Pismo #26 – Obljubili so jim, da se bodo vrnili

Jutri se začne šola. Ja, najprej je bil plan, da se začne že v ponedeljek (včeraj), pa so premaknili na sredo. Nekateri začnejo še malo kasneje.

Tako se tudi tukaj počasi končujejo te »dolge« počitnice. No, čeprav so otroci iz sirotišnice praktično ves čas v šoli – tudi, ko ni pravega pouka, smo tukaj veliko ustvarjali, peli, plesali, se igrali – predvsem pa smo veliko jedli! In to tisto hrano, ki so si jo sami zaželeli – oh, kako so se oči iskrile ob pici, piščancu, hamburgerjih, domodi, ebbeh, benačinu, sladoledu, sadnih solatah, in še in še …

In čeprav so učilnice tukaj precej drugačne od tistih, ki jih poznamo doma, čeprav marsikje ni drugega kot nekaj lesenih klopi, tabla in kreda, čeprav ni projektorjev, računalnikov, pametnih tabel in vseh tistih stvari, brez katerih si danes pri nas skoraj ne predstavljamo pouka, je nekaj vendarle popolnoma enako – tisto pristno otroško vznemirjenje pred prvim šolskim dnem.

V sirotišnici se jutri v šolske klopi vrača 27 otrok. In zadnje dni skoraj ni dneva, da ne bi zaslišala: »Kaja, look!« Obrnem se in pred menoj stoji otrok z zvezkom v rokah. »Kaja, Kaja, look, me!« Drug mi kaže svinčnik. Naslednji radirko. Spet tretji zvezek, ki sem ga videla že včeraj.

In jaz pogledam. Se skupaj z njim čudim, veselim. »Wauu, it’s great!« Vsakič. Vsak dan, vsaj 450x. Tudi če mi isti zvezek pokaže miljontič. Tudi če sem isti svinčnik občudovala že zjutraj. Ali dve sekundi prej.

Ne štejem več vseh lekcij, ki se jih tukaj vsakič znova učim. Spoznanj, ki me presunejo, pa že mislim, da sem kar navajena na to. Hja, zvezek ni vedno samo zvezek. In svinčnik ni vedno samo svinčnik. Včasih sta zvezek in svinčnik dokaz, da se bo jutri zgodilo nekaj, kar bi moralo pripadati vsakemu otroku na svetu.

Jutri grem (nazaj) v šolo. Ali morda – jutri grem čisto prvič zares v šolo.

Pri nas je začetek šolskega leta skoraj nekaj samoumevnega. Pride, če si ga otroci želijo ali ne. Kupimo potrebščine. Izbiramo zvezke. Malo godrnjamo nad cenami. Pa nad številnimi predpisanimi delovnimi zvezki, učbeniki, itd. Se vmes postavljamo v odločevalec, kaj je zares potrebno in kaj je brez veze. Otrok morda protestira, ker nahrbtnik ni prave barve ali ker bi raje imel druge copate. Potem pride jutro, si oprta torbo in gre. V spremstvu staršev do šole.

Tukaj ni vedno tako. No, tukaj večinoma ni tako.

Tukaj je med otrokom in učilnico pogosto denar. Saj že vemo – logika preživetja pred vsem ostalim. Kje so potem stroški. Šolnina. Uniforma. Čevlji. Nahrbtnik. Zvezek. Svinčnik.

Stvari, ki se zdijo tako majhne, dokler jih nimaš. Dokler ne postanejo samo tista – majhna tiha želja.

Ko sredstev ni, se ne odločaš med modrim in zelenim zvezkom. Včasih otrok nima niti enega, ki bi bil samo njegov. Stvari se delijo. Svinčniki se uporabljajo, dokler niso tako kratki, da jih komaj še držiš med prsti. Zvezki do zadnje prazne vrstice. Uniforme se nosijo, dokler jih je še mogoče zakrpati.

In kljub temu otrok pred menoj drži svoj zvezek (ki sem jih kupila, da ima čisto vsak svojega), kot bi držal svoj največji zaklad. »Kaja, look.« Poglej, Kaja.

Moj je. Čisto moj. Za jutri. In če se ga kdo drug slučajno vmes dotakne, tudi če samo po pomoti, so se med sabo pripravljeni tudi stepst. Ja, toliko jim pomeni en sam zvezek.

Med njimi je tudi moja sončica Animata.

