Če bi si želela, bi lahko napisala zgodbo, v kateri je vse lepo in prav. V kateri so otroci nasmejani, prostovoljci in delavci v sirotišnici polni energije in je sirotišnica varen dom, kjer je za vse poskrbljeno točno tako, kot bi moralo biti. Toda to ne bi bila resnica. Resničnost je veliko bolj zapletena.

Sirotišnica se vsak dan sooča z izzivi, ki jih je iz Evrope skoraj nemogoče razumeti. Pa ne samo ta, tudi druge sirotišnice se soočajo s podobnimi težavami. Ne zato, ker ljudem ne bi bilo mar, ampak zato, ker pogosto preprosto ni možnosti. Ni dovolj hrane. Ni dovolj zdravil. Ni dovolj higienskih pripomočkov. Ni dovolj zaposlenih. Ni dovolj denarja. In predvsem ni dovolj časa, ki bi ga lahko odrasli namenili vsakemu posameznemu otroku.

Sirotišnica je delno državna ustanova, njeno delovanje pa podpirajo tudi druge organizacije in donatorji. Vsak po svojih najboljših močeh prispeva svoj del. Toda potrebe so bistveno večje od možnosti. Ko vsak dan skrbiš za več deset otrok, postane že zagotavljanje osnov – hrane, čiste vode, postelje in osnovne zdravstvene oskrbe – velik izziv. Če so pri tem prisotni še osebni interesi – je toliko težje. In hkrati toliko bolj boleče.

Prav zato velikokrat vidiš prizore, ki te kot Evropejca zabolijo. Dojenček glasno joka, pa ga nihče ne vzame v naročje. Otrok sedi sam v posteljici. Dojenčki si kinderpet delijo – kar v primerih bolezni vemo kaj pomeni. Delavka medtem počiva ali gleda v telefon. Na prvi pogled se zdi, kot da nikomur ni mar. Ja priznam, včasih sem dobila občutek, da je življenje v sirotišnici še bolj kruto, kot bi bilo na ulici, izven nje. Tudi sama sem se sprva spraševala stvari, kot so “zakaj”, “kako lahko ležiš, med tem ko veš da je dojenček lačen”. Potem pa sem začela razumeti širšo sliko.

Ko ena sama oseba skrbi za veliko število otrok, ko dela od jutra do večera za plačo, ki komaj zadostuje za preživetje njene družine, ko je vsak dan enak in ko je utrujenost del vsakdanjika, začneš stvari gledati drugače. Ne z opravičevanjem, ampak z razumevanjem. To ne pomeni, da je takšno stanje prav. Pomeni pa, da spremembe ne prinese obsojanje, ampak pomoč. Širša. In predvsem, dolgoročna.

Največji izziv sirotišnice namreč ni le pomanjkanje denarja. Je pomanjkanje odraslih, ki bi imeli čas biti z otroki. Čas za objem. Za igro. Za pogovor. Za tolažbo. Za občutek, da je nekdo tam samo zanje. Hkrati tudi samo znanje. Ja, imajo ustvarjen svoj sistem, po logiki, ki je pri njih domačijska. In ki je precej drugačna od razumevanja in pogleda, kot ga imamo na otroka in otroštvo mi.

V zadnjih desetletjih je razvojna psihologija in nevroznanost zelo jasno pokazala, da otrok za zdrav razvoj ne potrebuje le hrane, strehe nad glavo in zdravil. Potrebuje varen odnos. Dotik. Pogled. Nasmeh. Odraslega, ki se odzove na njegov jok in njegove potrebe. Prav v prvih letih življenja se možgani razvijajo najhitreje, kakovost odnosov pa pomembno vpliva na razvoj govora, čustvene regulacije, učenja in občutka varnosti. Otroci, ki v zgodnjem otroštvu dlje časa živijo brez dovolj topline, odzivnosti in človeške bližine, lahko utrpijo posledice, ki jih je pozneje zelo težko nadomestiti. To so pokazale tudi številne raziskave otrok, ki so odraščali v velikih sirotišnicah brez dovolj individualne pozornosti in čustvene bližine. Posledice niso bile vidne le v njihovem vedenju, temveč tudi v razvoju možganov, govora, telesni rasti in sposobnosti navezovanja odnosov.

Prav zato prostovoljci, obiskovalci niso tam samo zato, da pomagajo pri delu. Niso tam samo zato, da zamenjajo plenico, pripravijo kosilo ali pobarvajo steno. Njihova največja vrednost je nekaj veliko preprostejšega. Da otroka vzamejo v naročje. Da se z njim igrajo. Da mu preberejo pravljico. Da ga držijo za roko, ko je bolan. Da ga potolažijo, ko joka. Da mu namenijo svojo pozornost. Za nas je objem nekaj povsem običajnega. Za nekatere otroke v sirotišnici pa je lahko prav objem tisto, kar njihovim možganom sporoča, da je svet varen. To ni razvajanje. To ni luksuz. To je ena najbolj osnovnih razvojnih potreb vsakega otroka. Zagotovo bo kdo rekel, da z enim objemom ne spremeniš sveta. Morda celo, da narediš več škode kot koristi, ker otroci ob odhodu jokajo. In res – namen prihoda v sirotišnico nikoli ne sme biti fotografija za družbena omrežja ali občutek, da si “rešil svet”. Prostovoljstvo ne sme hraniti ega, ampak srce. Če pa čez prag sirotišnice stopiš s spoštovanjem, iskrenostjo in pripravljenostjo, da otroku nameniš svoj čas, svojo pozornost in svojo bližino, lahko narediš nekaj, česar se pogosto sploh ne zavedamo. Za otroka, ki je morda že dolgo ni občutil, je lahko en iskren objem, topel pogled ali občutek, da je nekomu pomemben, veliko več kot le trenutek. Ne spremeni njegove preteklosti, lahko pa spremeni njegov dan. Včasih njegov občutek varnosti. In včasih tudi del njegove prihodnosti.

Seveda sama prisotnost prostovoljcev vseh težav ne more rešiti. Ne more nadomestiti sistemskih sprememb, večjega financiranja ali boljšega socialnega varstva. Lahko pa spremeni vsakdan posameznega otroka. Včasih za eno uro. Včasih za en dan. Včasih za celo življenje.

In prav zato pomoč sirotišnici ni le zbiranje hrane, zdravil ali šolskih potrebščin. Je ustvarjanje okolja, v katerem imajo otroci možnost odraščati ne le zdravi, ampak tudi varni, slišani, ljubljeni in sprejeti. Kajti največja želja otroka ni polna omara igrač ali dragih stvari. Njegova največja potreba je občutek, da je nekomu pomemben. Da ga nekdo brezpogojno sprejema. Da ga ima nekdo iskreno rad. Ker šele takrat otrok ne živi le zato, da preživi, ampak dobi priložnost zares odraščati.