Pismo #15 – Med dvema svetovoma

Danes sedim sredi dveh svetov.

Dobesedno.

Okoli mene so pleničke. Tetra plenice (ob katerih sem skoraj diplomirala, preden sem našla te – čisto klasične). Flaške. Nosilke. Ninice. Igračke. Majhna oblačilca. Zdravstveni pripomočki. Vrečke in škatle, ki se zadnje dni nabirajo hitreje, kot jih uspem pospravljati. Odprti kovčki, za katere že zdaj vem, da bodo polni do zadnje nitke in najbrž spet čez težo. In seznam stvari, ki jih moram še nekako spraviti vanje.

Če bi nekdo ta trenutek stopil skozi moja vrata, bi verjetno videl samo precej velik kaos. No, kolikokrat sem slišala »Pa kako boš sama s toliko stvarmi potovala« več sploh ne štejem. Bom že – hvala za obstoj vozičkov za prtljago.

Ampak jaz v vseh stvareh, vidim nekaj drugega.

Jaz vidim njih. Moje otročke.

Pri vsakem majhnem bodiju se zalotim, da razmišljam, komu bo prav. Kdo ga bo nosil. Kdo bo v njem spal. Kdo ga bo umazal pri prvem hranjenju. Kdo bo v njem ležal v eni izmed tistih posteljic, v katerih je pogosto več dojenčkov hkrati.

Ko zlagam pleničke, ne vidim paketov. Vidim jutra v sobi z dojenčki. Previjanje enega. Potem drugega. Pa tretjega. Jok nekje na drugi strani sobe. Nekdo je lačen. Nekdo potrebuje ponovno previjanje. Nekdo samo roke, ki ga bodo stisnile k sebi.

In teh rok je vedno premalo.

Ko primem v roke tetra plenico, se skoraj nasmehnem sama sebi. Kdo bi si mislil, da bom nekoč tako zelo srečna zaradi prav tega kosa belega blaga? Pri nas jo kupiš skoraj kjerkoli. Če jo umažeš, jo opereš. Če jih zmanjka, kupiš nove. Tam je drugače. Tam je ena tetra plenica brisačka. Podloga. Odeja. Zaščita. Krpica. Včasih vse v enem dnevu.

Tam se stvari uporabljajo, dokler se jih uporabljati skoraj več ne da. Ampak – če se sploh dobi. In dobiti tetrice v Afriki, je včasih težje kot zadeti na lotu.

Pa nosilke. Spet samo predmet. Dokler ne poznaš sobe, polne dojenčkov. Dokler ne veš, kako je, ko joka eden, potem drugi, potem tretji. Ko bi vsi potrebovali naročje. Ko bi vsak potreboval nekoga samo zase. Pa tega nekoga ni.

Takrat nosilka ni več nosilka. Postane dodaten par rok. Postane bližina. Postane možnost, da je vsaj en otrok nekaj časa stisnjen ob človeka, namesto da sam joka v posteljici. In jaz lahko še vedno poskrbim ob tem za drugega. Ali pa pot v bolnišnico s tremi dojenčki – pa si sam. Ni vozičkov. Lupinic. Prenosnih karkoli že pri nas vse poznamo. Samo ti, tvoji dve roki in trije dojenčki? Ja, tudi čez to sem šla, sicer če me zdaj to vpraša kdo kako? Nimam pojma, ampak očitno v situacijah, ko je treba, se telo samo znajde. In gre.

In flaške. Ob njih že vidim male prstke. Nekatere, ki so še premajhni, da bi jo držali sami. In druge, ki bodo ponosno vztrajali, da pomoč odraslega nikakor ni več potrebna.

Pri oblačilih je najhuje. Ker imajo obraze. Tole bi bilo lepo na njej. Tole bi bilo ravno prav njemu. Ta majica bo zagotovo takoj umazana. Pri tej oblekici že skoraj slišim: »Aunty, look at me!« In potem se ustavim.

Ker se zavem, da stojim sredi svojega doma v Sloveniji in se smejim kupu otroških oblačil. In da sem zaradi tega neizmerno srečna.

Ampak ta sreča ni samo zaradi stvari. Je zaradi ljudi za njimi. Ker je nekdo kupil pleničke. Nekdo je odprl omaro in iz nje vzel najlepše stvari svojega otroka. Nekdo je podaril nosilko. Nekdo flaške. Nekdo ninico.

