Pismo #34 – Podgana na krožniku, predsodki na preizkušnji

Vrnem se v Gambijo. Sploh še nisem niti dobro odložila kovčkov, kaj šele razpakirala, pa me že vleče tja, kamor me vedno najprej odnese srce. K mojim malim sončkom. K tistim razigranim, glasnim, včasih neznosno navihanim bitjem, zaradi katerih je tudi najbolj naporna pot na drugi konec sveta vredna vsake ure, vsakega prestopa in vsake neprespane noči. To je tisto, ko se vračaš tja, kjer si enkrat že našel tisti najbolj pristen del samega sebe.

Že ko se pojavim pri vratih sirotišnice, se zasliši prvi: »Kaaaaajaaa!« In potem drugi. In tretji. In v naslednjem trenutku imam občutek, da se je proti meni pognala cela vojska majhnih, bosih, nasmejanih ljudi, ki so se odločili, da me bodo podrli na tla. Kričijo, skačejo, se smejijo, me objemajo in govorijo vsi hkrati. Vse moram izvedeti, takoj. Predvsem pa jim morem odgovoriti, kje sem bila taaaaaako dolgo (pa čeprav sta vmes bila le dobra dva meseca). Nekdo me vleče za majico, drugi mi že pripoveduje zgodbo, ki je ne razumem, tretji mi kaže nekaj, kar moram očitno nujno videti. Na vsaki roki mi visi kup otrok. Vsak bi rad svoj prst, svoj objem, svojo minuto. In prstov je, kot vedno, občutno premalo. No, samo deset jih imam, kot vsi.

Ne vem, ali imajo največji svetovni zvezdniki tako iskrene sprejeme. Močno dvomim. Ker tukaj ni fotografov, ni rdeče preproge, ni varnostnikov. Je samo kup otrok, ki se razveselijo človeka, ki se je vrnil. In če bi lahko takšne trenutke shranili v kozarce, bi imela doma najdragocenejšo zbirko na svetu.

Sredi vsega tega evforičnega objemanja pa »me zmoti« nekaj drugega. Vonj. Dim.

Nekoliko drugačen od tistega, ki sem ga vajena. Ne znam ga določiti. Morda svoje naredijo utrujenost, vročina, pričakovanje in tisti nenavadni občutek, ko se po dolgem potovanju ponovno znajdeš nekje, kjer je vse hkrati tako domače in tako nepredvidljivo.

Izza vogala prihiti Fatima. Na hitro me objame, se nasmehne in že hiti nazaj.

»Kuham!« mi veselo pove.

Odlično, si mislim. Očitno sem prišla ravno ob pravem času. No, odvisno, koga vprašate.

Ker v naslednjem trenutku proti meni ponosno zakoraka Molami. V rokah drži kos lesa, na njem pa nekaj, kar mi želi pokazati. Nosi ga previdno, skoraj slovesno. Kot bi mi na žametni blazinici prinašal najdragocenejši prstan. Njegov obraz žari od ponosa, oči se mu svetijo in že od daleč vem, da je to nekaj izjemnega.

Pogledam. In iz mojega radovednega, navdušenega obraza, nastane »šok obraz«. Šok terapija.

Na lesu leži mrtva podgana.

Podgana.

Prava.

Z repom in vsem, kar spada zraven. Za trenutek obstanem. Potem povsem nagonsko naredim korak nazaj.

»WHAT?!« Ne vem, ali se naj smejem, ali naj bom presenečena, ali sem malo s tistim »gnus« izrazom. Ja, priznam.

Molami se zasmeji. Kalilu skoraj poči od navdušenja, Aisha pa že hiti razlagat, kako so jo ujeli, ubili in očistili. Govorijo drug čez drugega, vsak želi dodati kakšno podrobnost, vsak bi rad povedal, kako je sodeloval pri tem velikem, svečanem in pomembnem dogodku.

