Pismo #39 – Deklica, ki nikoli ne zahteva, da je prva

Obstajajo otroci, ki jih opaziš takoj. Tisti, ki stečejo proti tebi, še preden dobro prestopiš prag. Ki se prerivajo za objem, vlečejo za roko, kličejo tvoje ime in z vso svojo otroško odločnostjo zahtevajo vsaj košček tvoje pozornosti. In potem obstajajo otroci, ki ne stečejo nikamor. Ki ostanejo nekoliko zadaj, potrpežljivo opazujejo in čakajo. Ne, sploh ne zato, ker si ne bi želeli bližine. Morda si je želijo celo bolj kot vsi drugi. Le da so se nekje na svoji poti naučili, da je včasih varneje počakati, kakor upati preveč. Ker življenje ne poboža vedno.

In če se med otroki v sirotišnici naučiš česa zares pomembnega, je to tudi spoznanje, da tisti, ki najmanj zahtevajo, pogosto niso tisti, ki najmanj potrebujejo. Včasih so prav oni tisti, ki najbolj potrebujejo, da jih nekdo opazi. Ne zato, ker so najglasnejši. Ne zato, ker so prvi. Ampak preprosto zato, ker so tam.

Današnje pismo je namenjeno eni takšnih deklic. Deklici, ki skoraj vedno počaka, da vsi drugi dobijo svoje. Deklici, ki si pri štirinajstih letih želi nekaj, kar bi moralo biti samoumevno že od prvega dne njenega življenja. Da bi jo imel nekdo rad.

Ime ji je Mariama.

In brez skrbi. Tokrat ne pišem zgodbe, ki bi se končala s smrtjo. Čeprav se je njena zgodba začela tako, da bi se lahko končala, še preden bi sploh dobila priložnost zares živeti. O nekaterih stvareh je v Afriki še vedno težko govoriti. Ne zato, ker ne bi obstajale, ampak ker so že tako dolgo obdane s tišino, sramom, predsodki in prepričanji, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Zid, ki ga je kar težko porušiti.

Ena takšnih tem so otroci s posebnimi potrebami. Otroci z invalidnostjo, razvojnimi motnjami, telesnimi ali intelektualnimi ovirami. Otroci, ki se rodijo drugačni od pričakovanj okolice. Hja, ste že imeli pred očmi nekoga, iz svoje okolice, kajne? No, potem je jasno, kako daleč je to šele v Afriki.

V nekaterih skupnostih invalidnost še vedno spremljajo prepričanja o prekletstvu, kazni, nesreči ali nadnaravnih silah. Otrokovo stanje lahko postane razlog za sram družine. V najtežjih primerih so takšni otroci skriti pred javnostjo, izključeni iz šolanja, zanemarjeni ali izpostavljeni nasilju. In ja, obstajajo tudi okolja, v katerih se še vedno pojavlja grozljivo prepričanje, da življenje takšnega otroka ni enako vredno kot življenje drugih. Ali sploh … tak otrok, ni življenja vreden.

Toda Afrika ni ena sama zgodba. Ni ena sama kultura, eno samo prepričanje ali ena sama resnica. Tudi v Gambiji so družine, posamezniki in organizacije, ki se vsak dan trudijo rušiti te predsodke. Ki zagovarjajo pravice otrok z invalidnostjo, jim omogočajo izobraževanje, rehabilitacijo, podporo in predvsem dostojanstvo. Obstajajo ljudje, ki se borijo, da otrok ne bi več določala njegova diagnoza, temveč njegove možnosti.

A spremembe, kot vse, zahtevajo čas. Znanje. Denar. Dostop do zdravstvene oskrbe, strokovnjakov, pripomočkov in ustanov, ki jih pogosto ni dovolj. In v okolju, kjer se družine vsak dan znova sprašujejo, kako bodo otrokom zagotovile naslednji obrok, hitro postanejo potrebe otroka z invalidnostjo še dodatno breme. Ne zato, ker bi bil otrok breme sam po sebi. Ampak zato, ker družba pogosto ne zagotovi podpore, ki bi jo otrok in njegova družina potrebovala. Ni sredstev, ni podpore, ni možnosti. Ni znanja. In so … predsodki. Obsojanja.

