Če bi vprašali mene, kdo sem, bi verjetno potrebovala kar nekaj časa, da bi našla pravi odgovor. Zato sem to vprašanje nekoč zastavila svojim prijateljem. Neodvisno drug od drugega so mi odgovorili skoraj enako.

“Ti si človek ljudi.”

Priznam, da me je odgovor za trenutek presenetil. Potem pa sem ugotovila, da me verjetno res opiše bolje kot katerikoli naziv, ki sem ga kadarkoli pridobila.

Po izobrazbi sem profesorica pedagogike in sociologinja. Delam kot svetovalna delavka na osnovni šoli. Ob tem sem tudi mladinska delavka, prostovoljka, raziskovalka sveta in večna optimistka, ki še vedno verjame, da dobrota obstaja in da je prijaznejši, lepši in boljši svet mogoč.

A veliko bolj kot nazivi me vedno zanimajo ljudje. Njihove zgodbe. Njihove sanje. Njihov potencial. Njihova pot. Že od otroštva me je zanimalo vse tisto, česar pogosto ne vidimo na prvi pogled. Zakaj človek razmišlja tako, kot razmišlja. Kaj ga boli. Kaj ga osrečuje. Kaj potrebuje, da lahko ponovno verjame vase.

Verjamem, da človeka ne spoznaš po tem, kaj ima ali kaj je dosegel. Spoznaš ga takrat, ko si vzameš čas, da ga zares poslušaš.

Prav zato je moja poklicna pot povezana z otroki, mladimi in družinami. Kot svetovalna delavka vsak dan znova spoznavam, kako veliko razliko lahko naredi že en človek, ki otroku verjame, ga sliši in mu stoji ob strani. To je privilegij, ki ga nikoli ne jemljem za samoumevnega. Ob tem pa me že praktično vse življenje, najbolj aktivno pa zadnjih petnajst let, spremlja tudi prostovoljstvo. Pravzaprav mislim, da se ni začelo z odločitvijo. Začelo se je veliko prej.

Za to je v veliki meri “kriva” moja prababica.

Bila je človek, ki nikoli ni vprašal, kdo si, od kod prihajaš ali koliko imaš. Če je nekdo potreboval pomoč, je pomagala. Če je kdo ostal sam, ga je povabila za mizo. Če je kdo potreboval topel pogovor, si je zanj vzela čas. Kot otrok sem jo opazovala, ne da bi se sploh zavedala, kako močno me s tem oblikuje. Prav ona me je naučila sprejemanja, odprtosti, spoštovanja in tega, da v vsakem človeku najprej vidiš človeka. Verjamem, da je prav tam nekje zrasel moj čut za sočloveka. In verjetno tudi razlog, da so me kasneje poti vedno znova vodile tja, kjer so ljudje potrebovali predvsem nekoga, ki jih vidi.

Prostovoljstva nikoli nisem povsem ločevala od drugih stvari. Zame je to preprosto način življenja. Pot me je vodila med brezdomce v Sloveniji, do ljudi, ki jih družba pogosto spregleda. Sodelovala sem pri številnih dobrodelnih akcijah, povezovala ljudi, ki so želeli pomagati, pomagala med požari v Avstraliji, danes pa velik del svojega časa namenjam tudi otrokom in lokalni skupnosti v Gambiji. Vsaka od teh poti me je naučila nekaj novega in me oblikovala v človeka, kakršen sem danes.

Leta 2025 sem za svoje dolgoletno prostovoljsko in humanitarno delo prejela naziv Naj prostovoljka Slovenije v kategoriji do 30 let. To priznanje mi ogromno pomeni predvsem zato, ker ga nikoli nisem doživljala kot priznanje sebi. Vidim ga kot priznanje vsem ljudem, ki so vsa ta leta hodili ob meni, me oblikovali, mi zaupali svoje zgodbe in verjeli, da lahko tudi majhna dejanja ustvarjajo velike spremembe. Predvsem pa služi kot opomnik, da dobrota, solidarnost in človečnost še vedno imajo svoje mesto v naši družbi.

Če pa za trenutek odmislimo delo, prostovoljstvo in vse zgodbe, sem pravzaprav čisto običajna Kaja.

Sem tista, ki lahko ure in ure izgine med knjižnimi policami in domov skoraj nikoli ne pride samo z eno knjigo. Zadnja leta sem postala velika ljubiteljica rož – čeprav bi mi pred leti verjetno težko kdo verjel, da bom nekoč z navdušenjem opazovala vsak nov list ali cvet. Rada kuham (čeprav kakšen recept včasih nastane bolj po občutku kot po navodilih), rada potujem, spoznavam nove države, kulture in ljudi. Prav potovanja so me naučila, da je svet neizmerno raznolik, hkrati pa smo si ljudje v najpomembnejših stvareh neverjetno podobni. Vsi si želimo biti sprejeti. Ljubljeni. In imeti občutek, da nekomu pripadamo.

Na vseh teh poteh sem spoznala nekaj zelo pomembnega. Vedno mislimo, da bomo mi tisti, ki bomo nekaj dali. Da bomo mi pomagali. Da bomo mi spreminjali svet.

Na koncu pa ugotovimo, da smo prejeli veliko več. Več hvaležnosti. Več razumevanja. Več ponižnosti. Več vere v ljudi.

Zato danes verjamem, da človeka ne določajo priznanja, nazivi ali dosežki. Določajo ga ljudje, ki jih je pripravljen opaziti. In način, kako se drugi počutijo ob njem.

Če sem komu pomagala, da je lažje zadihal. Če sem otroku vrnila nasmeh. Če sem komu pomagala ponovno verjeti vase ali naredil prvi korak naprej. Če sem bila vsaj za trenutek razlog, da je nekdo začutil, da ni sam – potem vem, da hodim po pravi poti.

Ker na koncu življenja ne bomo šteli priznanj. Ne bomo šteli naslovov. Ne bomo šteli dosežkov. Spominjali se bomo ljudi. Objemov. Pogovorov. Drobnih trenutkov, ko smo drug drugemu polepšali dan.

In če bo zaradi tega, ker ste za nekaj minut vstopili v moj svet, tudi v vas zrasla želja, da naredite eno majhno dobro delo za nekoga drugega, potem je ta stran dosegla svoj namen.