Pismo #27 – Naj se zgodi še ta čudež

Dolgo sem gledala v prazen dokument, preden sem začela pisati to pismo. Morda zato, ker že vnaprej vem, kaj bom na koncu (spet ali pa še enkrat) naredila. Ja – »spet« vas bom prosila za pomoč.

In verjemite mi, da tega nikoli ne napišem zlahka. Vem, da ima vsak svoje življenje. Svoje skrbi. Svoje položnice. Svoje otroke. Svoje bitke, o katerih morda nihče ničesar ne ve. Vem tudi, da sem vas v zadnjih tednih prosila že velikokrat. Za zdravljenje. Za hrano. Za vodo. Za otroke. Za človeka, ki ga niste nikoli srečali.

In vi ste se odzvali, mi stopili na proti in pomagali. Ogromno. Neizmerno.

Pravzaprav toliko, da se včasih ustavim in se vprašam, ali se sploh zavedamo, kaj vse nam je skupaj že uspelo v tem času narediti. Ali mi sploh uspe podeliti vse te občutke neizmerne sreče, hvaležnosti, ponosa ob vsaki še tako majhni NAŠI SKUPNI ZMAGI.

Ves čas tukaj imajo otroci dovolj hrane, da imajo vsak dan vsaj dva do tri obroke – ja, tople obroke, raznolike hrane. V obeh sirotišnicah. Dojenčki imajo dovolj mleka, formul, otroške hrane – za tri obroke na dan (pa še vedno so večinoma vsi podhranjeni – a to se ne spremeni kar takoj). Poskrbeli smo za vodo, ko so bili otroci žejni – in da je te dni zadostuje, tudi za naprej je narejen plan in načrt. Poskrbeli smo za zdravljenje naše male šestletne damice, ki je bila takoj operirana in so uspešno odstranili vse tumorčke, ki jih je imela po glavi. Poskrbeli smo za zdravila. Plačali preglede, prevoze, zdravljenja za še druge tri otroke. Omogočili stvari, ki so se v nekem trenutku zdele skoraj nemogoče. Nabavili nove čevlje, uniforme, šolske torbe, peresnice, svinčnike, barvice, rute za glavo za deklice, zvezke, pokrili večino šolskih stroškov za vse otroke na obeh koncih. Vedno znova je nekdo nekje prebral eno od teh zgodb in se odločil, da mu življenje človeka na drugem koncu sveta ni vseeno. Pomagali smo taksistu, pomagali smo nekaj delavkam, pomagali smo nekaj otrokom ob sirotišnici. Poskrbeli smo za številne zabave otrok – kako srečni so vsakega dne, ki je malo drugačen od običajnega. Poskrbeli smo, da so najmlajši dojenčki vsak dan čisti, v novih oblačilcih. Pa še in še bi lahko naštevala. In ja, spet mi tečejo solze – ko se tako ustavim in pomislim, koliko vsega mi/nam uspe vsak dan znova – sem res ganjena. In ponosna. In hvaležna, za čisto čisto vsakega izmed vas. Ki ste ta pisma sprejeli za svoja (pa čeprav jih je zadnje dni manj, ker je enostavno dela na terenu preveč).

In nekje v Senegalu danes zaradi tega, ker smo se tolikokrat do sedaj že združili, diha osemnajstletni fant. Živi svoje novo življenje.

Naš M.

Fant, za katerega smo še pred nekaj tedni zbirali denar zato, ker je bilo vprašanje zelo preprosto in zelo kruto: Ali bo sploh (pre)živel? Ko mi je »mrtvo hladno povedal, da ve, da bo umrl.

Danes tega vprašanja ni več. In mislim, da je to ena največjih stvari, ki sem jih kadarkoli lahko napisala. Naš M. ŽIVI in bo živel.

Po operaciji ni bilo vse tako preprosto, kot se morda sliši v enem samem stavku: Operacija je uspela. Operacija je bila izjemno obsežna. Ko so kirurgi začeli odstranjevati prizadeti del noge, se je pokazalo, da je poškodovanega oziroma nevitalnega kostnega in okoliškega tkiva več, kot bi si želeli oziroma se je zdelo na RTG posnetkih. Del kosti je bil tako močno uničen, da ga ni bilo več mogoče ohraniti. Zato je bilo treba med operacijo odstraniti vse prizadeto in odmrlo tkivo ter amputacijo opraviti dovolj visoko, da je ostalo tkivo zdravo in ima možnost dobrega celjenja.

Hkrati je bilo treba oblikovati čim bolj funkcionalen amputacijski krn – takšen, ki bo, če bo celjenje potekalo tako, kot mora, pozneje omogočal čimlažjo uporabo proteze.

Nove noge, kot ji pravi naš M. (Ja, zdaj se že vmes malo hecama – vmes je kar malo »črnega humorja«).

Med posegom je izgubil tudi precej krvi. Njegovo telo je bilo že pred operacijo izčrpano od vsega, kar je prestajalo, zato okrevanje ni bilo in še vedno ni nekaj, kar bi se zgodilo čez noč. Po tako velikem posegu telo potrebuje čas. Počitek. Preveze. Zdravila. Spremljanje rane. Hrano. Tekočino. In predvsem potrpežljivost – ta je včasih pod vprašanjem – tako pri meni, ker v Kaja še ni tega P-za potrpežljivost, v negovem imenu pa ga tudi ni).

Kot da vse to še ne bi bilo dovolj, je vmes zbolel še za malarijo. Tudi to smo zdravili. Tudi čez to smo prišli. Uspešno. Kolikokrat sem si rekla »Ne može nam niko ništa, jači smo i od sudbine«. Če kaj, se pa ne predam, ko se je treba boriti za nekoga. Sploh, ko se borimo, za življenje osemnajstletnika.

