Pismo #32 – Ko posteljica ostane prazna …

Ko je v sobi naenkrat tišina, pa čeprav okoli tebe hkrati joka še nekaj drugih dojenčkov. Ko je cmok v grlu tako velik, da težko dihaš, kaj šele, da bi iz sebe spravil eno samo smiselno besedo. Ko zrak postane gost in imaš občutek, da se je vse okoli tebe za trenutek ustavilo. In ko šele čez nekaj časa pogledaš proti tlom ter opaziš majhno lužo solz, ki so ti ves čas kapljale z obraza, ne da bi jih sploh poskušal obrisati.

Takrat razumeš, kako glasna je lahko praznina. Ja, takrat, ko ostane posteljica prazna.

Še včeraj je iz nje prihajal jok. Še včeraj so izpod odejice gledale drobne nogice. Še včeraj si se sklonil nadnjo, popravil odejo, preveril, ali otrok diha, in mu ponudil prst, da ga je lahko stisnil s svojo majhno dlanjo. Danes pa je tam samo praznina. Tista čudna, boleča praznina, ob kateri šele zares razumeš, koliko prostora lahko v svetu zavzame tako zelo majhen človek.

Prazna posteljica. Majhna odejica, ki je nihče več ne potrebuje. Flaška, ki ostane na polici. In prostor, ki je še včeraj bil poln življenja, danes pa je le to, ugaslo. Danes tam ni nikogar.

Ker je eno drobceno bitje izgubilo svoje življenje.

Ker nekatere duše pridejo na ta svet samo za kratek čas. In ker obstajajo zgodbe, pri katerih lahko narediš vse, kar znaš, upaš do zadnjega in si konec napišeš na tisoč drugačnih načinov – pa življenje vseeno izbere svojega. Takega, ki ga nikoli ne boš znal zares razumeti.

Tvoja zgodba se je začela skoraj neopazno. Pred nekje osmimi meseci.

Imela si le nekaj ur, ko so mi te prvič položili v naročje. Bila si tako majhna, da sem te gledala in se skoraj bala premakniti. Prvič sem s takšnim strahospoštovanjem držala nekaj tako drobnega in hkrati tako čudovitega. Nekaj sto gramov življenja, z drobnim obrazkom, milimetrskimi prstki in črnimi, čupavimi lasmi. Tvoji prstki so bili takrat še skoraj povsem svetli – meni še danes fascinanten prizor, preden je tvoja koža dobila več pigmenta. Očke si imela zaprte, bodi na tebi je bil nekaj številk prevelik, odeja pa je skoraj pogoltnila celo tvoje telo. Bila si velika približno za mojo dlan.

Gledala sem te in razmišljala, kako zelo drugače bi bil videti ta isti prizor nekje drugje.

Če bi se rodila nekaj tisoč kilometrov severneje, bi okoli tebe verjetno piskali monitorji. Ležala bi v inkubatorju, nekdo bi meril vsak vdih, vsak utrip srca, vsak gram. Okoli tebe bi bili neonatologi, medicinske sestre, preiskave, aparati in protokoli. Verjetno bi se nas odraslih celo bali dotakniti te brez dovoljenja.

Tukaj pa si bila v mojem naročju. Oblečena v šestnajstkrat prevelik bodi. Zavita v deko. Ti in jaz. In pred nama je bila flaška z luknjo, namenjeno bistveno večjemu otroku.

»Pa saj ne more jesti iz tega. No way.«

Še danes se spomnim, kako samoumevno sem to rekla. Fatimo sem poslala v trgovino po novo flaško. Najmanjšo, kar jo najde. Z najmanjšo luknjico. Takšno, s katero bomo lahko vsaj približno normalno nahranili tako drobnega novorojenčka.

Ko sem te gledala, sem pomislila na Baby Borna, tisto lutko iz otroške trgovine. Nisi bila niti tako velika. Morda polovico njega.

In potem me je prvič postalo zares strah.

Kako bom jaz tebe nahranila?

Kako sploh držiš otroka, katerega glavica skoraj izgine v tvoji dlani? Kako veš, kako močno jo podpreti? Kako veš, ali mleko teče prehitro? Kako veš, ali otrok pravilno požira, ali dovolj diha, ali je dovolj topel? Kako lahko nekaj, kar je videti tako zelo krhko, sploh preživi zunaj telesa svoje mame?

Nisem vedela. Pa sva poskusili. In nekako nama je steklo.