Tako zelo si je želela svojo uniformo. Tako otožen pogled je imela, ko mi je kazala tisti kos blaga, ki je bil do konca ponošen. Ni želela nič posebnega.  Ne telefona. Ne novih superg. Ne nečesa, zaradi česar bi izstopala.

Šolsko uniformo.

Ker je želela pripadati. Ker se tako neizmerno veseli šole, učenja, znanja, da me včasih prav srce boli ob vsem.  Tako rada je preprosto učenka. Deklica s številnimi sanjami o prihodnosti.  In uredila sem jo. Dobila je kar dve novi uniformi, pa rutko za glavo, pa nove čevlje.

Potem pa sem zadnje dni opažala, da nekaj ni prav. Bila je žalostna. En dan. Drug dan. Skoraj ves teden. Spraševala sem jo, kaj je narobe. Nič. Ni mi želela povedati. Takšna je. Skromna. Tiha pri svojih željah. Morda tudi vajena, da se ne prosi za vsako stvar, ki jo potrebuješ. Ker ko odraščaš tam, kjer vedno nečesa manjka, se zelo hitro naučiš zmanjševati svoje potrebe.

Saj ni pomembno. Saj bom že. Saj ne potrebujem.

Tudi takrat, ko potrebuješ. Nazadnje sem izvedela. Njen star, že tako razcapan nahrbtnik se je dokončno strgal. To je bilo vse. Nahrbtnik. Pa mi ni povedala. Ni rekla: »Kaja, potrebujem novega.« Samo žalostna je bila.

Seveda sem ji kupila novega. Čisto njenega. Ko ga je dobila, je jokala. Od sreče. Ni me spustila iz objema.  Zaradi enega nahrbtnika. Toliko ji pomeni. In jaz sem (spet) jokala skupaj z njo. Ker sem tako ponosna nanjo. Ker je tako srčna, tako pogumna, tako pridna deklica.

Včasih so trenutki tukaj tako lepi, da bolijo.  Gledaš otroka, ki žari, in želiš žareti z njim. Hkrati pa te nekje globoko stisne vprašanje, kako malo je moral otrok pričakovati od življenja, da nekaj tako običajnega postane razlog za take solze veselja.

Ne, ne pišem tega, da bi primerjala otroke.

Otroci niso krivi, v kakšen svet so se rodili. Otrok, ki si želi drag nahrbtnik, ni nič slabši od otroka, ki joka zaradi najcenejšega. Oba sta samo otroka. Razlika je le v svetu, ki smo ga odrasli postavili okoli njiju. In ta svet je prekleto neenak. Surov in krut.

Animata si zelo želi nadaljevati šolanje. Točno ve, kam bi rada šla. Ima željo. Ima voljo.

Toda šolnina je (pre)visoka. In tukaj še vedno iščem rešitev, kako bi ji lahko to uresničila. Kako bi ji lahko ponudila priložnost, za boljšo, lepšo, svetlo prihodnost. Ne, nisem še obupala – morda, pa mi tudi pri njej »rata«.

Ker ne vem, kako otroku, ki naredi svoj del – ki si želi šole, ki bi se rad učil, ki sanja – razložiš, da je njegov problem samo v tem, da so njegove sanje predrage. Kako mu rečeš: Lahko bi. Zmogla bi. Ampak nimamo. Ne vem. In upam, da mi tega ne bo treba. Da mi uspe, tudi njej vrniti vero v čudeže in sanje.

Toda danes vam pravzaprav želim povedati zgodbo predvsem o drugih otrocih. O fantih.

Zadnje čase je moje življenje tukaj razdeljeno med kar dve sirotišnici. O drugi sem do zdaj povedala morda malce manj. Morda zato, ker sem potrebovala čas. Čas, da jih spoznam. Čas, da oni spoznajo mene.

In čas, da sama sploh dojamem težo nekaterih zgodb, ki živijo za tistimi zidovi. Tam so ob najmanjših tudi »ta večji fantje«. Stari približno med deset in petnajst let, nekateri tudi 17.

In če bi jih srečali prvič, brez da bi vedeli karkoli o njih, bi morda pomislili: Ah, tile so pa ta pravi ta večji lumpi.

Glasni so. Nagajivi. Včasih predrzni. Zbijajo šale. Drug drugega dražijo. Tekmujejo. Delajo se pomembne. Včasih imajo tisti izraz na obrazu, ki ti jasno sporoča: Meni je čisto vseeno. Ali po domače – briga me za vse.

Samo da jim še zdaleč ni vseeno.  Daleč daleč od tega.