To seveda ne opravičuje nasilja, zavračanja ali zanemarjanja. Pomaga pa razumeti, da za nekaterimi zgodbami niso le posamezne odločitve, temveč tudi revščina, neznanje, strah in odsotnost sistemske pomoči. In posledice vsega tega na koncu prepogosto nosijo prav tisti, ki so najmanj odgovorni. Otroci.

Tudi v sirotišnicah, ki jih obiskujem, živijo otroci s posebnimi potrebami. Deklica s cerebralno paralizo. Dva fantka z avtizmom. Otroci s telesnimi ovirami in posledicami bolezni ali poškodb, ki so jim za vedno spremenile življenje. Tudi naš M., ki je v petek že dobil protezo (in o njem bom pisala v naslednjih dneh).

In če sem se v teh letih česa naučila, je to, da so lahko prav ti otroci še posebej nevidni. Včasih za odrasle. Včasih tudi za obiskovalce, ki pridejo v sirotišnico, razdelijo nekaj pozornosti, naredijo kakšno fotografijo, pobožajo najmlajše in odidejo. Pobožali so predvsem svoj egoistični sebičen ego. Ampak so vendarle »naredili dobro delo«.

Lažje je pristopiti k otroku, ki steče proti tebi. Ki te objame, se zasmeji in ti z otroško neposrednostjo pokaže, kako zelo je vesel tvoje bližine. Zelo lahko je stisniti k sebi dojenčka. Ga cartljati, biti njegov. Veliko težje pa je včasih prepoznati potrebo po isti bližini pri otroku, ki se ne more premikati enako hitro, ki težje komunicira ali se na dotik in pozornost odziva drugače.

Toda potreba po ljubezni zaradi tega ni nič manjša. Le manj očitna je.

In potem pogledaš otroke. Tiste, ki si to sirotišniško življenje delijo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu. Ki skupaj odraščajo, se prepirajo, smejijo, jokajo, delijo hrano, igrače, postelje in tisto malo, kar imajo. In ugotoviš, kako zelo znamo odrasli zapletati stvari, ki so v svojem bistvu lahko tako preproste. O inkluziji pišemo strokovne članke. Organiziramo konference. Oblikujemo strategije, programe, smernice in priporočila. Razpravljamo o vključevanju, enakih možnostih, prilagoditvah in sprejemanju drugačnosti.

Vse to je pomembno. Zelo pomembno. Še posebej tam, kjer brez strokovne podpore otrok ne more dobiti tistega, kar potrebuje. Toda včasih se vprašam, ali smo ob vseh teh teorijah nekoliko pozabili na najpreprostejši del vključevanja. Na človeka.

Kajti ko med temi otroki nekdo potrebuje pomoč, se pogosto ne zgodi nič posebej velikega. Nihče ne skliče sestanka. Nihče ne napiše načrta. Nihče ne razpravlja, ali je otrok dovolj sposoben, da bi lahko sodeloval. Če je eden na invalidskem vozičku, ga bodo pač trije drugi potiskali. Če je pot težja, bodo nekoliko upočasnili korak. Če kdo ne more sodelovati na povsem enak način, bodo našli drugega. In če se odpravijo nekam skupaj, bodo poskrbeli, da tisti, ki potrebuje pomoč, ne ostane pozabljen.

Ne trdim, da med otroki ni razlik, nerazumevanja ali sporov. Seveda so. Otroci so otroci, ne glede na to, na katerem koncu sveta odraščajo. Toda v njihovih odnosih pogosto ni tistega zapletenega odraslega razmišljanja, ali nekdo zaradi svoje drugačnosti sploh sodi zraven. Zanje je pogosto povsem samoumevno, da sodi.

In kako nenavadno je, da se lahko prav od otrok, ki imajo tako malo, naučimo toliko o tem, kako drugemu dati prostor. Ti mali ljudje, ki nimajo skoraj ničesar svojega. Razen drug drugega. In prav zato se mi včasih zdi, da razumejo nekaj, kar smo mi med odraščanjem izgubili.