Nekdo mi je napisal: »Kaj še potrebujejo?« Nekdo je ponudil kovček, ker sem ugotovila, da nimam več kam spraviti vsega. Nekdo je prispeval pet evrov. Nekdo deset. Nekdo je samo delil zgodbo. Nekateri so mi poslali sporočilo s spodbudnimi besedami.

In mogoče se tistemu človeku to ni zdelo veliko.

Meni pa se prav vse zdi ogromno.

Ker za vsakim paketom, ki ga danes držim v rokah, stoji človek, ki se je za trenutek ustavil ob zgodbi otroka, ki živi tisoče kilometrov stran. Otroka, ki ga verjetno nikoli ne bo srečal. Ki njegovega imena morda nikoli ne bo znal pravilno izgovoriti. Ki mu nikoli ne bo mogel reči hvala.

Pa mu je bilo vseeno dovolj mar, da je nekaj naredil. In tega ne znam opisati drugače kot z eno samo hvaležnostjo.

Ogromno. Tiho. Takšno, ki te vmes malo stisne v grlu.

Ker sem ob prvem Pismu mislila, da bom samo pripovedovala zgodbe. Da bom poskušala otrokom, ki jih svet prepogosto vidi samo kot številke, vrniti obraze. Imena. Glasove.

In potem se je med temi zgodbami zgodilo še nekaj drugega. Začeli ste prihajati vi. Z vprašanji. Z zanimanjem o tem drugačnem svetu.  

In tako počasi, skoraj neopazno, okoli otrok na drugem koncu sveta začenja nastajati skupnost ljudi.

Pisma niso več samo moja. Morda nikoli niti niso bila. So njihova. In počasi postajajo tudi vaša.

Zato je ta odhod drugačen. Prvič imam občutek, da v Gambijo ne odhajam sama. V kovčkih bodo šle z menoj vaše roke. Vaša dobrota. Vaši »imam nekaj doma, mogoče vam pride prav«. Vaši »več ne morem, ampak upam, da pomaga«. Vaši »kam lahko nakažem?«. Vaši »bom delila«. Vaši paketi. Vaša sporočila. Vaše zaupanje.

In želela bi, da veste, da ničesar od tega ne jemljem kot samoumevno. Niti ene same pleničke. Niti enega evra. Niti ene delitve. Ker vem, kam gre. In predvsem vem, h komu gre. Za koga gre.

Pa vendar danes ob vsem tem veselju čutim še nekaj.

Strah.

Takšen, ki ga je težko razložiti nekomu, ki še nikoli ni odšel nazaj na kraj, kjer je pustil del svojega srca. Ker sem danes res nekje med dvema svetovoma.

Z enim delom sebe sem še vedno v preteklem vikendu.

Pri Mohamedu. Oziroma sedaj – Petru. Pri njegovem smehu. Pri avtomobilčkih. Pri malih nogah, ki ne nehajo tekati. Pri njegovi skoraj italijanščini. Pri pici, ki jo je pojedel skoraj čisto sam. Pri njegovi sobici. Pri Flavii. Pri Simonu. Pri tem, kako samoumevno steče k njima.

Kako ve, kam pripada. Kako ve, kdo ga bo pobral, ko pade. Kako ve, kdo bo prišel, ko bo jokal. Kako ve, kje bo spal nocoj. In jutri. In naslednji teden.

Morda se nam zdi to čisto običajno a otroku pomeni vse.

Pred letom dni tega nismo vedeli. Takrat smo vedeli samo, da je Mohamed bolan. Zelo bolan. Da težko diha. Da ga moramo spraviti do zdravnika. In potem sem poslušala besede dr. Paulinha: »Ne vem, kako ta otrok sploh še diha.« Takrat nisem vedela, ali bom tega otroka čez eno leto sploh še lahko objela. Nisem vedela, ali obstaja čez eno leto.

Bili so trenutki, ko je bil cilj samo naslednjih nekaj ur. Naslednji vdih. Naslednjih 0,1 odstotka izboljšanja. Še malo. Samo še malo. Zdrži.

Danes pa teče. Govori. Se smeji. Ima svojo posteljo. Svojo sobo. Mamo. Očeta. Dom. In prihodnost.

In ko sem ga gledala, sem si večkrat morala potiho reči: To je isti otrok. Isti. Samo zgodba se je obrnila. Ta otrok je dobil priložnost, da se njegova zgodba na novo začne in nadaljuje.

Morda je prav zato tokrat težje oditi nazaj.