Fatima medtem žari od zadovoljstva. Na preprostem ognju, sredi dvorišča, pripravlja današnjo pojedino. Otroci se zbirajo okoli nje, opazujejo, svetujejo, se smejijo in nestrpno čakajo. Eden bi obračal, drugi bi preverjal, tretji bi najraje že jedel. Če bi jih opazoval kdo od daleč, bi mislil, da spremlja finale največjega kuharskega tekmovanja na svetu. Usklajeni so kot najboljša ekipa.

Samo da tukaj ni bleščeče kuhinje, dragih nožev in kuharskih uniform. Ni niti pravega štedilnika.

Je ogenj. Nekaj lesa. In… Podgana.

In toliko veselja, da ga je skoraj nemogoče opisati.

Jaz pa stojim sredi vsega tega in se srečujem z nečim, za kar sem bila prepričana, da sem že zdavnaj pustila za seboj.

S kulturnim šokom.

In, priznam, tudi s svojimi lastnimi predsodki.

V glavi se mi namreč v trenutku pojavi podganica iz risanke Ratatouille. Tista prikupna, ki je želela postati kuharski mojster. Le da je v moji različici zgodbe očitno pristala na napačni strani kuhinje.

»Pa dobro, saj ne moreš jesti podgan!« mi govori tisti del možganov, ki je odraščal v Sloveniji, med nedeljskimi kosili, juhami, krompirjem, solato in povsem drugačnimi predstavami o tem, kaj sodi na krožnik.

Drugi del, tisti, ki je že marsikaj doživel, prepotoval in se naučil, pa me potiho opozarja, naj ne bom tako zelo prepričana vase.

Toda priznati moram, da je prvi v tistem trenutku precej glasnejši. Kar malo zmaguje. Predsodki 1 – Kaja 0.

Otroci mi medtem z največjim veseljem razlagajo, kako se podgana pripravi, kako jo je treba očistiti, kako dolgo se peče in da so ocvrte še boljše od pečenih. Njihovo navdušenje je nalezljivo. Njihova kulinarična samozavest pa naravnost občudovanja vredna. »Listen and learn, Kaja?« … hm.

Sama ob tem razmišljam predvsem o tem, kako zelo hvaležna sem za mango. In papajo. In banane. In pravzaprav za vse sadje, ki ga premore ta čudovita dežela.

Ker podgane? Ne, hvala. Ne morem. Vmes vsa presenečena in hkrati šokirana, pošljem sporočilo Tomažu. Mu povem o podganjem pikniku, in tem, kako enostavno je biti »vegi« tukaj. In Tomaž kot Tomaž, mi odgovori, da je to samo »malo manjši piščanec«. Še danes, ko jem piščanca, se spomnim na to sporočilo in se nasmehnem.

Ko je poslastica končno pripravljena, se začne prava pojedina. Otroci z užitkom jedo, si ogledujejo posamezne kose in se pogovarjajo, kot bi okušali nekaj zares posebnega. Kar za njih tudi je. Debatirajo, kje se je preveč speklo in kaj bi lahko bilo boljše. Jaz pa sedim, jih gledam, poslušam … ne, o peki in pripravi podgan nimam pojma.

Seveda želijo, da poskusim še jaz.

In tukaj se začne moj osebni boj med spoštovanjem do druge kulture in želodcem, ki ima o kulturni odprtosti očitno nekoliko drugačno mnenje.

Zahvalim se jim. Povem, da sem res vesela, da želijo to deliti z mano, da sem počaščena in da je vse skupaj videti … zelo zanimivo.

Ampak ne. Res ne. Ne morem.  Too much. Ko ugotovijo, da se v meni odvija prava notranja drama, se seveda začne zabava. Na moj račun.

Molami se mi povsem sproščeno namesti v naročje in začne grizljati kos podgane, kot bi v rokah držal palčko s sladkorno peno. Vmes me pogleda, se široko nasmehne in mi ga ponudi. Anta se prisede zraven, Kalilu se od daleč reži, Aisha pa z navdušenjem spremlja vsak moj izraz na obrazu. Fatima medtem že pošilja druga dva, naj pripravita še eno.

Še eno!

Očitno sem se vrnila ravno na dan velikega podganjega piknika.

