Pismo #3 – Otroštvo z drugačnim obrazom

Ousman je eden tistih dečkov, ki mi vedno znova pomaga. Vedno opazi, ko rabim pomoč. Ne rabim mu dajati navodil, pa bo vedel kaj mora narediti. Deček, ki hrani dojenčka. Ali fotografija, ki pomeni veliko več.

Ko jo ljudje prvič pogledajo, največkrat opazijo dojenčka. Meni pa pogled vedno znova obstane na njem. Na dečku. Na mojem Ousmanu. Na njegovih drobnih rokah, ki z neverjetno nežnostjo držijo otroka, kot da to počne že vse življenje. Na načinu, kako ga gleda. Kako potrpežljivo čaka, da popije še požirek ali dva. Brez hitenja. Brez pritoževanja. Brez občutka, da bi bilo to nekaj posebnega.

Ker zanj ni. To je del njegovega vsakdana. In morda prav ta fotografija pove več o otroštvu v Gambiji kot tisoč besed.

Ko v Evropi pomislimo na otroštvo, si ga največkrat predstavljamo precej podobno. Predstavljamo si igro. Brezskrbnost. Prvo kolo. Najljubšo igračo. Risanke v soboto zjutraj. Razmetano otroško sobo. Starše, ki otroku rečejo: »Pusti, bom jaz.« Predstavljamo si čas, ko je največja otrokova skrb to, katero igračo bo danes vzel iz police.

Nekako verjamemo, da je tako videti otroštvo. Povsod.

Potem prideš v Afriko. V Gambijo. Ali v katerokoli drugo državo.  In ugotoviš, da ima lahko otroštvo povsem drugačen obraz.

Afrika. Celina kjer otroštvo in odgovornost ne hodita drug za drugim. Hodita skupaj. Otroci ne čakajo, da odrastejo, da bodo pomagali. Pomagajo, ker je to del življenja. Ker se to mora. Ker je to po njihovi logiki »prav« – tudi če ni »fajn«.

Vidiš petletnika, ki nosi mlajšega bratca na hrbtu, medtem ko pere perilo. Deklico, ki z metlo pometa dvorišče. Fantka, ki meša hrano v velikem loncu, pa čeprav bo je na koncu prav zanj morda zmanjkalo. Otroke, ki drgnejo stene, pomagajo pri gradnji, nosijo vedra vode, perejo oblačila, obešajo perilo in skrbijo za mlajše, kot bi bilo to najbolj samoumevno opravilo na svetu.

In veš kaj?

Njihovi obrazi ob tem niso žalostni. Ne izgledajo, kot da jim je nekdo ukradel otroštvo. Smejijo se. Tekajo. Se lovijo. Nagajajo drug drugemu. Včasih se celo med pometanjem začnejo igrati, ker metla za trenutek postane konj, palica ali mikrofon.

Življenje si vedno znova najde prostor. Tudi tam, kjer se zdi, da sreče ni. Igra obstaja. Samo drugačna je.

Ni polnih polic plišastih medvedkov. Ni sob, v katerih bi bile igrače razvrščene po barvah. Ni škatel z lego kockami.

Če se med otroki pojavi prava igrača, največkrat ne ostane dolgo cela. Pa ne zato, ker je ne bi cenili. Ampak zato, ker prvič v življenju držijo v rokah nekaj, česar sploh ne znajo uporabljati. Nikoli niso imeli priložnosti, da bi se z igračami učili igre na način, kot ga poznamo mi.

Njihove igrače so drugačne.

Voda. Pesek. Blato. Palice. Kamenčki. Prazna plastenka. Včasih mango, ki za nekaj minut postane najboljša žoga na svetu.

In iskreno?

Včasih imam občutek, da se znajo igrati bolje kot marsikateri otrok pri nas. Ker njihova domišljija nima meja. Ker za igro ne potrebujejo veliko. Potrebujejo le drug drugega. Odnos, ki ga zgradijo v sekundi. In ostane – tudi, če se vmes skregajo za žogo, malico ali objem.

A hkrati je njihovo otroštvo veliko hitreje prepleteno z odgovornostjo. Veliko prej spoznajo, da življenje ni samo igra. Praktično, se že rodijo v svet odgovornosti. Brez milosti.  Veliko prej odrastejo.

In dolgo časa sem mislila, da je to narobe. Da to ni prav. Da ni fer.  Da bi moral biti otrok samo otrok. Da bi moral biti brez skrbi. Da bi moral imeti čas samo za igro.

Potem pa sem se začela spraševati. Ali na otroštvo gledam skozi njihove oči. Ali le skozi svoj svet prepričanj? Ker je zelo lahko soditi svet, ki ga nikoli nisi zares živel. Veliko težje pa ga je najprej razumeti.

In prav tega me je Gambija naučila.

Da razumevanje in odobravanje nista ista stvar. Da lahko nekaj boli. Zelo boli. In hkrati veš, da nimaš pravice ljudi presojati skozi merila sveta, v katerem si odrasel.

