Pismo #22 – Iz majhne gambijske šole – o velikih stvareh

Majhen kabinet ravnatelja in učiteljev. Ja, skupen. Na stenah plakati z učnimi vsebinami, načrti, urniki, nekateri že malo zviti od vročine in vlage. Na mizi nekaj zvezkov, papirjev, svinčnikov. Zunaj se med drevesi slišijo otroški glasovi, smeh, klicanje, občasno kakšen prepir, potem pa spet smeh.

Za trenutek se ozrem na koledar. Ponedeljek, 31. avgust. Kar pomeni – jutri je prvi september.

V Sloveniji se začenja novo šolsko leto. Tukaj, v Gambiji, imamo do začetka pouka še približno štirinajst dni, do takrat pa potekajo »poletne« učne urice. In ko sedim tukaj, v tej majhni šoli ob sirotišnici, se mi misli kar same vračajo domov. Tja med šolske hodnike. V zbornice. V kabinete svetovalne službe. V razrede, ki bodo jutri spet polni glasov, pričakovanj, nervoze, novih torb, novih zvezkov in vseh tistih drobnih zgodb, ki jih otroci prinesejo s seboj skozi šolska vrata.

In malo razmišljam.

O tem, kako zelo različni so lahko šolski sistemi. Kako malo je včasih potrebno za znanje. Kako preprosto je lahko učenje. In kako veliko imamo drugje, pa se v vseh pravilih, obrazcih, pripravah in obveznostih včasih skoraj izgubimo.

Ja, razmišljam tudi o našem poklicu.

O tem, koliko lepega nosi v sebi. Koliko težkega. Koliko odgovornosti. Koliko trenutkov, ko se vprašamo, ali delamo dovolj, pa čeprav delamo velikokrat – preveč. In koliko takih trenutkov, ki jih ne bomo nikoli mogli zapisati v nobeno evidenco, pa bodo morda v življenju nekega otroka pomenili največ.

Zato želim danes teh nekaj vrstic nameniti vam.

Drage učiteljice in učitelji, svetovalne delavke in delavci, vzgojiteljice in vzgojitelji, pedagoginje, psihologinje, socialne pedagoginje, specialne pedagoginje, ravnateljice, ravnatelji in vsi drugi, ki vsak dan stopate med otroke in mladostnike.

Morda se poznamo. Morda smo se kdaj srečali na kakšnem izobraževanju, hodniku šole, strokovnem srečanju ali pa smo si izmenjali kakšno pripravo, material, idejo. Morda se poznamo samo preko kakšne spletne skupine ali zapisa. Morda pa se sploh ne poznamo.

Pa vendar imamo nekaj skupnega. Vsak dan nekje odpremo vrata razreda, kabineta, svetovalne službe, vrtca ali šole in na drugi strani teh vrat so – otroci.

Zato vam želim ob začetku novega šolskega leta nekaj čisto preprostega: naj bo leto, ki prihaja, prijazno do vas.

Naj vas čim manjkrat obiščejo obrazci, ki jih nihče zares ne razume, in naj bo čim večkrat tista dobra, stara zdrava kmečka pamet vaša spremljevalka. Naj bo kakšna kljukica kdaj manj pomembna od otroka, ki sedi pred vami in tisti trenutek potrebuje samo nekoga, ki ga bo zares poslušal. Naj bo kakšen načrt kdaj samo načrt – ker življenje z otroki pač ne bere naših priprav, kurikulov in letnih delovnih načrtov. Naj se kakšna ura ne izide tako, kot ste si jo zapisali, pa boste kljub temu domov odšli z občutkom, da ste naredili nekaj dobrega. Nekaj pomembnega.

In naj vam med vsemi pravilniki, evidencami, sestanki, pripravami, ocenami, individualiziranimi programi, cilji, analizami, soglasji in še kakšno tabelo, ki jo bomo verjetno letos izpolnili dvakrat, ostane dovolj prostora za tisto, zaradi česar smo nekoč sploh izbrali ta poklic.

Za otroka. Za človeka. Za odnos.

Tukaj se šolsko leto začne čez približno dva tedna. Do takrat potekajo poletne učne urice, za otroke iz sirotišnice in za vse druge iz okolice. In ko sedim tukaj med temi otroci, no – ta trenutek v kabinetu, ter opazujem šolo, ki je v marsičem popolno nasprotje naše, vedno znova razmišljam o tem, kaj pravzaprav naredi dobro šolo.

