Pismo #25 – Kos pice v raztrganem ruzaku

Izteka se zadnji teden tako imenovanih počitnic. In čeprav so se »uradno« tudi učne urice v šoli pri sirotišnici zaključile že v prejšnjem tednu, smo še vedno dopoldan v tej šoli.

Prav vsi otroci, ki so v sirotišnici, od tam nekje tretjega leta naprej, že takoj zjutraj praktično pritečejo čez dvorišče v učilnico, kjer sva pretežno z ravnateljem te dni tam zanje. Kot da bi jih nekaj vleklo tja. Kot da je ta majhna učilnica v teh zadnjih počitniških dneh postala njihov prostor. Njihova mala točka dneva, ki jo čakajo že zjutraj.

Včasih jih zaslišim, še preden jih zagledam. Male bose nogice, ki udarjajo ob tla. Klicanje drug čez drugega. Smeh. In potem tisti glasni: »Kaaaaajaaaa!«

Kot da se nismo videli že celo večnost, čeprav smo se poslovili šele večer prej.

Ne učimo se ravno kaj veliko. Ta čas namenimo predvsem druženju, plesu, petju, smehu, zabavi, igricam – v učilnici, ko dežuje, ali pod mangovimi drevesi pred njo, ko postane prevroče. Včasih je vse skupaj precej glasno, včasih kaotično, včasih sploh ne vem več, kdo je začel katero igro in zakaj polovica otrok nenadoma teče v eno smer. Včasih rišemo. Včasih se lovimo. Včasih samo sedimo skupaj in se smejimo stvarem, ki jih še sama ne razumem povsem. Ampak smeha je veliko. In mogoče je ravno to tisto najpomembnejše.

Na dvorišču pred zgradbami, kjer spijo, so dobili nekaj novih zunanjih igral – tobogan, gugalnice. Lahko bi dopoldneve preživljali tam. Lahko bi se igrali sami, lahko bi se skupaj igrali tam. A si prav želijo »šolskega okolja«.

Morda tudi zato, ker če smo tam, »sem samo njihova«. Ni dojenčkov, ki bi me v tistem trenutku potrebovali bolj, ni ostalih, ni drugih »motenj«. Ni trenutka, ko bi morala enega odložiti, ker nekdo drug joka močneje. Ni tistega večnega tehtanja, kdo me v tem trenutku bolj potrebuje.

Samo oni in jaz – pa vsi ostali, ki pridejo mimo.

In vsak dan je zraven še kak nov, ki pride iz sosednje hiše, ker je slišal, da je fajn.

Ja. Fajn. Da se pleše. Da se ustvarja. Da se smeje.

In da je vsak dan – hrana. Konkreten obrok. Velikokrat tudi dva.

Ko mi je nekaj otrok reklo: »Aunty, I am hungry,« in ko so mi povedali, da je velikokrat zgolj nekaj riža, pa še to z minimalno, najbolj preprosto čebulno omako, nisem mogla kaj, da ne bi razmišljala, kaj narediti v tej smeri.

»Aunty, I am hungry.« Lačen sem.

Tri besede. Tako preproste. Tako težke.  Pa vendar jih je težko pozabiti, ko jih izgovori otrok, za katerega veš, da odgovor ni: »Počakaj še malo, kosilo bo kmalu.«

Ker mogoče ne bo. Mogoče bo danes samo nekaj riža. Mogoče bo en obrok. Mogoče bo premalo za vse. Mogoče bo treba počakati do jutri.

In kako otroku razložiš, da danes pač ni? Kako mu razložiš pomanjkanje? Da je prav on spet izvisel?  Kako njegovemu želodcu razložiš, da ni denarja?

Če je pri najmlajših dojenčkih to en način, ki se v tem primeru zdi »lažji«, ker pač veš, da potrebujejo mleko, mlečne formule … je pri večjih to že malo drugačen izziv.

Sploh zato, ker ne moreš vedno kontrolirati, da bo hrana, če jo »samo kupim in dostavim«, na koncu zares dejansko prišla do otrok.

In to je ena tistih stvari, ki se jih pri pomoči naučiš precej hitro. Dober namen ni vedno dovolj. Ni dovolj nekaj kupiti, prinesti in oditi z občutkom, da si naredil dobro stvar. Če želiš pomagati odgovorno, moraš včasih razmišljati še o vseh korakih med tem, ko nekaj daš, in trenutkom, ko to res pride do tistega, kateremu je bilo namenjeno. Če bo prišlo do njega.