Bolj ko jih spoznavam, bolj razumem, da je za vso tisto navidezno brezbrižnostjo ena sama globoka praznina. Bolečina. Takšna, ki je otrok pri desetih, dvanajstih ali petnajstih letih sploh ne bi smel poznati. Zaradi krivic, ki se v letu 2026 ne bi smele dogajati več nikjer na svetu. NIKJER. Ker ti fantje niso izgubili svojih družin, niso jih starši zapustili.

Njim so družine odvzeli.

To ni isto. Nekega dne so nekje imeli svoj dom.

Nekje je bila mama. Morda oče. Brat. Sestra. Babica. Nekje je bilo okolje, kjer so govorili jezik, v katerem so znali povedati vse.

Ja, obstajal je vonj doma. Pot, ki so jo poznali. Ljudje, med katerimi niso bili »žrtve trgovine z ljudmi«, »rešeni otroci« ali »fantje iz sirotišnice«. Bili so samo oni. Otroci nekoga.

In potem je prišel nekdo, ki jim je obljubil nekaj drugega. Z lepimi besedami, če pa ni šlo – pa tudi s silo. S palico. Z udarci. Močnimi udarci. Obljubljali so. Delo. Boljše možnosti. Morda denar. In predvsem da se bodo kmalu vrnili.

Obljubili so jim, da se bodo vrnili k svojim družinam. Pa se niso. Nikoli več.  Odpeljali so jih iz njihovih držav. Iz njihovega okolja. Od ljudi, ki so predstavljali njihov svet.

In ti fantje, so postali del trgovine z ljudmi. Žrtve.

Otroci, uporabljeni kot delovna sila. Izkoriščani. Zlorabljeni neštetokrat. Na vse najbolj ogabne načine, kar jih svet pozna.

Otroci, ki so morali spoznati obraze odraslega sveta, ki jih noben otrok nikoli ne bi smel poznati.

Ne v času, ko se piše leto 2026.

Imamo umetno inteligenco. V nekaj sekundah lahko govorimo s človekom na drugem koncu sveta. Razvijamo tehnologijo, ki se je še pred nekaj leti zdela znanstvena fantastika. In v tem istem svetu še vedno obstajajo otroci, ki jih je mogoče odpeljati od doma in iz njih narediti blago. Jih prodati.

Delovno silo. Nekaj, kar se uporabi.

Kako zelo radi verjamemo, da se takšne stvari danes ne dogajajo več. Da je to le tista »temna plat zgodovine«. Ki je še kako živa.  Ki se še vedno dogaja. Samo včasih dovolj daleč stran od naših oči.

In pri nekaterih delih njihovih zgodb se ustavim.

Ne želim vedeti vsega. Ne zmorem prenesti vsega. Preveč težko je. Preveč kruto, neizprosno je.  Morda tudi oni ne želijo povedati vsega. Niti ne zmorejo govoriti o vseh grozotah, ki so se jim dogajale.

In prav je tako. Njihove najhujše zgodbe nam ne pripadajo samo zato, ker si želimo pomagati. Otrok nam ne dolguje podrobnosti svoje travme, da bi si zaslužil naše sočutje.

Dovolj je vedeti, da jim je bilo odvzeto preveč. Veliko preveč. Dom. Družina. Varnost. Otroštvo. Zaupanje. Dostojanstvo. Občutek, da beseda odraslega nekaj pomeni. In tisti osnovni otroški občutek, da če ti odrasel reče »vse bo v redu«, potem morda res bo.

S pomočjo organizacije, ki se bori proti trgovini z ljudmi, so jih prestregli. Našli. Rešili. Danes tako imajo prostor, kjer lahko spijo. No – to seveda izgleda tako, da je nekaj vzmetnic skupaj v sobi na tleh. Pa dve nočni omarici, ena lučka, nekaj stolov in en predal s policami.

In beseda rešeni zveni tako lepo. Skoraj dokončno. Kot tisti »srečen« konec filma. Našli so jih. Rešili so jih. Zdaj so na varnem. »In živeli so srečno do konca svojih dni«.

Samo da resnično življenje nima takšnih koncev. Ker lahko otroka fizično odpelješ iz kraja, kjer je bil zlorabljen. Kako pa zlorabo odpelješ iz otroka?

Lahko mu daš posteljo, vzmetnico. A kako mu daš občutek, da lahko v njej varno zaspi?

Lahko mu poveš, da je zdaj varen. Toda kako njegovo telo prepričaš, da nevarnosti ni več?