Zdaj se njegovo telo počasi pobira in sestavlja nazaj. Organizem se krepi, rana se mora lepo zaceliti, oteklina krna se mora postopoma zmanjšati in šele potem bomo lahko naredili naslednje korake.

Toda morda je bilo v prvih dneh po operaciji še težje nekaj drugega. Glava. Um. Tisti del človeka, ki mora šele razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ker naš M. ni imel mesecev, da bi se pripravljal na amputacijo. Vse se je zgodilo strašljivo hitro.

Še malo prej je bil osemnajstletni fant, ki se je pripravljal na verjetnost, da bo umrl. Ne vem, ali lahko človek pri osemnajstih sploh zares razume takšno stvar. Verjetno je ne more razumeti nihče. Lahko jo samo nekako sprejmeš, ker ti življenje ni pustilo druge izbire.

Potem pa se je v nekaj dneh vse obrnilo. Ljudje, ki ga nikoli niso poznali, so začeli pomagati.

Denar se je začel zbirati. In za nujen del smo zbrali dovolj.  Odšel je v Senegal. Pravi čas.

Prišla je operacija. Zaspal je z nogo. Zbudil se je brez nje. In naenkrat smrt ni bila več tisto, kar ga je čakalo. Naenkrat ga je čakalo življenje. Novo življenje. In mislim, da je bil prav to največji šok. Ker tudi dobra novica lahko človeka pretrese do temeljev, kadar pride skupaj s tako veliko izgubo. Živel bo. Toda noge ni več.

In ne želim njegove zgodbe olepševati z besedami, da mora biti samo hvaležen, ker je živ. Seveda je hvaležen. Ni besed, ki bi lahko opisale to njegovo hvaležnost.  Jaz sem hvaležna. Njegovi ljudje so hvaležni.

Toda človek ima lahko neizmerno rad življenje in hkrati žaluje za delom sebe, ki ga je izgubil. Izguba noge je izguba. Boli. Fizično. In drugače. Prinese strah. Negotovost. Tisoč vprašanj, na katera ti v prvih dneh nihče ne more dati popolnih odgovorov. Ker se zaveda okolja, v katerem živi. In to ni enostavno. To ni prijazno in nežno.

Kaj bo zdaj? Kako bo živel? Bo še lahko hodil? Kaj če ne dobi proteze? Kaj če ne bo mogel na fizioterapijo? Ker je spet vse pogojeno s sredstvi. Kaj če bo do konca življenja odvisen od drugih? Kaj bo delal? Kako bo zaslužil? Strah ga je, da bo ostal sam na sredi poti. Po toliko izgubah, izdajah, ki jih je v življenju dal čez, je to nekaj povsem normalnega.

Bo lahko nekoč imel normalno življenje, kot si ga je želel – pa družino, otroke? In potem še tisto vprašanje, ki se vedno znova vrača: Kaj če zmanjka denarja? Denar.

Tista grda beseda, ki je v njegovem življenju že enkrat pomenila razliko med tem, ali bo živel ali umrl. In zdaj ga je strah, da bo pomenila razliko med tem, ali bo nekoč ponovno hodil ali ne.

»Kaja, what happens now?« Kaj se zgodi zdaj?

Poskušam mu razložiti, da se zdaj najprej zdravi. Da mi mora zaupati.  Da telo potrebuje čas. Da se mora rana zaceliti. Da se mora oteklina zmanjšati. Da morajo zdravniki spremljati stanje krna in da ne moremo preskočiti korakov samo zato, ker bi si vsi želeli čim prej priti do zadnjega.

»And after?« Potem? Potem pride proteza. Pogleda me. »New leg?« Ja. Nova noga. Vsaj on ji tako pravi. In skoraj takoj zatem pride naslednje vprašanje. Slišim ta ogromen strah v njegovem glasu.  »But who will pay for it?« Kdo bo plačal?

Tukaj se vedno znova pokaže njegov največji strah. Kaj če smo ga pripeljali do sem, potem pa ne bomo mogli naprej? Vmes, za drobec sekunde ta strah prešine tudi mene. Kako bomo. Nam bo uspelo pokriti še ta drugi del stroškov?

Rekla sem mu: »M, you have to trust me.« Moraš mi zaupati. »We came this far. We are not stopping here.« Prišli smo tako daleč. Ne bomo se ustavili tukaj.

Gledal me je tako, kot me gleda vedno, kadar mu rečem nekaj, v kar bi rad verjel, ampak se še boji. In vmes nama je trikrat prekinilo povezavo – heeeej glory glory Gambia, ni elektrike, ni povezave. Yeyy. Ko je bila vzpostavljena nazaj, je nadaljeval.

»How?« Kako?

In to je tisti trenutek, ko človek lahko izbere lep odgovor ali iskrenega. Izbrala sem iskrenega. »I don’t know yet.« Ne vem še. Ne vem kako. A nekako, sem se naučila prav v teh razmerah zaupati. V življenje. V ljudi. V to, da ko nekaj počneš edino in samo z iskrenim namenom, ljubeznijo, iz vsega srca, življenje nekako poskrbi, da se izide.

Ne vem, kdo bo nakazal naslednjih pet evrov. Ne vem, kdo deset. Ne vem, kdo bo delil zgodbo naprej.  Ne vem, kdo bo nekega večera sedel doma, prebral to pismo in si rekel: Prav. Jaz lahko toliko.

Ne vem. »But we’ll find a way.« Ampak našli bomo pot. Skupaj z mano moraš samo še malo verjeti. Zares verjeti. Z vsem srcem.

