Pismo #33 – Zobozdravnik, ki ga nikoli niso srečali

Včasih za to, da nekomu podariš nekaj, kar se nam zdi čisto samoumevno, ne potrebuješ velikih načrtov, seznamov, plana dela. Včasih potrebuješ samo nekaj zobnih ščetk, past, nekaj prostora v kovčku in ljudi, ki verjamejo, da je vredno pomagati. Tudi takrat, ko je pomoč potrebna na drugem koncu sveta.

Ja, včasih se velike spremembe začnejo z zelo majhnimi stvarmi. Z idejo, ki se ti porodi sredi povsem običajnega dne. Z vprašanjem, ki ga pošlješ nekomu, ki ga morda niti ne poznaš dobro. Z nekom, ki si vzame nekaj minut svojega časa, da ti prisluhne. In z ljudmi, ki v tvojih, včasih tudi nekoliko norih zamislih, prepoznajo nekaj, kar je vredno podpreti. Ker lahko imaš še toliko želja, načrtov in dobrih namenov, toda kako neizmerno dragoceno je, ko na drugi strani naletiš na človeka, ki ne začne naštevati razlogov, zakaj nekaj ne bo mogoče (ali – kaj želi v zameno za protiuslugo), ampak te preprosto vpraša: »Kako pa ti lahko pomagam?«

Priznam, da so prav takšni ljudje eno mojih najlepših spoznanj zadnjih mesecev. Ljudje, ki jih otroci v Gambiji morda ali celo najverjetneje nikoli ne bodo spoznali »v živo«, ki nikoli ne bodo stopili na prašno dvorišče sirotišnice, nikoli občutili tiste neznosne afriške vročine in nikoli slišali glasnega otroškega vzklikanja, ki me pričaka skoraj vsakič, ko se pojavim pri vratih. Pa vendar so postali del njihovih zgodb. Del njihovih dni. Včasih celo del njihove prihodnosti. Pa vendar so se z njimi povezali – v srcih. In kako lepo je vedeti, da lahko nekdo, ki živi tisoče kilometrov stran, s svojo dobroto doseže otroka, ki zanj sploh ne ve, da obstaja.

Današnje pismo je pravzaprav zgodba o takšnih ljudeh. O majhnih dejanjih, ki včasih pomenijo veliko več, kot si predstavljamo. O zdravju, ki ga tako radi jemljemo za samoumevno. O zdravju zob. O zobozdravnikih, zobnih ščetkah, bolečini in nasmehih. In o devetih majhnih škratih, ki so mi nekega dne, povsem nepričakovano, pokazali nekaj, kar sem si po tihem v vsem tem času v Gambiji tako zelo želela videti in doživeti.

Da se resnično da stvari spremeniti. Pa čeprav za le »majhno kapljico« v oceanu.

Ampak začnimo na začetku.

Ste se danes zjutraj že pogledali v ogledalo? Si umili obraz, počesali lase, umili zobe? Morda ste medtem razmišljali, kaj vse vas čaka čez dan. Morda ste hiteli, ker ste ponovno nekoliko predolgo spali – in če niste tisti »jutranji človek« je včasih cel kaos. Morda ste svojemu otroku že tretjič zaklicali iz kuhinje, naj si vendar umije zobe, on pa vam je iz kopalnice zagotavljal, da si jih že, čeprav ste precej prepričani, da se zobne ščetke še dotaknil ni.

Ja – pri nas je to ponavadi del vsakdana. Tako zelo običajen, da o njem skoraj ne razmišljamo. Zobna ščetka stoji v kozarčku ob umivalniku. Zobna pasta je nekje na polici. Če je zmanjka, kupimo novo. Če nas zaboli zob, pokličemo zobozdravnika in če imamo srečo, težavo rešimo še isti dan. Morda malce zavijamo z očmi, ker bomo morali čakati na termin kak dan dlje. Morda nas je strah tistega neprijetnega zvoka svedra. In morda se ob računu za samoplačniško storitev nekoliko primemo za glavo.

Toda večina nas kljub vsem težavam živi z zavedanjem, da pomoč obstaja. Da nekje sedi človek, ki zna ugotoviti, zakaj nas boli zob. Ki ima znanje, instrumente, zdravila in možnosti, da nam pomaga. Da bolečina ni nujno nekaj, s čimer bomo morali živeti, dokler ne mine sama od sebe – ali si bomo pač sami izpulili zob. Ja, sami – brez anestetikov, instrumentov, sterilnega okolja.

V Afriki pa lahko že navadna zobna ščetka pomeni nekaj povsem drugega.

In zobozdravnik? Zobozdravnik je običajno za številne ljudi nekdo, do katerega ne morejo priti. Ne zato, ker ne bi želeli. Ne zato, ker se ne bi zavedali pomena zdravja svojih zob (no, o tem lahko še malo debatiramo – ker manjka seveda področje preventive, splošna izobrazba, itd.). Ampak zato, ker je med njimi in zobozdravniškim stolom včasih preveč ovir. Preveč kilometrov. Preveč stroškov. Preveč drugih, še nujnejših potreb. In predvsem premalo denarja. Velikokrat pa je vmes tudi samo pomanjkanje znanja, izobrazbe na samem področju zobozdravstva.

Zobozdravstvene storitve so za številne gambijske družine izjemno drage glede na njihove prihodke. Čeprav obstajajo tudi javne zdravstvene ustanove, so dostopnost, opremljenost in možnosti zdravljenja zelo različne. Ponekod primanjkuje opreme, materiala ali ustreznih storitev. Zasebna zobozdravstvena oskrba pa lahko predstavlja strošek, ki si ga družina preprosto ne more privoščiti. In potem so tukaj še prevoz, zdravila, morebitni dodatni pregledi ter izgubljen dan dela. Dan, ko morda ne zaslužiš ničesar. Dan, ko moraš kljub vsemu poskrbeti, da bodo otroci zvečer nekaj pojedli. Spet smo pri dejstvih – če manjka za golo preživetje, je vse drugo luksuz.

Včasih se mi zdi, da šele tukaj zares razumem, kako kruta je lahko revščina. Ne samo zato, ker človeku vzame stvari. Ampak ker mu vzame možnosti. Možnost izbire. Možnost pravočasnega zdravljenja. Možnost, da bolečino odpravi, še preden postane neznosna.

Predstavljajte si otroka, ki ga boli zob. Ne tisto malo, ko nas za trenutek zbode ob mrzli vodi. Ampak tako zelo, da ne more spati. Da težko je. Da se z ročico drži za lice in ne ve, kaj naj naredi, da bi nehalo boleti. Ko si deklica pri štirih letih, na glavico tišči vse možne stvari, joka, kriči – samo da bi jo nehal boleti zob. Predstavljajte si mamo, ki jo gleda in ve, da potrebuje pomoč, a nima denarja, da bi jo odpeljala k zobozdravniku. Morda mora izbirati med zdravljenjem enega otroka in hrano za vse ostale. Morda mora počakati na plačo. Morda mora prositi sorodnike. Morda pa preprosto nima nikogar, ki bi ji lahko pomagal.

In potem čakata. En dan. Dva. Tri.