Ker sem pred nekaj dnevi v naročju držala dokaz, kaj pomeni, ko otroku uspe. Kaj pomeni, ko se v pravem trenutku nekdo odloči, da ne bo odnehal. Ko nekdo pelje k zdravniku. Ko nekdo plača zdravljenje. Ko nekdo vztraja. Ko nekdo ostane.

In potem pomislim na vse tiste, katerih zgodba še ni prišla do svojega »eno leto kasneje«.

Pomislim na Animato, o kateri sem pisala včeraj. Na njene oči. Na tiste iskrice v njih, ki jih je skoraj nemogoče opisati. Na njeno toplino. Na neverjetno mirnost. Na to, kako zna pri dvanajstih letih poskrbeti za druge, kot da je to nekaj najbolj običajnega na svetu. Opere perilo. Prime dojenčka. Pomaga mlajšim. Pospravi. Prinese. Naredi. Brez vprašanj. Brez pritoževanja.

In včasih jo gledam in skoraj pozabim. Animata je otrok. Dvanajst let ima. Dvanajst.

Pri dvanajstih bi morala razmišljati o šoli. O prijateljicah. O kakšni neumnosti, zaradi katere bi zavila z očmi. O tem, katera majica ji je lepša. O glasbi. O tem, kaj bo počela popoldne. Morda o prvi simpatiji. Morala bi imeti odraslega, ki bi skrbel zanjo. Ne pa biti ona tista, ki tako pogosto skrbi za druge. In ja, seveda mi je jasno, da je to svet skozi našo, »zahodno« percepcijo.

In pri Animati me ne skrbi samo danes. Skrbi me jutri. In pojutrišnjem. In čez pet let. Ker bo nekega dne morala zapustiti še to »varnost« zidov, ki jih danes pozna. In kaj potem?

Kam gre otrok, ki nima mame, h kateri bi se vrnil? Očeta, ki bi ga poklical, ko zmanjka denarja? Doma, kamor bi lahko prinesel kovček in rekel: »Ni mi uspelo. Lahko za nekaj časa pridem nazaj?«

Kaj se zgodi z deklico, ko svet od nje nenadoma zahteva, da je odrasla? Animata ima ogromno.

Neizmerno bistrost. Dobroto. Delavnost. Toplino. Vztrajnost. Sanje. Ampak svet zna biti krut v tem, da vse to včasih ni dovolj.

Ker sanje potrebujejo priložnost. In priložnost včasih stane. Šolnino. Zvezke. Uniformo. Prevoz. Čevlje. Obrok.

Nekoga, ki bo verjel dovolj dolgo, da otrok ne bo prisiljen odnehati.

In tega me je strah.

Da bo nekoč življenje Animate odvisno od tega, ali ji bo uspelo dobiti tisto eno priložnost.

Ali pa bo ulica naredila svoje. Ker ulica ne vpraša, ali si bil priden otrok. Revščina ne vpraša, koliko dobrote nosiš v sebi. Lakota ne vpraša, kakšne sanje si imel pri dvanajstih.

In svet žal ne zaščiti avtomatično tistih, ki bi si zaščito najbolj zaslužili.

Zato lahko dve deklici z enakimi sanjami živita popolnoma drugačni življenji samo zato, ker se je ena rodila tukaj, druga pa tam.

Ena lahko reče: »Ko bom velika, bom zdravnica.« In odrasli okoli nje začnejo razmišljati o ocenah, srednji šoli, fakulteti.

Druga lahko izreče popolnoma isti stavek. Pa je prvo vprašanje: Bo sploh lahko ostala v šoli? Oziroma – prišla do nje.

To sta svetova, med katerima danes sedim. In tega kontrasta se ne znam več otresti.

Potem so tukaj štirje, ja štirje otroci, ki čakajo na zdravljenje.

Štirje otroci. Štiri popolnoma različne zgodbe. Štiri otroštva, ki bi morala biti polna nekih čisto drugih skrbi.

In štirje opomniki, kako zelo drugače lahko zveni beseda jutri, odvisno od tega, na katerem koncu sveta si se rodil.

Med njimi je šestnajstletna deklica. Šestnajst let.

Starost, pri kateri bi morala razmišljati o prijateljih. O šoli. O glasbi. O tem, kaj bo oblekla. O prvi ljubezni. O tem, kaj bo nekoč postala. Morda bi morala odštevati mesece do svojega sedemnajstega rojstnega dne in razmišljati, kako ga bo praznovala.

