Pismo #14 – Animatine sanje, zapisane na mangov list

Animata je posebna deklica.

Tista, ki ima poseben lesk iskric v očeh in ti ukrade srček v sekundi. S svojo neverjetno prijaznostjo. Z neizmerno toplino. Z mirnostjo, ki je ne bi pripisal dvanajstletnici.

Je ena tistih deklic, ki je ne opaziš zato, ker bi bila najglasnejša. Ravno nasprotno. Pri njej je nekaj tihega. Nekaj nežnega. Nekaj skoraj odraslega, pa vendar tako otroškega, da te vsakič znova zaboli.

Ima tisti pogled, ki se ti usede nekam globoko. Topel, nežen, malo previden. Kot da najprej preveri, ali si varen človek. Ali so oseba, ki bo držala obljube. In ko ugotovi, da si, ti da vse. Nasmeh. Zaupanje. Pogovor. Objem.

Oh, kolikokrat jo vidim z dojenčkom v naročju. Z eno roko ga drži, z drugo poboža po glavici. Včasih ga samo stisne k sebi in sedi čisto pri miru, dokler ne neha jokati.

Kot da je to nekaj najbolj samoumevnega na svetu. Kot da je popolnoma normalno, da skrbi za dojenčke.

In prav takrat me stisne najmočneje. Ker lahko zelo hitro pozabiš, da je tudi Animata še otrok. Da bi moral nekdo tako držati njo. Da bi moral nekdo potrepljati njeno ramo in reči: »Pusti, bom jaz.« Da bi moral nekdo vprašati njo, ali je lačna. Ali je utrujena. Ali jo je česa strah. Kako je bilo v šoli. Ali jo kaj boli. Kaj si želi. Kaj sanja.

Namesto tega je skoraj vedno ona tista, ki skrbi za druge.

Je srednja od treh sester (vse so v sirotišnici) in ena tistih, za katere veš, da lahko nanje vedno računaš. Dekle, ki bo pri svojih 12 letih naredilo vse. Opralo perilo za celo sirotišnico, počistilo vse, skuhalo, pomagalo pri negi dojenčkov, se igralo s starejšimi, jim pomagalo pri učenju.

In ne zato, ker jo je treba za karkoli od tega prositi.

Animata vidi. Vidi, da je treba nekaj narediti, in naredi. Vidi jokajočega otroka in ga vzame v naročje. Vidi nemir, in poskrbi da se umirijo strasti. Vidi mlajšega, ki ne razume naloge, in sede zraven. Vidi utrujenega odraslega in skuša olajšati delo.

Včasih imam občutek, da je življenje iz nje veliko prezgodaj naredilo nekoga, na kogar se lahko opirajo drugi. Samo da je pri tem pozabilo, da bi se morala pri dvanajstih še ona imeti na koga opreti.

Kolikokrat sva imeli pogovore, ko je bil občutek, da govorim s svojo vrstnico in ne otrokom. Koliko zrelosti, koliko modrosti je v njej. In ta zrelost ni romantična.

Ni nekaj, kar bi morala občudovati brez cmoka v grlu. Ker otrok pri dvanajstih ne bi smel biti tako zrel zato, ker je moral preživeti preveč.

Otrok bi moral imeti priložnost, da je otrok. Da se razjezi zaradi nepomembne stvari. Da užali sestro zaradi majice. Da kdaj reče: »Ne bom pospravila.« Da naredi kakšno neumnost, pa jih zato ne dobi s kovinsko palico po glavi.

Animata pa je že zelo zgodaj razumela, da življenje ne vpraša, ali si pripravljen.

Mislim, da sem jo v devetih mesecih videla le dvakrat, da se je res razjezila. Dvakrat. V devetih mesecih.

Pri otroku, ki bi lahko imel toliko razlogov, da bi bil jezen na ves svet.

Na mamo, ki je ni več. Na očete, ki jih ni. Na družine, ki je ne sprejmejo. Na ljudi, ki bi sprejeli eno sestro, drugih dveh pa ne. Na življenje, ki ji je razložilo razliko med »imeti« in »neimeti« veliko prej, kot bi jo morala poznati.