Potem sem mu rekla nekaj, kar se mi zdi, da še danes ne razume povsem. »There are so many hearts on your side now.« Na tvoji strani je zdaj toliko src.

Nekaj časa je bil tiho. »But they don’t know me.« Ne poznajo me. Ne. Ne poznajo te. »They never met me?« Ne. Večina ljudi, ki ti je pomagala, te ni nikoli in te najbrž niti ne bo nikoli srečala. Ali pa morda nekoč bo. Kar bo še najlepši epilog zgodbe.

Ne vedo, kakšen je tvoj glas. Ne vedo, kako se smejiš. Ne vedo, kakšen si, ko te je strah. Nikoli niso sedeli ob tvoji bolniški postelji. »Then why do they help me?« Zakaj mi potem pomagajo?

In nekaj trenutkov pozneje: »How will I pay them back?« Kako jim bom vrnil? »What do I have to do for them?« Kaj moram narediti zanje?

Mislim, da me je prav to vprašanje (spet) zlomilo bolj kot marsikaj drugega. Ker mi je (spet) povedalo nekaj o svetu, ki ga pozna. Svetu, v katerem pomoč očitno ni samoumevno nekaj, kar človek naredi za drugega človeka.

Če ti nekdo nekaj da, nekaj pričakuje. Če ti nekdo pomaga, bo nekoč prišel račun. Če nekdo nekaj naredi zate, mu nekaj dolguješ. Ja, tudi logiko darovanja tukaj prepoznaš (hja, nekaj malega antropologa pa še živi v meni).

In jaz sem mu poskušala razložiti nekaj, kar je včasih težko razložiti celo odraslim. Nič. Ničesar jim ne dolguješ. Ni ti treba ničesar vrniti. Ni ti treba poznati njihovih imen. Ni ti treba iskati vsakega človeka, ki je nakazal pet, deset, dvajset ali sto evrov. Ni ti treba dokazovati, da si bil njihove pomoči vreden.

Samo živi. Okrevaj. Bori se takrat, ko bo težko. Nekoč vstani. Naredi prvi korak. Potem drugega. In če boš čez deset, dvajset ali trideset let srečal nekoga, ki bo stal na svojem robu in potreboval človeka ob sebi, se morda samo spomni, da je nekoč na tvoji strani stalo ogromno popolnih neznancev. In bodi takrat ti tisti človek.

Morda je to vse, kar moraš nekoč vrniti svetu. No – pa kako lepo slikico ali video jim tudi lahko nameniš – te imajo najraje. Ob tem, se nasmejiva oba.

Zdaj smo v tistem delu zdravljenja, ki nima dramatičnih fotografij in velikih naslovov.

V počasnem delu. V bolnišnici. V čakanju. Prevezah. Zdravilih. Bolečinah. Utrujenosti. Preverjanju rane. Dnevih, ko je bolje, in dnevih, ko telo jasno pove, da potrebuje še čas. V dolgih urah, ko ležiš in imaš veliko preveč časa za razmišljanje. In morda prav zdaj M. prvič zares dojema, kaj se je zgodilo.

Noge ni več. Ne bo se vrnila. In življenje bo drugačno. Toda drugačno ne pomeni končano.

Ko bo rana dovolj zaceljena, ko se bo oteklina zmanjšala in bo krn dovolj stabilen, bo lahko sledila ocena za protezo. Takrat pridejo meritve, prilagajanje in izdelava ustrezne proteze. Točnega datuma danes ne moremo obkrožiti na koledarju, ker ga bo določilo predvsem njegovo telo in celjenje.

In potem se delo pravzaprav šele zares začne. Fizioterapija. Krepitev mišic. Ravnotežje. Učenje drugačnega prenosa teže. Navajanje na protezo. Prvi poskusi stanja. Prvi koraki. Verjetno tudi kakšen padec. Pa seveda, hoja z berglami – a te je že navajen. In ponovno vstajanje. Dobesedno.

Pred njim je še zelo dolga pot. Toda veste, kaj je pri tem najlepše? Pred njim JE pot.

Še pred nekaj tedni smo govorili o tem, da je morda ne bo. Takrat je bilo vprašanje, ali bo dočakal naslednje mesece. Danes govorimo o tem, kaj bo počel v njih. Takrat smo zbirali denar, da ne umre.

Danes ga zbiramo zato, da bo lahko ponovno hodil. In če to ni čudež, potem res ne vem, kaj je.

Do celote, skupaj s protezo in nadaljnjo rehabilitacijo, potrebujemo še 2.490 €. Od tega smo že zbrali 585 €.

Manjka nam tako še 1.905 €.

Ko napišem to številko, se mi zdi velika. Ko pa pomislim, kaj smo skupaj že naredili, se mi ne zdi več nemogoča.

Ker M. ni rešil en človek. Rešilo ga je ogromno ljudi, ki so naredili nekaj majhnega. Pet evrov. Deset. Dvajset. Delitev objave. Sporočilo prijatelju. In iz vseh teh majhnih jaz lahko toliko je nastalo nekaj ogromnega: M. je živ. Pred njim je prihodnost.

Zato vas prosim še enkrat. Pojdimo z njim do konca. Ne ustavimo se pri tem, da smo mu rešili življenje. Pomagajmo mu tudi nazaj vanj. Dajmo mu občutek, da ni sam in da ne bo »spet ostal sam« na sredi poti.

Želim si dneva, ko namesto sporočila: »Kaja, leg is gone.« dobim: »Kaja, I walked today.« Danes sem hodil.

In neizmerno močno verjamem, da ga bom enkrat prejela. In da ga bom lahko delila z vami, ki ste M. vzeli malo tudi za svojega. Verjamem, da nam bo uspelo pokriti tudi ta znesek – 1.905€.