Namesto tega nad njenim življenjem visi vprašanje, ki ga noben šestnajstletnik ne bi smel nositi: Ali ga bo sploh dočakala? Njen sedemnajsti rojstni dan namreč.

Samo še en rojstni dan. Še eno leto. Še eno svečko več na torti.

Nekaj, kar se nam zdi skoraj samoumevno. Njej trenutno ni. In težko je opisati občutek, ko veš, da zdravljenje obstaja. Da nekje obstaja zdravnik. Da obstajajo preiskave. Da morda obstaja možnost.

In da med otrokom in to možnostjo stoji nekaj tako banalnega, kot je denar.

Potem je tukaj komaj šestletna deklica. Šest let. Pri šestih bi morala imeti buške na kolenih, ker je prehitro tekla. Razmršene lase. Umazane roke od igre. Morala bi se jeziti, ker mora pospraviti igrače, in spraševati, koliko noči mora še prespati do rojstnega dne.

Ne pa živeti s tumorji na glavici.

Ne pa potrebovati zdravnikov, preiskav in zdravljenja, katerih imen otrok pri šestih letih sploh ne bi smel poznati. In dejstva, da ker ni denarja, je zmanjkalo zdravil.

Ko jo pogledaš, ne vidiš diagnoze. Vidiš deklico. Otroka.

In potem se moraš opomniti, da se za tem otroškim obrazom odvija boj, ki je veliko večji od nje.

In potem sta tukaj še dva fantka. Dve mali nogi enega. Dve mali nogi drugega. Nogice, ki bi morale tekati za žogo. Skakati. Plezati. Padati. Se pobrati. Bežati pred odraslimi, ko je čas za kopanje.

Namesto tega oba potrebujeta operacijo. Da bi lahko nekoč hodila bolje. Da bi ju noge lahko odnesle tja, kamor si bosta želela.Da nekaj, kar je za večino nas tako samoumevno, ne bi določalo vsega njunega življenja.

Štirje otroci.

Ena šestnajstletnica, pri kateri si želim samo, da bi lahko nekega dne upihnila sedemnajst svečk. Ena šestletna deklica, ki bi morala poznati imena risanih junakov, ne pa bolnišnic. In dva fantka, za katera si želim, da bi nekoč tekla. Samo tekla. Brez bolečine. Brez omejitev. Brez tega, da bi njune noge odločale, kako daleč smeta sanjati.

In najtežje?

Za vse obstaja možnost pomoči. Toda zdravljenje stane. Operacije stanejo. Preiskave stanejo. Zdravniki stanejo. Prevozi stanejo. Zdravila stanejo. In zneski niso majhni. Zelo so visoki. Tako visoki, da me je strah obljubiti nekaj, za kar še ne vem, ali bomo zmogli.

Ker kako otroku obljubiš zdravljenje, če ne veš, ali boš zbral dovolj?

Kako šestnajstletnici obljubiš naslednji rojstni dan? Kako šestletnici obljubiš, da bo bolje? Kako fantkoma obljubiš, da bosta nekoč tekla?

Ne moreš.

Lahko pa narediš vse, kar je v tvoji moči, da jim daš možnost.

In zato so zadnje dni ob vseh pleničkah, tetricah, flaškah in nosilkah moje misli vedno znova tudi pri njih. Pri štirih otrocih, ki jih ne morem spraviti v kovček. Pri štirih zdravljenjih, ki jih ne morem prinesti s seboj iz Slovenije.

Pri štirih zgodbah, pri katerih si tako zelo želim, da denar ne bi bil tisti, ki bo napisal njihov naslednji odstavek. Ker bolezen ne vpraša, koliko ima družina na računu. Tumor ne počaka, da bomo zbrali dovolj. Telo šestnajstletnice ne ve, da odrasli nekje preračunavamo stroške.

In otroštvo teh štirih otrok medtem teče naprej.

Zato si želim samo eno. Da bi jim skupaj kupili tisto, česar se pravzaprav ne bi smelo kupovati – možnost. Možnost zdravljenja. Možnost hoje. Možnost še enega rojstnega dne. Možnost prihodnosti.

Ne morem vam obljubiti, kako se bodo njihove zgodbe končale. Lahko pa vam obljubim nekaj drugega. Da bomo naredili vse, da njihovega konca ne bo določilo samo to, da za zdravljenje ni bilo dovolj denarja.