Med vsemi razmišljanji in pogovori z različnimi ljudmi – od ravnatelja pa še do koga višjega – sem rekla: kaj če »podaljšamo te učne urice« in v tem času vsak dan poskrbim za to, da bodo otroci dobili hrano? Da se bodo najedli. Da bodo imeli vodo. Da se bodo kdaj posladkali. Da bo malo drugače.

Vsaj nekaj dni.

Vsaj dokler sem tukaj.

Ko sem jih vprašala, kaj si želijo za kosilo, je bil odgovor en sam glasen krik: »PIZZAAAAA!« Pica?

Hm. OK.

Kako preproste so želje otrok. In kako preprost je odgovor, ko imajo možnost izbire. Nobenega dolgega razmišljanja. Nobenega tehtanja med desetimi možnostmi. Samo en glasen, skupen odgovor.

Pica.

Ja, gotovo bi kdo rekel, da otroci ne poznajo pice, ker jo dobijo zelo redko. Zelo, zelo redko.

O, pa jo.

In to zelo dobro.

Dogovorimo se, da naslednji dan prinesem pice. Hkrati pa se dogovorimo tudi, kaj bomo počeli – mehurčki, vodni baloni, risanje s prstki s temperami, zvočnik in ples.

Kakšno veselje.

Sama pokličem picerijo, naročim velike družinske pice, narezane na kose. Grem jih iskat in se sama sebi smejem po poti, ko gledam vse te škatle pic na sprednjem sedežu avtomobila. Ena na drugi. Cela gora. Vmes nabavim še pijačo – da ima čisto vsak svojo.

Avto se še ni dobro ustavil pred vhodom sirotišnice, ko že na daleč slišim:

»KAAAAAJAAAA!«

In potem zagledam vse te male nogice, ki tečejo proti meni. Eni bosi, drugi v natikačih, tretji z enim natikačem skoraj že nekje za sabo. In naju oba z ravnateljem, ki mi je seveda pomagal jemati pice iz avta, skoraj porušijo.

S picami vred.

Oh, ko bi vam lahko dala ta njihov glas. Ta njihov smeh. To njihovo iskrivost. Tisto veselje, ki se ga ne da opisati. Ko bi lahko za nekaj sekund vzela občutek iz tistega trenutka in ga položila nekomu v roke, bi vam dala točno tega.

Ker fotografija tega ne ujame. Video tega ne ujame. Besede tega ne ujamejo. Tistega trenutka, ko se ti dvajset, trideset otroških obrazov zasveti zaradi škatel s pico.

In ja. Že spet bi lahko jokala ob vseh teh prizorih. Samo da tokrat ne vem čisto dobro, ali od sreče ali od žalosti.

Verjetno od obojega. Ker je nekaj čudovitega v tem, da lahko otroka tako osrečiš. In nekaj strašno bolečega v spoznanju, kako malo je bilo potrebno, da je bil tako zelo srečen. Ker se včasih zalotiš pri tem čudnem prepletu veselja in žalosti.

Kot ena mala četica korakamo z vsemi temi picami čez dvorišče proti učilnici. Vsedejo se. Znajdemo se z robčki, ker sem v vsem skupaj seveda na krožnike pozabila. Razdelimo pico. En kos. Pa naslednji. Pa naslednji. In medtem ko jo delimo, vsi čakajo.

Nihče še ne začne jesti. Čakajo, da dobi vsak svoj kos. Šele potem začnejo jesti.

In ko bi vedeli, kakšna tišina lahko nenadoma nastane v trenutku v gruči otrok.

Še minuto prej kričanje, smeh, prerivanje, »aunty, aunty, aunty!«, potem pa skoraj nič.

Sliši se samo »mljask«. Iz oči pa kar švigajo tiste iskrice.

Prstki, mastni od sira, malo kečapa okrog ust … trebuščki pa polni.

Prvič v teh dneh.

In mogoče se komu zdi pretirano napisati toliko besed o enem kosilu. Toda ko veš, kaj pomeni prazen želodec, kosilo ni več samo kosilo. Postane varnost. Postane mir. Postane nekaj ur, ko otrokovemu telesu ni treba spraševati, kdaj bo naslednjič jedlo. Postane trenutek, ko je lahko otrok samo otrok.