Bolečina pa ne razume revščine. Ne zanima je, ali imaš denar, ali si danes jedel in ali si lahko privoščiš prevoz do ambulante. Pride in vztraja. In otrok, ki bi se moral igrati, smejati, tekati po dvorišču in razmišljati o vsem tistem, o čemer razmišljajo otroci, se namesto tega uči prenašati bolečino.

V najtežjih okoliščinah ljudje posežejo tudi po nevarnih rešitvah. Ja, doživela sem zgodbe o puljenju zob brez ustrezne anestezije in strokovne oskrbe. Na živo. Z mešanico prahu, peska, nekega kosa železa, ki bi naj bile »klešče« in zob, ki je šel. Pa še dva druga zraven. Kriki bolečine, surovost posega. Ne bi več spremljala tega, res ne. Dejstvo je, da se z bolečino živi, dokler je še mogoče. Ali kot bi mi rekli »šuti i trpi«.  In o tem, da se pomoč poišče šele takrat, ko je stanje že zelo resno – pa ne stanje zob, ampak že vnetja, ki ogrožajo življenje. Ne želim, da bi iz teh zgodb nastala podoba celotne Afrike, saj tudi tam delujejo predani in usposobljeni zobozdravniki. Nekateri med njimi so vrhunski, izjemni. Toda resničnost tistih, ki si njihovih storitev ne morejo privoščiti, je lahko zelo drugačna od resničnosti ljudi, ki imajo možnost izbire.

In veste, kaj je pri tem najtežje?

Da se lahko na bolečino drugih sčasoma navadimo. Da postane nekaj običajnega. Da otrok, ki ga bolijo zobje, ni več razlog za posebno skrb, ampak še eden od mnogih otrok, ki jim nekaj manjka. Še ena težava med stotinami drugih. Še ena potreba, za katero trenutno ni denarja, sredstev ali drugih možnosti. Pa pri otrocih še to »hitro« mine, ker jim v nekem obdobju izpadejo mlečni zobje. Težava je tudi pri odraslih.

Toda bolečina nikoli ne bi smela postati nekaj samoumevnega. Še najmanj pri otroku.

Ob tem je treba razumeti tudi okolje, v katerem ti otroci odraščajo. O pomanjkanju hrane sem pisala že tolikokrat, da imam včasih občutek, da se ponavljam. Toda kako naj neham pisati o nečem, kar je vsak dan znova del njihovega življenja? O otrocih, ki včasih dobijo samo en obrok dnevno. O rižu, ki ga je treba razdeliti med preveč lačnih ust. O dnevih, ko zmanjka hrane, vode ali obojega.

In potem je tukaj sladkor.

(PRE)Sladki napitki, piškoti in druge poceni sladke stvari so pogosto lažje dosegljivi kot kakovostna in raznolika prehrana. Sladkor je hiter vir energije, ki je v okolju pomanjkanja še kako privlačen. Večkrat se smejem, ko jih opazujem pri njihovi pripravi ATTAYE (črnega čaja), ko v naš »štamperli« dajo ¾ skodelice sladkorja in to prelijejo s čajem. Sladkor s čajem, ne čaj s sladkorjem. Enako je pri WONJO, Baobab napitku, praktično povsod. Toda pogosta izpostavljenost sladkorju, še posebej ob pomanjkljivi ustni higieni, povečuje tveganje za zobno gnilobo. In tako nastane začarani krog. Slaba prehrana, premalo možnosti za preventivo, težave z zobmi, bolečine in na koncu zdravljenje, ki je za marsikoga nedosegljivo.

Poleg tega boste v Gambiji pogosto opazili ljudi, ki si zobe čistijo z lesenimi palčkami. Gre za tradicionalen način ustne higiene, ki je v številnih afriških okoljih prisoten že zelo dolgo. In naj poudarim, da takšne palčke niso nujno slaba rešitev (morda bi bila včasih celo boljša od naših ščetk). Ob pravilni uporabi lahko pomagajo pri odstranjevanju zobnih oblog. Toda same po sebi ne morejo nadomestiti vse potrebne preventive in zobozdravstvenega zdravljenja. Še posebej ne takrat, ko se pojavijo hujše težave.

Zobne ščetke in zobne paste pa za nekatere družine predstavljajo dodaten strošek. Morda se nam zdi majhen. Toda ko nimaš dovolj denarja niti za osnovne potrebe, postanejo tudi majhni stroški veliki. In ko moraš izbirati med zobno pasto in večerjo, zobna pasta vedno izgubi. Ja, skorajda je ne poznajo. Lesene palčke, voda, pa je. Pasta je luksuz.

Nekaj podobnega opažam tudi pri zdravilih. V Gambiji sem večkrat naletela na prakso kupovanja zdravil po posameznih tabletah. Ne po škatlicah. Po številu tablet, za katere ima človek v tistem trenutku denar. Dve, tri, pet. Tudi kadar gre za antibiotike. In to je še posebej skrb vzbujajoče, saj nepravilno jemanje antibiotikov ni varno in lahko prispeva k odpornosti bakterij. Toda človek, ki nima denarja za predpisano zdravljenje, pogosto ne izbira med dobro in slabo možnostjo. Izbira med tistim, kar bi potreboval, in tistim, kar si lahko privošči. In logika revščine jih vodi v naslednjo izbiro – preprodajo zdravil. Če sem kupila škatlico antibiotika in jim ga predala, da ga jemljejo sami – ja, kako ta najbolj nujno tableto so že vzeli, ostale so prodali.

Ob vsem tem sem začela še drugače razmišljati o poklicu zobozdravnika.

Kolikokrat se ga doma bojimo? Kolikokrat se šalimo na račun zobozdravniškega stola, injekcij, vrtanja in tistega značilnega zvoka, ob katerem se nam kar nekoliko naježijo dlake? Otroci včasih že ob omembi zobozdravnika stisnejo ustnice in odločno povedo, da ne bodo odprli ust. Odrasli pa, če smo povsem iskreni, nismo vedno veliko bolj pogumni (včasih še precej precej manj).

Toda pomislite, kaj pravzaprav pomeni zobozdravnik.

Pomeni človeka, ki lahko nekomu odvzame bolečino. Ki otroku omogoči, da po več neprespanih nočeh ponovno zaspi. Da lahko spet normalno je. Da se ne boji vsakega grižljaja. Da se lahko smeji, ne da bi ga ob tem zabolelo. Da se lahko vrne k igri, učenju in vsem tistim drobnim stvarem, ki sestavljajo otroštvo.

Včasih pomeni tudi človeka, ki prepreči, da bi se vnetje razvilo v nekaj veliko hujšega. Ki pravočasno prepozna nevarnost. Ki ne zdravi samo zoba, ampak preprečuje trpljenje, ki bi ga lahko spremljalo še dolgo. Dokler ne bi bilo prepozno.

In kako neverjetno veliko je vredno to znanje. Kako dragoceno je imeti človeka, ki zna pomagati, in kako pomembna je sploh že sama možnost, da do njega lahko prideš.