Dobrodošla nazaj, Kaja. Dobrodošla v nasmejani Gambiji.

Pa si mislila, da si doživela že vse. Da te po vseh teh mesecih, vseh srečanjih, vseh nenavadnih dogodivščinah in nepredvidljivih dnevih v sirotišnici nič več ne more presenetiti.

No, več kot očitno me lahko. In to še kako.

Pozneje, ko se je začetno presenečenje nekoliko poleglo, sem jih nekaj časa samo opazovala.

Opazujem njihove obraze. Njihovo navdušenje. Ponos, s katerim pripovedujejo, kako so žival ujeli in pripravili. Veselje, ker so nekaj naredili sami. Ker so bili spretni, iznajdljivi, pogumni. Ker so iz povsem običajnega dne ustvarili dogodek, o katerem bodo verjetno govorili še dolgo. Ker je zanje to specialiteta. To se ne zgodi vsak dan.

In počasi začnem razumeti, da pravzaprav sploh ne gledam samo priprave hrane.

Gledam nekaj precej večjega. Gledam otroke, ki so si ustvarili svoj mali praznik.

V sirotišnici, kjer so dnevi pogosto podobni drug drugemu, kjer ni veliko igrač, izletov, organiziranih dejavnosti ali presenečenj (če sploh so), imajo takšni dogodki zanje zelo posebno vrednost. Nekaj so ujeli. Nekaj pripravili. Nekaj ustvarili. In potem to skupaj pojedli.

Ja, danes niso samo čakali, kaj jim bo nekdo prinesel ali pripravil. Če bo hrana sploh na voljo, če je bo dovolj. Danes so bili oni tisti, ki so poskrbeli za pojedino.

In kako zelo so bili na to ponosni!

Saj poznate tisti občutek, ko otrok prvič sam speče palačinko? Ko jo, četudi je nekoliko zažgana, ponosno prinese pokazat, kot bi pravkar ustvaril največjo kulinarično mojstrovino? Ko ni pomembno, kako je videti, ampak da jo je naredil sam?

Nekaj podobnega sem gledala tistega dne. Le da je bila namesto palačinke na ognju podgana. In da sem bila jaz precej manj pripravljena na pokušino.

Toda v njihovem veselju ni bilo nič nenavadnega. Nič manjvrednega. Nič takšnega, kar bi potrebovalo moje odobravanje. Bilo je samo njihovo. Njihovo veselje, njihovo znanje, njihova spretnost in njihov način, kako iz dneva narediti nekaj posebnega.

In morda je prav to ena izmed stvari, ki jih ljudje o življenju v sirotišnicah premalokrat vidimo. Ker ko govorimo o otrocih, ki živijo v težkih razmerah, tako hitro govorimo samo o pomanjkanju. O lakoti, boleznih, izgubah, žalosti. O stvareh, ki jih nimajo, in priložnostih, ki so jim bile odvzete.

Vse to obstaja in je praktično del vsakdana. In o vsem tem ves čas sproti pišem. Ker je resnično, ker boli in ker se pred tem ne smemo obračati stran.

Toda njihova življenja niso sestavljena samo iz žalosti. In to je vedno pomembno poudariti. V njih je tudi smeh. Veliko smeha. So nagajivosti, prepiri, skrivnosti, prijateljstva in male zmage. So otroci, ki se drug drugemu posmehujejo, ker je nekdo nerodno padel. So deklice, ki se rade uredijo. So fantje, ki tekmujejo, kdo je močnejši. So objemi, ki pridejo brez razloga, in vprašanja, na katera včasih nimam odgovora.

In so dnevi, ko je največja novica ta, da so ujeli podgano. Njihovo otroštvo ni samo zgodba o tem, kaj jim manjka. Je hkrati tudi zgodba o vsem, kar kljub temu ustvarjajo. Ko iz praktično nič, ustvarijo vse.

Ob tem pa sem začela razmišljati še o nečem, kar me kot sociologinjo in pedagoginjo vedno znova zaposluje. Ja, ne moreš izklopiti čisto svoje »študijske« smeri.