Ko so se že vsi dodobra najedli in so ostale le še škatle, so nekateri gledali še za drobtinicami v njih. Ne zato, ker bi bili še vedno lačni, ampak zato, ker niso želeli pustiti ničesar. Ker se tukaj hrana ne zavrže tako zlahka, ko veš, da naslednji obrok ni samoumeven. Hrano drugače gledaš, ko ta ni samoumnevna.

Ko so pospravili za sabo – hja, tukaj sem morala biti kar glasna, da sem jih preglasila in da sem kot kak vojak zahtevala, da gredo smeti v koš in ne kar ven na tla, kot na žalost počnejo večinsko vsi v Gambiji – so me eden za drugim hodili objemat.

Ni bilo trenutka, da kdo ne bi rekel tistega: »Thank you, aunty.« Brez da bi ga kdo moral na to opomniti. In včasih se ob takih zahvalah počutim skoraj neprijetno. Ker za kaj se mi otrok zahvaljuje? Ker je jedel? Ker sem mu dala nekaj, kar bi moralo biti njegovo že samo zato, ker je otrok?

In potem sem jim rekla: »Tudi jutri bomo poskrbeli, da ne boste lačni.« Kaj si želite? »CHICKEN AND CHIPS!« Pohan piščanec in pomfri. Še ena od stvari, ki jo dobijo zelo redko. Ni problema. Bomo imeli pa chicken party.

No, sicer vmes ugotoviš, da ko je problem z elektriko – in ta čas je to res velik problem – velja precej preprosta enačba: »No light, no chicken.« Če ni elektrike, ne morejo pripraviti piščanca.

Tako moramo včasih počakati, včasih tudi spremeniti načrte, ki so bili prvotni. Ampak hja – saj to je Gambija. Kdaj pa v Gambiji gre kaj čisto »po planu«?

Na koncu pa vendarle vedno uspe.

Naročimo velike »family« boxe piščanca, pomfrija, pijače – in kosilo je pripravljeno.

Otrok na teh »uricah« pa je vsak dan več.

Vsak dan se kdo pridruži in ja – vsi so dobrodošli. Ker ni pomembno, ali je otrok »iz sirotišnice« ali iz sosednje hiše, kjer ima morda še manj kot v sirotišnici. Lačen otrok je lačen otrok. In če je prišel, ker je slišal, da je tukaj prostor, kjer bo lahko nekaj pojedel, potem naj pride.

In poskrbela bom, da bo vedno »nekaj več« za rezervo. Za ravno tak primer.

Medtem ko se mastijo, en dan s pico, naslednji s piščancem, spet tretji z njihovim tradicionalnim benečinom, pa potem domodo, jih opazujem.

In opazujem, kako drugačni postanejo, ko se najejo.

Kako zelo se razživijo. Koliko več energije imajo. Kako še bolj kreativni so. Kako se smejijo, tekajo, rišejo, plešejo, se prepirajo in čez dve minuti spet objemajo. Kako lažje preprosto – so otroci.

Ja.

Hrana je res ogromnega pomena.

Ne samo za telo. Tudi za vse tisto, kar pride za tem. Za energijo, s katero otrok raziskuje svet. Za zbranost. Za igro. Za učenje. Za rast. Za občutek varnosti. Težko je od otroka pričakovati, da bo razmišljal o črkah, številkah in prihodnosti, če njegovo telo ves čas razmišlja samo o tem, kdaj bo spet dobilo nekaj za jesti.

Vmes opazujem majhno punčko.

Ni iz sirotišnice. Pridružila se je, ker je mama slišala, da se lahko. Živi zelo blizu.

Od pice je utrgala majhen košček, ga pojedla, ostalo pa zavila v prtiček.

Med vsemi je imela še najbolj tak mil, otožen pogled. Stopim do nje in jo vprašam, kako je. Seveda se v trenutku nasmeji. Mislim, ta njihov »značilen večni nasmeh« imajo očitno vprogramiran že od rojstva.

Potem pa jo stisnem k sebi. Vprašam jo, če je še lačna.

Pokima.