Tvoja drobna glavica je počivala med mojimi dlanmi, ustnice so se počasi premikale ob cuclju, prstki pa so se odpirali in zapirali, kot da bi ves čas nekaj iskali. Tako majhni, tako popolni. Počasi si pila. Jaz pa sem te gledala in skoraj nisem dihala, ker se mi je zdelo, da bi že moj premočan vdih lahko zmotil tisti popolni mali trenutek.

Ko si pojedla, si zaspala. In jaz te nisem želela odložiti. Ne vem, koliko časa sem sedela tam s tabo. Samo gledala sem te. Tvoje lase. Nos. Ustnice. Prste. Tisto drobno premikanje prsnega koša, ki je dokazovalo, da si tukaj. Da živiš.

Takrat še nisi imela niti imena.

»Če bo preživela,« so mi rekli. Ime so ti dali šele čez dober teden. In ta stavek mi je ostal. Če bo preživela. Zvenel je tako eksotično. »Če bo preživela«…

Pri nas izbiramo imena mesece pred rojstvom. Pišemo sezname. Se prepiramo, katero je lepše. Iščemo pomen imen. Kupujemo stvari z začetnicami otroka, še preden ga prvič primemo v naročje. Tvoje življenje pa se je začelo z vprašanjem, ali bo sploh trajalo dovolj dolgo, da boš ime potrebovala.

In vendar si ga. Ker si preživela. Teden. Mesec. Še enega. Živela si. Ne enostavno. Ne brez bolezni. Ne tako, kot bi si človek želel za otroka. Toda živela si. Po svoje zelo tiho in hkrati neverjetno glasno.

Ves čas si ostajala zelo drobna. Najmanjša med dojenčki, največkrat bolna in ena tistih, pri katerih sem se vedno malo dlje ustavila. Veliko si jokala. Včasih tako glasno, da te je bilo nemogoče preslišati. Najraje pa si spala v naročju.

Danes se sprašujem, ali je bilo naročje zate morda nekaj več kot samo udoben prostor za spanje.

Morda je bilo varnost. Morda toplota. Morda tisti prvinski občutek bližine, ki bi ga moral poznati vsak dojenček. Občutek telesa ob telesu, bitja srca ob svojem ušesu, rok, ki sporočajo: tukaj sem, držim te, za ta trenutek ti ni treba ničesar.

V prostoru s toliko otroki naročja nikoli ni dovolj. Rok je premalo. Časa je premalo. Potreb je preveč. Eden joka, drugi je lačen, tretjega je treba previti, četrti ima vročino, peti potrebuje zdravilo. In človek se zelo hitro nauči boleče matematike institucije: tudi če imajo ljudje otroke radi, en par rok ne more postati deset parov rok.

Ti pa si naročje oboževala. In kadar si ga dobila, si se znala popolnoma umiriti.

Paulinho te je pregledal večkrat. Pljučnice, težave z dihanjem, podhranjenost. Vedno nekaj. Malo bolje, pa spet slabše. Nekaj dni si bila živahnejša, potem je prišel kašelj. Malo si pridobila, potem si ponovno zbolela. Tvoje telo ni imelo skoraj nobene rezerve, iz katere bi lahko jemalo moč, pa se je kljub temu vedno znova borilo.

In počasi si rasla. Res počasi. Toda dovolj, da si iz tistega nekaj ur starega bitjeca postajala prava mala osebnost. Postala si tista glasna, čupasta mala dojenčica z ogromnimi očmi, ki jo je opazil skoraj vsak obiskovalec. Nekdo je stopil v sobo in pogled mu je skoraj vedno prej ali slej obstal na tebi. Bila si majhna, a te je bilo težko spregledati.

Šla si skozi toliko naročij. Toliko ljudi te je držalo. Toliko obrazov se je sklonilo k tebi. In zato si danes, ko iščem nekaj, kar bi lahko postavila nasproti vsej bolečini tvoje zgodbe, ponavljam predvsem eno: bila si ljubljena. Moja mala, res si bila ljubljena.

Ne tako, kot bi si želela zate. Ne z eno osebo, ki bi bila samo tvoja in bi vsako jutro vstala ob tvojem joku. Ne v domu, kjer bi imela svojo sobo, svoje igrače in nekoga, ki bi poznal vsak tvoj zvok.

Toda bila si ljubljena. Na način, ki smo ti ga lahko dali. Največ, kar smo znali.