Morda se prav zato v okoljih, kjer je zobozdravstvena oskrba težje dosegljiva, beseda »zobozdravnik« ne povezuje vedno z rednim pregledom, čiščenjem zobnega kamna ali preventivo. Pogosto pride v ospredje šele takrat, ko je bolečina že tako huda, da ni več mogoče čakati. Takrat ne gre več za vprašanje, kako bodo zobje videti. Gre za vprašanje, kako ustaviti bolečino.

In kako zelo drugače začnemo razumeti besedo nasmeh, ko pomislimo na vse to.

Nasmeh ni samo nekaj lepega na fotografiji. Ni samo vrsta belih zob. Nasmeh je lahko tudi dokaz, da nekoga ne boli več. Da je lahko pojedel kos kruha, ne da bi se zdrznil. Da se je po dolgem času nasmejal brez strahu. Da je za trenutek pozabil na to, fizično, bolečino.

In čeprav se morda sliši nekoliko nenavadno, sem si začela že pred ponovno vrnitvijo v Gambijo postavljati vprašanje, kaj lahko naredim(o) tudi na tem področju. Ker sem vedela, kam se vračam in kaj me tam čaka.

V sirotišnici je potreb toliko, da bi lahko vsak dan sestavila nov seznam. Hrana. Voda. Plenice. Zdravila. Pregledi. Operacije. Šolanje. Oblačila. In nekje med vsemi temi nujnimi stvarmi se hitro izgubijo tudi zobje. Redna skrb zanje preprosto ni bila ustaljen del vsakdana. Čeprav so delavke vsak dan opravljale ogromno dela, zobna higiena ni bila med stvarmi, ki bi jim namenjali posebno pozornost – ali sploh pomislile nanjo pri otrocih. Velikokrat so prav prostovoljci tisti, ki prinesejo ščetke, paste, otroke učijo umivanja zob in poskušajo poskrbeti tudi za takšne potrebe. Sploh na področju preventive. Na žalost, je velikokrat tako, da se posamezniki zelo angažirajo, pripravijo celotno demonstracijo, kako skrbeti za zobe itd. Toda prostovoljci pridejo. In odidejo. In ko je predstavitve konec, je to le še sled v zgodovini dogajanj tistih dni.

In prav te misli se mi vedno znova vrtijo v glavi. Kaj ostane za nami? Kaj ostane, ko pospravimo kovčke, se poslovimo od otrok in se vrnemo domov? Ali se stvari nadaljujejo? Ali smo samo za nekaj dni ustvarili drugačen vsakdan, potem pa se vse vrne na stare tirnice? Smo dejansko naredili kaj dobrega, naredili kakšno spremembo? Ali pa je bilo vse le »hipno«.

Nisem želela, da bi bilo tudi tokrat tako.

Pred odhodom nazaj sem zato začela zbirati zobne ščetke in paste. Obenem sem se želela nekoliko bolje pripraviti tudi na situacije, s katerimi se srečujem na terenu. Kaj narediti, ko ima otrok hud zobobol? Kdaj je vnetje nevarno? Na katere znake je treba biti posebej pozoren? Kaj lahko storimo, dokler ne pridemo do strokovne pomoči, in česa nikakor ne smemo početi? Ja, včasih se spremeniš tudi v zdravnika, zobozdravnika, pa še vse poklice ob tem. Pa čeprav si iz popolnoma nasprotne »stroke«.  Ker ko imaš pred seboj otroka, ki ga boli, ni dovolj, da ti je hudo. Potrebuješ tudi znanje. Potrebuješ ljudi, ki vedo več od tebe. In predvsem moraš znati priznati, kje se tvoje možnosti končajo in kje je nujna pomoč strokovnjaka. Tudi, če je to tvoj prijatelj zdravnik na drugi strani ekrana (hvala whatsappu). Ali zobozdravnik. Ali gradbinec. Ali učitelj.

In tukaj bi rada za trenutek ustavila zgodbo. Ker si nekateri ljudje zaslužijo posebno mesto v tem pismu. Ne zaradi tega, kar so podarili »za sirotišniške otroke v Gambiji«. Ampak zaradi načina, kako so to storili.

Pred odhodom sem se obrnila tudi na ljudi s področja zobozdravstva. Z vprašanji, prošnjami za nasvete in željo, da bi otrokom lahko zagotovili vsaj nekaj osnovnih pripomočkov za skrb za njihove zobe. In naletela sem na ljudi, ki so si vzeli čas. Ki so odgovorili na moja vprašanja. Ki so svoje strokovno znanje delili brez pričakovanja česarkoli v zameno (pa čeprav so bili sami v gužvi). Na zobozdravnika, ki ni ostal samo pri besedah, ampak je prispeval tudi zobne ščetke, paste ki so nato skupaj z menoj pripotovale na drugi konec sveta.

Morda se komu zdi, da to ni nič posebnega. Nekaj zobnih ščetk. Nekaj nasvetov. Nekaj minut časa. A ob številnih izkušnjah srečevanj z ljudmi, je zame prav ta gesta pomenila neizmerno veliko.

Ker vem, koliko dela imajo ljudje. Ker vem, koliko prošenj za pomoč vsak dan kroži med nami. In ker vem, da bi bilo najlažje sporočilo prebrati, ga odložiti in nadaljevati svoj dan. »Ne bo šlo.« Nihče ne bi vedel. Nihče ne bi nikomur ničesar očital. Pa vendar so se odločili drugače.

Odločili so se, da jim je mar.

Za otroke, ki jih ne poznajo. Za obraze, ki jih najbrž nikoli ne bodo videli. Za majhne ljudi, katerih imen verjetno nikoli ne bodo znali izgovoriti, a so jim vseeno želeli pomagati. In ob tej gesti, je prišla prošnja, naj ostanejo v ozadju. Brez imen. Brez fotografij. Brez velikih zahval. Ker niso pomagali zato, da bi kdo izvedel. Pomagali so zato, ker so lahko. Ker so želeli. Ker se jim je zdelo prav. Ker je pomoč iz srca.

In priznam, da so prav takšni trenutki tisti, ki mi vedno znova vračajo vero v ljudi. Sploh ob dnevih, ko se mi zdi, da je na svetu preveč krivic, preveč sebičnosti in preveč ljudi, ki se raje obrnejo stran. Ko sem utrujena od prošenj, od iskanja rešitev, od nenehnega razmišljanja, kako bomo zagotovili naslednje zdravljenje, naslednji obrok, naslednjo nujno stvar.

Potem pa pride nekdo, ki preprosto reče: »Seveda. Z veseljem ti pomagam.« In kar naenkrat se vse zdi nekoliko lažje.

Ne zato, ker bi s tem izginile težave. Ampak ker dobiš občutek, da ti jih ni treba reševati povsem sam.

Kako zelo dragoceno je vedeti, da obstajajo ljudje, ki ne potrebujejo priznanja za svojo dobroto. Da so pripravljeni narediti nekaj dobrega tudi takrat, ko nihče ne gleda. In da jim je dovolj že misel, da bo zaradi njihove pomoči nekje nekomu nekoliko lažje.