Če lahko pomagaš, mi piši na kaja@pismaizsirotisnice.si ali na sporočilo. Če ne moreš, podeli tole pismo naprej – morda pa lahko pomaga kdo drug.

Medtem, ko M. v Senegalu okreva, pa življenje tukaj teče naprej. Šolsko leto je zdaj že v večini v polnem teku. Zjutraj vidiš otroke v uniformah. Zvezki niso več prazni. Svinčniki počasi postajajo krajši. Otroci odhajajo v šolo. V tej naši šoli ob sirotišnici, me že zdaj kar tradicionalno zjutraj pričaka cela gruča otrok in včasih se počutim kot da smo na enem ogromnem stadionu.

In v eni od sirotišnic ostajajo še štirje fantje – Saidey. Amadou. Omarr. Lamin.

Štiri imena. Štirje fantje, ki so del tiste zgodbe, o kateri sem že pisala v prejšnjem pismu. Njim družine niso preprosto obrnile hrbta. Od družin so jih odpeljali. Trgovina z ljudmi. Ja, tudi v letu 2026.

Nekdo jim je obljubil delo. Priložnost. Boljše življenje. Da se bodo vrnili. Nikoli se niso.  Postali so žrtve trgovine z ljudmi. Otroci, ki so jih drugi uporabili kot delovno silo, izkoriščali in zlorabljali. Pozneje so jih ljudje, ki sedaj vodijo svojo organizacijo in sodelujejo z drugo sirotišnico, rešili.

Toda beseda rešeni je včasih strašno nepopolna. Ker rešiti otroka iz nečesa še ne pomeni, da si mu dal življenje po tem. Lahko ga spraviš na varno. Lahko mu daš posteljo. Poskusiš urediti tisti en obrok hrane.

Toda kaj se zgodi, ko bo star sedemnajst, osemnajst, devetnajst? Kaj se zgodi, ko se vrata sirotišnice nekoč odprejo in mora skozi njih stopiti sam?

Ti fantje so že starejši. Posvojitev zanje realno ni več pot, na katero bi lahko računali. Zato je njihova pot izza zidov sirotišnice drugačna.

Izobrazba. Znanje. Poklic. Možnost, da bodo nekoč lahko sami poskrbeli zase. Da naslednji človek, ki jim bo rekel: »Pridi z mano, dal ti bom delo,« ne bo njihova edina možnost za preživetje. In prav zato si tako zelo želim, da bi letos v izobraževanje spravili tudi njih. Toda preden vam napišem zneske njihove šolnine, ki nam še manjkajo, vam jih želim predstaviti.

Ne kot štiri žrtve trgovine z ljudmi. Ne kot štiri otroke iz sirotišnice. Ampak preprosto, kot štiri fante. Takšne, kot jih počasi spoznavam jaz.

Saidey

En dan greva skupaj po vodo. Lokalno trgovino, kamor greva, bi pri nas težko imenovali trgovina. Bolj spominja na odprto garažo. Nekaj polic. Zaboji pijače. Različne stvari naložene ena ob drugo. Pred vhodom rdeč prah.

Greva po vodo. Vsak vzameva po dva zaboja. Na začetku hodiva skoraj v tišini. Jaz nekaj vprašam. On na kratko odgovori. Potem se nasmehne. Tisto malo sramežljivo, skoraj previdno. Še nekaj rečem. Spet nasmeh. Ne silim. Samo hodiva. In nekje med trgovino in sirotišnico začne govoriti sam. Najprej čisto malo. Potem vedno več.

O običajnih stvareh. O ljudeh, mimo katerih hodiva. Po poti srečava kankurang in še eno masko, katere ime sem pozabila – pove mi, da je bolj strašljiva od kankuranga. In njemu je bolj všeč kankurang. Nekaj se pošaliva. Jaz se smejim njemu, on meni. Zaboja vode sta težka in po nekaj metrih oba ugotoviva, da sva si morda zadala malo preveč. In za nekaj minut je vse popolnoma normalno.

Dve osebi nosita vodo domov.

Samo da pri teh fantih normalni trenutki niso vedno samoumevni. Med hojo začutim, kako počasi popušča tista njegova previdnost. Ker ti fantje ljudi preverjajo. Ne nalašč. Življenje jih je tako naučilo.

Ali boš prišla tudi jutri? Ali res misliš, kar si rekla? Boš naredila, kar si obljubila? Se boš vrnila? Ali boš tudi ti samo eden izmed ljudi, ki pridejo, nekaj rečejo in izginejo?

Zaupanje tukaj ni stavek. Zaupanje je ponavljanje. Prideš. In se vrneš. In se spet vrneš. In vmes tudi iskreno poveš, kdaj te dlje časa ne bo.  In nekega dne fant, ki je prej samo sramežljivo odgovarjal, hodi ob tebi z dvema zabojema vode in govori.

Saidey mi med najinimi pogovori pove, da bi se rad naučil popravljati avtomobile. Rad bi postal avtomehanik. Ne govori o velikih stvareh. Želi se izučiti poklica, znati nekaj narediti z lastnimi rokami in nekoč s tem zaslužiti. In kar naenkrat njegova šolnina ni več samo številka. Je možnost, da bo fant, ki danes z mano nosi zaboje vode nazaj proti sirotišnici, nekoč zjutraj odhajal na svoje delo.

Saideyjeva šolnina znaša 283 €. V ta znesek ni vključeno le samo izobraževanje, temveč vse tisto, kar potrebuje, da ga bo lahko dejansko obiskoval: registracija, prevoz, prehrana, učna gradiva in materiali ter orodje, ki ga bo potreboval pri praktičnem usposabljanju.

