Otroci so otroci. Ne glede na to, ali odraščajo v Sloveniji, Gambiji ali kjer koli drugje na svetu. So razigrani, navihani, radovedni, polni energije in domišljije. Iz skoraj nič znajo ustvariti skoraj vse. Kartonska škatla postane avtomobil, kamenček zaklad, prazna plastenka žoga, nekaj palic pa najlepše igrišče. Ne potrebujejo veliko, da ustvarijo svoj svet. Njihova domišljija je brezmejna, sposobnost, da v najpreprostejših stvareh najdejo veselje, pa nekaj, kar odrasli vse prevečkrat pogosto pozabimo.

Toda otroštvo v sirotišnici je hkrati drugačno. Življenje jih že zelo zgodaj nauči odgovornosti. Medtem ko se pri nas otroci po šoli odpravijo na trening, domov ali na igrišče, se otroci v sirotišnici naučijo, da je vsak član skupnosti pomemben. Pomagajo pri pometanju, pranju perila, kuhanju, čiščenju, delu na vrtu, prenašanju vode in skrbi za mlajše otroke. Sodelujejo pri vsem, kar je potrebno, da življenje v sirotišnici teče naprej. To zanje ni kazen ali breme, ampak nekaj povsem običajnega. Če želi skupnost delovati, vsak prispeva svoj del. Tudi otrok.

Kljub temu pa jim življenje ni vzelo tistega najpomembnejšega – sposobnosti, da se iskreno veselijo. Na njihovih obrazih skoraj vedno najdeš nasmeh. Takšen, ki ni odvisen od tega, koliko igrač imajo, kakšna oblačila nosijo ali kaj bodo dobili jutri. Ni primerjanj in tekmovanj, kdo ima več – ja seveda, se kdo vmes pohvali, a ne iz želje po tekmovanju. Znajo živeti v trenutku. Veselijo se igre, objema, pesmi, skupnega obroka in drobnih pozornosti. In prav to je ena največjih lekcij, ki jih lahko odneseš iz sirotišnice – spoznanja, da sreča največkrat nima prav nobene povezave z materialnimi stvarmi.

Če bi morala izpostaviti eno stvar, ki me je najbolj presenetila, bi bila to njihova medsebojna povezanost. Ne tista, o kateri govorimo odrasli, ampak tista, ki jo otroci preprosto živijo. Če eden nima hrane, drugi ne bo pojedel vsega sam. Razdelil bo še tisto malo, kar ima. Če nekdo joka, bo skoraj vedno prišel drugi otrok, ga objel, prijel za roko ali se tiho usedel poleg njega. Če kdo pade, ga bodo pobrali. Če kdo zboli, bodo ostali sedeli ob njem. Ne zato, ker bi jim to kdo naročil, ampak zato, ker jim je to naravno. Ker odraščajo drug z drugim. In drug za drugega. V tisti najčistejši obliki navezanosti. Bratstva.

Obstaja prizor, ki ga ne bom nikoli pozabila. Yassin in Samsan. Dva majhna dojenčka. Oba hudo bolna. Oba z vročino, ki je presegala štirideset stopinj. Ležala sta drug ob drugem, skoraj brez moči. In ves čas sta se držala za roki. Še na poti v bolnišnico, v spanju se nista spustila.  Preprosto sta drug v drugem našla občutek varnosti. Takrat sem prvič zares razumela, kako globoko je med njimi zakoreninjena potreba po bližini. Še danes, ko sta zdrava, med njima ostaja nekaj posebnega. Kot da ju je tista skupna bitka za življenje povezala na način, ki ga besede težko opišejo. O, znata se boriti za svoje mesto. Znata se tudi stepst, pri svojih leto in pol. A vsakič ko en zapusti prostor, ga drugi išče.