Da za sprejemanje človeka ni treba najprej razumeti vsega o njem. Včasih je dovolj, da ga ne pustiš zadaj.

Mariama je stara štirinajst let.

Štirinajst. Starost, ko se dekleta počasi poslavljajo od otroštva. Ko se začnejo ogledovati v ogledalu, razmišljati o svojem videzu, prijateljstvih, prihodnosti. Ko postajajo pomembne barve, oblačila, drobne skrivnosti, pripadnost skupini. Ko se svet počasi širi in se v njem pojavljajo sanje o vsem, kar bi nekoč lahko bilo. Ja, tudi v Afriki dekleta nosijo v sebi to željo, ta čar. To lepoto.

Toda Mariamin svet je bil že na začetku zaznamovan z nečim, česar noben otrok ne bi smel poznati.

Z nasiljem. Hudim hudim nasiljem.

Rodila se je z izrazito ukrivljenimi nogami, v obliki črke O. S stanjem, ki bi zahtevalo zdravniško obravnavo, oceno vzroka in možnosti zdravljenja. Z nečim, zaradi česar bi morala biti deležna dodatne skrbi, ne pa zavrnitve.

Toda v domačem okolju njene drugačnosti niso sprejeli. Po informacijah o njeni zgodbi ji je oče namerno polomil noge in povzročil poškodbe, katerih posledice nosi še danes. Težko mi je sploh zapisati takšen stavek. Še težje je razumeti, da lahko nekdo otroku, ki bi ga moral varovati, povzroči toliko bolečine.

Ne vem, kaj se je dogajalo v glavah odraslih, ki so bili takrat okoli nje. Ne poznam vseh okoliščin, vseh besed in vseh odločitev, ki so pripeljale do tega. In ne želim si izmišljati podrobnosti o trenutkih, ki jih nisem videla. In ja, tudi jaz kdaj padem na »razumevanju različnih kulturnih okolij«.

Vem pa, kakšen je bil izid. Deklica, ki bi potrebovala pomoč, je bila poškodovana. In nato zapuščena na cesti. Na kraju, kjer bi se njena zgodba lahko končala. Zelo blizu je bilo.  Ne vemo, koliko časa je bila tam. Ne vemo, ali je jokala, ali jo je bilo strah, ali je sploh še pričakovala, da bo kdo prišel ponjo.

Vem pa to, da je nekdo prišel. Vaščanka. Ženska, ki je zagledala zapuščenega otroka in ni odšla mimo. Ne poznam njenega imena. Ne vem, kaj vse je morala storiti, da je Mariama prišla na varno. Toda med vsemi ljudmi, ki so takrat lahko pogledali stran, je bila ona tista, ki tega ni storila.

In včasih je prav to meja med življenjem in smrtjo. Med otrokom, ki ostane sam, in otrokom, ki dobi še eno priložnost. Ja, tudi letos sem se sama srečala z zelo podobno zgodbo. Z zgodbo iz ulice, ki bi se lahko končala precej drugače, kot se na srečo je.

Mariama je tako prišla v sirotišnico. Kot zelo zelo majhna deklica.

Tam je odraščala. Iz majhne deklice je postajala šolarka, nato najstnica. Leta so minevala, otroci so prihajali in odhajali, nekateri so našli nove družine, drugi so se vračali k sorodnikom, nekateri so odrasli. Mariama pa je ostajala. S posledicami poškodb, ki so zaznamovale njeno gibanje. Z otroštvom, ki ga ni mogoče začeti znova. In s hrepenenjem, ki ga ni mogoče odpraviti z nobenim zdravilom, operacijo ali pripomočkom.

S hrepenenjem po tem, da bi nekomu pripadala. V sirotišnici je vsak odhod otroka nekaj posebnega. Ko nekdo odhaja v posvojitev, se okoli njega za nekaj časa spremeni ves svet. Priprave, oblačila, kovčki, poslavljanja. Vznemirjenje. Veselje. Solze. In tista nenavadna mešanica občutkov, ko si za nekoga neizmerno srečen, hkrati pa veš, da bo za njim ostala praznina.