Lahko mu daš hrano. Kako pa mu odvzameš strah pred tem, da je jutri mogoče spet ne bo?

Lahko mu daš nova oblačila. Ampak kako mu vrneš dostojanstvo, ki mu ga je nekdo vsa ta leta le teptal?

Lahko mu rečeš, da obstajajo dobri ljudje. Ampak – kako naj ti verjame?

Kako lahko tak fant sploh še kdaj komu zaupa? Lahko sploh še kdaj zares verjame?

Kako si sploh še upa zaupati, ko pa mu je tolikokrat bilo odvzeto že čisto vse?

Ko mu je nekdo nekoč pogledal v oči in mu nekaj obljubil. Ko je šel z odraslim, ker mu je verjel. Ker je bil otrok. In otrok bi moral smeti verjeti odraslemu.

Morda je prav to ena najbolj krutih stvari, ki so jim jih vzeli. Ne vidi se na telesu. Ne moreš je fotografirati. Ne moreš je kupiti nazaj. Ne najdeš je na tržnici.

Vzeli so jim zaupanje v človeka. Tisti prvinski občutek, da je ponujena roka lahko varna. Da obljuba nekaj pomeni. Da človek, ki reče, da te bo pripeljal domov, to tudi naredi.

Kako potem naslednjič primeš ponujeno roko? Kako verjameš naslednjemu človeku, ki ti reče: »Želim ti pomagati.« Kako veš, ali je prišel nekaj dati ali ti bo spet nekaj vzel?

In nenadoma njihova navidezna brezbrižnost dobi povsem drug pomen. Mogoče je vse skupaj le oklep.

Ker če ti je vseeno, te nič več ne more prizadeti. Če ničesar ne pričakuješ, te nihče ne more razočarati. Če nikogar ne potrebuješ, te nihče ne more zapustiti. Če si ničesar ne želiš, ti tega nihče ne more vzeti. Morda je veliko varneje svetu pokazati: Meni je vseeno. Kot si priznati, da je vse skupaj strah, da ga vsak naslednji tudi zapustil. Zlomil. Razočaral.

In ravno tukaj me zgodbe teh fantov najbolj zlomijo. Ker pod tistimi velikimi, glasnimi, navidezno močnimi fanti počasi zagledaš samo otroke. Otroke, ki so se morali naučiti, da je varneje ne potrebovati nikogar. Pa ga potrebujejo. Še kako.

Potrebujejo toplino. Varnost. Bližino. Ljubezen. Veliko, veliko ljubezni.

Nekoga, ki jih vpraša, kako so, tudi če prvič ne odgovorijo. Nekoga, ki se vrne tudi potem, ko niso prijazni. Ja, prinesla sem jim nogometno žogo, in že čez nekaj minut je »izginila«. Fantje pa so se smejali in spraševali, kdaj jo dobijo spet.

Nekoga, ki ne odide samo zato, ker ga preizkušajo. Nekoga, ki jim pokaže, da niso vsi odrasli ljudje, ki pridejo zato, da bi nekaj vzeli.

Zato se je tudi naše zaupanje gradilo počasi. Zelo počasi. Sprva sem imela občutek, da me samo opazujejo. Kdo si? Zakaj si tukaj? Kaj hočeš? Koliko časa boš ostala? – Hja, to so me tudi spraševali.

Vmes sem dobila komentar – da ne rabijo ničesar, ker bom tudi jaz odšla.

Nisem jih silila. Nisem drezala v njihove zgodbe. Nisem iskala hvaležnosti.

Samo prihajala sem. Enkrat. Drugič. Tretjič. In spet, znova in znova. Vsakič z nekaj hrane, z vodo. Za vse – najmlajše, pa tudi njih. Le da sem pri vsakem obisku, največ časa preživela prav med njimi. Z nogometnimi žogami – ja, kar 7 sem jih prinesla v manj kot dveh tednih.

Morda je pri otroku, ki so mu nekoč obljubili, da se bo vrnil domov, pa se ni, prav vračanje ena največjih oblik ljubezni, ki mu jo lahko pokažeš.

Ne velike besede. Ne obljube, da bo vse dobro. Samo: Danes sem tukaj. Spet sem prišla. In jutri pridem spet.

Nekje vmes smo začeli igrati nogomet. In tam se vedno zgodi nekaj čudovitega. Za nekaj časa izgine vse drugo.

Ni trgovine z ljudmi. Ni zlorab. Ni »žrtev«. Ni »rešenih otrok«. Ni sirotišnice.