Pa ni.

Ja, med nama se je spletla res posebna vez. Ves čas je bila ob meni. Ko sem se morala posloviti od Oumie, je bila tista, ki me je samo tiho stisnila v objem, mi brisala solze in govorila: »I know you are sad, I don’t want you to be sad.«

Še danes čutim tisti objem. Drobne roke okoli mene. Otrok, ki ima sam toliko razlogov za jok, je brisal solze meni. Ni mi govorila, naj ne jokam. Ni mi rekla, da bo vse v redu. Samo bila je tam. In morda sem prav takrat sama dojela, koliko nežnosti nosi v sebi.

Ter kako nepošteno je, da je življenje od nje zahtevalo, da zna biti opora drugim, še preden je sama zares dobila občutek, kaj pomeni imeti varno oporo.

A njena zgodba, ki jo nosi, je kruta. Boleča. Taka, ki (z)lomi srce.

Sama je že med starejšimi »za posvojitev« in zelo verjetno bo njena prihodnost do samostojnosti v sirotišnici. Načeloma so tukaj otroci do 18. leta, a lahko se zgodi tudi kaka izjema – kot v primeru teh sester. Najstarejša je stara že 19 let in je še vedno tukaj – zaradi vezi z mlajšima dvema. Seveda opravlja popolnoma vsa dela, hkrati pa obiskuje tudi šolo za poklice.

O njej bom pisala v naslednjih pismih.

Današnje je za Animato.

Za srednjo od treh.

Za tisto, ki je dovolj velika, da razume skoraj vse, in še vedno dovolj majhna, da ne bi smela razumeti skoraj nič od tega.

Vse tri sestre povezuje neizmerna sestrska vez. Praktično ena brez druge ne zmorejo. In ko rečem neizmerna, tega ne mislim kot lepo frazo. One tri so druga drugi družina. Dom. Varnost. Spomin na nekaj, česar nimajo več. Mama je umrla. Vsaka ima svojega očeta.

Tukaj pa se pojavi težava – vsaka družina po svoji strani sprejema le »njihovo hčer«, preostalih dveh pa ne. Tako bi punce lahko živele pri babici in dedku. Očetje so po svoje, dva sta odšla drugam, eden ni primeren.

A »babice« sprejmejo le eno. Eno. Njihovo po krvi.

Drugih dveh kot da ni. Po njihovem mnenju sta drugi dve »zlo«. In ne bi dovolili stikov. To so jim jasno dali vedeti.

Meni je ta del skoraj najtežje razumeti. Ker je nekaj posebej krutega v tem, da otroku ne rečeš samo: »Zate tukaj ni prostora.« Ampak tudi: »Tvoji sestri ne smeta biti del tvojega življenja, ker sta prekleti, ker je v njima hudič.« Lahko to kdo razume? Ker jaz ne morem. Ne znam in ne morem.

Kot da je ljubezen med otroki nekaj, kar lahko odrasli preprosto razrežejo na tri dele.

Kot da lahko eno deklico vzameš k sebi in od nje pričakuješ hvaležnost, medtem ko ji odvzameš dva človeka, ki predstavljata njen cel svet.

Kot da bi morala reči: »Hvala za dom, zdaj bom pozabila na sestri.«

Ampak otroško srce ne deluje tako. Sestrstvo ne izgine, ker imaš drugega očeta. Ne izgine, ker to napiše nekdo na papir. Ne izgine, ker odrasli rečejo, da stik ni zaželen.

Te tri deklice so preživele stvari, pri katerih so imele na koncu samo druga drugo. In točno to bi jim nekdo vzel.

Enkrat je prišlo skoraj tudi do tega, da je babica v sirotišnici, ko se je pogovarjala z vodjo, drugo dekle – prav Animato – želela udariti kar s palico, ko je samo prišla v sobo. Samo vstopila je. Ni rekla nič. Ni naredila nič. Samo prišla je noter. Ker ona predstavlja v njenih očeh »zlo«, hudiča. Ker ne bi smela živeti. Kot tudi ne druga.