Pogledam pico, zavito v prtiček, ki jo je pospravila v svoj na pol razcapan ruzak. Vprašam jo, zakaj je ne poje. Najprej jo je strah. Potem pa pove: »For family.«  Za njene sestrice in bratce. Pa mamo. Pa verjetno še koga.

Ja, prav fizično že čutim, kdaj se mi srce raztrešči.

In naenkrat tisti kos pice v raztrganem ruzaku ni več samo kos pice. Postal je nekaj, kar bo danes odnesla domov. Morda ga bodo razdelili na dva dela. Morda na štiri. Morda bo vsak dobil samo grižljaj.

Ne vem. Vem samo, da je pred menoj stala majhna deklica, ki je bila lačna. Ki je dobila pico. Ki bi jo lahko pojedla. Pa je pojedla samo majhen košček.Ker je nekje doma nekdo, ki ga ima rada, in ki je morda lačen še bolj.

In ne vem, kaj je bolj boleče. To, da otrok pozna lakoto. Ali to, da se je moral tako zgodaj naučiti odreči svojemu kosu hrane zato, da bo nekaj ostalo za druge.

Ni hrane.

Revščina je povsod okrog in ja, ljudje se borijo za preživetje iz dneva v dan – ne glede na širino nasmehov, ki jih pri tem kažejo svetu.

In ona – majčkena deklica – poje en grižljaj, da bo ostalo lahko razdelila. En grižljaj zase. Ostalo za druge.

Morda so ji to naročili doma. Morda je to del njihove kulture. Morda je to samo nekaj, česar se je naučila iz življenja (in kar, se nekateri med nami ne naučijo v celem svojem življenju).

Logika delitve. Skupnost.

Da nekaj, kar imam jaz, ni samo moje, če nekdo ob meni nima ničesar.

Ves čas jih opazujem. Ves čas si delijo vse. Vsako hrano, pijačo. Kot mali radarji spremljajo, ali ima tudi drugi. Če koga ni, vedno prosijo, če ga lahko gredo poklicat ali mu nesejo tja. Če nekdo dobi, pogledajo, kdo še ni. Če nekdo manjka, vprašajo, kje je.

In ja – pozorni so bili tudi name. Na ravnatelja.

Tudi midva morava imeti svoj kos. Svoje piščančje bedro. Ker drugače nekaj ni prav.

Oh, kako težko je jesti tisti kos pice. Pa ne zato, ker bi bilo z njim karkoli narobe. Ampak zaradi misli, da bi še ta kos lahko bil zanje.

Ker jaz imam vso hrano tega sveta. Jaz bom zvečer odšla in če bom lačna, bom nekaj kupila. Jutri bom spet jedla. In pojutrišnjem tudi. Nikoli mi ni treba razmišljati, ali moram polovico današnjega kosila shraniti v »ruzak« zato, ker ne vem, ali bom jutri imela kaj. Ali ker morda doma kdo nima.

Oni pa imajo te koščke sedaj, ko sem tukaj. In ko bo še kdo, kot jaz, prišel, si upal narediti tak korak in jim prinesti hrano.

Sicer pa ne.

Ampak ob vsem tem ima zanje hrana tudi simbolni pomen.

Hrana tukaj ni samo nekaj, kar napolni želodec. Hrana je skupnost. Je povabilo. Je delitev. Je način, kako nekomu poveš: »Pripadaš sem.« Je eden najbolj prvinskih načinov povezovanja ljudi – sedeti skupaj, jesti isto hrano, segati v iste posode, deliti zadnje koščke in paziti, da nihče ne ostane brez.

Hrana je sprejemanje. Je skrb. Je spoštovanje. Včasih je najvišje možno izkazovanje gostoljubnosti in sprejetosti medse.

»Jej z nami.«

Morda so to tri najbolj preproste besede, v sebi pa nosijo nekaj veliko večjega: nisi tujec. Nisi nekdo, ki samo opazuje. Sedi. Vzemi. Deli z nami. Bodi eden od nas.

In ker jim toliko pomeni, da sem ena njih, da z njimi jem enako kosilo, grizljam tisti kos pice. Tistega piščanca. Domodo.

Čeprav mi nekje v glavi ves čas odzvanja glas, da bi ta kos lahko pojedel nekdo drug.