Tukaj skoraj ni učnih načrtov. Oziroma so – nekaj jih visi na plakatih na steni. Pa otroci radi pridejo v šolo. Pritečejo z nasmehi do ušes. Ker se mnogi zelo dobro zavedajo, da šola ni nekaj samoumevnega, ampak žal še vedno, privilegij. Pa čeprav je tudi tukaj šolanje »uradno« obvezno. Le da večinoma nihče zares ne preverja, kdo je danes prišel in kdo že nekaj časa ni. Ker je logika preživetja še vedno na prvem mestu.

Ne, tukaj ni pametnih tabel. Ni projektorjev. Ni računalnikov. Ni kabinetov, polnih materiala. Ni fasciklov z didaktičnimi pripomočki za vsako uro posebej.

Je tabla. Je kreda. In če krede zmanjka, je pač ni.

So vejice dreves. So listi manga. So listi Neem-a (tudi drevo). Je pesek. So luže.

Če zmanjka denarja za elektriko, ventilatorji v učilnici ne delajo. In ko postane v učilnicah prevroče, se preprosto preselimo v senco pod mangova drevesa, ki rastejo pred učilnicami.

Učilnica je potem zemlja pod nogami. Tabla je včasih kos papirja. Seveda največkrat ne »novega«, ampak že porabljen košček papirja. Delovni listi so lahko napisani na roko – za več učencev en hkrati.

Stol je lahko korenina. Pa se še vedno lahko uči.

Učitelji tukaj nimajo veliko. Plača učitelja je okoli 4.000 dalasijev na mesec, kar je manj kot 50 evrov. Ravnatelj dobi okoli 6.000. In kljub temu pridejo in delajo. Zelo redko jih vidiš brez nasmeha. Odprejo vrata. Stojijo pred tablo. Pišejo s tisto eno kredo. Včasih malo naveličani, včasih strogi, včasih utrujeni, včasih nasmejani. Prav tako kot mi.

Samo da je njihov svet malo drugačen. In da je v ozadju dela, vprašanje, kaj bodo dali v usta. Bodo imeli dovolj denarja, da ga nekaj ostane še za hrano. Za kak obrok več, kot tisti en na dan.

Ni dovolj zvezkov. Nekateri otroci si jih delijo. Svinčnik potuje iz ene roke v drugo. Najprej napiše eden. Potem ga poda drugemu. Potem tretjemu. Radirka kroži po razredu.

Pa se znanje kljub temu ceni.

In v očeh otrok je nekaj, kar me tukaj vedno znova ustavi.

Iskrice. Želja. Pričakovanje. Tista otroška radovednost. Nagajivost.

Tista posebna radovednost, ko učitelj nekaj napiše na tablo in otrok res želi vedeti, kaj pomeni. Ne zato, ker bo ocenjen. Ne zato, ker bo mama preverila eAsistent. Ne zato, ker bi moral doseči standard znanja.

Ampak zato, ker si znanja želi.

Tukaj ni vedno dovolj hrane. Velikokrat je sploh ni. Včasih ni niti dovolj vode. Če imajo otroci eno tapalapo – tisto dolgo belo štruco, ki jo tukaj srečaš skoraj povsod – si jo bodo razdelili. Nekdo bo odtrgal kos zase in kos za prijatelja. Če je malo, bo košček manjši. Če je prijatelj bolj lačen, bo morda dobil več.

Ne zato, ker jim je nekdo pripravil delavnico o empatiji. Ne zato, ker je ta teden v letnem delovnem načrtu zapisano »razvijanje socialnih kompetenc«. Ampak preprosto zato, ker je njegov prijatelj lačen. In ker je tukaj nekaj, kar je močnejše od vsega – skupnost. Moč skupnosti.

Velikokrat se tako vprašam, koliko stvari skušamo mi odrasli otroke naučiti, namesto da bi jim samo pustili dovolj prostora, da jih (do)živijo. Izkusijo. Začutijo.

Tukaj se sreča zelo pogosto skriva v stvareh, mimo katerih bi mi morda šli, ne da bi jih sploh opazili.