Znala si se smejati. In tvoj nasmeh je bil eden tistih, ki dosežejo dele srca, za katere človek sploh ne ve, da obstajajo, dokler se jih ne dotakne otrok. Za igro nisi potrebovala skoraj ničesar. Včasih je bil dovolj prst. Moj, od katere od punc, od kogarkoli, ki se je sklonil nad tvojo posteljico. Z očmi si mu sledila, potem pa ga poskušala ujeti s tistimi majhnimi rokicami. Ko ti je uspelo, si ga stisnila, kot da si osvojila največji zaklad na svetu.

Brcala si z nogicami, ko se je nekdo pogovarjal s tabo. Vlekla za rokave. Lovila »prstke« rokavic. Opazovala obraze in premikala glavo za glasovi. Včasih si samo ležala in z velikimi očmi spremljala svet okoli sebe.

Tvoj svet pa je bil v resnici zelo majhen.

Nekaj posteljic. Nekaj sten. Nekaj obrazov, ki so prihajali in odhajali. Flaška. Odeja. Naročja. Glasovi.Pa si v njem, že tako drobna, znala najti razlog za smeh.

Morda odrasli prevečkrat mislimo, da za srečo potrebujemo velik svet, velike stvari. Otroci pa nas vedno znova učijo, da je včasih ves svet lahko en sam obraz, ki se sklanja nad tabo. En prst, ki ga lahko primeš. Eno naročje, v katerem zaspiš.

Potem si ponovno zbolela. Malarija in pljučnica. Visoka vročina. Hrano si začela zavračati. Tudi piti nisi želela. Tvoje že tako drobno telo je postajalo še bolj utrujeno.

Skrbelo me je.

Po oceni ljudi, ki so bili takrat okoli tebe, stanje še ni bilo dovolj kritično za pot v bolnišnico. In tukaj se začne eden najtežjih notranjih bojev, ki jih prinese delo v okolju, ki ni tvoje.

Ker prihajaš iz drugega sistema. Iz druge kulture. Z drugačnimi pričakovanji glede tega, kdaj otrok potrebuje zdravnika. Navajen si, da je že zelo visoka vročina pri tako majhnem in podhranjenem otroku razlog za resno pozornost. Tukaj pa so zdravstvene odločitve pogosto vpete v povsem drugo realnost – v denar, prevoz, dostopnost zdravnika, čakanje, izkušnjo ljudi, ki so videli že nešteto hudih bolezni, in posledično tudi v drugačen prag tega, kaj pomeni »nujno«.

Sčasoma se naučiš, da ne moreš vsake razlike razložiti z brezbrižnostjo. Toda to ne pomeni, da te ne boli. In ne pomeni, da se ne sprašuješ. Bila sem v navezi z zdravniki. Opazovala sem te. Spraševala. Razmišljala, ali pretiravam ali pa morda edina vidim nekaj, česar drugi ne. No, videli so tudi nekateri drugi, a so se pretvarjali, da ne vidijo.

Tisti večni boj v sami sebi – spoštovati ljudi, ki tukaj živijo in »sistem« poznajo bolje od tebe, ali zaupati občutku, ki v tebi kriči, da nekaj ni prav? Da je nekaj hudo narobe.

Vmes sem morala v trgovino. Manjkala je hrana, plenice in kup drugih stvari. Kupila sem tudi alkoholni kis, ki se nam je že večkrat izkazal kot pomoč pri zbijanju vročine. In potem sem se vrnila.

Ta prizor je še eden tistih, ki bi jih danes najraje izrezala iz svojega spomina. Že po obrazih sem vedela, da nekaj ni prav. Panika. Delavke so prihajale proti meni. »Kaja, help. Do something. She is not good.«

In potem sem te dobila v naročje. Isto telo, ki sem ga pred osmimi meseci prvič držala skoraj v eni dlani. Samo da si bila tokrat skoraj nepremična. Neodzivna. Tvoj pogled ni več iskal obrazov. Tvoje roke niso lovile mojih prstov. Ni bilo tistega glasu, zaradi katerega smo vsi vedeli, kdaj ti nekaj ni prav. In takrat ne razmišljaš več o tem, ali pretiravaš.

Veš. Pomoč potrebuješ zdaj. Ne čez eno uro. Ne zvečer. Ne jutri. Zdaj. Ni časa za preoblačenje, urejanje ali razpravljanje. Samo zdravnik. Prvi, ki ga lahko najdemo. Najprej so te odnesli na zdravstveni oddelek v okolju sirotišnice. Beseda »oddelek« zveni precej drugače od prostora, ki ga opisuje: pisarna medicinske sestre, miza, stol in omara z nekaj zdravili (od katerih ni nobeno primerno zate).