Ker sem sčasoma razumela, da bi s tem, ko bi vsakokrat rekla »ne, ne, vi pojejte«, morda zavrnila nekaj, kar mi pravzaprav dajejo oni.

Sprejetost. Prostor med njimi. Sporočilo: ti sediš z nami. Ti si del nas.  In zato jem. Ne nad njimi. Ne pred njimi. Z njimi. In mogoče je tudi to pomembno.

Ko ponovimo vajo, spet vse pospravimo. In zdaj me že kar sami vprašajo: »Aunty, food tomorrow?« In ta stavek me vedno malo zaboli. Ker je v njem toliko veselja. In toliko negotovosti. Bo tudi jutri?

Seveda. Tudi jutri bo hrana.

Tako imamo zdaj že kar »običaj« vsakodnevnega kosila.

Otroci polne trebuščke, sama pa prepolno srce.

In številne lekcije življenja.

Vmes smo se sladkali tudi s sadjem – banane, jabolka, hruške, lubenica. Sadje, ki ga praktično nikoli ne dobijo, ker je predrago. Ker če manjka že za osnovne stvari, kje bi bilo še za dobrine.

Pa sladoled.

Ne vem, če se sploh da opisati tiste krike:

»ICEEEEE CREAAAAM!«

Če bi človek samo poslušal njihove glasove, bi mislil, da se je zgodilo nekaj največjega na svetu.

In mogoče se zanje tudi je.

Res je, da bi bili že s tapalapami otroci čisto zadovoljni in siti. Tudi s finančnega vidika bi bil to preeeeecej manjši strošek.

Ampak to je njihov vsakdan.

Riž. Omaka. Tapalapa. Ko je.

In če imam možnost, da je kakšen dan drugačen – zakaj ne?

Zakaj ne bi otrok, ki skoraj vsak dan je enako, enkrat izbiral med koščkom pice in piščancem? Zakaj ne bi poznal občutka, ko se veseli sladoleda? Zakaj ne bi imel sadja, ker si ga je zaželel, in ne samo tistega, kar je bilo najceneje mogoče dobiti?

Ker otroštvo niso samo osnovne potrebe. Otroštvo so tudi želje. Presenečenja. Smeh.  In oh, sreče, hvaležnosti in iskriv, ki sijejo iz njih, se ne da opisati.

In če so to edini tedni, ki so drugačni – tudi ti štejejo. In to veliko veliko več, kot se sploh da povedati.

Včasih smo pri pomoči tako osredotočeni na to, da mora biti vse trajnostno, sistemsko, dolgoročno, merljivo in premišljeno, da skoraj pozabimo na otroka, ki stoji pred nami danes. Tukaj in zdaj.

Seveda vem, da nekaj tednov kosil ne bo rešilo revščine. Ne bo spremenilo sistema. Ne bo napolnilo skladišča s hrano za prihodnje leto. Ne bo rešilo vprašanja, od kod bo prišel denar za obroke, ko mene ne bo več tukaj.

Kristalno jasno mi je, da je to »trenuten« bonbonček.

In prav zato je treba hkrati razmišljati drugače. Dolgoročno. Kako vzpostaviti sistem, ki ne bo odvisen od tega, ali je nekdo iz Evrope ravno tukaj. Kako zagotoviti sredstva za redne obroke. Kako narediti nekaj, kar bo obstalo tudi takrat, ko bomo sami odšli, ko bodo kovčki spakirani in ko se bodo letala dvignila z gambijskih tal.

To je odgovornost pomoči. In je prisotna 24/7.

Ampak ob vseh velikih besedah o trajnosti ne smemo pozabiti še nečesa.

Pred nami je danes lačen otrok. Tukaj. Zdaj. Otrok, ki ga ne moremo prositi, naj bo lačen še nekaj mesecev, dokler ne izdelamo popolnega trajnostnega načrta. Ne moremo mu razložiti sistema, ko ga boli trebušček. Ne moremo mu dati strategije namesto kosila.

Absolutno – dolgoročne rešitve so nujne.

Toda včasih moraš, medtem ko jih gradiš, preprosto nahraniti otroka pred seboj. Ker njegovo otroštvo ne čaka na naš popoln načrt. Mineva danes. In če mu lahko danes pričaram malo drugačen, malo lepši, malo bolj ljubezni poln dan – potem bom to storila.

In dokler bom le lahko, bom (po)skrbela, da trebuščki ne bodo prazni.