Otroci vse to opazujejo. In četudi morda ne razumejo vseh postopkov, odločitev, dokumentov in poti, zelo dobro razumejo bistvo. Nekdo je prišel po enega izmed njih. Nekdo ga je izbral za svojega. Nekdo ga bo odpeljal domov. In prav ob takšnih trenutkih Mariama vedno znova postavi vprašanje. Ali bo nekoč kdo prišel tudi ponjo? Ne zahteva odgovora. Ne povzdiguje glasu. Ne sili v ospredje. Preprosto pride bližje, pogleda in pove, da bi si tudi ona želela družino.

In jaz ob tem vsakič znova začutim tisto neprijetno nemoč, ki jo je tako težko opisati. Solze, ki se ulijejo, ne glede na to, kako zelo si jih zaželiš zadržati.

Ker kaj naj rečeš štirinajstletni deklici, ki te sprašuje po nečem tako osnovnem? Kako ji razložiti, da svet ni vedno pravičen? Da niso vsi otroci deležni enakih možnosti? Da starost, zdravstveno stanje, invalidnost in številne druge okoliščine lahko vplivajo na možnosti posvojitve?

Kako ji povedati, da na vprašanje, ki bi moralo imeti najpreprostejši odgovor na svetu, v resnici nimaš odgovora? Ne moreš ji obljubiti, da bo nekdo prišel. Ne moreš ji povedati, kdaj. In ne moreš ji zagotoviti, da bo nekega dne tudi ona odšla skozi vrata sirotišnice z nekom, ki jo bo prijel za roko in ji rekel, da gresta domov. Ker v resnici veš, da se to ne bo zgodilo.

Lahko pa jo poslušaš. In ji ne odvzameš pravice do upanja samo zato, ker se odrasli bojimo, da bi bila nekoč razočarana.

Včasih razmišljam, kako drugače otroci razumejo besedo dom. Za mnoge izmed nas je to prostor. Hiša, stanovanje, soba. Naslov, na katerega se vračamo. Morda kraj, kjer nas čaka družina. Za otroka, ki odrašča v sirotišnici, pa je lahko dom predvsem človek. Nekdo, ki ve, kdaj imaš rojstni dan. Ki opazi, da si žalosten. Ki pozna tvojo najljubšo barvo. Ki ve, česa te je strah in kaj te spravi v smeh.

Nekdo, ki te ne objame samo takrat, ko pride na obisk. Ampak ostane. In mislim, da si Mariama želi prav tega. Ne popolne družine. Ne velike hiše. Ne življenja brez težav. Samo nekoga, pri katerem ji ne bi bilo treba vedno znova preverjati, ali je zanjo še prostor.

Ena najbolj bolečih stvari, s katerimi sem se srečala v sirotišnicah, je spoznanje, da nekateri otroci ne poznajo niti svojega pravega imena. Niti svojega rojstnega dne. Ob tem mi gredo vsakič znova lasje po konci, kri mi vre, v očeh pa se mi nabirajo solze. Fizično čutim cmok v grlu.

Ne zato, ker bi bila ta podatka nepomembna. Ampak ker ju ob prihodu nihče ni poznal, ker nista bila nikjer zapisana ali ker se je sled za njunim začetkom preprosto izgubila. In ja, vem, da se to morda komu ne zdi tako zelo strašno. Saj je vendar samo datum. Samo ime. Toda pomislite…

Kolikokrat v življenju ste slišali zgodbo o svojem rojstvu? Kako so vam pripovedovali, kdaj ste prišli na svet, koliko ste tehtali, komu ste bili podobni? Kolikokrat so vam pokazali prvo fotografijo? Povedali, kdo vam je izbral ime in zakaj?

Kolikokrat ste na rojstni dan prejeli voščilo, objem ali vsaj preprost stavek, da je danes vaš dan? In potem pomislite na otroka, ki nima nikogar, ki bi mu lahko povedal, kako se je njegovo življenje sploh začelo.

Mariama je svoje ime dobila šele v sirotišnici. Po eni izmed takratnih delavk. Njenega natančnega datuma rojstva ne poznajo. Tudi leto je bilo določeno približno. Nekje na poti med rojstvom in odraščanjem so se izgubili podatki, ki jih večina ljudi nosi s seboj vse življenje.