In potem pridejo dnevi, ki ti začnejo postavljati vprašanja, na katera ni preprostih odgovorov. Spomnim se, kako sem prve tedne ogromno opazovala. Veliko manj govorila. Veliko več poslušala. Predvsem pa poskušala razumeti.

Ne zato, ker bi se strinjala z vsem, kar sem videla. Ampak zato, ker sem se zavedala, da sem jaz tista, ki je prišla v njihov svet. Ne oni v mojega.

Ena največjih razlik, ki sem jih začela opažati, je bil pogled na otroka.

Pri nas otroštvo pogosto povezujemo z brezpogojno toplino, zaščito, čustveno varnostjo. Trudimo se, da otrokom omogočimo čim več brezskrbnosti. Da lahko čim dlje ostanejo samo otroci.

Tam je pogled pogosto drugačen.

Ne zato, ker starši svojih otrok ne bi imeli radi. To bi bilo veliko preveč enostavno reči. Ampak zato, ker življenje od njih zahteva nekaj povsem drugega. V državi, kjer skoraj ni socialnega sistema. Oziroma če je, funkcionira precej drugače kot ga poznamo mi.  Kjer ni pokojnin. Kjer ni državne pomoči, na katero bi se lahko oprl človek, ko zboli ali ostari.

Tam otrok ni samo otrok. Otrok je tudi prihodnost družine. Njeno upanje. Njena socialna varnost. Njena možnost preživetja.

Priznam.

Ko sem prvič slišala eno od mam reči:

“Če imam pet otrok, ni tako hudo, če eden umre. Eden me bo že preskrbel.”

…sem ostala brez besed.

Kako lahko mama izreče kaj takega? Kako? Dolgo časa me je ta stavek spremljal. Vračal se je. Vedno znova. In šele mnogo kasneje sem dojela, da sem ga poslušala skozi svoje življenje.

Skozi svoje varno otroštvo. Skozi svojo državo. Skozi svoje izkušnje. Nikoli skozi njene. Koliko otrok je izgubila? Kolikokrat je bila lačna? Kolikokrat je pokopala otroka, še preden je shodil? Kolikokrat se je zbudila z mislijo, ali bo danes sploh našla dovolj hrane? Ali bo imela za tisti riž?

Mi si teh vprašanj skoraj nikoli ne postavljamo. Ker nam jih ni treba.

Njim pa življenje vsak dan postavlja prav ta vprašanja. In prav zato sem se začela učiti nečesa, kar je veliko težje od pomaganja. Da ne sodim prehitro. To pa ne pomeni, da me ni bolelo. Nasprotno.

Bili so prizori, ob katerih sem se vračala domov z cmokom v grlu. Ne vem, če je bil kak dan, da na poti iz sirotišnice nisem jokala. Ker tako prekleto boli, ko gledaš življenje v njegovi surovosti.

Ko otrok zajoka. In namesto objema dobi udarec. Ko je kaznovan zato, ker je preglasen. Ker teče. Ker joka. Ker je bolan.  Ker je otrok.

Vsakič me je zabolelo. Vsakič se je zlomil en del mene. Oh, kolikorat sem bila jezna. Kolikorat sem se grizla v jezik, mižala, zapirala oči in se delala, da se ne dogaja.

In nikoli se na to nisem navadila. Tudi danes se ne želim. Ker mislim, da se človek na določene stvari ne sme navaditi.

Hkrati pa sem začela razumeti, da spremembe ne pridejo tako, da stopiš pred nekoga in mu poveš, da dela narobe. Ne pridejo z obsojanjem. Ne pridejo z občutkom, da si boljši. Prav nasprotno. Takrat se vrata zaprejo. Spremembe pridejo šele takrat, ko najprej zgradiš odnos. Ko poslušaš. In slišiš.  Ko spoštuješ. Ko poskušaš razumeti, zakaj je svet postal takšen.

In šele potem lahko skupaj narediš prvi majhen korak drugače.

Velikokrat me ljudje vprašajo, kaj je bilo najtežje.

Ni bila vročina. Ne komarji. Ne pomanjkanje elektrike.

Najtežja je bila nemoč.

Tisti občutek, ko bi najraje objel vsakega otroka. Ko bi rad popravil vse. Ko bi se rad spremenil v dobro vilo s čarobno palčko.  Pa veš, da ne moreš. Da svet ne deluje tako. Da ni čudežnih rešitev. Da je včasih največ, kar lahko narediš, to, da ostaneš. Da si tam. Tudi, ko še sam ne veš, kako sploh še stojiš.

Da otroku pokažeš, da obstaja tudi drugačna izkušnja odnosa. Da ga nekdo posluša. Da ga nekdo objame. Da ga nekdo potolaži. Morda se komu to zdi malo. Morda bo kdo rekel »ja kaj pa s tem narediš?«.