Pa čeprav je to le trenutno. Pa čeprav vem, da sama ne morem rešiti niti 1% vsega. Pa čeprav vem, da bo treba iskati mnogo večje, bolj trajnostne rešitve.

Ker zanje ta trenutek ni majhen. Zanje je neprecenljiv.

In vreden.

Hja, naslednji teden bo režim malo drugačen, ker se bo v šolo vrnilo več učencev. V tej šoli ob sirotišnici jih bo skupaj 381. Spet bo nek približen urnik. Učenje. Šolske obveznosti. Učilnice bodo polne otrok in počitniški dopoldnevi pod mangovimi drevesi bodo stičišče malih glavic. In hkrat spomin na te dni učnih uric.

Seveda že razmišljam naprej.

Kako poskrbeti, da bo poskrbljeno za vsaj dva obroka na dan za čisto vse otroke v sirotišnici – od najmlajšega do največjega.

Ne samo takrat, ko sem jaz tukaj. Ne samo takrat, ko nekdo prinese pice. Ne samo takrat, ko se zbere dovolj donacij.

Ampak vsak dan. Ker hrana ne bi smela biti nagrada. Ne bi smela biti presenečenje. Ne bi smela biti razlog za tisti neverjetni krik veselja samo zato, ker je je danes dovolj.

Hrana bi morala biti samoumevna. Tako kot voda. Tako kot občutek, da bo tudi jutri nekdo poskrbel zate.

In predvsem razmišljam, kako narediti vse, kar je v moji moči, da ne bodo nikoli več rabili lizati kapljic vode iz stola. Da jim ne bo treba piti iz luže.

Da noben otrok ne bo rabil pojesti enega grižljaja pice in preostanek zaviti v prtiček zato, ker doma čakajo bratje, sestre in mama.

In vem.

Ne morem obljubiti, da bom spremenila svet (no, vem, da ga ne bom). Ne morem obljubiti, da bom rešila sistem (absolutno ga ne bom). Ne morem obljubiti, da nobeden od teh otrok nikoli več ne bo lačen (oh, pa bi si želela, kako zelo …).

Lahko pa obljubim nekaj precej manjšega.

Da ne bom nikoli pogledala stran. Pa naj bo to tukaj v Afriki, ali pa kjerkoli drugje na svetu. Da bom vedno iskala načine. Da bom razmišljala tudi o jutri, medtem ko bom hkrati poskrbela za danes. In da bom, dokler bom le lahko, pazila, da bo na mizi nekaj hrane in v kozarcu nekaj čiste vode.

Ker sem se prav tukaj naučila, med vsem tem »nič« naučila, da včasih ljubezen ni velika beseda.

Včasih je kos pice. Piščančje bedro, ki ga razdeliš na dva dela. Banana, ki jo nekdo prelomi na pol, ker vidi, da prijatelj nima svoje. Kos hrane, zavit v prtiček in skrit v razcapan ruzak, da bodo doma jedli tudi drugi.

In morda je prav to ena največjih lekcij, ki mi jih ti otroci znova in znova dajejo – bogastvo ni v tem, koliko imaš.

Včasih je v tem, koliko od tistega malega, kar imaš, si še vedno pripravljen deliti z drugimi. In tukaj, med otroki, ki imajo tako malo, skoraj nikoli ne vidim otroka, ki bi jedel sam.

Vedno nekdo odtrga košček. Vedno nekdo pogleda, ali ima tudi drugi dovolj. Vedno se najde prostor še za enega.

Morda imamo prepolne hladilnike.

A prav tukaj, nas včasih učijo, kaj pravzaprav pomeni polna miza.

In dokler bodo njihove male nogice zjutraj tekle čez dvorišče proti učilnici in se bo že od daleč slišalo tisto glasno »KAAAAAJAAAA«, bom poskušala poskrbeti, da bodo poleg igre, plesa, smeha in vseh naših malih norčij vedeli še nekaj: da jih tisti dan čaka obrok.

Da bodo siti. Da jim ni treba skrbeti, ali bo ostalo dovolj. Da so tisti trenutek lahko samo otroci.

Ker noben otroški trebušček ne bi smel poznati skrbi, kaj bo jedel jutri.

In nobeno otroštvo ne bi smelo biti lačno.