V enem svinčniku, ki je samo tvoj. V novem zvezku. V koščku kruha. V plastenki hladne vode. V žogi, ki je že zdavnaj izgubila pravo obliko. V tem, da lahko danes sediš zraven svojega prijatelja. V pohvali učitelja. V tem, da te nekdo objame, ko prideš zjutraj v šolo. V pesmi. V plesu. V tem, da nekdo pozna tvoje ime.

In mogoče me ravno Afrika vedno znova opomni na nekaj, kar v našem svetu tako hitro pozabimo.

Da več stvari ne pomeni nujno več sreče. Veliko je tukaj žalostnega. Res veliko. Stvari, ki jih ne bi smel doživeti noben otrok. Pa je hkrati tukaj nenavadno veliko sreče. Glasne. Iskrene. Otroške. Pristne.

Takšne, ki za svoj obstoj ne potrebuje prav veliko. In veliko manj je vsega tistega materialnega, kar imamo mi. Hkrati pa je tukaj nekaj, česar se med vsemi zahtevami našega sistema nevarno hitro nehamo zavedati.

Prvi je odnos. Objem. Pesem. Ples. Pogled.

Šele potem pride tabla. Šele potem pride črka. Šele potem pride račun.

Otrok potrebuje nekoga, ki ga vidi. Ki pozna njegovo ime. Ki opazi, da danes ni takšen kot včeraj. Nekoga, ki ga zna vprašati: »Kaj je?« In morda še pomembneje – kdaj ne vprašati ničesar, ampak preprosto samo biti – ob njem.

Ja, tudi tega si želim za vse nas v letošnjem šolskem letu. Da ne bomo imeli vedno tistega občutka, da moramo povsod poseči. Da moramo vsako otrokovo stisko nemudoma odpreti, analizirati, poimenovati in rešiti. Da moramo vsak konflikt preprečiti. Vsako neprijetno čustvo odstraniti. Vsak padec prestreči. Vsak prepir nemudoma razrešiti namesto njih.

Včasih otrok potrebuje našo pomoč. Včasih pa potrebuje samo našo bližino in naše zaupanje vanj, da zmore sam.

Včasih je naša naloga, da stopimo naprej. In včasih je ena najtežjih nalog odraslega, da ostane korak zadaj.

Da opazuje. Da je dosegljiv. Da drži varen prostor. Da otroku dovoli, da poskusi, se zmoti, skrega, pobota, pade, vstane, nekaj začuti in ugotovi, kaj bo s tem občutkom naredil.

Tukaj otroci med odmorom nimajo šestih dežurnih učiteljev, ki jih spremljajo skoraj kot nadzorne kamere. Učitelj bo med odmorom šel po svoje. Sedel bo. Pil čaj. Zaspal.

Otroci bodo tekli. Se lovili. Se prepirali. Delali norije.

A hkrati zelo dobro vedo, da nekje obstaja meja in da bo, če jo bodo res prestopili, sledila posledica.  Ne trdim, da je ta sistem boljši. Daleč od tega. Tukaj je še vedno tudi palica. Ne podpiram je in nikoli je ne bom. Toda dlje ko opazujem ta sistem, bolj razumem kontekst, iz katerega nekatere stvari rastejo. Sistem, za katerega se na prvi pogled zdi, da ga skoraj ni, ima svoja pravila, svojo kulturo, svoje napake in svojo logiko, ki nenazadnje – deluje.

In tudi to me uči nečesa pomembnega. Razumeti nekaj ne pomeni, da se s tem strinjamo. Pomeni pa, da smo pripravljeni pogledati globlje, preden sodimo. Da si dovolimo vprašati »zakaj«, preden izrečemo »narobe«.

In morda je tudi to nekaj, kar bi nam v naših šolah kdaj prišlo prav.

Manj hitrih sodb. Manj »tako se pač mora«. Manj »vedno smo tako delali«. Manj strahu pred tem, kaj bo rekel sistem.

In malo več vprašanja: Kaj pa ta otrok v resnici potrebuje? Ne kaj od mene zahteva obrazec. Ne kaj bo najlažje pojasniti staršem. Ne kaj je najmanj tvegano za institucijo.

Ampak – kaj ta otrok potrebuje?