Od tam so te odpeljali v bolnišnico. S teboj je šla ena od delavk. Čakala sem. Potem ste se vrnili. Rekli so, da boš v redu. Dali so ti zdravila. Rekli so mi, da spiš. Da si zaspala, da je najbolje, da te pustimo, da se odpočiješ.

Položili so te v posteljico, sama pa sem se odpravila domov. In tistega večera je tvoj glas utihnil.

Naslednje jutro te ni bilo več. Ostal je samo »certifikat o smrti«.  »It was too late. She was too sick. There was nothing more we could do.« Mislili smo, da spi … med tem, pa je umrla.

Prepozno. Kako zelo sovražim to besedo. Ker ima v sebi nekaj dokončnega, hkrati pa odpre tisoč vprašanj.

Kaj pomeni prepozno? Kdaj še ni bilo prepozno? Je obstajal trenutek, ko bi lahko bilo drugače? In če je – kdaj smo ga zamudili? Kako sprejmeš dejstvo, da si nekaj ur prej v rokah držal dobrih osem mesecev staro deklico, potem pa je preprosto ni več?

Kako možgani razumejo, da je življenje, ki si ga spremljal praktično od prvih ur, končano? In če bi glava že to racionalno razumela, kako pri vragu to pojasniš srcu?

Še včeraj si bila tukaj. Tvoje telo je bilo toplo. Dihala si. Jokala si. Pripravila sem ti flaško. Te previla. Te stisnila k sebi.

Danes pa je tvoje mesto prazno.

Mislim, da se ob smrti otroka srce ne zlomi. Zlomljeno stvar lahko nekako sestaviš nazaj. Srce se raztrešči. Na toliko majhnih koščkov, da nekaj časa sploh ne veš, kateri del pobrati najprej. In v tistem trenutku ne želim slišati, da ima vse svoj razlog. Ne želim slišati, da je tako moralo biti. Ne, ne želim in ne potrebujem velikih življenjskih modrosti.

Ker ne poznam niti enega samega samcatega razloga, ki bi bil dovolj dober, da pojasni smrt otroka.

Otroka, ki še niti ni naredil svojega prvega koraka. Ki še ni izgovoril svoje prve besede. Ki še ni vedel, kako izgleda rojstnodnevna torta. Ki še ni tekel bos po dvorišču. Ki še ni izbral svoje najljubše barve. Ki še ni vedel, kaj želi postati, ko bo velik. Otrok, ki še niti ni dobil priložnosti ugotoviti, kdo bi nekoč lahko postal.

In tukaj me najbolj zaboli razlika med svetovoma, med katerima se zadnja leta vedno znova premikam. Ker se ne morem nehati spraševati: kaj bi bilo, če bi se rodila drugje? Če bi imela isti drobni obraz, iste črne lase, isto telo in popolnoma isto bolezen, samo drugo državo rojstva?

Bi bila danes živa? Ne vem. In ravno ta »ne vem« je tako zelo težak.

Ker kraj rojstva ne bi smel odločati o možnostih za preživetje. Denar ne bi smel odločati o tem, kako hitro pride otrok do pregleda. Dostopnost aparata, laboratorija ali specialista ne bi smela določati dolžine otroškega življenja. Ali preprosto volja, odločitve ljudi ne bi smele vplivati na to, ali otrok (pre)živi, ali pa ga enostavno več ni.

Otroško življenje bi moralo biti povsod vredno enako. Na papirju verjetno vsi verjamemo, da je. Svet pa žal vedno znova pokaže, da možnosti niso enake. Da so daleč od enakih.

Še nekaj dni prej sem stala pred kupom lepih oblačil, ki sem jih prinesla s seboj, in izbirala, kaj bom oblekla tebi. »Tole je zanjo.« Z nekaj delavkami smo prav določale, katera cotka je za koga. Prav zabavale smo se pri tem.

Ker boš v tem videti kot prava mala princeska. Taka roza oblekca. Ali pa tista bela, z čipkastim ovratnikom.

Danes pa stojim in nemo gledam prazno posteljico. In nenadoma imajo povsem običajne stvari strašno težo. Tvoja flaška. Tvoja odeja. Oblačila, ki sem jih izbrala zate. Kam da človek stvari, ki so čakale nekoga, ki se ne bo nikoli več vrnil?