Morda se 283 € na papirju zdi samo številka. Zanj pa pomeni leto, v katerem mu ne bo treba razmišljati, kako bo prišel do šole, s čim bo kupil potrebno gradivo ali kje bo dobil orodje za praktično delo. Pomeni možnost, da se lahko zares uči, pridobiva znanje in počasi gradi nekaj, kar bo nekoč samo njegovo – poklic in možnost, da sam poskrbi zase.

Amadou

Amadou je eden tistih, ki ti ne bodo kar tako dovolili blizu.

Najprej opazuje. Malo od daleč. Kot da mora ugotoviti, kdo si in zakaj si tukaj. In predvsem, koliko časa bom ostala. Pri njem sem še bolj začutila nekaj, kar se pri teh fantih ponavlja. Da zaupanje zanje ni nekaj samoumevnega.

In kako bi sploh bilo? Ko ti je nekdo nekoč že obljubil boljše življenje, potem pa te je prav ta obljuba pripeljala v trpljenje, besede izgubijo svojo vrednost. Zato mu ne govorim: Zaupaj mi.

Samo pridem. Naslednjič spet. Sedim zraven. Včasih govoriva. Včasih ne.

In potem začnem opažati drobne spremembe. Ostane malo dlje. Sam nekaj vpraša. Nasmeh ni več samo vljuden. Pride do mene, čeprav ga nisem poklicala. Vpraša, če greva brcat žogo.  Majhne stvari. Za nekoga morda nepomembne. Zame ogromne.

Ker pomenijo: Morda počasi verjamem, da ne boš kar izginila.

Amadou si želi postati električar in se usposobiti tudi za delo s solarnimi sistemi. Njegovo izobraževanje skupaj znaša 310 €. Znesek zajema šolnino in registracijo, prevoz do izobraževanja, prehrano v času pouka, potrebna učna gradiva in materiale ter osnovno opremo oziroma orodje za praktično delo.

In morda prav pri teh fantih beseda samostojnost pomeni nekaj povsem drugega. Ker so že kot otroci izkusili, kako nevarno je lahko, kadar je tvoje življenje popolnoma odvisno od nekoga drugega. Ko moraš verjeti človeku, ki ti obljublja delo, denar ali boljšo prihodnost, ker sam nimaš nobene druge možnosti.

Zato si želim, da jo Amadou nekoč ima. Drugo možnost. Svojo možnost. Znanje, ki ga bo nosil s seboj in mu ga nihče več ne bo mogel vzeti.

Omarr

Pri Omarju me vedno znova ujame njegov smeh. Ker ko se smeji, za nekaj trenutkov pozabiš vse oznake, ki smo jih odrasli obesili na te otroke. Žrtev. Trgovina z ljudmi. Sirotišnica. Travma. Reševanje. Vse te velike, težke besede izginejo.

In pred tabo je samo fant. Tak, kot bi moral imeti pravico biti ves čas. Fant, ki se šali. Ki želi biti zraven. Ki se zna tudi stepst (oh ja…). Ki opazuje druge. Ki se razveseli majhnih stvari. Ki se lahko smeji tako iskreno, da se začneš smejati še ti, čeprav na koncu sploh ne veš več, čemu.

In včasih so prav ti trenutki tisti, ki me najbolj zadenejo. Ker vidiš, koliko otroka je še vedno v njih. Kljub vsemu. Koliko življenja. Koliko možnosti. Koliko prihodnosti, ki še ni napisana. In takrat si mislim: Prosim, naj ga svet od zdaj naprej vidi kot Omarra.

Ne kot tisto, kar se mu je zgodilo.

Omarr si želi postati varilec in se naučiti izdelovanja ter popravljanja kovinskih konstrukcij. Za njegovo izobraževanje potrebujemo 260 €. Tudi ta znesek pokrije celoto, ki mu omogoča dejansko obiskovanje programa: registracijo in šolnino, prevoz, prehrano, učne materiale in gradiva ter osnovno zaščitno in delovno opremo oziroma orodje, potrebno za praktično usposabljanje.

Pri takšnem programu je praktično delo bistveno. Ne gre samo za to, da sedi v učilnici in posluša. Gre za to, da se nauči delati. Da nekoč zna pokazati: To znam narediti. In meni se zdi ta stavek pri teh fantih skoraj neizmerno pomemben. To znam. Ne: To se mi je zgodilo. Ne: Bil sem žrtev trgovine z ljudmi. Ne: Odraščal sem v sirotišnici.

Ampak: To znam. To je moje delo. S tem lahko zaslužim. S tem lahko poskrbim zase.

Želim si dneva, ko bo svet Omarra veliko bolj poznal po tem, kar zna narediti, kot po tem, kar so nekoč drugi naredili njemu. In do začetka te poti ga loči 260 €.

In potem je tukaj Lamin

Če ste prebrali prejšnje pismo (#26), potem njegovo ime že poznate. Največji. Eden starejših. Navzven morda tudi najtrši. Fant, za katerega bi ob prvem srečanju hitro pomislil, da te ne potrebuje.

Zna se šaliti. Zna me zbadati. Brez najmanjšega problema bo opazil, da so moje kitke po nekaj tednih že napol razpadle, in poskrbel, da bom vedela, da je to opazil, in da bi bil res že čas, da si jih popravim.

O tem, kar boli, govori veliko težje. Toda nekega dne je. Povedal mi je, da je ponoči jokal. Takrat, ko ga nihče ni videl. Da je poskušal pobegniti. In potem stavek, ki ga ne pozabiš: Ni vedel, kam naj gre.