Ta stavek je tako surov, da ga skoraj nočem napisati. Komaj.

Otrok, za katerega nekdo misli, da ne bi smel živeti. Otrok, ki ni naredil ničesar. Otrok, ki samo obstaja.

In potem pogledam Animato.

Deklico, ki se bo prva sklonila k jokajočemu dojenčku. Ki deli hrano. Ki opere perilo. Ki pomaga mlajšim pri angleščini. Ki me je objela, ko sem razpadala zaradi Oumie.

In se vprašam:

Kako lahko kdo v njej vidi zlo? Kako lahko odrasel človek tako močno kaznuje otroka za okoliščine, v katerih se je rodil? Kako lahko sovražiš otroka zaradi zgodbe odraslih?

Ja, dekleta so dovolj stara, da situacijo zelo razumejo. In jo po tiho celo sprejemajo. In ravno to je ena najbolj brutalnih stvari. Ko otrok nekaj tako krivičnega sprejme, ker je dovoljkrat slišal, da je tako. Ko ne protestira več. Ko ne vpraša več: »Zakaj jaz?« Ko samo spusti pogled. In gre naprej.

Ko je enkrat prišlo do razmišljanj o posvojitvi, bi to pomenilo, da se ločijo. Za eno novo življenje, za drugi dve pa ločitev sestre. Vprašanje, če bi se kdaj še našle. Kako. Kdaj. Bi vedele, v kateri državi je? Bi vedele, pri kom živi? Bi imele njeno številko? Bi lahko govorile? Bi jim kdo dovolil stik? Bi nekoč gledale stare fotografije in se spraševale, ali jih sestra še sploh pozna?

Prizor tistega dne v pisarni mi še danes zlomi srce.

Poklicali so me, da mi predstavijo bodočega posvojitelja. Tam pa – Animata in sestri. S starejšo sta jokali. Ko sta me zagledali, sta zgrabili moje roke in rekli: »Prosim ne pusti, da nas ločijo, prosim naredi nekaj.«

Niti za trenutek me niso spustile. In ko sem rekla, da moram na zrak, so se me ukleščene držale. »Please, take me with you, please don’t let them separate us, please please.«

Še zdaj me zmrazi misel na tisti dan. Kaj? Kako? Kaj lahko sploh jaz naredim? To je eden tistih trenutkov, ko si želiš biti nekdo drug. Nekdo z močjo. Nekdo, ki lahko odpre vrata in reče: »Nihče vas ne bo ločil.«

Ampak nisi.

Si samo ti. Sredi pisarne. Z odraslimi, ki govorijo o postopkih, papirjih, možnostih in odločitvah. V jeziku, ki ga ne razumeš. V sistemu, ki ga sploh ni – in deluje brez milosti.  In s tremi deklicami, ki govorijo samo o ljubezni.

Vedela sem, da če je urejeno pravno, če je odločeno, nimam kaj.

Ne eni strani me je gledal človek, ki bi posvojil – dve, ker ta starejše ne bi. Na drugi zaposleni v sirotišnici. Pri meni oziroma na meni pa so bile tri deklice. Tresoče. Jokajoče. S pogledom, ki bi še kamen zlomil.

In najbolj grozno je bilo to, da so v tistem trenutku verjele, da jaz lahko nekaj naredim. Da jih bom zaščitila. Da bom rekla ne. Da ne bom dovolila.

In ti gledaš otroka v oči in veš, da ni nobenega stavka, ki bi bil dovolj.

Ni razlage. Ni tolažbe. Ni »vse bo dobro«. Ker ne veš, ali bo. Vse, kar so želele, je, da ostanejo skupaj. Imele so le ena drugo in vedele so, da če ena odide, to razpade. Raje niso jedle in imele nič, kot pa da bi se med seboj razgubile.

Raje so živele v sirotišniških razmerah, kot da bi se morale posloviti.