Fant hoče dati gol. Drugi trdi, da ni bilo prekrška. Tretji goljufa pri rezultatu. Nekdo se dere. Nekdo se smeji. Nekdo je popolnoma prepričan, da je najboljši nogometaš v Gambiji. In vsi skupaj neskončno uživajo ob mojem nogometnem neznanju in štoravosti. Malo dejanski, malo pa »prirejeni« ker jim je to neskončna zabava.

In jaz jih včasih vmes tako samo gledam. In si želim, da bi lahko tam, v točno tistih trenutkih, za kako sekundo ustavila čas.

Ker so v tistem trenutku samo to, kar bi morali biti ves čas. Fantje. Otroci. Ne njihove travme. Ne njihova preteklost. Ne tisto, kar so jim naredili drugi. Samo oni.

Tudi sicer so neverjetno pridni. Uredili so vrt. Pomagajo pri delu. Če je treba kaj narediti, naredijo. Nič jim ni težko. Pomagali so pri postavljanju omar. Popravijo vse, kar je potrebno popraviti. Sploh Lamin, največji, najstarejši, najbolj trdoživ med njimi je poseben. Tisti, ki me prvi opozori, da mi je pol glave kitk že popustilo in bi res že bil čas, da si jih popravim.

In potem mi njihov vodja reče:  »Kaja, ti otroci nimajo nič. In za vse so hvaležni. Tudi če dobijo samo en košček mandarine. Nihče jih ne opazi. Ne znajo ti pokazat drugače, kot da ti nagajajo, ampak prvič jim nekdo prinese nekaj, kot je sadje – kot so mandarine.«

En košček mandarine. Cmok v grlu je bil tak, da me je fizično bolel. Pismo rosno. A je to res možno v 2026?

Ker je mandarina nekaj tako običajnega. Olupiš jo. Poješ. Doma si včasih še premišljujem, če mi slučajno kakšna ni všeč, ker je premehka ali pretrda. Jooooj, o jooj. Sloj za slojem se lupim. Vse predstave padajo.

Mandarina. Morda kakšen krhelj ostane na mizi. In preprosto pozabiš nanjo. Tukaj pa otrok dobi en košček. En kolutek. In je hvaležen. Ker je morda prvi košček, ki ga je dobil.

Tako radi govorimo o tem, kako lepo je, ko otrok zna biti hvaležen za malo. Kako skromni so. Kako znajo ceniti res čisto vsako stvar.

Meni se to vedno manj zdi lepo. Meni se to vedno bolj zdi kruto. Pismo no …  Otrok ne bi smel biti tako zelo hvaležen za en košček mandarine.

Moral bi kdaj reči, da je ne mara. Moral bi pustiti polovico. Moral bi se skregati z drugim, ker je dobil večji kos. Moral bi biti sit. Moral bi vedeti, da bo zvečer spet jedel. In da bo jutri zajtrk. In naslednji dan tudi. Ne pa biti hvaležen za en košček sadja, ker velikokrat poje samo nekaj hrane enkrat na dan.

Morda hvaležnost ni vedno znak tega, kako lepo je bil otrok vzgojen. Včasih je samo dokaz, kako zelo malo je imel. In koliko se je moral naučiti preživeti brez.

Že osnovna angleščina je pri nekaterih fantih težava. In velikokrat razmišljam tudi o tem. Če v jeziku človeka pred sabo komaj znaš povedati, da si lačen, kako mu poveš, da te boli nekaj, česar ne moreš pokazati s prstom?

Kako poveš pogrešam mamo. Strah me je. Jezen sem. Ne zaupam ti. Ne vem, kje je moja družina. Ne vem, ali me kdo išče. Obljubili so mi, da se bom vrnil. Zakaj se nisem? Sem jaz kaj naredil narobe?

Kako? Morda zato otroci včasih govorijo drugače. Z vedenjem. Z jezo. S tišino. Z brezbrižnostjo. S tem, da preizkušajo meje. Morda otrok včasih ne zna vprašati: Ali me boš imel rad tudi takrat, ko bom težak? Zato naredi nekaj, zaradi česar bi lahko odšel. In potem čaka. Boš? Boš ostal ali me tudi ti zapuščaš?

Iskreno ne vem, ali je travmo, ki jo nosijo ti fantje, sploh mogoče popolnoma pozdraviti. Res ne vem. Morda nekaterih ran ne izbrišeš nikoli. Niti ta velecenjeni čas, ki je potreben, da mine, da je lažje potem. Ne vem, če v to sploh še verjamem.