Poskušaj za trenutek ostati pri tem. Otrok poskuša pobegniti. Toda nima kam. Ne ve, kje je varno. Ne ve, komu lahko zaupa. Ne ve, katera smer pomeni dom. Na njegovih rokah in hrbtu so ostale brazgotine.

Toda nočem, da Lamin postane samo zgodba o brazgotinah. Ker je povedal še nekaj drugega. Nekaj, kar mi pomeni veliko več. »I want to be better man.« Želim biti boljši človek.

Od takrat mi ta stavek ne gre iz glave. Ker ga je izgovoril fant, ki mu odrasli niso vedno pokazali najboljših različic človeštva. In kljub temu si on želi biti boljši.

Lamin si želi izučiti za delo v gradbeništvu.

Njegov skupni strošek izobraževanja znaša 260 € in vključuje šolnino oziroma registracijo v program, prevoz, prehrano, potrebna učna gradiva in materiale ter osnovno orodje in opremo za praktično usposabljanje.

Toda pri Laminu težko vidim samo program in številko. Vedno znova slišim tisti njegov stavek:

»I want to be better man.« Želim biti boljši človek.

Fant, ki je moral veliko prezgodaj spoznati zelo slabe strani odraslega sveta, si želi nekaj tako preprostega. Naučiti se poklica. In v gradnji je res dober – pomagal je tudi pri vseh zidarskih popravilih okrog zgradbe, kjer biva. Nikoli mu ni težko delati.

Želi si zaslužiti. Zase. Biti samostojen. Nekoč poskrbeti tudi za druge. In pri njem se mi zdi skoraj simbolično, da si želi prav v gradbeništvo. Ker mu ne moremo ponovno zgraditi otroštva. Ne moremo popraviti vsega, kar je bilo porušeno. Ne moremo izbrisati brazgotin. Lahko pa mu damo orodje, znanje in priložnost, da začne graditi naprej.

Tokrat svoje življenje.

Saidey – 283 €.

Amadou – 310 €.

Omarr – 260 €.

Lamin – 260 €.

Skupaj 1.113 €.

Toda prosim, ko vidite te številke, ne glejte samo njih. Pomislite na te štiri fante.

Na enega, ki ob meni nosi zaboje vode in nekje med potjo začne govoriti. Na enega, ki te najprej dolgo opazuje, ker mora preveriti, ali se odrasli res vračajo. Na enega, ki se smeji tako, da za trenutek pozabiš vse težke besede, s katerimi bi lahko opisali njegovo otroštvo. In na enega, ki je ponoči jokal, ko ga nihče ni videl, danes pa pravi, da želi postati boljši človek.

Ker to so oni. Ne njihove travme. Ne njihova preteklost. Preprosto oni.

In veste, kaj je morda najbolj boleče pri njihovi zgodbi? Da so jim nekoč že obljubili boljše življenje.

Nekdo je prišel in rekel: Pridi. Tam bo bolje. Imel boš delo. Imel boš priložnost. Vrnil se boš domov. In prav obljuba o boljšem življenju jih je odpeljala v nekaj najhujšega, kar so doživeli.

Zato jim jaz nočem obljubljati boljšega življenja. Nočem jim reči, da bo od zdaj naprej vse dobro. Ker tega ne vem. Lahko pa jim damo nekaj veliko bolj resničnega. Možnost.

Saideyu možnost. Amadouju možnost. Omarju možnost. Laminu možnost.

Ne obljube, da bo njihovo življenje dobro. Ampak orodje, da si ga lahko poskušajo zgraditi sami. In mogoče je po vsem, kar so jim odrasli že obljubljali in potem vzeli, prav to najlepše, kar jim lahko damo.

Tako da ja. Spet vas iz srca iskreno prosim. Še tokrat. Za M. nam manjka še 1.905 €. Za Saideya, Amadouja, Omarra in Lamina 1.113 €.

Skupaj 3.018 €.

Ko napišem številko, se mi zdi velika. Ko pa napišem imena, je vse drugače. M. Saidey. Amadou. Omarr. Lamin.

Pet mladih ljudi. Pet prihodnosti.

En fant, ki je bil še pred nekaj tedni pripravljen umreti, danes pa razmišlja o tem, kako bo nekoč ponovno hodil.

Štirje fantje, ki so jih nekoč odrasli odpeljali v imenu »boljšega življenja«, danes pa potrebujejo možnost, da si ga ustvarijo sami.

Ne moremo M. vrniti noge. Ne moremo fantom vrniti otroštva. Ne moremo izbrisati tega, kar se jim je zgodilo. Ne moremo popraviti vsega.

Toda mogoče je ena največjih napak, ki jih delamo, prav to, da mislimo, da pomoč šteje samo takrat, ko lahko popravimo vse. Ni res. Včasih ne moreš spremeniti preteklosti. Lahko pa spremeniš smer prihodnosti.

M.lahko pomagamo do proteze. Do rehabilitacije. Do prvega novega koraka. Saideyu, Amadouju, Omarju in Laminu lahko pomagamo do izobrazbe. Do poklica. Do možnosti, da bodo nekoč sami služili svoj denar. Do življenja, v katerem jim ne bo treba verjeti prvemu človeku, ki jim bo obljubil, da jih bo rešil.

In morda je prav to skupna zgodba vseh petih. Možnost, da nekoč ne bodo več potrebovali nas. Da bo M.hodil sam. Da bodo fantje služili sami. Da bodo sprejemali svoje odločitve. Da bodo živeli svoja, BOLJŠA življenja.

Če se pomoči lotimo odgovorno, na prav način, njen najlepši konec ni človek, ki nas potrebuje za vedno. Najlepši konec je človek, ki nas nekoč ne potrebuje več. Ja, prav izobrazba in proteza, sta pot do tega cilja.