Takšnim ljudem sem neizmerno hvaležna. In želim si, da bi vsaj za trenutek lahko stali ob meni na tistem gambijskem dvorišču. Da bi videli, kaj lahko nastane iz njihove dobrote. Da bi slišali otroški smeh. Da bi videli tiste majhne ročice, ki so tako ponosno držale nove zobne ščetke. Da bi doživeli te občutke, ko vidiš, da delavci, za katere se včasih zdi, da jim res ni mar za nobenega, še najmanj za otroke, s ponosom pomagajo otrokom ščetkat zobe.

Ker včasih ne moreš biti tam, kjer je pomoč potrebna. Lahko pa pomagaš, da tja pride. In verjemite mi, tudi to lahko spremeni zelo veliko.

No, in tako so se med vsemi plenicami, stekleničkami, zdravili, oblačili in drugimi stvarmi v mojih kovčkih znašle tudi zobne ščetke. Pisane. Majhne. Takšne, ki bi jih pri nas morda kupili povsem mimogrede, med nakupovanjem kruha in mleka.

Če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da bom nekoč na drugi konec sveta nosila zobne ščetke in se tega veselila skoraj toliko kot počitnic, bi se mu verjetno samo nasmehnila. Ampak življenje ima očitno precej zanimiv smisel za humor.

Ko sem ščetke prinesla v sirotišnico, je bilo veselje nepopisno. Otroci so se zbrali okoli mene, kot se običajno zberejo vsakič, ko iz torbe potegnem kaj novega. Nekateri so že na daleč stegovali ročice, drugi so radovedno pogledovali, kaj se skriva v vrečkah, tretji pa so se, kot vedno, poskušali prebiti čim bližje in si izboriti njihovo najljubšo barvo. No, fantje so se borili za vijolične ščetke, med puncami pa je prevladovala želja po zeleni barvi. Hvala bogu, je mlajšim bilo vseeno – tako da sem lahko še barvno ugodila vsem.

In ko so ugotovili, kaj sem prinesla, je nastalo pravo malo navdušenje. Zobne ščetke!

Čeprav sem sprva pričakovala, da bo zanimanje trajalo približno toliko časa, kot traja odpiranje embalaže, so me otroci ponovno presenetili.

Starejši so si ščetke kar sami odprli. Nekateri so takoj v mojih rokah iskali zobno pasto, drugi so si ščetke ogledovali, tretji pa so že začeli umivati zobe. Kar tam. Takoj. Brez posebnih navodil, brez pregovarjanja in brez tistega večnega vprašanja, ki ga doma tako dobro poznamo: »A si si že umil zobe?«

Pri nas otroka včasih komaj prepričamo, naj si jih umije pred spanjem. Petkrat ga pokličemo iz dnevne sobe. Šestič mu zagrozimo, da jutri ne bo risank. Pa črvički pridejo. Pa zobnih vil ne bo. Sedmič ugotovimo, da je ščetko sicer držal v roki, ampak je vprašanje, ali se je sploh dotaknila zob.

Tam pa so otroci sami odpirali embalažo. In ščetkali. No, skoraj vsi. Ker potem je bila tukaj še mala Oumie. Oumie je očitno zelo dobro razumela, čemu je zobna ščetka namenjena. Nekoliko manj jasno pa ji je bilo, kako priti do nje. Ščetko je dobila v roke, jo nekaj časa obračala, si jo ogledovala in očitno ugotovila, da je vse skupaj precej preprosto.

In jo je dala v usta. S folijo vred. Ja, prav ste prebrali. Mala Oumie si je povsem zavzeto začela ščetkati zobke kar skozi plastično embalažo. Z največjo resnostjo in koncentracijo na obrazu. Kot da je to najbolj običajna stvar na svetu.

Jaz pa sem jo gledala in se začela smejati. Ker kako naj se ne bi? Pred menoj je stala mala deklica, ki je bila tako zelo odločena, da si bo sama umila zobe, da je niti embalaža ni ustavila. Seveda sem ji ščetko vzela, odstranila folijo in ji pokazala, kako jo pravilno uporablja. In ko je končno dobila svojo pravo, osvobojeno ščetko, je lahko nadaljevala svojo pomembno nalogo.

Morda ni povsem razumela, zakaj sem ji jo sploh jemala iz rok. Ampak jaz sem si mislila samo eno. Kako neverjetno prisrčno je, ko otrok ne ve, kako odpreti zobno ščetko, ker takšnih stvari preprosto ni vajen.

In kako zelo drugačen je lahko svet, v katerem odraščamo.

Kar je za enega otroka povsem običajen predmet, je lahko za drugega nekaj novega, zanimivega, skoraj skrivnostnega. Zobna pasta je bila za vse – in ko so »pogruntali« sistem, so vsem, ki so jih srečali na dvorišču, hiteli razlagati in kazati ščetke in paste. Ja, varnostnik, policist, ravnatelj šole zraven … vsi so imeli tečaj o zobni ščetki. In kako hitro v našem svetu pozabimo, da se tudi najbolj vsakdanjih stvari nekdo nekoč nauči prvič. Včasih tudi pri odraslih letih.

Pri najmlajših otrocih so na pomoč priskočile delavke. Pokazale so jim, kako uporabljati ščetke, pomagale pri umivanju in poskrbele, da je bilo vse skupaj vsaj približno podobno zobni higieni in ne tekmovanju, kdo bo pojedel več zobne paste ali kdo si bo ščetko potisnil povsod drugod, kot med zobe.

In priznam, da sem bila že takrat vesela. Toda tisto najlepše je šele prihajalo.

Nekaj dni pozneje sem bila v sobi z najmlajšimi dojenčki. Povsem običajen dan v sirotišnici. Tisti, ko imaš občutek, da se je ura nekje ustavila, delo pa se kar množi. Enega je treba previti, drugega nahraniti, tretji joka, četrti se smeji, peti je ravno zaspal, šesti pa se je odločil, da je to popoln trenutek, da zbudi vse ostale. Že takoj sem opazila, da še vedno lonček s ščetkami stoji ob robu. Že samo ta uvid je bil zame uspeh. »Bravo Kaja, kepica« sem rekla sama sebi in se nasmehnila.

Skratka, nič posebnega.

Ravno sem previjala Bintou, eno naših malih deklic, ko sem zaslišala glas. »Kaja! Kaja! Come, look! They are brushing their teeth!« Fatou. Ena od delavk. Prihitela je do mene s takšnim navdušenjem, da sem za trenutek pomislila, da se je zgodilo nekaj res izjemnega.

»Kaja, come! Come!« Jaz pa z Bintou na previjalni podlogi, plenico v eni roki in drugo roko nekje med otroškimi oblačili. »Wait, Fatou, wait!« Ker, roko na srce, obstajajo trenutki, ko mora tudi največja svetovna senzacija počakati, da dojenčku zapneš plenico, preden se ti ta na mizi trikrat obrne in zabetonira s sudo cremo.

Hitro uredim Bintou, jo stisnem k sebi, ji namenim še en poljubček in odhitim ven. Skupaj z njo v naročju. In potem obstanem.

Na pragu, ob veliki banjici, sedi devet majhnih škratov. Devet. Eden ob drugem. Z majhnimi nogicami, razmršenimi lasmi, velikimi očmi in zobnimi ščetkami, ki so bile pri nekaterih skoraj večje od njihovih obrazov.