Njihova povezanost se kaže tudi v vsakdanjih, povsem običajnih trenutkih. Delijo si hrano, igrače, odeje, prostor za spanje in svoj čas. Starejši otroci skoraj nagonsko poskrbijo za mlajše. Pobožajo jih, jih nahranijo, uspavajo ali odnesejo v senco, ko postane prevroče. Nihče jih tega posebej ne uči. To je preprosto način življenja, v katerem odraščajo. Vsakič, ko opazijo, da je potrebna pomoč – bodo zraven, brez da jih posebej prosiš ali kličeš. To je nekaj, kar prihaja iz njih. Ob tem so neizmerno pazljivi na vsako podrobnost – če bodo opazili drobno živalco, ki potrebuje pomoč, bodo se poskušali znajti in ji pomagati. Če bodo po tleh ležali mangoti, jih bodo pobrali in zložili na ograjo, klop, …

Seveda pa niso nič manj otroci kot naši. Znajo biti nagajivi. Preizkušati meje. Ušpičiti kakšno neumnost – večjo ali manjšo. Če bo eden naredil nekaj prepovedanega, obstaja velika možnost, da ga bodo ostali branili. Drug drugega ščitijo. Včasih tudi takrat, ko vedo, da imajo odrasli prav. Ker pripadnost skupini pomeni veliko. In prav zato je delo z njimi tako zanimivo. Ko se z njimi dogovoriš jasno, preprosto in dosledno, pravila zelo dobro razumejo. Niso pa jim vedno samoumevna. Na primer to, da odpadki sodijo v koš in ne na tla. To je v Gambiji širši družbeni izziv, ki ga otroci opazujejo že od rojstva. Zato jih tega ne učimo z grajo, ampak z zgledom. Dan za dnem. Počasi. In neverjetno hitro začnejo tudi sami opozarjati drug drugega. Sploh, če je za tem dogovorom kakšna večja nagrada, kot je recimo igra z vodnimi baloni, če bodo smeti cel teden ustrezno dajali v koš (vsaj v večini).

Morda največja razlika med našim in njihovim svetom ni v igračah, ampak v razumevanju otroštva. V Evropi veliko govorimo o čustvih, samopodobi, občutkih in psihološkem razvoju otroka. Sprašujemo se, ali je otrok slišan, sprejet in razumljen. V Gambiji (in tudi drugod) pa je pogosto prvo vprašanje povsem drugačno. Ali bo danes jedel? Ali ima streho nad glavo? Ali bo dobil zdravila? Ali bo preživel? Ko se vsakodnevno soočaš z revščino, lakoto in boleznimi, postane preživetje osnovna oblika ljubezni. Ljubezen se pokaže drugače – v tem, da otrok ni lačen, da ima kje spati, da nekdo zanj skuha obrok ali ga, če je mogoče, odpelje do zdravnika.

Zato se nam lahko na prvi pogled zdi, da so odnosi hladnejši ali manj čustveni, kot smo jih vajeni. Še posebej nas pretresa dejstvo, da je telesno kaznovanje v številnih družinah, vrtcih in šolah še vedno nekaj povsem običajnega. Palica je del vzgoje, ki jo večina pozna že generacije. Kot Evropejca te to zaboli. Težko razumeš. Še težje sprejmeš. Toda če želiš pomagati, moraš najprej razumeti okoliščine, v katerih ljudje živijo. Ne zato, da bi takšno ravnanje opravičeval, ampak zato, da lahko spremembe prinašaš spoštljivo, potrpežljivo in z zgledom. Največjih sprememb namreč ne ustvarijo obsojanje, ampak odnos, pogovor, zaupanje in predvsem čas.

Ob vsem tem pa me vedno znova navdušuje nekaj drugega – neverjetna hvaležnost otrok do svojih staršev in skrbnikov. Tudi kadar sami nimajo skoraj ničesar, tudi kadar so bolni ali utrujeni, si želijo pomagati. Nosijo vodo, skrbijo za mlajše sorojence, pomagajo pri delu in si želijo razbremeniti odrasle. Odgovornost do skupnosti se pri njih začne zelo zgodaj in postane del njihovega vsakdana.

Ko opazuješ njihovo življenje, hitro ugotoviš, da otroštva ne določajo igrače, telefoni ali polne police. Otroštvo ustvarjajo ljudje. Občutek pripadnosti. Varnost. Nekdo, ki otroka objame, ko ga je strah. Nekdo, ki ga prime za roko, ko zboli. Nekdo, ki z njim deli še zadnji košček kruha. In prav zato sem v sirotišnici spoznala nekaj, česar verjetno ne bom nikoli pozabila – da imajo otroci, ne glede na to, na katerem koncu sveta se rodijo, v resnici enake potrebe. Potrebujejo občutek, da so ljubljeni. Da nekam pripadajo. In da v življenju niso sami.