O kulturi. O tistem skoraj nevidnem delu našega življenja, ki določa veliko več, kot se sploh zavedamo. Kaj je za nas hrana? Kaj je poslastica? Kaj je čisto, kaj umazano, kaj okusno in kaj odvratno? Zakaj ob eni živali pomislimo na nedeljsko kosilo, ob drugi pa se nam obrne želodec?

Zakaj je piščanec nekaj povsem običajnega, podgana pa nekaj, ob čemer marsikdo od nas instinktivno stopi korak nazaj?

In kdo je sploh določil, katera žival sodi na krožnik in katera ne? Narava? Ali kultura?

Seveda imajo različne vrste živali tudi različna zdravstvena tveganja in ni vsaka priprava hrane varna. Toda moj prvi odziv tistega dne ni izviral iz strokovnega razmisleka o varnosti živil. Izviral je iz nečesa veliko globljega. Iz naučenega občutka, kaj je normalno.

Rodimo se v svet, v katerem nam drugi že od prvih dni razlagajo, kaj je dobro, kaj slabo, kaj primerno, kaj nesprejemljivo. Naučimo se jezika, navad, pravil, vrednot. Naučimo se, kako se pozdravlja, kako se praznuje, kako se žaluje. In naučimo se tudi, kaj se je.

Sčasoma se vse to tako globoko zasidra v nas, da se nam zdi samoumevno.

Kot da bi bilo od nekdaj in povsod enako. Potem pa en dan stopiš v svet, ki je veliko večji od tvojega poznanega. In ugotoviš, da ni.

Kar je v enem kulturnem okolju nekaj vsakdanjega ali celo cenjenega, je lahko v drugem povsem nesprejemljivo. Hrana ni zgolj sredstvo za preživetje. Je tudi spomin, pripadnost, tradicija, identiteta. Je način, kako ljudje izražajo skrb, gostoljubje in povezanost.

In tistega dne je bila podgana, ki so jo otroci tako ponosno pripravljali, v njihovih očeh prava poslastica. Ob tem se mi je porodilo še eno vprašanje.

Kaj pravzaprav pomeni, ko ti nekdo ponudi hrano, ki jo ima sam za nekaj posebnega?

Pri nas ob obisku pogosto skuhamo kavo, spečemo pecivo, na mizo postavimo nekaj dobrega. Ne zato, ker bi gost nujno potreboval hrano. Ampak zato, ker mu želimo pokazati, da je dobrodošel. Da smo veseli njegovega prihoda. Da smo zanj pripravljeni nekaj narediti.

Tudi tukaj je bilo podobno. Ne glede na to, kam sem prišla, tudi če sami niso imeli nič, so tisti »nič« bili pripravljeni deliti z mano. Ob vsakem obroku, so me povabili zraven. Če so pripravljali attayo, so jo delili z menoj. Tudi če so me prvič videli in če sem nekje ostala le trenutek ali dva. Skupnost. Delitev. Ponudim ti hrano in ti na tak način pokažem, da te cenim, da te spoštujem. Da te spuščam v svoj svet. Otroci mi niso ponujali podgane zato, da bi me spravili v zadrego. No, vsaj na začetku ne. Kasneje so se ob mojem izrazu na obrazu nedvomno zabavali bolj, kot so si mislili v začetku.

Ponujali so mi jo, ker so bili nanjo ponosni. Ker je bila zanje nekaj dobrega. Ker so želeli, da bi bila del njihovega veselja.  In ko ti nekdo ponudi nekaj, kar sam ceni, ti ne ponuja zgolj stvari. Ponudi ti del svojega sveta. Svoje izkušnje. Svojega veselja. Nekaj, kar ima zanj vrednost.

Takšno povabilo je tako izraz zaupanja, sprejetosti, spoštovanja. In v tistem trenutku sem ga tako tudi razumela. Morda se sliši nenavadno, toda medtem ko sem jaz razmišljala, kako bi se čim bolj elegantno izognila pokušini, so mi oni na svoj način izkazovali čast.