Ob njih sedi Awa, še ena od delavk (tista, moja najljubša). In vsi skupaj si umivajo zobke.

Kadijatou z neverjetno resnim izrazom, kot da opravlja najpomembnejšo nalogo svojega življenja. Lamin z nasmehom od ušesa do ušesa, čeprav ima polovico paste že okoli ust. Samsanček opazuje soseda in očitno preverja, ali to počne pravilno. Michael je tako zavzet, da bi ga lahko brez težav imenovali za glavnega nadzornika ustne higiene.

In Awa. Mirno sedi med njimi, jim pomaga, popravlja ščetke, jih spodbuja in skrbi, da se mala zobozdravstvena odprava ne spremeni v popoln kaos. Kolikor pač gre.

Če poznate življenje v sirotišnici, potem veste, da je že devet majhnih otrok, ki nekaj minut sedijo na istem mestu, samo po sebi precejšen dosežek. Devet otrok, ki si hkrati umivajo zobe? No, to pa je že skoraj čudež.

Fatou me pogleda. Smeji se. Jaz pogledam njo. Potem spet otroke. In Awo, ki med njimi sedi tako mirno, kot da je to najbolj običajna stvar na svetu.

In veste, kaj sem si rekla? »Pismo, pa se da narediti spremembe.« Res. Točno to. Ne vem, ali so bile krive tiste zobne ščetke. Ali devet majhnih obrazov, na katerih je bilo več zobne paste kot kjerkoli drugje. Ali Fatoujin ponos, s katerim me je prišla poklicat. Morda pa preprosto dejstvo, da sem pred seboj gledala nekaj, za kar sem si tako zelo želela, da bi se zgodilo.

Toda tisti prizor se mi je vtisnil v srce. Ker nisem gledala samo otrok, ki si umivajo zobe. Gledala sem nekaj, kar je bilo še pred kratkim zgolj moja želja. Novo navado. Nekaj, kar se je začelo dogajati tudi takrat, ko mene ni bilo zraven. In prav to je bilo najpomembnejše.

Ščetke so ostale na polici. Paste prav tako. Delavke so jih začele uporabljati z otroki. Pomagale so jim pri umivanju zob in to ponavljale tudi naslednje dni.

Ne vem, kaj magičnega imajo te zobne ščetke v sebi, ampak zagotovo neka čarovnija je v njih.  Morda so bile res posebne.

Morda pa je bilo potrebno samo to, da je nekdo prinesel pripomočke, pokazal, kako jih uporabljati, in dal priložnost, da se nekaj novega začne. In potem so to priložnost zagrabili tudi drugi.

Naj vam povem, ponovim še nekaj, kar mi pomeni prav posebej veliko. Ščetke so ostale. Niso izginile. Nihče jih ni odnesel domov. Niso bile prodane naprej. Niso končale nekje v kotu, pozabljene pod kupom drugih stvari. Ostale so tam, kjer so bile potrebne. Na polici. Za otroke. Celo imena so napisale gor, kar je še drug uspeh – da ima res vsak svojo in ne kroži kot je to običajno.

To poudarjam zato, ker sem v teh mesecih videla tudi drugačne zgodbe. Videla sem, kako lahko v okolju hudega pomanjkanja stvari, namenjene otrokom, izginejo ali se porabijo za nekaj drugega. Ko se postelje, ki jih zvečer postaviš, čez noč »odpravijo čistit«. Ko se oblačila, ki so nova »po pomoti vržejo stran« (saj razumemo, da se ne, kajne?). In čeprav tega nikakor ne želim opravičevati, se vedno znova opominjam, da je treba tudi takšna dejanja razumeti v širšem kontekstu revščine, stisk in odnosov.

Zato mi je bilo toliko pomembneje videti, da se je tokrat zgodilo drugače. Da so delavke prevzele skrb. Da so ščetke dobile svoje mesto. Da je nekaj, kar smo prinesli od zunaj, postalo del njihovega vsakdana. Mogoče je k temu pripomoglo tudi to, da sem tokrat, vsaki delavki dala svojo ščetko – ki je bila njena. In s precej ostrim tonom dala vedeti, da so ostale za otroke. ZA OTROKE.

Ja, umivanje zobkov je postalo del vsakdana. In to brez mene. Pravzaprav je bil to najlepši del. Ker nisem želela, da otroci umivajo zobe samo takrat, ko pridem jaz. Nisem želela, da bi se vse začelo in končalo z mojim obiskom. Želela sem, da bi nekoč prišla v sirotišnico, stopila skozi vrata in videla nekaj, kar se dogaja povsem običajno.

Brez velikega navdušenja. Brez posebne pozornosti. Brez tega, da bi me kdo moral poklicati. Ker bi bilo preprosto samoumevno. Tako kot bi moralo biti. In morda se sliši smešno, toda ko sem tistega dne gledala devet otrok, kako si ščetkajo zobe, sem bila skoraj tako vesela kot takrat, ko nam uspe zagotoviti nekaj res velikega.

Pa čeprav so bile to samo zobne ščetke.

»Samo«?

Kako zanimiva beseda. »Samo« ščetka. »Samo« ena plenica. »Samo« steklenička mleka. »Samo« en obrok. »Samo« ena tableta. »Samo« en par čevljev.

Kolikokrat v življenju uporabimo besedo »samo« za stvari, ki so za nekoga drugega lahko neizmerno pomembne? In kolikokrat mislimo, da naša pomoč nima smisla, če ne moremo narediti nečesa velikega? Odmevnega. Če ne moremo kar zgraditi cele šole. Plačati operacije. Nahraniti cele sirotišnice. Spremeniti sistema.

Toda ali je sprememba res vredna manj, če je majhna? Ali je manj pomembna, če je nihče ne opazi? Če zanjo ne izvemo iz časopisa? Če se zgodi na nekem prašnem dvorišču v Gambiji, kjer devet otrok prvič skupaj sedi ob banjici in si umiva zobe?

Seveda si ne delam utvar. Nekaj zobnih ščetk ne bo rešilo vseh težav z zobozdravstvom v Gambiji. Ne bo odpravilo revščine, ne bo zagotovilo dostopa do zdravljenja in ne bo pozdravilo otrok, ki jih zobje že bolijo. Ščetka ne more nadomestiti zobozdravnika. In dobra volja ne more nadomestiti zdravstvenega sistema.

Tudi ne vem, kako dolgo bo ta navada ostala. Ali bomo imeli dovolj paste tudi čez nekaj mesecev. Ali bodo vse ščetke pravočasno zamenjane. Ali bo vsak otrok, ki bo potreboval zobozdravnika, res lahko prišel do njega.

Vem pa, da lahko nekatere stvari otrokom pomenijo veliko več, kot si odrasli sploh znamo predstavljati. In da se včasih tega ne zavemo ob velikih dogodkih, ob razdeljevanju daril ali ob glasnem otroškem navdušenju. Včasih to spoznamo povsem nepričakovano. Sredi običajnega popoldneva, ko se ne dogaja nič posebnega.

