Pismo #8 – Ko ena igrača postane košček otroštva
Otroštvo se včasih skriva v najbolj preprostih stvareh. V stari žogi. V medvedku z odtrganim ušesom. V milnem mehurčku, ki poči na konici nosu.
Pri nas je skoraj samoumevno, da otroško sobo napolnijo igrače. Medvedki sedijo na policah, avtomobilčki so raztreseni po tleh, punčke ležijo v vozičkih, kocke čakajo na novo hišo. Včasih jih je toliko, da otrok sploh ne ve več, s čim bi se igral.
A v sirotišnici je drugače. Tukaj pogosto ni igrač. Ne zato, ker jih otroci ne bi potrebovali. Ampak zato, ker jih preprosto ni.
Ko sem prvič prinesla nekaj medvedkov, nekaj žog, balone, milne mehurčke in vodne balone, sem mislila, da jim prinašam igrače.
Danes vem, da sem jim prinesla nekaj veliko večjega. Prinesla sem jim priložnost, da so lahko za nekaj ur samo otroci.
Nikoli ne bom pozabila njihovih obrazov. Ne zato, ker bi dobili nekaj dragocenega, čeprav so prav te stvari pomenile za trenutek ves svet. Ampak zato, ker so v vsaki stvari videli neskončno možnosti.
Medvedek ni bil samo medvedek. Postal je dojenček. Prijatelj. Pacient. Učenec. Potnik. Hja, tudi žoga včasih. Nekdo ga je nosil na hrbtu. Drugi ga je uspaval. Tretji ga je učil hoditi. Četrti mu je privoščil blatno kopel… in potem še ta pravo, ne blatno. V nekaj minutah je vsak medvedek dobil svojo zgodbo.
Enako je bilo z žogo. Pravzaprav sploh ni bilo pomembno, kakšna je. Nova ali stara. Velika ali majhna. Napihnjena ali skoraj prazna. Dokler se je kotalila, je bila dovolj. V trenutku je dvorišče postalo stadion. Vratarji so se metali po tleh. Napadalci so proslavljali gole, kot da igrajo finale svetovnega prvenstva.
Navijači so kričali glasneje od igralcev. In spodbujali so vse – zmagovalce in poražence, popolnoma enako močno. In nihče ni opazil, da so bosi. Ker je bilo pomembno samo to, da se igra.
Največ smeha pa so vedno prinesli milni mehurčki.
Vsakič znova sem se spraševala, kako je mogoče, da lahko nekaj tako preprostega povzroči toliko veselja. Tekli so za njimi, jih lovili, skakali, se spotikali drug čez drugega in se smejali tako glasno, da je njihov smeh napolnil celotno dvorišče.
Vsak ujeti mehurček je pomenil zmago. Vsak, ki je počil tik pred nosom, pa razlog za še glasnejši smeh.
Potem so prišli vodni baloni.
No … Priznam. Načrt je bil, da jih bodo uporabljali samo otroci med sabo. Končalo pa se je tako, da smo bili mokri čisto vsi. Tudi delavke v sirotišnici. V trenutkih se je zdelo, da se je tudi v njih prebudil ta otrok, ki ni nikoli imel priložnosti občutiti tistega pravega otroštva. Tudi jaz. Mislim, da sem bila najbolj zabavna tarča skoraj vsakega otroka.
In če sem se za trenutek obrnila stran, sem že čutila curek vode na hrbtu in zaslišala glasen smeh. Takšen iskren, otroški smeh. Tisti, ki se ga ne da zaigrati. Tisti, ki se rodi samo takrat, ko je srce zares brezskrbno.
Najlepše pri vsem pa je bilo to, da igrače nikoli niso določale igre.
Določala jo je domišljija. Če ni bilo žoge, je bila žoga zvita nogavica. Če ni bilo gola, sta ga predstavljala dva kamna. Oziroma – največkrat kar dva velika kokosa.
Če ni bilo lopatk, so bile dovolj dlani. Če ni bilo peskovnika, je bilo dovolj malo blata po dežju. In v tistem blatu so nastajale najlepše kuhinje, največje torte in najimenitnejše restavracije. Palčke so postale kuhalnice. Listi krožniki. Pesek moka. In vsi smo bili povabljeni na kosilo.
Takrat sem se pogosto ustavila in jih samo opazovala. Spraševala sem se, kdaj smo odrasli izgubili to sposobnost. Sposobnost, da iz skoraj nič ustvarimo skoraj vse. Da ne potrebujemo popolnih stvari za popolne trenutke. Da nam za srečo zadostujeta dobra družba in malo domišljije.
Otroci so me tam naučili nekaj, česar ne bom nikoli pozabila. Igrača sama po sebi ni najdragocenejša. Najdragocenejši je občutek, da imaš čas igrati se. Da imaš ob sebi nekoga, ki se igra s tabo. Da se lahko za eno uro pretvarjaš, da si zdravnik, kuhar, učitelj, nogometaš ali superjunak.
Ker takrat nisi otrok iz sirotišnice. Takrat si preprosto otrok.
In mislim, da je to največje darilo, ki ga lahko podarimo kateremu koli otroku.
Ne popolne igrače. Ampak otroštvo.
Vsaj za nekaj trenutkov.