Varnost namreč ne pomeni, da otroku odstranimo vse ovire. Morda pomeni predvsem to, da otrok ve, da bo nekdo tam, če bo ovira prevelika. Da ima kam priti. Da ima ob kom zajokati. Da lahko naredi napako in zaradi nje ne izgubi naše naklonjenosti. Da ga meja ne zavrne, ampak varuje. Da naš »ne« ne pomeni »ne maram te«. In da naš »zmoreš sam« ne pomeni »prepuščam te samemu sebi«.

Mogoče je prav to ena najlepših stvari, ki jih lahko damo otroku. Občutek, da svet ni vedno varen, a da v njem obstajajo varni ljudje.

In želim si, da bi bili letos mi zanje ti ljudje. Ne popolni. Varni.

Takšni, h katerim se otrok upa vrniti tudi takrat, ko ga je polomil. Takšni, pred katerimi mu ni treba biti najboljša verzija sebe, da bi bil vreden naše pozornosti. Takšni, ki znamo postaviti mejo brez poniževanja. Takšni, ki znamo reči: »Tega ti ne dovolim,« in hkrati: »Ampak še vedno sem tukaj.«

In potem še nekaj. Nekaj, kar v naših poklicih prepogosto pozabimo.

Kaj pa potrebujemo mi? Ker tudi mi smo ljudje.

Tudi svetovalna delavka ima lahko slab dan. Tudi učitelj je lahko utrujen, lahko naredi kaj narobe. Tudi vzgojiteljica ima doma svoje skrbi. Tudi ravnatelj ne zmore vedno vsega. Tudi mi pridemo kdaj v službo po neprespani noči. Tudi nas kakšna zgodba otroka zlomi. Tudi nas kakšen pogovor s staršem zadane bolj, kot bi si želeli. Tudi mi kdaj sedimo v avtu pred šolo in potrebujemo minuto, preden prestopimo prag.

In tudi mi kdaj potrebujemo nekoga, ki bo pogledal nas in iskreno vprašal: »Kako si?«

Ne tistega avtomatskega »kako si«, na katerega vsi odgovorimo »dobro« še preden ga sploh slišimo.

Tistega pravega. »Kako si? Zares?« Takega, ki doseže globino srca.

In želim si, da bi letos večkrat znali to narediti drug za drugega.

Da bi bilo v zbornicah malo manj iskanja napak in malo več: »Kako ti lahko pomagam?« Da sodelavčevega slabega dne ne bi takoj spremenili v njegovo osebnostno lastnost. Da bi znali stopiti skupaj, ko je nekdo na tleh. Da bi se kdaj pokrili brez celih scenarijev. Da bi si povedali, da nekaj delamo dobro. Da bi si upali priznati, da česa ne zmoremo. Da bi večkrat stali povezani – drug z drugim. Stali ob nekom. Z nekom. In za nekoga. Tako iskreno, pristno.

In ja – da bi si kdaj delili tudi pripravo. Material. Idejo. Delovni list. Ker res ni treba, da nas petdeset v nedeljo zvečer doma izdeluje isto stvar vsak zase, samo zato, ker smo se nekje navadili, da mora vsak vse sam in »nedaj bože da si pomagamo«.

Ne rabimo še več individualnosti. Lahko smo ekipa. In morali bi biti ekipa.  Lahko si pomagamo. Lahko nekdo reče: »Jaz imam to, vzemi.« Lahko nekdo reče: »Danes ne zmorem.« In mu nekdo drug pristopi naproti z : »Pusti. Bom jaz.«

Ker če ne bomo mi stali drug ob drugem – kdo bo stal tukaj, za nas? Če mi ne bomo drug drugega vprašali, kako smo – kdo nas bo na koncu to vprašal?

Če bomo vsi skupaj skrbeli samo za otroke, sebe pa pustili nekje čisto na koncu, kdo bo čez deset, dvajset ali trideset let še stal pred njimi?

Tudi mi potrebujemo varen prostor. Tudi odrasli potrebujemo občutek, da lahko naredimo napako in zaradi nje ne bomo raztrgani, privedeni pred sodnike ali bog ve kam.

Tudi mi potrebujemo tiste varne, pristne odnose. Tudi mi potrebujemo pripadnost. Tudi mi potrebujemo kdaj samo kavo, pet minut miru in nekoga, ki reče: »Danes bom jaz dežuren. Ti samo sedi.«

In mogoče moramo, če želimo graditi bolj človeško šolo za otroke, najprej dovoliti, da postane malo bolj človeška tudi za nas. Da postanemo tudi mi nazaj malo bolj tisti Človek med ljudmi.