In v tem je v resnici nekaj neizmerno lepega. Ker vrednost darila ni vedno v tem, koliko stane. Niti v tem, kako redko je. Še manj v tem, ali bi ga sami izbrali. Včasih je njegova največja vrednost prav v tem, koliko pomeni človeku, ki nam ga podarja. In ob mislih na darila, se vsakič znova spomnim na predavanje moje profesorice, ki jo neizmerno cenim in spoštujem, dr. Vesne Vuk Godina, ko je med antropologijo govorila o zakonih darovanja.

Ja, res pogosto rečemo, da smo odprti za drugačnost. Da spoštujemo druge kulture. Da nas raznolikost bogati.

Toda kaj se zgodi, ko drugačnost ni več nekaj, o čemer beremo v knjigi ali poslušamo na predavanju? Ko ne stoji več na varni razdalji, kot zanimiv običaj, ki ga lahko občudujemo in potem odidemo domov?

Kaj se zgodi, ko drugačnost sede v naše naročje, se nam nasmehne in nam ponudi kos pečene podgane?

Takrat postanejo naše velike besede nekoliko bolj zapletene. Ker je lahko spoštovati tisto, kar nam je všeč, kar je ugodno, kaj poznamo. Precej težje pa je spoštovati nekaj, česar ne razumemo, česar nismo vajeni ali kar v nas vzbudi odpor.

In prav tukaj se po mojem mnenju začne resnično srečanje med kulturami. Ne takrat, ko nam je vse prijetno. Ampak ravno takrat, ko nam ni. Ko nam je v bistvu precej neprijetno.

Ko moramo za trenutek odložiti svoje predstave o svetu in si priznati, da niso te edine možne. Ko zmoremo reči: »Tega ne bi jedla, vendar razumem, da ima zate drugačen pomen.« Ko se naučimo razlikovati med tem, da nam nekaj ni blizu, in tem, da je zato manj vredno.

Ne, tistega dne nisem poskusila podgane. In če sem povsem iskrena, tudi danes ne vem, ali bi jo. Oziroma vem, da je ne bi. Ne vem – morda bi se moja predstava spremenila, če bi bila postavljena v svet lakote. V svet, ko ne bi bilo vsak dan kosila na voljo. Ko bi zaspala z bolečinami v želodcu, ker je ta prazen. Ker lahko predvidevam nekaj, dokler mi v resnici nič ne manjka.

Toda mislim, da je to pravzaprav najmanj pomemben del te zgodbe.

Ker spoštovanje druge kulture ne pomeni, da moramo sprejeti vse njene navade za svoje. Ne pomeni, da moramo opustiti lastne meje, prepričanja ali občutke. In še zdaleč ne pomeni, da o ničemer ne smemo kritično razmišljati.

Pomeni pa, da se naučimo pogledati onkraj svojega prvega odziva. Da ne dovolimo, da bi naš »jaz tega ne bi« postal »zato je to narobe, ti tega ne bi smel«.

In predvsem, da človeka ne presojamo zgolj po tem, kako drugače živi od nas. Ni vse drugače narobe. Ali slabše.

Morda je največja past našega pogleda na svet prav ta, da svoje navade tako pogosto zamenjamo za univerzalna pravila. Da mislimo, da je naš način življenja izhodišče, vsi drugi pa so odstopanja od njega.

Toda za Kalila, Aisho, Molamija in ostale otroke je bilo tistega dne vse popolnoma običajno. Nenavadna sem bila pravzaprav jaz. Jaz s svojim presenečenjem, svojim korakom nazaj in svojo skoraj komično grozo ob kosu pečenega mesa.

In če pomislim, so imeli otroci z mano vsaj toliko potrpljenja kot jaz z njimi. Pravzaprav precej več. Čeprav so ga večinoma izražali tako, po otroško, da so mi podgano vztrajno ponujali še bližje obrazu.

Ko sem se tistega dne nekoliko pozneje usedla mednje, sem razmišljala o dveh svetovih, med katerima se tako pogosto premikam.

O svojem svetu doma.