Morda se človek samo nauči živeti tako, da rana nekega dne ni več vse, kar je. Morda okoli nje počasi zgradi nekaj novega. Varnost. Rutino. Zaupanje. Toplino. Odnose. Ljubezen. In prihodnost.

Predvsem prihodnost. In prav tukaj se vrnem k jutrišnjemu dnevu. K šoli. Ja, tudi tukaj otroci začnejo pouk jutri. Tukaj jih gre v šolo 31.

Trije izmed teh fantov bodo jutri šli. Michael, Yamal, Manu – ti imajo to priložnost.

Štirje ne bodo. Med njimi tudi Lamin. Ki ga je to prizadelo še dodatno. Ker besede šola ne želi niti slišati. Ker je jezen. Ker on ne gre.

Ne zato, ker se jim ne ljubi. Ne zato, ker ne bi želeli. Ne zato, ker niso sposobni. Za vključitev v običajno javno šolo so zaradi svoje starosti že prestari, razredi ki so jih obiskovali so zaključeni. Njihova možnost so poklicni programi, tečaji oziroma semestri. Da bi se naučili nečesa konkretnega. Poklica. Nečesa, kar bi nekoč lahko držali v svojih rokah in rekli: To znam. To zmorem. Od tega lahko živim.

Šolnina za enega znaša približno 210 evrov. Sredstev ni.

Zato bodo jutri trije odšli. Štirje bodo ostali. Ta stavek me boli bolj, kot znam napisati.

Štirje bodo ostali. Gledali druge, kako odhajajo, se delali, da jim je vseeno. Vmes brcnili v žogo, da bo poletela čez pol Gambije. Se razjezili. In počeli, kar bo pač v dnevu za narediti.  Saj to znajo. To je njihov vsakdan.

In nekdo, ki jih ne pozna, bi lahko rekel: »Vidiš? Saj jim nič ne manjka.« Ampak zdaj vem in mi je jasno, da je včasih Vseeno mi je, samo veliko varnejše od  Tudi jaz bi šel. Tudi jaz si želim…

210 evrov. Kako kruto je, da lahko po vsem, kar je bilo otroku odvzeto, na koncu med njim in prihodnostjo stoji ena številka. Tem fantom, ki so jim že tolikokrat drugi odločali o življenju.

Odločali so, kam bodo šli. Kaj bodo delali. Kdaj bodo jedli. Če sploh bodo jedli. Kdaj bodo spali. Kdaj se bodo vrnili. Če se bodo vrnili.

In zdaj, ko so končno na varnem, jim življenje ponovno sporoča ne ne, ne moreš izbrati. Tokrat zato, ker ni denarja. Ker moreš biti hvaležen, da si vsaj tukaj, da smo te rešili. Potem se boš že znašel – če ne drugo, boš nekaj prodajal na ulici. Morda se boš naučil voziti in boš taksist.

In tega ne morem sprejeti kot nekaj normalnega. Ker poklicni program zanje ni samo šola. Je možnost samostojnosti. Je možnost, da nekoč ne bodo odvisni od človeka, ki jim bo obljubil delo in boljše življenje. Je možnost, da se krog ne ponovi. Fant, ki je bil nekoč izkoriščen zato, ker je bil ranljiv, potrebuje znanje tudi zato, da bo jutri manj ranljiv. Zato tistih 210 evrov zanje ni samo šolnina. Lahko je pot ven. Lahko je prvič v življenju nekaj, o čemer bo odločal sam.

Včasih se vprašam, koliko lahko en človek sploh naredi. Ker ne morem popraviti njihove preteklosti. Ne morem jim vrniti družin. Ne morem izbrisati zlorab. Ne morem jim vrniti otroštva. Ne morem nahraniti vseh lačnih otrok. Ne morem plačati vseh šolnin. Ne morem rešiti vsega.

In mogoče je prav občutek te nemoči najtežji. Ker vedno obstaja še nekdo. Še en otrok. Še en obrok. Še ena šolnina. Še en nahrbtnik. Še eno zdravljenje. Še ena zgodba, ob kateri bi si želel imeti več rok, več časa, več denarja in več moči.

Pa je nimam.. Toda vedno bolj verjamem, da vprašanje  sploh ni  ali lahko rešimo vse? Ker jih ne moremo.

Vprašanje je ali bomo zato, ker ne moremo narediti vsega, naredili nič?