In še težje – kam da vso to ljubezen zanj? Kam pospraviš vse tisto, kar bi mu še rad dal? Vsa naročja, ki jih ne bo. Vse poljube na čelo. Vse »poglej, kako je zrasla«. Vse prve korake, rojstne dneve in nasmehe, ki so obstajali samo kot možnost.

Seveda se sprašujem tudi stvari, ki me bolijo še bolj. Bi morala bolj vztrajati? Bi morala tvegati nov prepir? Bi te morala preprosto vzeti in sama odpeljati? Bi morala dlje ostati ob tebi? Bi bilo kaj drugače, če bi prišla do zdravnika nekaj ur prej? Dan prej?

Ali pa bi danes sedela na istem mestu in si zastavljala popolnoma ista vprašanja?

Smo kaj spregledali? Sem jaz kaj spregledala?

Tvoje telo se je vse življenje borilo. Pljučnice, dihalne težave, podhranjenost, okužbe. Vedno znova si se pobrala. Zato se morda tudi zadnjič ni zdelo, da bo tokrat drugače. Toda kako bi sploh lahko vedeli vse, kar se je dogajalo v tvojem drobnem telesu? In prav to je morda najtežje pri nekaterih slovesih.

Ne ostanejo samo spomini. Ostanejo vprašaji. Veliki, težki, neodgovorjeni vprašaji, ki jih nosiš s sabo. Vsi zakaj. Vsi kako. In ostane – kako naprej.

V Gambiji sem videla stvari, zaradi katerih sem začela verjeti v čudeže bolj, kot sem vanje verjela kadarkoli prej. Otroke, za katere sem mislila, da jih bomo izgubili, pa so se vrnili. Življenja, ki so visela na nitki in se je ta nitka nekako obdržala.

In potem prideš do otroka, pri katerem se ne.

Kako v istem srcu nosiš oboje? Kako verjameš v čudeže, ko hkrati stojiš pred prazno posteljico? Kako se zahvaljuješ življenju za otroka, ki je preživel, in ga nekaj metrov stran preklinjaš zaradi tistega, ki ni?

Ne vem več, ali za vse potrebujem odgovor. Morda ga ni. Morda je včasih edino, kar lahko naredim, to, da si dovolim priznati: to ni pravično. To boli. Tega ne razumem. In potem poskušam najti vsaj nekaj, česar se lahko oprimem.

Jaz se oprijemam misli, da te zdaj nič več ne boli. Da lahko dihaš. Da ni vročine. Da nisi lačna. Da ni pljučnice, malarije, zdravil, igel in napornih vdihov. Da nekje obstaja prostor, kjer drobna otroška telesa ne potrebujejo več biti ves čas tako zelo pogumna.

Ne vem, ali je res. Toda trenutno potrebujem te misli, da je. Ker je lažje preživeti dan. Ker je lažje vstopiti v sobo, kjer joka še nekaj drugih dojenčkov, hkrati pa je tišina glasnejša od vsega.

To isto tolažbo sem dala puncam, ki so bile s tabo. Tistim, ki si jim zlezla globoko v srce. Tistim, ki so te pestovale, hranile, se s tabo smejale in jokale z mano, ko sem morala napisati tisto sporočilo, ki ga nikoli ne želiš napisati.

Da si se poslovila.

Potem pa pride še ena kruta resnica. Jap, življenje gre naprej. Še en stavek, ki ga ne maram. Pa čeprav v resnici, je res. Življenje se ne ustavi. Za nikogar. Življenje gre naprej.

Tvoja posteljica je prazna, toda ob tvoji posteljici nekdo joka, ker je lačen. Drugega je treba previti. Tretji potrebuje zdravilo. Nekdo želi v naročje. Nekdo bo morda že jutri pripeljan skozi ista vrata. Morda eden. Morda dva. Morda pet.

Svet se ob tvoji smrti ni ustavil. Moj se je za trenutek. Tvoj se je za vedno. Vsi drugi pa so se vrteli naprej. Tukaj sem se morala naučiti tudi, da smrt nima povsod enakega jezika.

Prihajam iz okolja, kjer se od umrlega poslavljamo dolgo. Imamo pogrebne obrede, cvetje, sveče, osmrtnice, žalne slovesnosti, dneve, ko se pričakuje, da bo življenje vsaj malo obstalo. Smrt otroka je nekaj, o čemer pogosto niti ne znamo govoriti, ker se nam zdi tako nenaravna, da zanjo nimamo pravih besed.