In ne, to nikakor ne pomeni, da Mariamino življenje ni vredno ničesar. Pomeni pa, da ji je bilo odvzetega toliko, da ji niti začetka lastne zgodbe nihče ne zna zares povedati. Prav zato so se mi rojstni dnevi v sirotišnici vedno zdeli nekaj posebnega.

Ko smo začeli uvajati praznovanja, sem hitro ugotovila, da otrokom ne pomenijo le torte, svečk in pesmi. Pomenijo dogodek. Dan, ko se zgodi nekaj drugačnega. Dan, ko je na mizi nekaj, česar običajno ni. Ko lahko pojedo kaj sladkega, se veselijo, zapojejo, plešejo in vsaj za nekaj ur pozabijo na običajni vsakdan.

In ja, otroci se rojstnih dni neskončno veselijo. Tudi kadar sami niso slavljenci. Pravzaprav je včasih skoraj povsem nepomembno, kdo praznuje. Pomembno je, da bodo praznovali vsi. Da bo torta. Da bo nekaj dobrega. Da tisti dan ne bodo lačni.

Kako drugačen pomen dobi praznovanje, ko ugotoviš, da je lahko za otroka največje veselje ob rojstnem dnevu nekoga drugega preprosto to, da bo tudi sam dobil nekaj za pod zob.

Toda ob vsem tem se mi zdi še pomembnejše nekaj drugega. Da otrok vsaj za trenutek začuti, da je vreden praznovanja. Da je njegovo življenje nekaj, česar se je vredno veseliti. Tudi če nihče ne ve natančno, katerega dne se je začelo.

In potem je tukaj Mariama. Deklica, ki vedno počaka.

Ko se otroci zberejo okoli tebe, ko se začne razdeljevanje stvari, ko vsi želijo biti prvi, ko male roke segajo proti tebi in se z vseh strani slišijo vzkliki, Mariama običajno ostane nekoliko zadaj.

Ne preriva se. Ne vleče te za oblačila. Ne zahteva, da najprej pogledaš njo. Sedi, opazuje in se nasmiha. Včasih se mi zdi, da je prav v tem njenem nasmehu skritega toliko več, kot bi znala povedati z besedami.

Veseli se z drugimi. Spremlja, kaj dobijo, kaj jih razveseli, kaj se dogaja. In čaka. Vedno počaka, da pridejo na vrsto vsi drugi. Šele potem pride ona. Če zanjo še kaj ostane. Ne vem, ali je bila takšna od nekdaj. Ali jo je potrpežljivosti naučilo življenje v skupnosti, kjer je treba toliko stvari deliti. Ali pa je skozi leta preprosto ugotovila, da ni dobro preveč pričakovati.

Tega ne morem vedeti. Vem pa, da njena tišina nikakor ne pomeni, da si želi manj. In prav to me pri njej najbolj gane. Kako zelo si želi biti ljubljena, pa vendar nikoli ne zahteva, da bi bila prva. Kako zelo si želi pripadati, pa vedno znova počaka, da se najprej najde prostor za vse druge. In kako hitro lahko odrasli takšnega otroka spregledamo.

Ker je priden. Ker ne povzroča težav. Ker je potrpežljiv. Ker se ne pritožuje. Ker se zdi, da je zadovoljen že s tem, da je lahko zraven. Toda otrok, ki ne prosi, ni otrok, ki ničesar ne potrebuje.

In otrok, ki vedno počaka, si prav tako zasluži, da bi bil kdaj prvi. Nekega dne smo v sirotišnici razdeljevali zobne ščetke. Tiste povsem običajne stvari, ki jih večina izmed nas kupi mimogrede, vrže v nakupovalno košarico in čez nekaj mesecev zamenja z novo.

Za številne otroke tam pa so bile prve, ki so jih dobili zares zase. Vsak je želel svojo. Otroci so se veselili, ogledovali barve, primerjali, kazali drug drugemu in z velikim zanimanjem spremljali razdeljevanje.