Ta stavek se sliši strašno. Ampak to je njihova resnica. Raje pomanjkanje kot izguba sestre. Raje skupna postelja kot lastna soba brez njih. Raje lakota kot hiša, v kateri ene od njih ni. Raje nič, samo da ostane tisti edini »nekdo«, ki ti je ostal.

In iskreno – ne znam si predstavljati, da bi se to res zgodilo. Ta čista srca, ne vem, če bi to prenesla.

Tako se je oseba odločila, da jih »ne želi« posvojiti – niti več dveh, niti ene. Po eni strani – nerazumljivo, a olajšanje. Ker so ostale skupaj. Čuden občutek. Skoraj moralno prepovedan občutek. Da občutiš olajšanje, ker otrok ni bil posvojen. Ker naj bi posvojitev pomenila nekaj dobrega.

Priložnost. Nov dom. Novo življenje. Ampak tokrat bi cena tega novega življenja bila druga sestra. In zato sem bila olajšana. Ker tisti dan nobena ni odšla skozi vrata. Ker jim ni bilo treba izpustiti rok. Ker so tisti večer še vedno zaspale druga ob drugi.

In njihova zgodba bo najbrž zgodba življenja v sirotišnici, do življenja izven nje.

Upam, da ne na ulici. Upam, da ne.

Ker tukaj se zgodbe sirotišnice ne končajo z osemnajstim rojstnim dnem. Takrat se lahko šele začne največji strah.

Kaj potem? Kam? S čim? Kdo ti pomaga? Kdo te nauči, kako iskati službo? Kdo ti plača sobico? Kdo te pobere, ko ti prvič ne uspe? Ali pazi, da ne (za)padeš (pre)globoko? Droge, kriminal, .. .vse je na odprti dlani. In včasih je vmes zelo tanka meja. Preživetje. Golo preživetje.

Kdo je tvoja družina, ko institucija ni več tvoj dom? Papir lahko napiše, da si odrasel. Življenje pa ti s tem ne podari varnosti.

Kar nekaj dni po tem dopoldnevu v pisarni je bilo videti zaskrbljenost pri njih. Niso bile očke z iskricami. V njih je odseval strah. Večkrat sem videla starejšo jokat. Animata mi je povedala, da ne upa zaspat, ker jo je strah, da bo ta mlajša sestrica odšla.

Ta stavek me vedno znova zlomi. Ne upa zaspati. Ker jo je strah, da bo njena sestra izginila. Predstavljaj si. Star si dvanajst let in noč ni več počitek. Noč je tveganje. Zapreti oči pomeni izgubiti nadzor. Morda bom zaspala in ko se bom zbudila, je ne bo. Niso se spustile s pogleda.

Kot da bi si morale ves čas dokazovati: Še si tukaj. Še sva skupaj. Še nismo izgubile še tega.

Veliko smo bile skupaj, se pogovarjale. Velikokrat se je stisnila k meni. In vsakič, ko me ni bilo tam, je spraševala po meni.

Bil je dan, ko sva sedeli v bantabi, previjali dojenčke. Stisnila se je k meni in mi povedala, da je lačna. Da še nič ni jedla. To je bilo ob šestih zvečer. Da so imeli benachin (eno od tradicionalnih jedi), a ga je zmanjkalo zanjo in še za nekaj drugih.

In to je sprejela z nasmehom. Ampak da je res lačna.

In če mi reče Animata, da je lačna, potem veš, da je res. Ker ona ni otrok, ki bi veliko prosil zase. Prej bi rekla, da ni lačna, kot da bi nekomu povzročila težavo. Rekla sem, da ji dam denar in gre sama iskat – pa je želela, da grem z njo. Pa sva šli in kupili hrano. Kmalu sem ugotovila, da je ob hrani želela še nekaj drugega – nekaj trenutkov z mano, na samem.

Brez okolice. Brez drugih. Brez dela. Brez dojenčka v naročju. Brez sester. Brez občutka, da mora biti močna. Samo ona. Samo Animata.