Tukaj je lahko smrt veliko bolj prisoten del življenja. Ne zato, ker bi ljudje ljubili manj. To bi bila prelahka in krivična razlaga.

Morda prav zato, ker so se ljudje skozi generacije morali naučiti živeti ob izgubi drugače. Ker tam, kjer so bolezni, revščina in omejen dostop do zdravstvene oskrbe pogostejši spremljevalci vsakdana, človek razvije drugačne načine preživetja. Drugačen odnos do smrti. Drugačne rituale. Drugačno tišino.

Iskreno – se niti ne morem odločiti, kateri način se mi zdi »boljši« ali bolj prav.  Vem pa, da me vsako slovo pretrese. Zruši. Sesuje. Sploh, ko umre otrok. Najprej Laminček pred nekaj časa. Sedaj ti… Boli.

Na pokopališču ena delavka, socialna delavka in varnostnik. Kratka molitev. Nekaj trenutkov. In konec. Življenje je šlo naprej.

Jaz pa sem ob tem začutila skoraj fizično potrebo, da svetu povem, da si obstajala. Da ne more biti samo tako. Posteljica prazna. Flaška pospravljena. Prišel bo naslednji otrok. Kot da te nikoli sploh ni bilo. Ni časa za solze. Za žalost.

Ne. Ne. Ne. Ne more se zgodba končati tako.

Tukaj je živela deklica. Imela je črne, čupaste lase. Velike oči. Glasen jok. Rada je bila v naročju. Lovila je prste. Znala se je smejati. Bila je bolna, a neverjetno vztrajna.

In njeno življenje je štelo. Morda je prav zato nastalo to pismo. Šele sedaj, nekaj časa po tem, ko si odšla.

Ker se bojim pozabe bolj kot tišine. Ker si ne želim, da otroci postanejo številke. Eden manj. Eden več. Nova posteljica. Nov sprejem.

Ker sem sama sebi in vsem vam, dala obljubo, da niti ena zgodba ne bo pozabljena. Ker vsako življenje šteje. Pa če je bilo še tako kratko.

Za vsako posteljico je zgodba. Za vsakim jokom je človek. In za vsakim majhnim grobom je življenje, ki bi moralo imeti še tisoč nadaljevanj. Tvoje se je začelo z izgubo. Na svet si prišla brez varnosti, ki bi morala pričakati vsakega otroka. In končalo se je veliko, veliko prezgodaj.

Toda med tema dvema trenutkoma obstaja nekaj, česar ti smrt ne more vzeti.

Bila si ljubljena. Imela sem te rada. Imeli smo te radi.

Morda nisi imela ene osebe, ki bi bila samo tvoja. Toda imela si veliko rok, ki so te držale. Veliko obrazov, ki so se ti nasmehnili. Veliko ljudi, ki so preverjali tvoje dihanje, ti pripravljali flaško, te pokrivali, pestovali in ti dovolili, da si jim zlezla pod kožo.

Morda ti nismo mogli dati dolgega življenja. Dali pa smo ti ljubezen v tistem času, ki si ga imela. In to je nekaj, s čimer se bom morala sprijazniti tudi sama – ljubezen žal ne more vedno rešiti človeka.

Če bi ga lahko, bi bila še tukaj. Če bi količina ljubezni določala dolžino življenja, bi dočakala sto let.

Toda ljubezen lahko naredi nekaj drugega. Poskrbi lahko, da človek, četudi samo za kratek čas, ni sam. Da nekdo ve, da je njegov jok nekdo slišal. Da ga je nekdo držal, ko ga je bolelo. Da je obstajal nekdo, ki je bil srečen, ker se je nasmehnil. Da je nekdo izbral oblačilo posebej zanj. Da je nekdo šel v trgovino po pravo flaško samo zato, ker tista, ki jo je imel, zanj ni bila dovolj dobra.

In morda je bila prav tista prva flaška, ki se je takrat zdela tako nepomembna, ena prvih oblik ljubezni, ki sem ti jih lahko dala.

Mali angel, želim verjeti, da si zdaj nekje na lepšem. In če imam prav, poišči našega Laminčka. Prepričana sem, da te bo prepoznal. Tudi on je vedel, kako je, ko je majhno telo prisiljeno biti veliko bolj pogumno, kot bi katerikoli otrok smel biti.

Predstavljam si vaju nekje na tistih puhastih oblakih, ki si jih odrasli izmislimo takrat, ko potrebujemo podobo, ki naredi izgubo otroka vsaj za odtenek manj neznosno. Predstavljam si, da se guncata. Brez zdravil. Brez vročine. Brez težkega dihanja. Brez vprašanja, ali bo jutri boljše.

