Pismo #6 – Čudež z imenom Samsan

Dragi moj Samsan,

včasih se sprašujem, ali boš, ko boš nekoč dovolj velik, sploh vedel, kako blizu je bilo takrat. Kako malo je manjkalo, da se najini poti nikoli ne bi zares prepletli. Da bi ostal le eden izmed neštetih otrok, katerih zgodbe svet nikoli ne bi izvedel. Sploh ne na tak način, kot tvojo. Da boš nekoč prav ti, najbolj drobceno bitje s svojo bitko za življenje povezal in združil več ljudi, kot si lahko zamisliš.

20. julija je minilo enajst mesecev.  Enajst mesecev od dneva, ki je za vedno spremenil tvoje življenje. In tudi moje.

Dvajseti avgust 2025.

Datum, ki ga nikoli ne bom pozabila, pa čeprav si, iskreno, včasih želim, da bi ga lahko. 

Ko danes pomislim nanj, se mi zdi skoraj neverjetno, kako navaden, čisto običajen je bil njegov začetek. Nihče od naju ni vedel, da se bo v nekaj urah vse obrnilo na glavo. Nihče ni slutil, da se bo tisti dan začela bitka, ki bo trajala mesece. Bitka za življenje. Ki ga boš vmes za nekaj trenutkov izgubil, pa se potem znova vrnil. Najtežja bitka za življenje. Tvoje življenje.

Še danes se spomnim, kako preprosta se je zdela zamisel naju z Liu.

Peljeva otroka k zdravniku. Dobil bo zdravila. Vrnemo se nazaj. Čez nekaj dni bo bolje.

Kolikokrat sem si jo kasneje še ponovila v glavi. Kot bi želela verjeti, da bi se lahko vse skupaj končalo tam. V eni ambulanti. Z enim receptom. Z nekaj sirupa.

Stali smo v ambulanti. Zdravnik je rekel, naj sedem. S tabo v naročju. Vedela sem, da nekaj ni vredu, ker obraz zdravnika je bil bel. Oči resne. Pogled, ki je bolel že brez besed. Potem pa so prišle besede zdravnika. Besede, ki jih človek sliši samo enkrat. In jih potem nosi s seboj vse življenje.

“Ta otrok mora takoj zdaj v bolnišnico.”

Nekaj sekund je bilo popolnoma tihih. Vmes moje vprašanje “kako”. Saj nič ne poznava tukaj. Potem je dodal še stavek, ki me še danes obišče v sanjah.

“Ta otrok ti lahko umre v katerem koli trenutku. Ni časa. Res. TAKOJ ZDAJ mora naprej.”

V tistem trenutku se je čas ustavil. Ne spomnim se, kako dolgo sem sedela tam, te stiskala k sebi in zrla v prazno. Ne vem, ali sem sploh kaj mislila. Z Liu sva se gledali, na rokah pa je bil otrok, ki mi – po besedah zdravnika – lahko umre? 

Spomnim se samo občutka, kot bi mi nekdo v trenutku izpodrinil tla pod nogami.

Kako? Kaj zdaj? Kam? S čim? 

Kaj sploh narediš, ko ti nekdo pove, da lahko otrok, ki ga držiš za roko, umre, še preden prideta do bolnišnice? In kaj bo, če se to zares zgodi?

Do tistega dne nisem poznala gambijskega zdravstvenega sistema. Nisem razumela vseh postopkov. Nisem razumela jezika. Nisem poznala vseh kulturnih razlik, ki sem jih v naslednjih mesecih začela spoznavati veliko bolj, kot sem si kadarkoli želela.

Počutila sem se strašno majhno. Kot da stojim sredi sveta, v katerem več ne znam prebrati zemljevida.

Edino, kar sem vedela, je bilo, da te ne smem pustiti samega. Mene in Liu si imel. Samo naju. Vedela sem. Da bom naredila vse, kar je v moji moči. In če bo treba, še nekaj več. V tistem trenutku je bila odločitev – ja, pa gremo v bolnico. Ti moreš živeti, jaz pa bom se že sproti znašla. 

Takrat še nisem vedela, da se ne borimo samo s tvojo boleznijo. Borili smo se s sistemom. S časom. Z neznanjem. S kulturnimi razlikami. S pomanjkanjem. Z eno najtežjih lekcij – da je včasih pomoč na voljo, pa ni nujno, da jo boš dobil. 

In včasih, velikokrat tudi z občutkom popolne nemoči.

Življenje pa je, kot da vsega tega ne bi bilo dovolj, odprlo še eno poglavje. V sirotišnici nisi bil edini otrok, ki je potreboval takojšnjo pomoč. Kar naenkrat so bili pred nami še drugi obrazi. Drugi otroci. Druga nujno ogrožena življenja.

Vsako s svojo zgodbo. Vsako s svojo bitko. Naenkrat ni šlo več samo zate. Naenkrat je šlo za življenje. Za več življenj. V meni pa je rasla tesnoba – ali bomo lahko pokrili stroške zdravljenja vseh, ki so – ja, tudi v državi, kejr se zdi “vse poceni”, kar rasli, rasli in rasli. 

Ali pa se bom res morala odločati, kdo ja, naj živi in kdo lahko … umre? Dojenček? Prosim, ne. Vse, a tega ne (z)morem. 

In človek takrat zelo hitro ugotovi, da srce nima predalov. Ne zna se odločiti, za katerega otroka ga bo bolelo bolj. Boli ga za vse hkrati.