In kmalu se bo začelo tudi šolsko leto. Pri nas je začetek šolskega leta seznam. Zvezki. Barvice. Peresnica. Torba. Copati. Morda nekaj slabe volje zaradi cen. Tam lahko začetek šolskega leta pomeni vprašanje, ali bo otrok sploh sedel v klopi. Ker je izobrazba še vedno priložnost, ne pravica. Pri nas otrok zboli in razmišljamo, kdaj bo prišel na vrsto.

V Afriki sem se naučila razmišljati tudi: Ali imamo denar, da ga sploh peljemo? Pri nas zmanjka plenic in skočimo v trgovino. Tam pereš zadnjo tetra plenico in upaš, da se bo dovolj hitro posušila. Pri nas se otrok zbudi ponoči in nekdo pride. Tam lahko joka eden. Potem drugi. Potem tretji. In kmalu se znajdeš na najbolj divjem »krik« koncertu leta.

In roke preprosto ne zmorejo biti pri vseh. Ne zato, ker mi ne bi bilo mar. Ampak zato, ker je otrok preveč.

Roki pa imam samo dve.

In potem so tukaj še zgodbe, ki jih sploh še ne poznam.

Morda bom tako čez nekaj dni stopila skozi vrata in zagledala nov obraz. Morda bo tam dojenček, ki ga zadnjič še ni bilo. Morda otrok, katerega zgodbo bom šele izvedela.

Ne vem.

In prav ta ne vem me pred vsakim odhodom najbolj straši. Ker oni medtem živijo naprej. Tudi ko mene ni. Otroci zrastejo. Nekateri pridejo. Nekateri odidejo. Nekateri so posvojeni. Nekateri še vedno čakajo. Nekateri zbolijo. Nekaterim uspe.

In nekatere zgodbe se lahko v nekaj mesecih popolnoma spremenijo. Tudi če sem ves čas v stiku.

Zato danes gledam svoje kovčke. In prvič se mi zdijo hkrati tako zelo polni in tako strašno prazni. Polni vsega, kar ste podarili. In prazni vsega, česar vanje ne morem spraviti.

Ker obstaja še en kovček.

Tisti, ki ga na letališču nihče ne bo stehtal. Tisti, ki nima omejitve 23 kilogramov. In prav tega si želim še napolniti. Kovček z možnostjo, da pokrijemo stroške. Z zdravljenji. Z zdravili. S hrano. S šolo. S pregledi. S prevozi. S priložnostmi. Z možnostjo, da ne bo prvo vprašanje: »Koliko bo to stalo?« Ampak: »Gremo k zdravniku!«

To si tako zelo želim.

Da mi ne bo treba gledati otroka in preračunavati njegovega zdravja. Da mi ne bo treba izbirati, kdo lahko počaka. Da nam ne bo treba reči: »Morda naslednji teden.«

Ker otrokovo telo ne ve, da čakamo na naslednji teden. Bolezen ne počaka na nakazilo. Lakota ne počaka. Šolsko leto ne počaka. Otroštvo ne počaka.

Otroci rastejo tudi takrat, ko odrasli še iščemo rešitve.

In zato vas danes prosim.

Morda nekoliko bolj osebno kot običajno.

Ne zato, ker bi verjela, da moramo rešiti ves svet. Ne moremo ga. Tudi jaz ga ne morem. Niti vi. Vsak od nas je ena majhna kapljica – ampak skupaj, lahko postanemo ocean. In ne želim vam obljubljati čudežev. Želim pa vas prositi, da skupaj poskusimo spremeniti svet tistemu otroku, ki bo stal pred nami. Pet evrov. Deset. Dvajset. Kolikor lahko.

Ker pet evrov samo po sebi morda ne spremeni sveta. Ampak pet evrov stotih ljudi lahko pomeni zdravljenje. Deset evrov več ljudi lahko pomeni hrano. Ena delitev lahko to Pismo pripelje do človeka, ki lahko naredi nekaj, česar mi ne moremo. Ena odločitev lahko spremeni smer ene zgodbe.

Mohamed je nekoč potreboval ljudi, ki niso odnehali. Danes teka po svojem domu. Tako kot danes nujno potrebujejo pomoč naši štirje otroci.

Animata danes potrebuje ljudi, ki bodo verjeli vanjo, še preden bomo vedeli, kako se bo njena zgodba končala.

In nekje v sirotišnici je morda ta trenutek otrok, čigar imena še niti ne poznam. Ki bo nas potreboval naslednji.