Bil je četrtek. Eden tistih povsem običajnih gambijskih dni, ko vročina še dolgo vztraja, čeprav se popoldne že počasi preveša v večer. S starejšimi otroki smo se igrali v bantabi, našem prostoru za druženje, kjer se običajno prepletajo smeh, pogovori, otroško prerivanje in nešteto vprašanj. Med vsem tem živžavom pa sem nekoliko stran, v kotu, opazila Animato. Sedela je na tleh, sklonjena nad list papirja, in tako zavzeto nekaj ustvarjala, da je skoraj nisem prepoznala – pa priznam, risanje ni njen »najljubši hobi«. Običajno ima namreč toliko povedati, da jo je včasih prav težko dohajati. Tokrat pa je bila tiho. V eni roki je držala barvice, pred seboj list papirja, njene velike oči pa so bile povsem osredotočene na nekaj, kar je nastajalo pod njenimi prstki.

»Animata, what are you doing?« sem jo vprašala in sedla poleg nje. »I’m drawing a picture,« mi je odgovorila, ne da bi zares dvignila pogled. »Oh, really? And who is it for?« Takrat je pogledala proti meni. S tistim svojim posebnim, nekoliko sramežljivim nasmehom, ki ga tako dobro poznam. »For the dentist. The one who sent us the toothbrushes.«

Za trenutek sem samo obstala. Za zobozdravnika. Tistega, ki je poslal zobne ščetke. Am?? Ščetke smo razdelili že pred tedni. Praktično, razen ob opominjanju, da je potrebno zobke umivat, o tem nismo več govorili.

»Zakaj pa zanj?« sem jo vprašala. In odgovorila mi je s takšno preprostostjo, kot jo premorejo samo otroci. »Because I love him. He gave me the best present.« Ker ga ima rada. Ker ji je podaril najlepše darilo.

Zobno ščetko. Ne igrače. Ne nove obleke. Ne sladkarij. Zobno ščetko.

In veste, kaj je pri vsem tem najlepše? Animata tega človeka sploh ne pozna. Ne ve, kako mu je ime, kako je videti, koliko je star ali kakšen je njegov glas. Nikoli ga ni srečala. Ne ve, kje živi, razen tega, da prihaja iz Slovenije. Zanjo je preprosto tisti zobozdravnik, ki je poslal zobne ščetke. Človek nekje daleč stran, ki se je nekega dne odločil, da bo naredil nekaj dobrega za otroke, ki jih še nikoli ni videl.

In to je bilo zanjo dovolj, da mu je želela narisati risbico. Nekaj časa sva sedeli skupaj, potem pa sem jo, bolj za šalo kot zares, vprašala, kdo je njena najljubša oseba. »You!« je izstrelila brez najmanjšega razmišljanja. Priznam, da sem se ob tem nasmehnila (ves čas mi je govorila, da sem njena najljubša oseba). Toda še preden sem ji uspela karkoli odgovoriti, je dodala: »And the dentist with the toothbrush!« Zobozdravnik z zobno ščetko.

No, očitno imam zdaj prav posebno konkurenco. In to takšno, ki je še nikoli ni sploh srečala. Priznam, da sem se ob tem od srca nasmejala. Ker kako naj se ne bi? Nekje v Sloveniji je zobozdravnik, ki verjetno povsem običajno opravlja svoje delo, niti najmanj pa ne sluti, da ima na drugem koncu sveta majhno oboževalko, ki ga uvršča med svoje najljubše ljudi.

Potem pa mi je Animata začela razlagati, zakaj ji to toliko pomeni. Ker ima zdaj svojo zobno ščetko. Čisto svojo. Ker jo imata tudi njeni sestrici – ja, ta naveza je res neverjetna. Vzor sestrstva, kar jih sem kadarkoli kjerkoli spoznala. Ker si lahko skupaj umivajo zobke. In ker jo je zob že bolel, zdaj pa verjame, da je ne bo več. Da tudi njenih sestric ne bo. Da bodo njihovi zobki zdravi.

Seveda sem vedela, da zobna ščetka ne more odpraviti vseh bolečin in da sama po sebi ne more pozdraviti bolnega zoba. Toda tisti trenutek nisem želela prekiniti njenega veselja. Poslušala sem jo in razmišljala, kako neverjetno veliko upanja lahko otrok položi v nekaj tako majhnega. Kako lahko stvar, ki jo mi kupimo povsem mimogrede in nanjo že naslednji dan pozabimo, nekomu pomeni občutek varnosti. Občutek, da ima nekaj svojega. Da je nekdo pomislil nanj. Da obstaja človek, ki mu je mar, čeprav ga sploh ne pozna.

»In kaj boš narisala zobozdravniku?« sem jo vprašala. Animata je pogledala svoj list, nato mene, in se nasmehnila. »My teeth. And my toothbrush.« Svoje zobke. In svojo zobno ščetko. Tako preprosto. In tako zelo veliko.

Ničesar drugega ni potrebovala, da bi izrazila svojo hvaležnost. Ne velikih besed, ne dragih daril, ne posebnih zahval. Samo list papirja, nekaj barvic in željo, da bi človeku, ki ji je podaril nekaj tako pomembnega, tudi sama podarila nekaj svojega. Svojo risbico.

In ob tem sem pomislila, kako pogosto odrasli zapletamo stvari. Kako iščemo velike načine, da bi nekomu pokazali, koliko nam pomeni. Kako včasih mislimo, da mora biti darilo drago, da mora biti pomoč velika, da mora biti zahvala nekaj posebnega. Potem pa pred teboj sedi deklica, ki ti z nekaj barvicami in enim samim stavkom pokaže, kako zelo preprosta je lahko iskrena hvaležnost. »He gave me the best present.« Podaril mi je najlepše darilo.

Še danes se mi zdi neverjetno, koliko občutkov je bilo skritih v teh nekaj besedah.

Ker Animata ni govorila samo o zobni ščetki. Govorila je o tem, da je nekdo pomislil nanjo. Da je nekaj dobila tudi ona. Da ji ni treba deliti čisto vsega. Da ima svojo ščetko, ki jo lahko vzame v roke, kadar si želi umiti zobke. In da imata nekaj takšnega tudi njeni sestrici, za kateri jo tako zelo skrbi. Morda je prav v tem največja razlika med tem, kako takšno darilo razumemo mi in kako ga razume otrok, ki odrašča v pomanjkanju. Mi vidimo predmet. Ona pa v njem vidi pozornost, skrb, možnost, da bo nekaj drugače. In predvsem nekoga, ki ji je želel dobro.

Ko je končala svoje pripovedovanje, se je stisnila k meni. S tistim toplim, iskrenim otroškim objemom, ob katerem za trenutek pozabiš na ves hrup okoli sebe. Pogledala sem jo v njene velike, nežne oči in začutila, kako se mi ponovno nabirajo solze.

Ja, spet. Čeprav sem si že tolikokrat rekla, da me takšne stvari ne bodo vedno znova spravile v jok. Ampak kako naj me ne bi?