Ne morem teh fantov vrniti v dan, preden so jih odpeljali. Lahko pa danes z njimi igram nogomet.

Ne morem izbrisati laži ljudi, ki so jim obljubili vrnitev. Lahko pa poskrbim, da sama ne obljubljam tistega, česar ne morem izpolniti.

Ne morem jim vrniti vsega, kar so izgubili.

Lahko pa jim damo majico. Obrok. Zvezek. Šolanje. Priložnost.

In morda se človečnost na koncu vedno skriva prav tukaj. Ne v tem, da rešimo ves svet. Ampak v tem, da človeka pred sabo ne spregledamo.

Jutri bom v prvi sirotišnici verjetno spet poslušala: »Kaja, look!« In pogledala bom. Vsakič. Animata bo imela svoj novi nahrbtnik. 27 otrok bo stiskalo zvezke in svinčnike ter odšlo proti šoli.

V drugi sirotišnici bodo odšli trije. Štirje bodo ostali. In mogoče bo kateri od njih spet deloval, kot da mu je čisto vseeno. Morda bo vzel žogo. Morda bo šel na vrt. Morda se bo smejal. Morda bo dobil svoj košček mandarine za katero bo še sedemkrat rekel hvala.

In svet se bo vrtel naprej. Morda ponovno – mimo njega.

Ker starejše otroke veliko lažje spregledamo. Dojenček nas gane. Majhen otrok nas prime za roko. Petnajstletni fant, ki je glasen, jezen in se dela močnega, pa od nas zahteva nekaj težjega.

Da pogledamo globlje. Da pogledamo skozi vedenje. Da se vprašamo, kaj se je zgodilo, preden vprašamo, kaj je z njim narobe. Da razumemo, da otrok ne neha potrebovati nežnosti samo zato, ker je zrasel.

Da tudi velik fant potrebuje toplino. Objem. Varnost. Nekoga, ki ga vpraša, kako je. Nekoga, ki ga ne sili govoriti. Nekoga, ki se vrne. Nekoga, ki verjame vanj tudi takrat, ko sam vase še ne zna. Morda predvsem takrat.

Ker za tistim glasnim fantom je lahko še vedno desetletni otrok, ki čaka na mamo. Za tistim, ki ničesar ne prosi, je lahko otrok, ki je prevečkrat prosil zaman. Za tistim, ki pravi, da mu je vseeno, je lahko otrok, ki si ne upa več želeti. Za tistim, ki težko zaupa, je otrok, ki je nekoč zaupal napačnemu človeku in za to plačal ceno, ki je noben otrok ne bi smel.

In za fantom, ki je hvaležen za en sam košček mandarine, je otrok, ki mu je življenje pokazalo, kako hitro ti lahko vzamejo vse.

Zato si ne želim, da bi bili za vedno »fantje, rešeni iz trgovine z ljudmi«. To, kar se jim je zgodilo, ne sme postati vse, kar so. Želim si, da bi nekoč bili preprosto odrasli moški. Mizar. Mehanik.

Električar. Kuhar. Vrtnar. Prijatelj. Partner. Oče. Človek, ki se nekega jutra zbudi v svojem domu in ve, da mu ni treba nikamor. Da ga nihče ne bo odpeljal. Da ga nihče ne bo prodal. Da njegovega dela nihče ne bo vzel. Da je varen. Da sam odloča, kam gre.

Ja, prav Lamin me večkrat opomni na to, kako prisotni so strahovi še vedno v njegovem življenju. Povedal mi je, da je včasih jokal ponoči, da ga nihče ni videl. Da je poskušal pobegniti, pa se ne znajde. Pove, da bi si želel, da bi lahko odšel nekam daleč. Kjer bi pozabil … kjer bi začel znova. Kjer bi o vseh grozotah, pričale samo brazgotine od palice na njegovih rokah in hrbtu. »I want to be better man«.

Morda bo prav on nekoč svojemu otroku zvečer pripravljal nahrbtnik za prvi šolski dan. Vanjo bo dal zvezek. Svinčnik. Malico. Morda celo mandarino. In morda se bo ob njej za trenutek ustavil. Njegov otrok ne bo vedel zakaj. Morda mu nikoli ne bo treba vedeti.

Morda bo tisti otrok lahko mandarino celo prinesel nazaj domov in rekel: »Nisem je hotel.« In njegov oče se zaradi tega ne bo jezil. Morda se bo samo nasmehnil. Ker bo vedel, kakšen privilegij je imeti otroka, ki lahko nekaj pusti.