In Mariama? Mariama je čakala. Sedela je nekoliko zadaj in opazovala vse skupaj. Z nasmehom, ki ga ima tako pogosto na obrazu. Brez prerivanja, brez klicanja, brez zahteve, naj ji vendar že nekdo da njeno. Čakala je skoraj do konca. In ko je končno dobila svojo zobno ščetko, se je razveselila.

Bila je roza. Njena najljubša barva. Tako preprost trenutek. Štirinajstletna deklica in roza zobna ščetka. Nič velikega. Nič, kar bi se večini ljudi zdelo vredno posebne zgodbe. In vendar je bilo v tistem trenutku nekaj tako zelo lepega, da mi je ostalo v spominu.

Ni bila pomembna vrednost ščetke. Pomembno je bilo, da je bila ena tudi zanjo. Da ni zmanjkalo. Da je po vseh tistih trenutkih čakanja prišla na vrsto tudi ona. In da je bila povrhu še roza.

Morda se sliši nenavadno, toda ob takšnih trenutkih me pogosto najbolj zaboli prav preprostost otroškega veselja. Kako malo je včasih potrebno, da se nekdo tako iskreno razveseli. In kako neizmerno veliko mu je bilo morda pred tem odvzetega.

A ob Mariami ne želim govoriti samo o tem, kako malo potrebuje za nasmeh. Ker si ne zasluži le drobtinic pozornosti, za katere bi morala biti neskončno hvaležna. Zasluži si veliko več. Zasluži si, da bi nekdo poznal njeno najljubšo barvo, še preden bi začel razdeljevati stvari.

Da bi se kdo spomnil nanjo, ne šele takrat, ko so vsi drugi že dobili svoje. Da bi nekdo vprašal, kaj si želi, namesto da bi ji vedno znova ponudil samo tisto, kar je ostalo. In predvsem, da ne bi bilo treba njene vrednosti meriti po tem, kako potrpežljivo zna čakati.

Ker Mariama ni samo deklica z invalidnostjo. Ni samo otrok, ki je preživel nasilje. Ni samo ena izmed deklic v sirotišnici, ki čaka na družino. Je štirinajstletnica. S svojo najljubšo barvo. S svojim nasmehom. S svojim značajem, željami in prihodnostjo, o kateri bi morala imeti pravico odločati tudi sama. In s toliko stvarmi, ki jih o njej še ne vemo.

Morda bi rada nekoč potovala. Morda bi se želela naučiti česa novega, imeti posebno prijateljico, izbrati svojo obleko, urediti sobo po svoje. Morda sanja o stvareh, ki jih še nikoli ni povedala na glas. Ne vem. In prav zato se mi zdi pomembno, da jo nekdo vpraša.

Da njena zgodba ne ostane za vedno omejena na to, kaj so ji storili drugi. Da bo lahko nekoč pripovedovala tudi o tem, kaj je storila sama. Kaj je doživela. Kaj jo osrečuje. Kaj si želi postati.

Včasih se vprašam, koliko življenjskih odločitev sprejmemo odrasli namesto otrok, ne da bi jih sploh vprašali, kaj si želijo. Še posebej otrok, ki so odvisni od naše pomoči. Odločamo, kaj je zanje najbolje. Kam sodijo. Česa so sposobni. Kaj lahko pričakujejo od življenja. In včasih, čeprav morda povsem nezavedno, začnemo njihove možnosti omejevati že veliko prej, preden bi jih lahko preizkusili sami.

Mariama se je rodila z drugačnimi nogami. Toda to nikoli ne bi smelo pomeniti, da je bila rojena za manj ljubezni. Za manj možnosti. Za manj prihodnosti. Njena invalidnost ni razlog, da bi morala biti manj videna. Niti razlog, da bi morala biti hvaležna za vsako najmanjšo pozornost, ki ji jo kdo nameni. In predvsem ni razlog, da bi morala vse življenje čakati nekje na robu.

Ne želim si, da bi ljudje ob njeni zgodbi občutili samo pomilovanje. Ker Mariama ne potrebuje pomilovanja. Potrebuje možnosti. Dostop do ustrezne zdravstvene in rehabilitacijske pomoči. Izobraževanje. Podporo, ki ji bo omogočala čim več samostojnosti. Ljudi, ki bodo v njej videli več kot posledice poškodb iz otroštva.

