So vse zgodbe srečne? Niso. Lamin Eric Blessing. Danes bi imel leto pa pol. Leto in pol. Ko to pišem, se za trenutek ustavim. Ker bi danes moral biti nekje med tistimi malimi nogicami, ki že precej samozavestno raziskujejo svet. Morda bi že tekal. Morda bi padal in se pobiral. Morda bi izgovarjal prve besede….
Danes sedim sredi dveh svetov. Dobesedno. Okoli mene so pleničke. Tetra plenice (ob katerih sem skoraj diplomirala, preden sem našla te – čisto klasične). Flaške. Nosilke. Ninice. Igračke. Majhna oblačilca. Zdravstveni pripomočki. Vrečke in škatle, ki se zadnje dni nabirajo hitreje, kot jih uspem pospravljati. Odprti kovčki, za katere že zdaj vem, da bodo polni…
Animata je posebna deklica. Tista, ki ima poseben lesk iskric v očeh in ti ukrade srček v sekundi. S svojo neverjetno prijaznostjo. Z neizmerno toplino. Z mirnostjo, ki je ne bi pripisal dvanajstletnici. Je ena tistih deklic, ki je ne opaziš zato, ker bi bila najglasnejša. Ravno nasprotno. Pri njej je nekaj tihega. Nekaj nežnega….
Obstajajo odločitve, ki jih človek nikoli ne bi smel sprejemati, pa jih življenja včasih postavi pred nas. Kateremu otroku bomo pomagali? Katerega bomo peljali k zdravniku? Za katerega bomo kupili zdravila? Kdo lahko počaka še en teden? In kdo morda tega tedna več nima? Mislim, da je to ena najtežjih stvari, ki sem jih spoznala…
**”Aunty… please… take me with you.” “Don’t leave me here.”** Obstajajo stavki, ki jih človek sliši samo enkrat, Pa jih kljub temu posluša vse življenje. Ne ostanejo v ušesih. Ostanejo nekje veliko globlje. V srcu. In tam odmevajo še dolgo potem, ko glas že zdavnaj utihne. Še danes ne vem, koliko časa je minilo od…
Otroštvo se včasih skriva v najbolj preprostih stvareh. V stari žogi. V medvedku z odtrganim ušesom. V milnem mehurčku, ki poči na konici nosu. Pri nas je skoraj samoumevno, da otroško sobo napolnijo igrače. Medvedki sedijo na policah, avtomobilčki so raztreseni po tleh, punčke ležijo v vozičkih, kocke čakajo na novo hišo. Včasih jih je…
Dragi moj Samsan, včasih se sprašujem, ali boš, ko boš nekoč dovolj velik, sploh vedel, kako blizu je bilo takrat. Kako malo je manjkalo, da se najini poti nikoli ne bi zares prepletli. Da bi ostal le eden izmed neštetih otrok, katerih zgodbe svet nikoli ne bi izvedel. Sploh ne na tak način, kot tvojo….
Če bi me danes kdo vprašal, kaj si otroci v sirotišnici najbolj želijo, bi mu verjetno težko odgovorila z enim samim stavkom. Njihove želje so namreč tako različne, kot so različni oni. V sirotišnici niso samo dojenčki, ki potrebujejo stekleničko in topel objem. Tam odraščajo otroci različnih starosti, vsak s svojo zgodbo, svojim značajem, svojimi…
Ousman je eden tistih dečkov, ki mi vedno znova pomaga. Vedno opazi, ko rabim pomoč. Ne rabim mu dajati navodil, pa bo vedel kaj mora narediti. Deček, ki hrani dojenčka. Ali fotografija, ki pomeni veliko več. Ko jo ljudje prvič pogledajo, največkrat opazijo dojenčka. Meni pa pogled vedno znova obstane na njem. Na dečku. Na…
Če bi ta trenutek stopil skozi velika kovinska vrata sirotišnice, bi se tvoj korak najprej upočasnil, najverjetneje bi najprej obstal. Pred tabo bi se odprl svet, ki ga je težko opisati z eno samo besedo. Kaj z eno, težko ga je opisati na sploh. Še težje, ga je razumeti – sploh, ker se največkrat pred…