Meni se ne zdi več. Ker sem se prav tukaj naučila, da se velike spremembe skoraj vedno začnejo z enim samim človekom, ki je nekomu za trenutek dal občutek, da je vreden ljubezni.

Potem pa pridejo trenutki, ki jih ne moreš pozabiti. Ne zato, ker bi bili veliki. Ampak zato, ker ti za vedno spremenijo pogled na svet. Ki ga včasih pošlješ v tri krasne.

Nekega dne sem previjala dojenčke. Majhna telesca. Nekatera stara le nekaj tednov. Nekatera že malo več. Vsak od njih je imel svojo zgodbo. Svojo bolečino. Svojo izgubo. Svojo bitko.

Medtem ko sem skrbela zanje, so okoli mene tekali malčki. Stari komaj leto in pol. Morda dve leti. Bili so žejni. In ko so zagledali lužo, so se izmuznili ven. Mir na enkrat je znak za alarm, da preveriš kaj se dogaja.

Tega prizora ne bom pozabila nikoli. Malčki so bili na tleh. V lužah. In začeli piti. Vodo iz luže. Drugič sem videla otroka, ki je pil vodo iz stranišča. Ker so bili žejni, a niso dobili vode.

Takrat se ti ustavi čas. Prvi impulz je, da stečeš. Da otroka dvigneš. Da mu daš čisto vodo.

In se vprašaš …Kako je mogoče, da se to dogaja? Odgovor pa je veliko težji, kot bi si želela.

Ker pogosto ni šlo za to, da otroku nekdo ne bi želel dati vode. Šlo je za to, da včasih vode ni bilo dovolj.

Ali pa za nekaj, o čemer doma nikoli ne razmišljamo. Plenice. Tam plenice niso nekaj samoumevnega. So luksuz. Večinoma, odvisen od donacij, ki jih prinesejo prostovoljci. Če jih.

Če jih ni, jih ni. Če otrok popije manj vode, bo manj lulal. Če manj lula, bo manj previjanja. Manj pranja. Manj stroškov.

To ni logika ljubezni. To je logika golega preživetja. In prav zato je tako težko. Ker si ves čas razpet med dvema resnicama. Med tem, kar veš, da otrok potrebuje. In med tem, kar nek sistem, sirotišnica sploh zmore dati.

Velikokrat so bili potem otroci tudi kaznovani. Ker so pili iz luže. Ker so pili iz stranišča. Ne zato, ker bi bili poredni. Ker so bili žejni.

Takrat sem se počutila strašno nemočno. In iskreno? Še danes ne znam vedno odgovoriti sama sebi, kaj bi bilo prav. Vem pa nekaj. Če bi tja prišla z mislijo, da bom v nekaj tednih spremenila njihovo kulturo, njihove navade in njihov način življenja, bi naredila več škode kot koristi.

Spremembe se ne zgodijo zato, ker nekdo od zunaj pove, kako bi moralo biti. Spremembe se zgodijo, ko jih ljudje sprejmejo za svoje. Ko se začnejo pogovarjati. Ko začnejo zaupati. Ko dobijo možnost. Ko dobijo podporo. Ne zgolj obsojanja.  Ko nekdo ne pride z občutkom večvrednosti, ampak s spoštovanjem. Z željo razumeti. In šele potem tudi pokazati, da obstaja morda še drugačna pot.

Danes zato nikoli ne želim govoriti o Gambiji z viška. Ne želim kazati s prstom. Ne želim ustvarjati občutka, da smo mi tisti, ki vse delamo prav, oni pa narobe. Ker življenje ni tako preprosto. Če bi se jaz rodila tam … Če bi odraščala v isti vasi. V isti družini ali okolju.  Z istimi možnostmi. Bi bila danes verjetno zelo podobna njim. In če bi se oni rodili pri nas, bi bili verjetno zelo podobni nam.

Velikokrat pozabljamo, kako zelo nas oblikuje okolje, v katerem odraščamo. Kako zelo nas oblikujejo možnosti, ki jih imamo. Kako zelo nas oblikuje to, česar nikoli nismo izbrali. Prav zato verjamem, da največje darilo, ki ga lahko damo drug drugemu, ni sodba. Ampak razumevanje. To ne pomeni, da vse sprejmemo. Ne pomeni, da nas stvari ne bolijo. Ne pomeni, da ob nasilju ali krivicah obrnemo pogled stran.

Pomeni pa, da poskušamo razumeti človeka, preden obsodimo njegovo zgodbo. Morda je prav to največja lekcija, ki mi jo daje Gambija.

Da ima otroštvo lahko nešteto obrazov. Nobeden od njih ni popoln. Nekateri so veliko težji od drugih. A za vsakim od njih stoji otrok. Otrok, ki si – ne glede na to, v katerem delu sveta se rodi – želi popolnoma isto.

Da bi bil viden. Da bi bil varen. Da bi bil ljubljen. In morda je prav to edini jezik, ki ga razume vsak otrok na svetu.

Jezik ljubezni.

Ne glede na to, na katerem koncu sveta se rodi.