Včasih za srečo res ni potrebno veliko.

Morda je to ena kepica sladoleda. Kos lubenice. Balon, ki poči že po nekaj minutah. Milni mehurčki, ki jih veter odnese visoko v zrak. Glasba, ob kateri vsi pozabijo na skrbi. Ples, ki nariše smeh na obraz. Ali pa preprosto občutek, da je današnji dan drugačen od vseh ostalih.

V sirotišnici sem se naučila, da največje veselje pogosto pride iz najmanjših stvari.

Ena od stvari, ki se me je najbolj dotaknila, je bila ta, da za številne otroke niti rojstni datum ni znan. Velikokrat ni zapisano niti njihovo pravo ime ali zgodba, od kod prihajajo. Rojstni dnevi zato tam niso nekaj samoumevnega, kot so pri nas. Ni tort. Ni svečk. Ni daril. Ni družinskega petja “Vse najboljše”.

In prav zato je vsak trenutek, ko lahko otrokom pripravimo praznovanje, nekaj neprecenljivega.

Ni pomembno, ali praznujemo en rojstni dan ali kar vse naenkrat. Pomembno je, da je tisti dan njihov. Da nekdo zaradi njih napihne balone. Da prižge glasbo. Da speče ali prinese torto. Da jim pove, da so vredni praznovanja.

Njihovi obrazi takrat zažarijo na poseben način. Takšen nasmeh težko opišeš. To ni veselje zaradi hrane. To je veselje, ker se nekdo spomni nanje.

Posebni trenutki so pogosto povezani tudi s hrano. Ne zato, ker bi bili otroci razvajeni, ampak zato, ker so priboljški nekaj redkega. Sladoled je praznik. Lubenica je praznik. Sladek sok (tisti, ki ga imajo najraje) je praznik. Pica je praznik. Ko se na mizi znajde nekaj, česar niso vajeni, se po dvorišču razširi navdušenje, kot bi prišel Božič. Otroci stečejo skupaj, oči se jim zasvetijo in smeh napolni vsak kotiček sirotišnice.

Nikoli ne bom pozabila dneva, ko smo skupaj z družino, ki je posvojila našega Mohameda, na njegov zadnji dan v sirotišnici pripravili pravo zabavo. Vse je bilo na črko P – pica, piščanec in pijača. Poln avto hrane, otroci pa v pričakovanju, kot da se pripravlja največje praznovanje na svetu. Sedeli so skupaj, jedli, se smejali, plesali in uživali v vsakem grižljaju. Tisti dan ni nihče razmišljal o tem, kaj bo jutri. Pomembno je bilo samo to, da je bil tisti trenutek njihov. Mi pa smo jih pri tem samo opazovali in v sebi čutili tisti najbolj pristen občutek sreče.

Enako veselje prinesejo vodni baloni. Nekaj, kar pri nas pomeni nekaj minut zabave na poletni dan, tam postane dogodek, o katerem govorijo še več dni. Smeh odmeva po dvorišču, otroci tekajo sem in tja, kričijo od navdušenja in se škropijo z vodo, dokler ne ostane niti en balon cel. Če bi jih opazoval od daleč, bi si mislil, da so osvojili svet.

Tudi milni mehurčki imajo skoraj čarobno moč. Lovijo jih, skačejo za njimi, jih poskušajo ujeti v dlani, nato pa se iskreno smejijo, ko izginejo. Včasih se deset minut igre spremeni v spomin, ki ga nosijo še dolgo.

Posebni so tudi prazniki. Še posebej novo leto, ko se sirotišnica za en večer popolnoma spremeni. Dvorišče napolni glasba, otroci oblečejo najlepša oblačila, plešejo, pojejo in pozabijo na vsakodnevne skrbi. Lansko leto je prišel celo umetnik na hoduljah, ki je s svojimi vragolijami očaral vse prisotne. Otroci so ga spremljali z odprtimi usti, nato pa se mu pridružili pri plesu. Njihovi obrazi so žareli. Tisti večer je bila sirotišnica polna smeha, veselja in občutka, da je vse mogoče.

A posebni trenutki niso vedno veliki.

Včasih je dovolj že to, da zvečer skupaj zapojemo pesem. Da nekdo vzame boben (če je slučajno tam) ali prižge glasbo. Da zaplešemo sredi dvorišča. Da sedimo pod mangovcem in pripovedujemo zgodbe. Da skupaj gledamo dež. Da se objamemo brez posebnega razloga.

Takšni trenutki ne trajajo dolgo.

Trajajo pa dovolj dolgo, da otrokom pokažejo nekaj izjemno pomembnega – da si tudi oni zaslužijo praznovati, se veseliti in biti brezskrbni.

In prav ti trenutki pomenijo največ. In so tisti, ki ostanejo.

Ne ostanejo pice, sladoled, baloni ali torta. Ne ostanejo pesmi, ples ali vodni baloni. To so le drobni delčki dneva, ki minejo veliko prehitro.

Ostane pa občutek.

Občutek dneva, ko je bilo vse nekoliko drugače. Ko je dvorišče napolnil smeh. Ko so skrbi za nekaj ur utihnile. Ko so otroške oči žarele nekoliko močneje kot običajno. Ko je srce bilo malo hitreje. Ko se je zdelo, da je svet za trenutek postal varen, topel in brezskrben.

Ostanejo spomini na dan, ko niso bili le otroci iz sirotišnice. Ko so bili preprosto otroci.

Otroci, ki so tekali za baloni. Plesali brez zadržkov. Jedli pico, kot da je največja pojedina na svetu. Se smejali tako glasno, da je njihov smeh preglasil vse drugo.

In morda je prav to tisto najlepše, kar jim lahko podarimo.

Ne popolnega sveta. Ne življenja brez bolečine.

Ampak čim več dni, ob katerih bodo nekoč lahko rekli:

“To je bil moj najlepši dan.”

Ker otroštva ne sestavljajo veliki dogodki. Sestavljajo ga drobni trenutki, ki se neopazno vtisnejo v srce. In prav ti trenutki pogosto ostanejo z nami za vse življenje.