Pismo #9 – Fantje, ki so me naučili drugačnega poguma

Na svetu obstajajo fantje, ki se veliko prezgodaj naučijo skrbeti za druge.

Fantje, ki najprej nahranijo dojenčka, šele potem pomislijo nase. Fantje, ki znajo previti otroka, odnesti smeti, prinesti vodo in se ob tem še vedno iskreno smejati. Takšne fante sem spoznala v gambijski sirotišnici.

Tiste, za katere svet pogosto misli, da so že dovolj veliki, da ne potrebujejo več objema. Pa ga. Še kako ga potrebujejo. Samo naučili so se, da zanj redko prosijo. Če sploh.

Moji fantje so posebni. Taki mali veliki sladki cukerčki. Ne zato, ker bi bili popolni. Oh, daleč od tega.

Znajo biti glasni. Nagajivi. Polni idej, ki so največkrat pomenile, da bo čez nekaj minut nekdo nekoga lovil po dvorišču. Znali so drug drugega razjeziti v manj kot minuti in se pet minut kasneje že smejati skupaj, kot da se ni zgodilo popolnoma nič.

Ampak pod vso to razigranostjo so skrivali nekaj zelo nežnega. Neskončno veliko srce.

Vsak dan, ko so prišli iz šole, niso najprej razmišljali o sebi. Najprej so prišli pogledat dojenčke. “Kaja, baby?” To je bilo pogosto eno prvih vprašanj. Potem pa so jih vzeli v naročje. Najbolj nežno, kar si lahko predstavljaš. Previjali so jih. Hranili. Uspavali.

Če je kateri jokal, ga niso odložili nazaj v posteljico. Stisnili so ga k sebi.  Včasih sem jih samo opazovala.

In si mislila, kako krivično je, da svet pogosto meri moškost po tem, koliko čustev zna nekdo skriti.

Moji fantje so me naučili nekaj povsem drugega. Da je največja moč včasih prav v nežnosti. Nikoli mi ni bilo treba prositi za pomoč. Če je bilo treba odnesti smeti, jih je nekdo že nesel. Če je bilo treba prinesti vodo, je nekdo že tekel po vedro. Če sem nosila preveč stvari, sem nenadoma ugotovila, da so moje roke prazne. Ker je nekdo brez besed vzel vse iz njih.

Niso imeli skoraj nič. Pa so ves čas iskali načine, kako bi nekaj dali. Včasih je bil to majhen sok. Včasih bombonček. Tisti njihov minti.

Vedno so ga ponosno potegnili iz žepa. “Kaja, for you.” Vedno sem vedela, da mi ne ponujajo bombona. Ponujajo mi delček tistega malo, kar imajo. In ravno zato ga je bilo tako težko sprejeti. Ker sem vedela, da bodo potem oni imeli enega manj.

Ko smo poskrbeli za dojenčke, je prišel njihov čas. Čas za nogomet. Če ni bilo prave žoge, smo našli drugo. Če ni bilo gola, sta bila dovolj dva kokosa.  Če ni bilo pravil, smo si jih sproti izmislili.

In seveda … Vedno sem izgubila. Vsaj po njihovih pravilih. Ko smo se utrudili, pa se je dvorišče spremenilo v plesno dvorano. Vsak je moral pokazati svoj najnovejši plesni gib. In vsak je bil prepričan, da pleše najbolje. Čeprav … Priznam. Mislim, da sem jih jaz naučila kakšnega, oni pa mene veliko več. Takrat ni bilo pomembno, kdo prihaja iz Slovenije in kdo iz Gambije. Takrat smo bili samo skupina otrok.

Najlepši trenutki pa so bili vedno tisti, ki jih ni načrtoval nihče. Ko se je kateri od starejših fantov čisto potiho usedel zraven mene. Brez besed.

In se samo naslonil na ramo. Prvič me je to presenetilo. Potem pa sem razumela. Fantje prav tako potrebujejo bližino. In si jo želijo.

Samo svet jim prepogosto govori, da svoje ranljivosti ne smejo pokazati. Počasi sem se naučila brati njihove obraze. Vedela sem, kdaj je nekdo slabe volje. Vedela sem, kdaj se je nekaj zgodilo. Ni bilo treba, da bi karkoli povedali. Njihove oči so povedale vse. Ko se je med nami začelo rojevati zaupanje, so začele prihajati tudi zgodbe. “Kaja … today…” In potem so mi povedali, da je bil kdo tepen. Povedali so mi tudi, zakaj.

Povedali so mi, če so sami ušpičili kakšno neumnost. Nikoli niso iskali opravičil. Samo želeli so, da jih nekdo posluša. Najbolj pa me je vedno zabolelo nekaj drugega.

Lakota.

Nikoli niso prišli do mene in rekli: “Lačen sem.” To se tam skoraj ne izreče. Ampak videla sem. Videla sem pogled. Tisti poseben pogled, ki ga ne moreš zaigrati. Pogled otroka, ki hrani dojenčka. Njegov trebušček pa je prazen.

Takrat smo šli skupaj do bližnje lokalne trgovine. Vedno. Po tapalapo. Po kaj drugega.

In vsakič, ko smo sedeli skupaj in jedli tisti preprost kruh, sem imela občutek, da ne delimo hrane. Delimo občutek, da nihče od nas tisti trenutek ni sam.

V Gambiji sem se naučila še nečesa.

Na čustva gledamo zelo različno. Ko sem jaz jokala, so me gledali popolnoma začudeno. “Kaja … what’s wrong?” “Zakaj jokaš?” “Si žalostna?”

V Gambiji so čustva vzeta drugače.

“Mi jokamo samo, ko se zgodi nekaj res hudega.” Njim je bilo nenavadno, da lahko človek joka tudi od ganjenosti. Od hvaležnosti. Od sreče. Od nemoči. Od ljubezni.

In potem so počasi začeli razumeti tudi mene. Jaz pa njih.

Vedeli so, da pri meni lahko jokajo. Da jih zaradi tega nihče ne bo zmerjal. Da jih nihče ne bo udaril. Da jim ne bom rekla, da fantje ne jočejo. Ker to ni res. Pogumni fantje včasih jočejo. In najbolj pogumni so tisti, ki si to upajo pokazati. Zaupanje med nami ni nastalo čez noč.

Kako tudi bi? Če te življenje že kot otroka tolikokrat razočara, ne zaupaš prvemu človeku, ki pride skozi vrata. Zaupanje se je gradilo počasi. Dan za dnem. Pogovor za pogovorom.Objem za objemom. Dokler ni postalo nekaj, česar ni mogel podreti noben prepir, nobena razdalja in noben čas.

In danes, ko pomislim nanje, se vedno nasmehnem. Na moj mali gang. Na fante z največjimi srci. Na fante, ki so me naučili, da pogum nima vedno glasnega glasu. Včasih pogum tiho drži dojenčka v naročju, čeprav je tudi sam še otrok.

In mislim, da lepše definicije poguma še nisem spoznala.