O svetu, v katerem poznam ulice, trgovine, vonjave in navade. Kjer približno vem, kaj me čaka, ko odprem hladilnik, kaj bom dobila, ko naročim kosilo, in kaj pomeni, ko me nekdo povabi na večerjo. O svetu, ki je predvidljiv, domač in varen predvsem zato, ker sem se v njem naučila živeti.

In potem o tem svetu tukaj. V Afriki.

O svetu, v katerem lahko zjutraj odidem od doma z enim samim načrtom, pa se do večera zgodi toliko nepričakovanega, da nanj skoraj pozabim. Kjer nikoli povsem ne vem, kaj me bo pričakalo za naslednjim vogalom. Kjer se lahko dan začne z objemom, nadaljuje s pečeno podgano in konča s pogovorom, ki me prisili, da na novo premislim nekaj, o čemer sem bila še zjutraj povsem prepričana. O svetu kjer se plani skoraj gotovo ne zgodijo točno tako, kot sem jih načrtovala.

Včasih me ta nepredvidljivost izčrpa. Včasih prestraši. Včasih nasmeji do solz. Toda skoraj vedno me nauči česa novega. Predvsem tega, kako malo je največkrat v resnici potrebno, da se človek začne spraševati o stvareh, ki jih je vse življenje imel za samoumevne.

In kako veliko lahko odneseš iz trenutka, ki se na prvi pogled zdi povsem normalen.

Ker kdo bi si mislil, da bom po vseh pogovorih, knjigah, študiju sociologije in pedagogike eno najzanimivejših lekcij o kulturi doživela ob ognju, sredi gambijskega dvorišča, med otroki, ki pečejo podgano?

Brez učilnice. Brez projektorja. Brez učbenika.

In z učitelji, ki še niso dopolnili niti toliko let, kot jih imam sama za seboj na poti med tema dvema svetovoma.

Ob tem sem se znova spomnila, kako pogosto odrasli mislimo, da smo mi tisti, ki otroke učimo o življenju. Tako zelo premalo pa koliko stvari nas lahko naučijo oni, če jim mi to le dovolimo. Ker nenazadnje je učenje vedno obojestransko. In se vsakič znova vzpostavi z odnosom.

Tistega dne so me tako naučili nekaj o hrani. Nekaj o pripadnosti. Nekaj o ponosu, ki ga občutiš, ko nekaj ustvariš sam. In nekaj o tem, kako je mogoče iz povsem običajnega popoldneva narediti čisto poseben praznik.

Predvsem pa so me naučili, da se človek lahko počuti sprejetega tudi v trenutku, ko mu je popolnoma neprijetno. Da lahko rečeš ne in si še vedno del skupnosti. Da lahko nečesa ne razumeš, pa se temu vseeno približaš z radovednostjo namesto s prezirom.

In da včasih za občutek pripadnosti ni treba govoriti istega jezika, imeti enakih navad ali jesti iste hrane. Dovolj je, da te nekdo z veseljem in srcem povabi zraven.

Preden sem odšla, sem še enkrat pogledala otroke. Molami je bil zadovoljen, Fatima ponosna na svojo pojedino, Kalilu pa se je še vedno smejal vsakič, ko je opazil moj pogled proti ognju.

Verjetno sem jim za nekaj časa zagotovila dovolj materiala za zbadanje. In prav je tako.

Ko sem se vračala, sem se sama pri sebi smejala. Še nekaj ur prej sem bila na poti iz svojega poznanega sveta, zdaj pa sem imela za seboj sprejem, kakršnega bi mi lahko zavidale svetovne zvezde, in povabilo na najbolj nenavadno pojedino svojega življenja.

In nenadoma sem pomislila, kako zelo bi bilo škoda, če bi si ta dan zapomnila samo po podgani. Ker potem bi spregledala vse ostalo. Spregledala bi Molamijev ponos, ko mi je pokazal svoj zaklad. Fatimino veselje, ko je pripravljala hrano. Kalilujev smeh. Otroško navdušenje nad nečim, kar je bilo zame nepredstavljivo, zanje pa čudovito.

Spregledala bi, da so me želeli vključiti v nekaj, kar je bilo pomembno njim. In morda bi prav s tem zavrnila veliko več kot samo kos hrane.