Čez nekaj dni bom tam. Stopila bom skozi tista vrata.

Verjetno bom še preden bom uspela karkoli odložiti zaslišala: »Aunty!« In vse njih, ki bodo stekli proti meni. Nekdo mi bo skočil v naročje. Nekdo me bo vlekel za roko. Nekdo mi bo hotel takoj pokazati nekaj strašno pomembnega. Nekdo se bo samo tiho stisnil k meni.

In jaz bom verjetno jokala. Ker ja – vedno jokam. Niti ne več na skrivaj.

Potem bomo odprli kovčke. In vse tisto, kar danes leži okoli mene, bo dobilo svoj obraz. Plenička bo dobila svojega dojenčka. Majica svojega otroka. Flaška svoje male roke. Nosilka svoje malo telo. Ninica svojo posteljico.

In takrat boste tam tudi vi. V mojih mislih in srcu. Čeprav boste tisoče kilometrov stran. Zato vam želim danes povedati nekaj, kar mi pomeni več, kot znam napisati.

Tokrat ne odhajam sama. Z menoj greste vsi vi.

V pleničkah. V tetricah. V nosilkah. V oblačilih. V flaškah. V vsakem evru. V vsaki delitvi. V vsakem sporočilu: »Kaja, kaj še potrebujete?«

Iz Pisem je nastalo nekaj, česar si na začetku nisem upala niti predstavljati. Skupnost. Skupnost ljudi, ki je rekla: Ti otroci niso naši. Pa nam vseeno ni vseeno. In mogoče je prav to najlepša stvar, ki so jo Pisma do zdaj napisala.

Ne jaz.

Vi.

Ne vem, kaj nas čaka tokrat. Ne vem, katere zgodbe vam bom pisala čez teden dni. Ne vem, kateri otrok mi bo še dodatno zlezel pod kožo. Ne vem, ali bo katera zgodba bolela še bolj.

Verjetno bo.

Ne vem, ali bomo lahko pomagali vsem. Verjetno ne bomo.

Toda vem, zakaj moramo poskusiti.

Ker sem pred nekaj dnevi gledala Mohameda. In ker poznam Animato.

Ker sem videla, kaj pomeni, ko se ena zgodba obrne. In ker vem, kaj se lahko zgodi, če se druga ne.

Zato vas prosim.

Pomagajte mi napolniti še tisti nevidni kovček. Tistega za stvari, ki jih ne morem prinesti iz Slovenije. Za zdravljenje otroka, ki ga bo potreboval. Za zdravilo, ki ga bo nekdo moral dobiti takoj. Za hrano. Za šolo. Za Animatino priložnost. Za otroka, čigar imena danes še ne poznamo.

Za njihov jutri. Ni treba, da naredite veliko. Samo nekaj. Ker ko nas je dovolj, majhno ne obstaja več.

In ker sem se v zadnjem letu naučila nekaj, kar želim odnesti s seboj na vsak naslednji let v Gambijo: Ni treba spremeniti celega sveta, da nekomu spremeniš ves svet.

Mohamed je dokaz. Samsanček je dokaz.

Animata je vprašanje. Štirje otročki so vprašanje.

In nekje med njimi so zgodbe, ki še čakajo, da vidimo, kako se bodo končale.

Morda ne bomo mogli rešiti vseh. Morda ne bomo mogli popraviti vsega. Morda bomo kdaj tudi prepozni.

Ampak nočem, da bi bili kdaj prepozni samo zato, ker nismo niti poskusili.

Čez nekaj dni bom jaz tista, ki bo stala pred njimi. Toda rada bi stala tam z občutkom, da za menoj stoji še nekdo. Da stojimo mi vsi.

Skupaj.

In da lahko, ko bo pred nami naslednji otrok, namesto: »Žal ne moremo.« rečemo: »Poskusili bomo.«

Zanje. Za šestnajstletnico. Za šestletnico. Za štiri in pet letnika. Za Animato. Kot smo za Mohameda nekoč. Za vse tiste, katerih imen še ne poznamo. Za vse zgodbe, ki še čakajo svoj razplet.

Vsi skupaj. Zanje.

Ker oni morda še ne vedo, koliko ljudi na drugem koncu sveta danes misli nanje.

Jaz pa komaj čakam, da jim pokažemo.

Kako lahko pomagaš? Pošlji mi sporočilo na kaja@pismaizsirotisnice.si