Ker saj vemo, prazen človek težko ves čas daje. In nenazadnje – otrok ne potrebuje popolnega učitelja. Potrebuje človeka, ki je sam v sebi dovolj dobro, da je lahko zares z njim.

Zato vam ob začetku novega šolskega leta želim predvsem, da ne obupate. Ko bo težko. Ko boste utrujeni. Ko boste imeli občutek, da se borite z mlini na veter. Ko se bo papir zdel pomembnejši od človeka. Ko boste domov odnesli zgodbo otroka, čeprav ste si že stokrat rekli, da službe ne boste več nosili domov. Ko boste naredili vse, kar znate, pa še vedno ne bo dovolj. Ko vas bo kakšen starš spravil v jok. Ko boste sedeli na sestanku in se spraševali, ali smo vsi skupaj pozabili, zakaj pravzaprav sedimo tam.

Takrat upam, da boste nekje pod vsem tem še vedno našli tisti razlog, zaradi katerega ste nekoč stopili v razred, vrtec, svetovalno službo ali šolo.

Da boste iskreno čutili svoje poslanstvo. Ampak tudi, da ne boste dovolili, da vas prav to poslanstvo v neki točki »požre«.

Da boste včasih znali reči tudi »ne«.

Da boste šli domov in boste lahko ugasnili telefon. Ker tisti »en mail« lahko počaka tudi do naslednjega dne.

Da boste vedeli, da ni vaša naloga rešiti vsakega otroka, vsake družine in celotnega šolskega sistema.

Da boste poskrbeli zase brez občutka krivde.

Ker tudi vi štejete. Ker ste tudi vi, samo človek.

Želim vam, da boste znali ostati ljudje tudi takrat, ko sistem od vas zahteva predvsem funkcijo. Da boste kdaj dovolj pogumni, da naredite nekaj drugače. Da boste otrokom postavljali meje, ampak jim hkrati pustili krila. Da jih ne boste reševali pred vsako posledico, ampak boste tam, ko bodo potrebovali roko, da ponovno vstanejo. Da boste znali videti tihega otroka. Da se boste z njimi smejali. Da se boste znali opravičiti, ko boste naredili napako. Da jim boste pokazali, da odraslost ne pomeni popolnosti. Ampak pristnost, iskrenost.

In želim vam tudi, da ne pozabite opaziti lepote našega poklica.

Ker je.

Tudi v dneh, ko je ne vidimo.

Je v otroku, ki te po mesecih prvič pogleda v oči.

Je v tistem »učiteljica, nekaj vam moram povedati«, ko vsi drugi že odidejo iz razreda.

Je v petici otroka, ki je bil prepričan, da ne zmore in ne zna niti za tri.

Je v risbici na mizi.

Je v objemu.

Je v zaupanju.

Je v tistem trenutku, ko nekdo naredi nekaj, za kar si še nekaj mesecev prej nisi predstavljal, da bo sploh zmogel.

Je v tem, da imamo privilegij gledati ljudi, kako rastejo.

In na koncu bodo prav to trenutki, ki bodo ostali. Ker ko bodo naši otroci nekoč zapustili šolo, ne bodo šteli obrazci. Ne bodo šteli zapisniki. Ne bodo štele vse kljukice. Ne bodo štele popolnoma realizirane ure po pripravi. Ne bodo se spomnili, ali ste tisti torek v tretji uri izpeljali vseh šest faz učne priprave. Ne bodo vedeli, ali ste do 15. septembra oddali vse evidence. Morda se sploh ne bodo spomnili, kaj ste jih tisti dan učili pri matematiki.

Spomnili pa se bodo dneva, ko ste matematično knjigo zaprli in šli z njimi igrat nogomet, ker ste videli, da razred tisti dan potrebuje nekaj drugega.

Spomnili se bodo ure, ko ste jih namesto »odprite zvezke« vprašali: »Kako ste?« In ste odgovor tudi zares poslušali.

Spomnili se bodo trenutkov, ko ste jim pokazali svet izven učbenikov, pravilnikov in formalnosti.