Začel se je boj, dnevi so izgledali – sirotišnica – bolnišnica – lekarne – druga bolnišnica – zdravila – nega ostalih otrok. Od jutra do večera. In ob tem, podpora ljudi – ki si zasluži čisto svoje pismo.

Vsak večer sem iz sirotišnice odhajala domov s težkim občutkom v prsih. S solzami. Z vprašanji »ali sem naredila dovolj ali bi lahko še več?«.

Vsako jutro pa sem prihajala nazaj z isto mislijo.

Prosim, naj bo še tukaj. Prosim, naj še diha. Prosim, naj me počaka še en dan.

V tistih tednih je svet postal zelo majhen. Ni bilo več pomembno, koliko ur sem spala. Ali sem jedla. Ali sem bila utrujena. Pomembno je bilo samo to, da si dihal. Da si odprl oči. Da si naredil še en vdih.  

Stanje pa se je slabšalo. Nehal si jest. Pit. Ob tem pa v okolju s temperaturami krepko nad 35 stopinj, dobil še drisko. 

Potem sem se morala vrniti v Slovenijo. In ko sem se na tiho poslavljala od tebe, te držala, tako praktično negibnega v naročju, premočenega od mojih solz, sem te prosila samo eno – zdrži. Počakaj me. Ker ko se vrnem, boš zmagal. Res sem verjela v to, ne glede na to, da so me čisto vsi pripravljali na tvoje slovo. Tistih dvajset dni v Sloveniji je bilo verjetno najdaljših v mojem življenju. Vsako jutro sem z eno samo mislijo segla po telefonu: Naj bo še živ. Naj me počaka. Naj zdrži. In si. Počakal si me.

Ko sem se vrnila, se je tvoje stanje ponovno močno poslabšalo. Spet sem sedela ob tvoji posteljici. Spet sem te držala v naročju, tako drobnega, tako neverjetno krhkega. Želela sem si verjeti, da bo tudi tokrat minilo. Da bo prišel še en jutri.

V začetku sem te hranila po flaški. Ja, nisi pojedel cele, a večino si. Pa se je to začelo zmanjševati. Potem si začel flaško v celoti zavračati. Pa sem se spomnila na brizgice. In si jedel po brizgi. Vse sem poskušala, da pridobiš vsaj malo na teži. Potem, si nehal tudi to. Na koncu, več nisem vedela kaj… Le še gazico sem premočila s tvojo mlečno formulo in ti kapljice dajala na ustnice. 

Večino dni si bil negiben, ni bilo več tvojih odzivov. In začel se je nov boj – moreš nazaj v bolnico, takoj, nujno. 

Potem pa se je zgodilo.

Dogodek, ki ga bom nosila v sebi do konca življenja. Če bi izbrisala katerega, bi tega. 

Bila v “emergency room”. Ves čas sem te morala držati. Ves čas sem ti govorila, da bo vse ok. 87x so zbodli v tvoje malo telo. Bolelo je mene, tekle so mi solze, ti pa nisi niti trznil. V nekem trenutku si mi dobesedno umrl v naročju. Za nekaj dolgih sekund je čas obstal. Na monitorju je ravna črta preglasila vse drugo. Soba, ki je bila še trenutek prej tiha, se je v hipu spremenila v kaos. Ljudje so tekli, nekdo je glasno dajal navodila, drugi je pripravljal opremo. Po prostoru je odmeval samo en cilj – vrniti te nazaj.

Jaz pa sem sedela tam. S teboj v naročju. In nisem znala izreči niti ene same besede. Samo gledala sem tvoje malo telo in v sebi znova in znova ponavljala eno samo prošnjo.

Prosim… še enkrat vdihni.

Potem so te vzeli iz mojega naročja. Začelo se je oživljanje. Kri je bila povsod – po postelji, po tleh, po mojih rokah, po mojih oblačilih. Prizorov tistega dne ne bom nikoli pozabila. So eni tistih, ki se človeku za vedno vtisnejo v spomin. Bila sem v takem šoku, da nisem čutila nič. Izklopila sem se. Živela sem na avtopilotu. Ni bilo niti časa za solze. Samo upanje in vera. Da preživiš. Ne morem te izgubiti. Me boš res zapustil v naročju? Prosim, prosim, ostani. 

In potem…

Si znova zadihal.

Tistega trenutka še nisem razumela, da sem bila priča nečemu, česar se z besedami skoraj ne da opisati.

Takrat tega še nisem vedela. Ampak danes vem.

Tisti dan 20. avgusta se ni začela samo bitka za tvoje življenje.

Tisti dan si začel temeljito spreminjati tudi moje.

In mislim, da bo trajalo še zelo veliko časa, preden bom znala povedati, kako zelo.

A o tem … ti bom pripovedovala še kdaj.

Ker si tvoja zgodba preprosto ne zasluži enega samega pisma.

In veš kaj? Pravijo, da so čudeži redki.

Jaz pa mislim, da jih včasih preprosto ne prepoznamo. Ker čudeži niso vedno veliki. Niso vedno glasni. Ne zgodijo se nujno pred množico ljudi.

Včasih tiho ležijo v bolniški posteljici. Tehtajo komaj tri kilograme. Borijo se za vsak naslednji vdih. Za še en utrip srca. Za še en dan.

In včasih imajo tudi ime.

Tvoje ime.

Samsan.

Za vedno, moj.

Do zelo zelo kmalu!