Tako sva sedli pod mangovo drevo pred sirotišnico. Jedli tapalapo s fižolom, pili baobabov juice. In nekaj časa samo bili. Druga ob drugi. In včasih je ravno ta tišina najbolj iskrena. Ko otroku ni treba povedati ničesar. Ko se samo nasloni nate. Ko veš, da si za nekaj minut postal tisto, kar mu manjka. Varen prostor.

Nato pa sva se pogovarjali. Spet je rekla, če jo lahko vzamem zraven. Če lahko odpeljem vse tri.

In to vprašanje te raztrga. Ker otrok ne vpraša: »Ali obstaja pravni postopek?« Ne vpraša: »Ali imam dokumente?« Ne vpraša: »Ali država dovoli?« Vprašanje je preprosto. »Ali lahko grem s tabo?« In ti bi najraje odgovoril samo: »Ja.«

»Le pogum, drago srce, le pogum,« sem sama sebi govorila in požirala solze, ko sem jo stiskala k sebi.

Povedala je, da so ji čevlji za šolo že čisto razpadli. Da hodi bosa. Pa sva ob hrani šli kupit še nove čevlje. Kakšna sreča, kakšno veselje ko jih je probavala.

Nove čevlje za 250 dalasijev – to je za manj kot 3 €.

Tri evre.

Znesek, ki ga mi porabimo, ne da bi si ga zapomnili. Ona pa je zanj dobila čisto nove čevlje. Nekaj, kar pomeni: jutri grem v šolo obuta. Nove čevlje, ki jih je imela še med spanjem – da jih ne bi kdo »si sposodil«. In meni je ta slika strašno boleča. Otrok, ki spi v čevljih. Ne zato, ker bi bili modna želja. Ampak ker so vredni toliko, da se boji, da jih zjutraj ne bo.

Želi si, da bi lahko šla tudi ona naprej v šolo. Za kuharico, ali pa mogoče celo učiteljico. Ampak ve, da ni denarja.

V sirotišnici ima posteljo, ki jo seveda deli še s 4 drugimi, a to je tudi to. Denarja za posebna izobraževanja ni, njen semester pa bi stal 33.000 dalasijev – kar je okrog 400 €. Nekaj, kar je pri nas zastonj. Nekaj, za kar se pri nas v večini »pritožujemo«, ko je treba vstat za šolo. Ljudje se pritožujemo nad domačo nalogo. Nad zgodnjim vstajanjem. Nad učitelji. Nad urnikom. Nad testi.

In prav je, da otroci lahko godrnjajo. To je privilegij varnosti.

Na drugem koncu sveta pa otrok sanja o šoli kot o nečem, kar morda ne bo dostopno. Kot o vratih, ki jih vidi pred sabo, ampak ne ve, ali bo imel denar za kljuko.

Štiristo evrov. Nekje strošek. Drugje prihodnost. Prihodnost, ki ni ulica. Prihodnost, ki lahko pomeni, da bo Animata nekoč najboljša kuharica, učiteljica ali pa karkoli drugega.

Le da je njena pot drugačna. Njen pogled na šolo je obdan s hvaležnostjo. Snov si včasih zapisuje na MANGOVE liste. Ker nima zvezkov. To ni metafora. List z drevesa postane njen papir. Matematiko se uči s postavljanjem vejic dreves. In ob tem pomaga pri učenju angleščine vsem mlajšim.

In tu se mi vedno pojavi isto vprašanje: Koliko potenciala izgubimo samo zato, ker je otrok rojen nekje drugje? Koliko nadarjenih otrok nikoli ne dobi priložnosti? Ne zato, ker bi bili leni. Ne zato, ker bi bili nesposobni. Ne zato, ker se ne bi trudili. Ampak ker nimajo zvezka. Ker nimajo čevljev. Ker nimajo 400 evrov.

Dekle, ki ima neverjeten potencial. Neskončno srčnost. A nima priložnosti, ker je bila rojena v svet, ki je diametralno drugačen od našega. Dekle, ki ima poseben del mojega srca. Dekle, ki me je zlomilo s stavkom: »Thank you to be the only one who loves us.«

Hvala, ker si edina, ki nas ima rada.