Kako naj ostanem ravnodušna, ko pred menoj sedi otrok, ki ima tako malo, pa zna biti tako neizmerno hvaležen? Ki ne pozna človeka, ki mu je pomagal, pa ga ima vseeno rad? Ki v zobni ščetki vidi najlepše darilo in si želi svojo hvaležnost poslati čez tisoče kilometrov? In kako naj ob tem ne pomislim na vse tiste stvari, ki jih imam doma, pa se mi zdijo tako zelo običajne, da jih sploh ne opazim več?

Tistega popoldneva ni bilo nobenega posebnega dogodka. Nihče ni razdeljeval daril. Nihče ni prišel na obisk. Ni bilo fotografiranja, velikih zahval ali navdušenega vzklikanja, kot takrat, ko so otroci prvič dobili ščetke. Bil je samo četrtek. Povsem običajen četrtek. Nekaj otrok, ki so se igrali. Deklica v kotu bantabe. List papirja. Nekaj barvic. In risbica za človeka, ki ga nikoli ni srečala. Toda prav ta običajnost me je najbolj ganila.

Ker je pomenila, da ščetka zanjo ni bila samo trenutek veselja, ki je minil skupaj z odpiranjem darila. Da je o njej razmišljala tudi pozneje. Da se je spomnila človeka, ki ji jo je podaril. In da je sredi povsem običajnega dne začutila željo, da bi mu rekla hvala.

Ne zato, ker bi jo kdo prosil. Ne zato, ker bi morala. Ampak zato, ker je bila hvaležna. Ker so otroci res tista najbolj čista bitja, ki premorejo največ iskrenosti, kar je obstaja na svetu.

In če bi le lahko, bi zobozdravniku, ki je prispeval zobne ščetke, podarila nekaj v zameno, mu ne bi podarila fotografije, javne zahvale ali priznanja. Podarila bi mu tistih nekaj minut v bantabi. Da bi slišal Animatine besede. Da bi videl njene oči, ko je govorila o svoji zobni ščetki. Da bi začutil njen objem. In da bi razumel, kako zelo daleč lahko seže dobrota, ki je bila zanj morda le majhno dejanje.  Ker včasih se sploh ne zavedamo, kaj smo nekomu zares podarili. Mislimo, da smo podarili »samo« stvar. V resnici pa smo mu morda podarili občutek, da ni pozabljen.

In prav zato si želim, da bi to zgodbo prebral tudi on. Da bi vedel, da nekje v Gambiji obstaja deklica, ki ne pozna njegovega imena, pa se ga vseeno spomni z neizmerno toplino. Ki mu je narisala svoje zobke in svojo ščetko. In ki je zaradi njegove dobrote dobila še en razlog za nasmeh. Ob številnih drugih otrocih seveda.

Vem pa še nekaj drugega.

Da se je v tistih dneh nekaj zares premaknilo. In da sem imela srečo to videti. Ne samo na polici, kjer so ostale zobne ščetke. Ne samo v vsakdanjih navadah otrok in delavk. Ampak tudi v majhnem svetu deklice, ki je sredi običajnega četrtka risala zahvalo neznanemu človeku na drugem koncu sveta.

Kajti včasih šele otrok, ki ti nariše svojo zobno ščetko, pokaže, koliko je bilo v resnici vredno darilo, ki se je nam morda zdelo tako majhno.

Veliko govorimo o pomoči Afriki. O akcijah, donacijah, projektih, prostovoljstvu in spremembah. Včasih se mi zdi, da pri vsem tem pozabljamo, da najpomembnejše ni vedno tisto, kar prinesemo s seboj.

Pomembno je tudi to, kaj ostane, ko odidemo.

Ali smo komu dali možnost, da nekaj naredi drugače? Ali smo koga vključili v delo? Ga kaj naučili? Ali smo mu zaupali? Ali smo znali stopiti nekoliko vstran in dovoliti, da ljudje sami nadaljujejo? Da znajo nadaljevati sami?

Ker če mora biti nekdo vedno prisoten, da se nekaj zgodi, potem se moramo vprašati, ali smo zares ustvarili spremembo ali zgolj za trenutek povzdignili svoj ego.  In prav zato sem bila tistega dne tako zelo ponosna na Fatou in Awo.

Ne nase. Nanju. Ker sta lahko ščetke preprosto pospravili na polico. Ker bi lahko rekli, da imata že tako preveč dela. Ker je v sirotišnici vedno nekdo lačen, nekdo moker, nekdo joka, nekdo potrebuje pozornost.

Pa sta vseeno našli čas. Za devet majhnih otrok. Za devet majhnih ust. Za nekaj minut, ki jih prej ni bilo. In morda je prav to ena najlepših oblik skrbi za drugega. Ne takrat, ko narediš nekaj velikega in te vsi občudujejo. Ampak takrat, ko narediš nekaj majhnega, ker veš, da je prav.

Ko nihče ne gleda. Ko ni fotografije. Ko ni aplavza. Ko ni nikogar, ki bi ti rekel hvala. Ali bi ti za to dal plačilo. In zato bi rada danes to besedo namenila prav njima.

Hvala, Fatou. Hvala, Awa. Hvala, ker sta dokazali, da se da. Da ni treba, da vse ostane tako, kot je bilo vedno. Da lahko tudi sredi pomanjkanja, utrujenosti in neštetih vsakodnevnih skrbi nastane nekaj novega. In da so še vedno ljudje, ki jim je mar. Tudi če se ta »mar« kaže v drugačni obliki, kot smo jih vajeni.  

Včasih se sprašujem, koliko takšnih majhnih sprememb potrebujemo, da nastane nekaj velikega. Koliko drobnih dejanj mora nekdo narediti, preden se vsaj malenkost spremeni vsakdan nekega otroka? Koliko ljudi mora reči »jaz lahko pomagam«, da otrok ne bo več ostal sam s svojo bolečino? In koliko stvari, ki jih danes razumemo kot nemogoče, bi lahko postalo mogočih, če bi jih nehali odlagati na jutri?

Ne poznam vseh odgovorov.

Vem pa, da sem tistega dne prišla iz sobe z dojenčico v naročju, ker me je Fatou poklicala pogledat nekaj, kar se ji je zdelo vredno pokazati.

In bilo je. Veliko bolj, kot je verjetno sploh slutila.

Kajti tistih devet otrok mi ni pokazalo samo, kako si umivajo zobke. Pokazali so mi, kako je videti sprememba, ki počasi postane del vsakdana. Ko se mesece trudiš, da bi se vsaj nekaj vsaj malo spremenili. In potem se. Ko za spremembo ni več potreben nekdo, ki vedno znova opozarja, prosi in spodbuja. Ko ljudje, ki so tam vsak dan, sami prepoznajo njen pomen in jo vzamejo za svojo.

In prav to me je tako zelo ganilo. Da se je nekaj, kar se je začelo z majhno idejo, nekaj vprašanji in pripravljenostjo dobrih ljudi v Sloveniji, nadaljevalo tudi brez mene. Da zobne ščetke niso ostale le darilo, ki je za trenutek razveselilo otroke, ampak so postale del njihovega življenja. In to še vedno traja, tudi sedaj, ko pišem te vrstice.