In ker sem spet naučila nekaj več. Nekaj kar želim predati tudi naprej. Ker v življenju bomo srečali nešteto ljudi, katerih navad ne bomo razumeli. Ljudi, ki bodo živeli drugače, verjeli drugače, praznovali drugače, jedli drugače. Nekateri nas bodo navdušili, drugi presenetili, tretji postavili pred vprašanja, na katera ne bomo imeli preprostih odgovorov.

Toda morda sploh ni bistvo v tem, da bi morali razumeti vse. Morda je bistvo v tem, da se nikoli ne nehamo truditi razumeti človeka.

Da znamo ostati radovedni tudi takrat, ko nam je neprijetno. Da znamo biti spoštljivi, ne da bi se morali z vsem strinjati. In da se naučimo prepoznati naklonjenost tudi takrat, ko je izražena na način, ki ga sami nikoli ne bi izbrali. Hkrati pa, da znamo ostati tudi zvesti sebi. Sprejeti naše pomanjkljivosti in biti »okej« tudi če nečesa ne zmoremo. Ali ne želimo.

Kajti včasih nam ljudje največjega darila ne ponudijo v obliki, ki bi si jo želeli. Ponudijo nam ga v obliki, ki največ pomeni njim. In če gledamo samo darilo, lahko prehitro spregledamo ljubezen, s katero nam je bilo ponujeno. To pa je tisto, kar darilu daje največjo vrednost in pomen.

Ne, tistega dne nisem pojedla niti grižljaja podgane. Sem pa od otrok prejela nekaj, česar ne bi mogla naročiti v nobeni restavraciji na svetu. Povabili so me k svojemu ognju. K svojemu veselju. K nečemu, kar so ustvarili z lastnimi rokami in na kar so bili neizmerno ponosni. V njihov mali svet.

Niso me vprašali, ali je to dovolj dobro zame. Niso razmišljali, ali prihajam iz druge države, iz drugačnega okolja, iz sveta, v katerem se podgan ne streže za kosilo. Preprosto so želeli deliti z mano nekaj svojega. In ko danes pomislim na tisti prizor, se ne spomnim več najprej mrtve podgane na kosu lesa.

Spomnim se majhnega dečka, ki je proti meni prihajal s tako velikim ponosom, kot bi v rokah nosil ves svet. Morda ga je v tistem trenutku res. Ker svet, ki ga imamo nekomu ponuditi, ni nujno velik. Ni nujno bogat. Ni nujno takšen, kot ga pozna drugi. Dovolj je, da je naš. In da ga želimo z nekom deliti.

Zato si želim, da bi se ob vseh razlikah, ki jih med seboj tako radi poudarjamo, večkrat spomnili prav tega. Da za vsakim nenavadnim običajem, za vsako drugačno navado in za vsakim svetom, ki ga ne razumemo, živijo ljudje. Ljudje, ki se veselijo, ki so ponosni, ki želijo biti sprejeti. Ki imajo svoje zgodbe, svoje vrednote in svoje načine, kako drug drugemu pokažejo, da jim je mar.

In če bomo kdaj povabljeni v njihov svet, si želim, da ne bi prehitro obrnili hrbta samo zato, ker na mizi ne bo tistega, kar smo pričakovali. Morda nam namreč prav takrat ponujajo nekaj najdragocenejšega. Ne hrane. Ne običaja.

Ampak prostor med njimi. Sprejetost. Odnos. In čeprav bom jaz tudi prihodnjič verjetno povsem zadovoljna z mangom, bom ob njihovem ognju vedno z veseljem sedela. Ker sem tistega dne razumela nekaj, česar mi ni mogla povedati nobena knjiga.

Da ni največja čast vedno v tem, kaj ti nekdo ponudi. Včasih je največja čast že to, da te ima za svojega.

In jaz? Jaz sem se vrnila na drugi konec sveta, prepričana, da grem znova obiskat svoje otroke. Oni pa so me pričakali, kot da sem se vrnila domov.

S podgano vred.