Spomnili se bodo tedna, ko ste bili samo vi. Človek in učitelj hkrati.

Spomnili se bodo trenutka, ko so vam lahko zaupali nekaj najtežjega v svojem življenju – in vi niste pogledali stran.

Spomnili se bodo dneva, ko so mislili, da niso dovolj dobri, vi pa ste jim rekli: »Veš kaj? Jaz pa verjamem vate.«

Morda bo nek otrok nekoč sedel v beli halji, utrujen po dolgi nočni izmeni, in se bo spomnil učiteljice, ki mu je pri enajstih letih rekla: »Ti boš nekoč odličen zdravnik.«

In morda ste bili prvi človek, ki je v to res verjel zanj, še preden je v to znal verjeti sam.

To je tisto, kar ostane. Kar na koncu šteje največ.

Ne formular. Ne ocena. Ne realizacija. Ne zapisnik.

Odnos. Občutek. Spomin na to, kako si se ob nekom počutil. Občutek, da si bil viden. Da si bil slišan. Da je nekdo verjel vate. Da si imel v svetu odraslih vsaj enega človeka, pri katerem ti ni bilo treba ničesar dokazovati.

In včasih je najboljše, kar lahko naredimo v šoli, preprosto to, da smo ob pravem trenutku prav mi tisti »ta pravi« človek za nekega otroka.

Zato si letos upajte z mano verjeti v eno nekoliko noro idejo. Da je boljša šola še vedno mogoča. Ne popolna. Ne šola brez težav. Ne šola brez pravil. Ne šola, kjer otrokom dovolimo vse.

Ampak šola z več zdrave pameti. Več poguma. Več zaupanja. Več odnosov. Več smeha. Več »poskusi sam« in manj »bom jaz namesto tebe«. Več »tukaj sem« in manj »to ni moja pristojnost«. Več »razumem« pred »obsojam«. Več prostora za otroštvo.

In tudi več prostora za nas, da smo samo ljudje.

Mogoče boljše šole ne bomo naredili z naslednjo reformo. Mogoče je ne bo prinesel nov pravilnik. Mogoče je ne bomo našli v še eni tabeli, smernicah ali izobraževanju.

Mogoče se boljša šola začne veliko bolj potiho.

V enem odnosu.

V eni zbornici, kjer ljudje držijo skupaj.

V enem sodelavcu, ki vpraša drugega: »Kako si?« in počaka na pravi odgovor.

V eni pripravi, ki jo brez kompliciranja pošljemo kolegici in ji prihranimo nedeljski večer.

V enem učitelju, ki otroka vidi drugače, kot so ga videli vsi pred njim.

V eni svetovalni delavki, ki si upa reči: »Počakajmo. Mogoče otrok ne potrebuje še ene intervencije. Mogoče potrebuje čas.«

V enem odraslem, ki drži besedo. Ki ostane.

In če bomo vsak na svojem majhnem koščku šole naredili samo malo več prostora za človeka, bomo mogoče nekoč ugotovili, da tista moja nora ideja sploh ni bila tako zelo nora.

Da je boljša šola še vedno mogoča.

Ker če bomo tisti, ki vsak dan sedimo z otroki, poslušamo njihove zgodbe, gledamo njihove padce in njihove male zmage, nehali verjeti, da je lahko drugače …

kdo bo potem še verjel?

Srečno jutri, drage kolegice in kolegi.

Naj bo leto prijazno do otrok. Naj bo prijazno do vas. Pazite na njih. Pa prosim, pazite tudi nase. In drug na drugega.

Ker na koncu, ko bodo vsi urniki pozabljeni, ko bodo zvezki že zdavnaj nekje na smetišču, ko se nihče več ne bo spomnil, katero stran učbenika smo obdelali tisti dan in ali je bila ura popolnoma realizirana po pripravi, bo mogoče nekje po svetu hodil odrasel človek, ki se bo še vedno spomnil: »V moji šoli je bil nekoč nekdo, ki je verjel vame.«

In če vam uspe biti ta nekdo samo enemu otroku … potem ste naredili veliko več, kot bo kadarkoli mogoče zapisati v katerikoli obrazec.

To je tisto, kar ostane.

Človek. Odnos. In občutek, da je bilo nekomu mar.

To je tisto, kar me je ta šola ob sirotišnici naučila.