In ja, potrebuje ljubezen.

Tisto čisto običajno, vsakdanjo, nič kaj filmsko ljubezen, ki se ne dokazuje z velikimi besedami, temveč z majhnimi dejanji. Ko nekdo opazi, da si utrujen. Ko ti prihrani kos najljubše hrane. Ko se spomni, da imaš rad roza barvo. Ko te povabi zraven. Ko te ne pozabi. Ko te ne zapusti samo zato, ker je skrb zate včasih zahtevnejša. Ko ti ni treba biti ves čas nasmejan, potrpežljiv in priden, da bi bil vreden njegove bližine. In ko ti ni treba nikoli več vprašati, ali bo nekdo prišel tudi pote. Ker je nekdo že tam.

Ne vem, kaj Mariamo čaka. Ne vem, ali bo nekoč posvojena. No, vem – da najbrž ne bo. Ali bo našla družino na kakšen drug način. Ali bo še dolgo živela v okolju, ki je postalo njen dom, čeprav ji ne more dati vsega, po čemer hrepeni.

Vem pa, da je pred njo še življenje. In da si zasluži, da ga ne preživi samo v čakanju.

Želim si, da bi nekoč doživela dan, ko ne bo več samo opazovala sreče drugih, ampak bo lahko brez zadržkov stopila naprej in si dovolila svojo. Da bi imela ljudi, ki bi bili ponosni nanjo. Ki bi jo spodbujali, ko bi ji bilo težko, in se veselili njenih uspehov. Ki bi poznali njene slabosti, pa je zaradi njih ne bi imeli nič manj radi. Želim si, da bi imela priložnost biti tudi povsem običajna najstnica. Da bi se kdaj jezila zaradi nepomembnih stvari. Se smejala neumnostim. Imela svoje skrivnosti. Se kdaj zmotila. Bila trmasta. Glasna. Zahtevna. Da bi si smela premisliti in reči ne. Da ji ne bi bilo treba biti vedno tista pridna deklica, ki potrpežljivo počaka.

Ker tudi to je del ljubezni. Da lahko ob nekom obstajaš v vseh svojih različicah, ne samo v tisti, ki je drugim najlažja. In če bi lahko Mariami nekaj podarila, poleg vseh zobnih ščetk, oblek, praznovanj in drobnih pozornosti, bi ji podarila prav to.

Občutek, da ji ni treba zaslužiti svojega mesta. Da ji ni treba biti najbolj potrpežljiva, najbolj hvaležna ali najbolj nasmejana. Da je dovolj že to, da je Mariama. Deklica, ki je preživela nekaj, česar noben otrok ne bi smel. Deklica, ki je kljub temu ohranila svoj nasmeh. Deklica, ki je pri štirinajstih letih še vedno sposobna verjeti, da nekje obstaja človek, ki jo bo imel rad.

In kako zelo si želim, da bi ji življenje nekoč pokazalo, da to upanje ni bilo zaman.

Morda se bo nekoč res našel nekdo, ki bo prišel ponjo. Morda bo njena pot drugačna, kot si jo danes predstavlja. Toda ne glede na to, kam jo bo odneslo življenje, si želim, da bi nekega dne nehala živeti z občutkom, da mora vedno počakati, da vsi drugi dobijo svoje. Da bi se ji ne bilo treba več zadrževati zadaj. Da bi nekdo, še preden bi utegnila vprašati, ali sme priti zraven, že naredil prostor ob sebi.

In jo poklical po imenu.

Mariama. Pridi. Tukaj je tvoje mesto.

In morda je prav to najlepša oblika vključevanja, ki jo lahko človeku ponudimo. Ne da ga povabimo zraven šele takrat, ko se spomnimo nanj. Ampak da že od začetka računamo nanj. Da ne ostane prostora zanj samo, če ga bo kaj ostalo. Temveč da je bil ta prostor vedno njegov.

Tako kot bi moral biti tudi Mariamin.

Ne nekje zadaj. Ne na koncu vrste. Ampak med nami. Tam, kjer ji že ves čas pripada mesto.