Zato bi rada na tem mestu še enkrat, iz vsega srca, rekla hvala. Še posebej zobozdravniku, ki je prisluhnil, pomagal in podaril zobne ščetke, zobne paste. Ki ni poznal otrok, ki jim bodo namenjene, pa mu je bilo vseeno dovolj mar, da je želel nekaj narediti zanje. In ki za svojo dobroto ni ne pričakoval, ne zahteval ničesar. Preprosto dejanje iz srca.

Ne vem, ali se sploh zaveda(jo), kako veliko je pomenila njegova pomoč. Kako ponosno so otroci držali svoje nove ščetke. Kako se je Fatou veselila, ko mi je prišla pokazat njihovo umivanje zob. In kako je nekega povsem običajnega četrtka v kotu bantabe sedela mala Animata in z največjo skrbnostjo risala risbico zanj.

Za človeka, ki ga nikoli ni srečala. Za zobozdravnika, katerega imena ne pozna, pa ga ima vseeno rada. Ker ji je, kot je povedala sama, podaril najlepše darilo. Ker ima zdaj svojo zobno ščetko. In ker jo imata tudi njeni sestrici.

In veste, kaj je pri vsem tem še posebej lepo? Da je želela nekaj podariti tudi ona. Nekaj svojega. Nekaj, kar je nastalo iz njenih drobnih rok, nekaj barvic in velikega otroškega srca. Svojo risbico. Svoje zobke in svojo zobno ščetko na risbici.

Zato bi si želela, da bi ta risbica nekoč prišla tudi do njega. Ne kot zahvala za donacijo, ampak kot nekaj veliko bolj osebnega. Kot droben košček otroštva deklice, ki ji je njegova dobrota pomenila mnogo več, kot si je verjetno sploh predstavljal.

Ker včasih ne vemo, kaj smo nekomu zares podarili. Mislimo, da smo podarili predmet, nekaj svojega časa ali strokovnega znanja. Potem pa nekje daleč stran otrok zaradi tega dobi razlog za veselje, novo navado ali občutek, da je nekdo pomislil tudi nanj.

In prav zato je ta zahvala nekoliko drugačna. Ni zapisana zaradi velikosti donacije. Niti zaradi števila podarjenih ščetk in past. Ampak zaradi vsega, kar je iz nje nastalo.

Hvala, ker ste mi pomagali ustvariti zgodbo, ki je sami morda nikoli ne bi poznali. In hvala, ker ste nekomu, ki vas sploh ne pozna, postali človek, ki se ga spomni z ljubeznijo.

In veste, kaj si zdaj najbolj želim?

Da bom ob naslednji vrnitvi ponovno zagledala tisto polico. Ščetke, paste in otroke, ki si umivajo zobke. Morda jih bo devet. Morda dvanajst. Morda bodo med njimi že drugi, manjši škrati, ki bodo svoje ščetke prvič nekoliko nerodno držali v drobnih ročicah.

Toda najbolj si želim, da me Fatou takrat sploh ne bi več prišla poklicat. Ne zato, ker prizora ne bi želela videti. Ampak zato, ker ne bi bilo več nič posebnega. Ker bi bilo umivanje zob nekaj povsem običajnega. Ker bi otroci imeli svoje ščetke, delavke bi jim pomagale, skrb za njihove zobke pa bi bila preprosto del dneva. Tako kot bi enostavno moralo biti. In če me takrat nihče ne bo poklical, naj pridem pogledat, bom vedela, da se je zgodilo nekaj še lepšega kot tistega prvega dne.

Morda je prav to ena najlepših oblik pomoči. Da ne ostane samo lep trenutek, fotografija ali spomin na nekoga, ki je nekoč prišel in nekaj podaril. Ampak da zaživi naprej. Da jo ljudje sprejmejo, nadaljujejo in nekega dne sploh ne razmišljajo več o tem, da je bilo nekoč drugače.

In ko danes pomislim na to zgodbo, pred seboj ne vidim samo devetih majhnih škratov na pragu. Vidim Fatoujin ponos, Awino potrpežljivost, Oumie s ščetko, še vedno zavito v folijo, in Animato, sklonjeno nad list papirja.

Predvsem pa pomislim na to, kako nenavadne in lepe poti včasih najde dobrota. Začne se v zobozdravstveni ordinaciji nekje v Sloveniji, prepotuje tisoče kilometrov v kovčku in se nazadnje vrne v obliki otroške risbice. Od človeka, ki je želel pomagati, do deklice, ki mu je želela reči hvala.

Dva človeka, ki se nikoli nista srečala. Ki ne govorita istega jezika in živita v povsem različnih svetovih. Pa vendar je med njima nastalo nekaj tako zelo človeškega.

Nekdo je podaril, ker mu je bilo mar. Nekdo drug se je zahvalil, ker je to začutil. In morda je prav v tem najlepše sporočilo te zgodbe.

Da za dobroto ni treba poznati človekovega imena, njegovega obraza ali njegove življenjske zgodbe. In da tudi za hvaležnost ni treba imeti veliko. Včasih zadostujejo list papirja, nekaj barvic in majhno srce, ki si zapomni, da je nekdo naredil nekaj dobrega. Tako preprosto. Tako iskreno. Mi pa si tolikokrat tako zakompliciramo vse.

Dragi moji, hvala, ker mi pomagate, da takšne zgodbe sploh lahko nastanejo. Ker verjamete, da so tudi majhne spremembe vredne našega truda. In ker razumete, da nekaj, kar je za nas povsem običajno, drugemu lahko pomeni neizmerno veliko.

Animatina risbica me bo še dolgo spominjala na to. Da se lahko hvaležnost rodi iz nečesa tako preprostega, kot je zobna ščetka. Da lahko neznanec postane nekomu pomemben. In da lahko včasih največ o vrednosti našega dejanja izvemo prav od tistih, ki imajo najmanj.

Predvsem pa si želim, da bi nekega dne otroci, kot je Animata, zobozdravnika poznali tudi drugače. Ne samo kot oddaljenega človeka, ki jim je podaril ščetke, ampak kot nekoga, h kateremu lahko pridejo, ko potrebujejo pomoč. Nekoga, ki jim lahko odvzame bolečino, še preden postane neznosna. Ker zdravje in zobozdravje ne bi smelo biti odvisno od tega, kje se rodiš. In nasmeh ne bi smel biti privilegij tistih, ki si lahko privoščijo zdravljenje.

Otroci si zaslužijo, da jih življenje čim večkrat spravi v smeh. Da se jim oči svetijo od veselja, ne od solz zaradi bolečin. In da se lahko smejijo na ves glas, brez strahu, da jih bo zabolelo.

In če bo zaradi nekaj zobnih ščetk, dobrih ljudi in ene nove navade v prihodnje vsaj nekaj takšnih nasmehov več, potem je bilo vredno. Vsako vprašanje. Vsak prevožen kilometer. Vsako mesto v kovčku. In vsako tisto drobno dejanje dobrote, za katero nekdo doma morda sploh ne ve, kako daleč je seglo.

Kajti nekje v Gambiji je deklica narisala svojo zobno ščetko za človeka, ki ga nikoli ni srečala. In če to ni eden najlepših dokazov, da lahko dobrota doseže tudi srce nekoga na drugem koncu sveta, potem ne vem, kaj je.