In morda je prav zato danes, kljub vsemu, kljub ogromnemu znesku, v meni več upanja kot strahu. Ker ko pogledam nazaj, vidim, da smo skupaj že dosegli stvari, ki so se nekoč zdele skoraj nemogoče.

Dosegli smo svoje male čudeže. Prav v tem tednu naš Samsan praznuje svoj drugi rojstni dan. In ne znam vam povedati, kaj mi pomeni napisati ta stavek (ne štejem več, kolikokrat sem se samo v zadnjih urah zjokala).

Drugi rojstni dan. Lani ob tem času nisem razmišljala o torti. Ne o svečkah. Ne o darilih. Ne o tem, kako velik bo čez eno leto. Lani sem ga držala v rokah, solze so mi tekle po obrazu in prosila sem ga samo eno stvar. Naj zdrži. Naj preživi. Naj me počaka. Takrat nisem vedela, ali bomo kdaj praznovali njegov drugi rojstni dan. Te dni ga.  Dve svečki. Dve leti.

In za večino sveta bo to samo rojstni dan nekega majhnega fantka nekje v Gambiji. Zame pa bosta tisti dve svečki dokaz. Da se je včasih vredno boriti tudi takrat, ko vse kaže drugače.Da včasih res uspejo čudeži.

Da včasih otrok, za katerega se bojiš, da ne bo dočakal naslednjih dni, leto pozneje teče proti tebi. In da se čudeži včasih ne zgodijo sami od sebe.

Včasih jih naredijo ljudje. Zdravnik, ki ne odneha. Nekdo, ki poišče zdravilo. Nekdo, ki plača zdravljenje. Nekdo, ki nakaže pet evrov. Nekdo, ki deli zgodbo. Nekdo, ki otroka drži za roko. In veliko ljudi, ki se odločijo, da jim življenje nekoga, ki ga sploh ne poznajo, vseeno nekaj pomeni. Samsan je danes tukaj. In dve svečki na njegovi torti bosta zame eden najlepših dokazov, da smo imeli prav, ko nismo odnehali. O tem pride posebno pismo.

Toda Samsan ni edini dokaz.

Te dni sem v rokah držala tudi šolska poročila naših otrok iz sirotišnice. List za listom. Oceno za oceno. In jokala. Res sem se zjokala. Še ravnatelj šole je imel ob mojih komentarjih ponosa, kar solze v očeh – pa brez skrbi, zaradi čustev moški res NE jokajo. V večini. Razen … ko jokajo.

Ker sem gledala rezultate otrok, ki jim življenje ni podarilo prav veliko prednosti. Otrok, ki večino časa nimajo dovolj hrane. Otrok, ki so večino časa žejni. Otrok, ki nimajo svojih sob, svojih pisalnih miz in vseh tistih stvari, za katere pogosto mislimo, da jih otrok potrebuje, da bi lahko uspel.

Pa vendar uspevajo. Dosegajo odlične rezultate. Učijo se. Ne glede na to, na kak način. Pa tudi če z enim samim skupnim zvezkom.  Trudijo se. Napredujejo. In ko gledaš njihova poročila, za trenutek ne vidiš sirotišnice.

Vidiš otroka, ki je dober v matematiki. Deklico, ki rada bere. Fanta, ki želi nekoč opravljati poklic. Otroka, ki je ponosen, ker mu je uspelo napisati prvo črko. Otroka, ki sanja. Ki mi priteče povedati, da se veseli novega šolskega dne.

In to je tisto, kar si včasih želim, da bi ljudje razumeli bolj kot karkoli drugega. Revščina otroku ne vzame sanj. Sirotišnica mu zmeraj ne vzame želja. Težka preteklost mu ne izbriše prihodnosti. Ti otroci sanjajo prav tako veliko kot naši.

Želijo postati učitelji. Zdravniki. Mehaniki. Vozniki. Poslovneži. Animatka mi pravi, da bo ministrica. Želijo imeti delo. Dom. Družino. Želijo nekoč skrbeti zase. Želijo živeti življenje, v katerem ne bo treba vsak dan razmišljati, ali bo dovolj hrane in ali bo jutri sploh kakšna možnost.

Želijo si boljšega življenja.

In ne boljšega v smislu velikih hiš, dragih avtomobilov in vsega tistega, s čimer mi pogosto merimo uspeh. Včasih njihovo »boljše« pomeni samo: Da imam poklic. Da imam delo. Da lahko kupim hrano. Da lahko nekoč svojim otrokom plačam šolo. Da se mi ni treba bati. Da lahko sam odločam o svojem življenju.

In mogoče je prav zato zame tako težko pogledati Saideya, Amadouja, Omarra in Lamina ter sprejeti, da bi med njimi in to možnostjo lahko stal samo denar.

Ker vem, kaj lahko izobrazba tukaj naredi. Vidim jo v šolskih poročilih otrok, ob katerih sem jokala od ponosa. Vidim jo v njihovih očeh, ko mi kažejo ocene. Vidim jo v tistem ponosnem: »Kaja, look, look!!« In predvsem jo vidim v njihovih sanjah.

Zato si želim, da uresničimo še te. Da naš M. živi brez skrbi, kako bo z rehabilitacijo. Da uresničimo sanje.  Saideyeve. Amadoujeve. Omarrove. Laminove. Ker je tako bolel njihov žalostni pogled, ko so drugi dobili svoje nove torbe, oni pa so ostali brez možnosti šolanja.

Ne moremo jim obljubiti, da bo življenje od zdaj naprej lahko. Lahko pa poskrbimo, da dobijo možnost. In včasih človek za čudež ne potrebuje ničesar drugega kot to. Možnost.