Samo dva otroka. Takšna, kot bi morala imeti možnost biti že tukaj.

In potem nekje zaslišim One Night Only. Pesem, ki sem jo prej slišala že neštetokrat. One night only, come on baby, come on … In kar naenkrat ni več samo pesem. Nekatere pesmi so samo melodije, dokler jih življenje ne napolni z obrazom.

Tako kot je bila tvoja posteljica samo ena od posteljic, dokler nisi v njej ležala ti. Tako kot je bila tista majhna flaška samo kos plastike, dokler nisem z njo hranila nekaj ur stare deklice, ki je skoraj v celoti stala v mojih dlaneh.

In tako kot je bila moja dlan samo dlan, dokler nekoč v njej ni počival skoraj ves tvoj svet.

Ne pišem tega pisma zato, da bi kogarkoli obtoževala. Preveč časa sem preživela tukaj, da bi verjela v preproste zgodbe o »krivcih« in »nedolžnih«. Videla sem premalo sredstev, premalo rok, težke odločitve, drugačen sistem, kulturne razlike in ljudi, ki pogosto delajo z mnogo manj, kot bi za svoje delo potrebovali.

Toda tudi molčati ne želim. Ker resnica Pisem ne more biti samo tista lepa. Niso vse zgodbe iz sirotišnice zgodbe o čudežih. Niso vsi odhodi posvojitve. Niso vse bolezni premagane. Niso vsi otroci rešeni. In niso vsa pisma takšna, da jih napišem, zaprem računalnik in se nasmehnem.

Nekatera ostanejo v meni. Nekatera zarežejo tako globoko, da vem, da bom na svet po njih vedno gledala nekoliko drugače.

Še posebej, ko gre za otroka, ki sem ga poznala skoraj od prvega vdiha. Ki sem ga prvič hranila, ko je bila njena glavica manjša od moje dlani. Ki sem jo gledala počasi rasti. Ki sem ga pestovala, ko je bila bolana. Ki sem jo poslušala jokati. Ki sem jo videla smejati se.

In katere prazno posteljico potem gledam, ko je ni več.

Toda morda je največja lekcija ljubezni prav v tem, da se po takšni izgubi ne zapreš. Ker bi bilo lažje. Ja, veliko lažje bi bilo reči: ne bom se več tako navezala. Ne bom več nobenega otroka držala predolgo. Ne bom več ljubila tako močno. Tako bo naslednjič manj bolelo.

Ampak otroci ne potrebujejo naših varoval. Potrebujejo nas. V celoti.

In otrok, ki je v svojem kratkem življenju že izgubil toliko, si najmanj od vsega zasluži, da bi mu odrasli odmerjali ljubezen zato, ker nas je strah, da bo na koncu prav naše srce (spet) zlomljeno.

Zato vsakič znova v naročje vzamem otroka. Vsakega. Ne glede na starost, ne glede na to, kako zelo me je hkrati strah.  Tudi če bo srce še raztreščeno. In ja, kupila bom naslednjo flaško. Izbrala naslednji najlepši bodi. Pustila, da nekdo drug prime moj prst. In ponovno tvegala, da bo bolelo.

Ker če sem se ob tebi česa naučila, mala moja, potem je to, da dolžina življenja ne določa njegove vrednosti.

Nekdo lahko na tem svetu ostane osemdeset let in gre mimo nas skoraj neopazno. Ti si bila tukaj dobrih osem mesecev. Pa si pustila sled.

V ljudeh, ki so te držali. V puncah, ki so te imele rade. V meni. In zdaj tudi v vsakem človeku, ki bo prebral tvojo zgodbo in za nekaj minut vedel, da je nekoč v majhni posteljici, tam v daljni Afriki, živela drobna, čupasta deklica z velikimi očmi, ki je rada lovila prstke. In bila ljubljena.

Morda je to vse, kar lahko naredim zate zdaj. Poskrbim, da nisi pozabljena. Da tvojih osem mesecev ne postane samo prazna posteljica. Da svet izve, da si bila tukaj. Da si se smejala. Da si jokala. Da si se borila. Da si živela.

In predvsem, da si bila ljubljena.

Od prve tiste prevelike flaške, ki sem jo jezno zamenjala. Od tvoje drobne glavice v mojih dlaneh. Od tistih prvih milimetrskih prstkov. Do zadnjega dne. Vsako sekundo.