In če me vprašaš, kateri stavki me najbolj preganjajo, je ta med njimi. Ker otrok ne bi smel biti hvaležen za ljubezen. Ljubezen bi morala biti osnova. Nekaj tako samoumevnega kot zrak. Nekaj, o čemer sploh ne razmišljaš. Moral bi vedeti, da obstaja nekdo, ki pride. Nekdo, ki ostane. Nekdo, ki te objame tudi, ko nisi priden. Nekdo, ki te ima rad, ko si jezen. Nekdo, ki bo opazil, da so ti čevlji razpadli. Nekdo, ki bo videl, da nisi jedel.

Nekdo, ki bo rekel: »Ni ti treba biti vedno močna.«

Animata pa se mi je zahvalila, da jo imam rada.

In jaz sem v tistem trenutku razumela, kako krut je lahko svet do otroka, če mu nekaj tako osnovnega postane nekaj, za kar se čuti dolžnega zahvaliti. Dekle, za katerega si želim, da ji bo življenje prineslo čudež – in omogočilo prihodnost, lepšo od otroštva.

Čudež zame ni to, da nekdo pride in reši vse. Čudež bi bil, da dobi priložnost. Da gre v šolo. Da ima čevlje. Da ima zvezek. Da ima hrano.

Da ji nekega dne ne bo treba računati, koliko stane možnost za njeno prihodnost. Da se ne bo bala zaspati. Da bo vedela, da njeni sestri ne bosta izginili. Da bo nekega dne okoli nje toliko ljubezni, da se ji bo zdelo skoraj neverjetno, da je kot otrok izrekla: »Thank you to be the only one who loves us.«

Želim si, da bi čez nekaj let prišla nazaj. Da bi spet sedeli pod tistim mangovim drevesom.

Jedli tapalapo s fižolom.

Pili baobabov juice.

In da bi mi povedala: »Uspelo mi je.« Da je končala šolo. Da dela. Da je kuharica. Ali učiteljica. Ali nekaj, česar si danes še niti ne upa izgovoriti.

Da sta sestri še vedno ob njej. Da ima dom. Da ima nekoga, ki jo čaka. Da ve, kam gre, ko je konec dneva. Da ne spi več v čevljih. Da ne zapisuje več snovi na mangove liste. Da ne gleda več na hrano kot na nekaj, česar lahko zmanjka, preden pride na vrsto. Da je njena največja skrb nekaj običajnega. Nekaj otroškega. Nekaj človeškega.

In najbolj od vsega si želim, da takrat v njenih očeh še vedno vidim tiste iskrice.

Samo da v njih ne bo več tistega drugega. Strahu. Tiste tihe previdnosti. Tiste prezgodnje odraslosti. Tistega pogleda otroka, ki je moral preveč razumeti.

Ker Animata ne potrebuje usmiljenja. Potrebuje možnost. Potrebuje nekoga, ki bo rekel: »Tvoja zgodba se ne konča tukaj.«

Ker si zasluži več kot posteljo, ki jo deli s štirimi. Več kot čevlje za tri evre. Več kot mangov list namesto zvezka. Več kot večerjo, ki je zmanjka, preden pride na vrsto. Več kot življenje v strahu, da bo nekdo čez noč odpeljal njeno sestro. Več kot otroštvo, v katerem ji je bilo dano vedeti, da obstajajo ljudje, ki verjamejo, da sploh ne bi smela živeti.

Zasluži si prihodnost. Takšno, v kateri bo nekoč lahko pogledala nazaj in rekla: »Preživela sem nekaj, kar bi me lahko zlomilo. Ampak me ni.«

Dekle z iskricami v očeh. Dekle z neverjetnim potencialom. Dekle z neskončno srčnostjo. Dekle, ki nosi veliko več, kot bi smela pri dvanajstih. Dekle, ki mi je pokazalo, da so včasih najnežnejši ljudje tisti, ki jih je življenje najmanj nežno držalo.

Dekle, ki ima poseben del mojega srca.

Moje dekle …

Zelo zelo kmalu.