Samsan jo je dobil. In ta teden bo na njegovi torti gorela druga svečka.

Otroci iz sirotišnice so jo dobili. Seveda – priložnost, da so v šoli. In danes v rokah držim njihova poročila ter jokam od ponosa nad tem, kaj so z njo naredili.

Poglejte, kako daleč smo že prišli. Koliko stvari, ki so se nekoč zdele nemogoče, je danes resničnih. Kolikokrat smo rekli samo: Poskusimo. In nam je zares uspelo.

Ne, ne moremo rešiti vseh in ne moremo spremeniti sveta. Lahko pa spremenimo svet nekomu. In res prosim, da ga spremenimo še tem petim mladim dušam.

Prosim vas samo za teh pet mladih življenj, ki so trenutno pred nami.

Za enega fanta, ki potrebuje še 1.905 €, da bomo pot, ki smo jo začeli z reševanjem njegovega življenja, lahko nadaljevali proti protezi, rehabilitaciji in prvim novim korakom. In za štiri fante, katerih skupne šolnine znašajo 1.113 €, da bodo izza zidov sirotišnice nekoč lahko odšli z nečim, česar jim nihče več ne bo mogel vzeti.

Z znanjem. S poklicem. Z možnostjo. S prihodnostjo.

Skupaj še 3.018 €.

Veliko za enega človeka. Toda že tolikokrat smo dokazali, kako malo lahko postane veliko, ko nas je veliko. Pet evrov. Deset. Dvajset. Deljena zgodba. En človek, ki pove drugemu.

Vse šteje. To smo že večkrat dokazali.

Ker je v bolnici v Senegalu danes živ fant, za katerega smo se še pred nekaj tedni bali, da ne bo. Ker bo ta teden dve svečki upihnil deček, za katerega smo se lani borili, da bi sploh preživel.

Ker danes otroci, ki odraščajo v sirotišnici, prinašajo odlična spričevala. Ker imajo sanje. Ker imajo želje. Ker imajo načrte. Ker si želijo boljšega življenja.

In ker vedno bolj verjamem, da ni naša naloga, da živimo njihova življenja namesto njih. Naša naloga je včasih samo to, da jim pomagamo priti do vrat.

Skozi njih bodo stopili sami. Zato bom še enkrat verjela.

V M. protezo. V Saideyjevo šolo. V Amadoujevo. V Omarrovo. V Laminovo.

In v tisto sporočilo, ki ga nekega dne tako zelo čakam. »Kaja, I walked today.«

Morda bom takrat jokala. Pravzaprav vem, da bom. In vem, da večina vas, z mano tudi – ker M. je postal NAŠA SKUPNA ZGODBA. Naš skupni junak.

In nekje drugje bo morda Lamin prvič odšel na svoje delo. Saidey bo morda nekega dne spet nesel dva zaboja vode, samo da ju bo takrat nesel proti svojemu domu. Amadou bo morda nekomu nekaj obljubil – in svojo obljubo držal. Omarr se bo morda še vedno smejal točno tako, kot se danes. In Samsan bo praznoval tretji, peti, deseti, dvajseti rojstni dan.

Morda je to pravzaprav ves smisel teh pisem. Da zgodbe, ki so se začele z bolečino, ne končamo tam. Da ostanemo dovolj dolgo, da vidimo tudi naslednje poglavje.

Tisto, v katerem otrok preživi. Tisto, v katerem fant ponovno hodi. Tisto, v katerem otrok konča šolo. Tisto, v katerem nekdo, ki mu je bilo nekoč skoraj vse vzeto, nekega dne stoji na svojih nogah – svojih ali protetičnih – in živi življenje, za katero se je nekoč zdelo, da ga morda sploh ne bo.

Uspelo nam je že doseči čudeže. Samsan je eden izmed njih. M.je eden izmed njih.

Vsako tisto šolsko poročilo, ob katerem sem jokala od ponosa, je zame majhen čudež zase. Zato si danes dovolim verjeti še malo. V še en čudež. Pravzaprav v pet.

In če ste bili del katerega od prejšnjih, potem morate vedeti nekaj: Morda se nikoli ne bomo srečali. Morda nikoli ne boste držali Samsana v naročju. Morda nikoli ne boste videli M. prvega koraka. Morda vam Saidey, Amadou, Omarr in Lamin nikoli ne bodo mogli osebno povedati, kaj je pomenilo, da so lahko sedli v šolsko klop.

Toda nekje na drugem koncu sveta bo zaradi vas obstajalo življenje, ki bo teklo nekoliko drugače. Otrok bo upihnil svečko. Fant bo naredil korak. Nekdo bo končal šolo. Nekdo bo dobil prvo službo. Nekdo bo lahko kupil hrano svojim otrokom. In mogoče je to največ, kar lahko pustimo za seboj.

Ne da rešimo ves svet. Ampak da smo bili za nekoga v pravem trenutku majhen del razloga, da se je njegov svet spremenil.

In ja – ogromno nam je že uspelo. Več, kot sem si v nekaterih najtežjih trenutkih sploh upala verjeti. Zato bom danes prosila še enkrat.

Pojdimo do konca.

Da bom lahko čez nekaj časa odprla nov prazen dokument, položila prste na tipkovnico in prvič po dolgem času namesto nove prošnje napisala samo tri besede – Uspelo nam je.

In takrat bo za temi besedami stalo pet imen. M. Saidey. Amadou. Omarr. Lamin.

Uspelo nam je že doseči čudeže.

Naj se zgodi še ta.

Če lahko pomagaš, mi piši na kaja@pismaizsirotisnice.si – ali mi preprosto pošlji sporočilo.