Zato počivaj, mala moja.

In če tam nekje res obstajajo puhasti oblaki, poišči Laminčka. Naj te prime za roko in naj te pelje na najvišjo gugalnico, kar jih imajo. Guncajta se tako visoko, da se bosta skoraj dotaknila zvezd. In ko bo veter zavel dovolj močno, bom mogoče za trenutek verjela, da je prišel od vaju.

Tvoja posteljica je danes prazna. In ko jo pogledam, ne vidim samo prostora, kjer te ni več. Vidim vse, kar bi še moralo biti. Vsa jutra, v katera bi se morala zbuditi. Prve korake, pri katerih bi te nekdo lovil, da ne padeš. Prve besede. Rojstne dneve. Razbita kolena. Otroške skrivnosti. Deklico, v katero bi zrasla. Mlado žensko, ki bi nekoč imela svoje sanje, svoje načrte, svoje ljudi in svoj košček sveta. Manjka cela prihodnost, ki bi morala biti tvoja.

In morda me najbolj boli prav to, da ti je ne morem vrniti. Ne morem ti podariti niti enega od vseh tistih jutri. Ne morem se vrniti v tisti zadnji dan in ga »odživeti« drugače. Ne morem še enkrat vztrajati, še enkrat vprašati, še enkrat poskusiti. Ne morem popraviti konca tvoje zgodbe, čeprav sem ga v svoji glavi milijonkrat napisala na sto drugih načinov.

Lahko pa ti nekaj obljubim, mala moja. Tako kot sem te tisti prvi dan držala v dlaneh in pazila na tvojo drobno glavico, bom zdaj »čuvala« tvojo zgodbo.

Ne bom dovolila, da od tebe ostane »samo še ena prazna posteljica več«. Ne boš »samo tista dojenčica, ki je umrla«. Ne boš ena od številk, eden od otrok, ena od izgub, ob kateri življenje preprosto steče naprej. In gre v pozabo.

Zame boš vedno tista drobna deklica, ki sem jo prvič držala, ko je bila skoraj manjša od moje dlani. Tista, zaradi katere sem nekoga poslala v trgovino po pravo flaško, ker si si zaslužila nekaj boljšega od tiste prevelike luknje. Tista čupasta mala glavica, ki sem jo lahko ure in ure gledala. Tiste velike oči. Tisti prstki, ki so se oklenili mojih. Tisti nasmeh, zaradi katerega sem za trenutek pozabila na vse, kar je bilo okoli naju narobe.

Takšna boš ostala, mala moja.

In oprosti mi za vse trenutke, ko bi morda lahko naredila več. Za vse »kaj pa če«, ki jih bom verjetno še dolgo nosila s sabo. Upam, da si nekje, kjer odgovori nanje niso več pomembni. Kjer nič ne boli. Kjer ti ni treba več biti tista drobna, pogumna deklica, ki se je morala od prvega dne boriti samo zato, da je ostala tukaj.

Jaz pa ti obljubim nekaj drugega. Če ti življenje ni dalo časa, da bi sama pustila sledi svojih stopinj po svetu, bom tvojo zgodbo s seboj nosila jaz.

Povedala bom, da si bila tukaj. Da si živela. Da si se smejala. Da si bila včasih glasna in sitna in bolna in čupasta in najbolj prikupna mala deklica. Da si bila veliko več kot način, na katerega se je končala tvoja zgodba.

In predvsem bom povedala, da si bila ljubljena. Ker ti nisem mogla obljubiti dolgega življenja. Nisem ti mogla obljubiti, da boš odrasla. Nisem te mogla obvarovati pred vsem, pred čimer bi te želela.

Lahko pa ti danes obljubim nekaj, kar je še vedno v mojih rokah. Da te ne bom pustila oditi še drugič.

Prvič sem te izgubila takrat, ko je tvoja posteljica ostala prazna. Drugič bi te izgubila, če bi dovolila, da svet pozabi, da si kdaj ležala v njej.

In tega ne bom dovolila. Nekoč je skoraj vse tvoje življenje stalo v mojih dlaneh. Zdaj ga bom nosila v srcu. Dokler bo bilo moje, bo v njem prostor tudi zate.

In mogoče je prav to edino, kar lahko ljubezen ob smrti zares naredi. Ne more človeka vedno obdržati tukaj. Lahko pa poskrbi, da nikoli povsem ne odide.

Nikoli ne boš pozabljena.

Tebi, mala moja Hidjara.