum tiho drži dojenčka v naročju, čeprav je tudi sam še otrok.

Včasih pogum pomeni, da svojo polovico kruha ponudiš nekomu drugemu.

Včasih pomeni, da nekoga primeš za roko, čeprav tudi sam potrebuješ nekoga, ki bi prijel tvojo.

Moji fantje niso spremenili samo mojega pogleda na Gambijo.

Spremenili so moj pogled na življenje na sploh. 

Na nežnost.

Na ljubezen.

In predvsem na to, kaj pomeni biti človek.

Mislim, da lepše definicije poguma še nisem spoznala.