Otroka, ki ve, da bo jutri spet dovolj. Otroka, ki se ne boji odraslih. Otroka, ki mu ni treba biti hvaležen za minimum. Otroka, ki ve, da ko mu oče zvečer reče: »Jutri pridem pote,« bo jutri res prišel.

Morda je prav to največja zmaga, ki si jo lahko predstavljam zanje. Ne da bodo nekoč pozabili. Ampak da se bo pri njih zgodba ustavila. Da bolečine, ki so jo drugi položili nanje, ne bodo prisiljeni nositi njihovi otroci. Da bodo iz fantov, ki jim je nekdo nekoč odvzel občutek doma, postali odrasli, ki bodo nekomu drugemu znali dom ustvariti.

Ne vem, ali lahko pozdravimo vse njihove rane. Brazgotine so res globoke.  Ne vem, ali bodo še kdaj nekomu zaupali tako brezpogojno, kot zna zaupati otrok, preden prvič spozna, da odrasli tudi lažejo. Ne vem, ali bodo še kdaj videli svoje družine. In ne vem, koliko noči bodo še potrebovali, da bodo zares verjeli, da so varni.

Veliko stvari ne vem. Vem pa nekaj. Njihovih družin jim danes ne znam vrniti. Njihovega otroštva tudi ne. Preteklosti ne morem spremeniti.

Lahko pa ostanem tukaj, danes, z njimi. Lahko jih opazim. Lahko jim dam hrano. Lahko jim kupim oblačila, ki so samo njihova. Lahko z njimi brcnem žogo.

Lahko jim damo možnost, da se naučijo poklica. Lahko jim dam obljubo, da bom poskušala rešiti stvari, da bo tudi njih čakala boljša priložnost. Pa čeprav še ne vem, ali mi bo uspelo in kako. Ampak vem, da ne bom pogledala stran.

Lahko jih imam rada tudi takrat, ko se delajo, da naše ljubezni ne potrebujejo. In lahko jim počasi, z dejanji namesto z velikimi obljubami, pokažem nekaj, kar so jim drugi nekoč tako kruto vzeli: da obstajajo tudi ljudje, ki pridejo in ne vzamejo. Ljudje, ki obljubijo samo tisto, kar lahko izpolnijo. Ljudje, ki rečejo, da se bodo vrnili. In se vrnejo. Ostanejo.

Ne morem jim vrniti sveta, ki so ga nekoč poznali. Ne morem jim vrniti doma, iz katerega so jih odpeljali, družin, od katerih so jih iztrgali, let otroštva, ki bi morala biti brezskrbna. Ne morem izbrisati tega, kar se je zgodilo, in ne morem jim obljubiti, da nekoč ne bo več bolelo.

Lahko pa jim pomagam zgraditi nekaj novega. Počasi. Po koščkih.

En varen dan. En obrok. Ena majica, ki je samo njihova. En semester šolanja. Ena priložnost. Ena nogometna tekma. En človek, ki se vrne tudi naslednji dan.

Morda se prihodnost po vsem, kar ti je bilo odvzeto, začne prav tako. Ne z velikim čudežem. Ampak z dovolj majhnimi dokazi, da si počasi spet upaš verjeti, da življenje ne bo vedno samo jemalo. Ker njim je bilo odvzeto že skoraj vse.

Dom. Družina. Varnost. Otroštvo. Zaupanje. Dostojanstvo.

Prihodnosti jim res ne smemo vzeti..

In zdaj moram iti. Medtem ko pišem zadnje besede tega pisma, me namreč že čakajo tam zunaj. Tam pred Neem drevesom, med lužami – hja, danes že skoraj ves dan dežuje – z žogo v rokah.

Tisti »ta veliki lumpi«. Tisti fantje, za katere bi na prvi pogled morda rekli, da jim ni mar.

Čakajo me, da gremo igrat nogomet. In mogoče je danes dovolj samo to. Da grem. Da se smejimo. Da se prepiramo, ali je bil gol ali ne. Da so za eno uro samo fantje in ne zgodbe o tem, kaj vse jim je bilo storjeno.

In da sem tam. Ker jim ne morem vrniti vseh ljudi, ki so jim nekoč obljubili, da se bodo vrnili. Lahko pa poskrbim, da danes ne bodo zaman čakali mene. Žoga je že pripravljena. Fantje tudi.

Obljubila sem jim, da se bom vedno znova vračala. Dan za dnem.

In ta obljuba, traja.