Pismo #35 – Pozor! Prihaja superMolami

Ne traja dolgo, pa ti že steče v objem. Takšen, iskren, močan, skoraj zaletav, kot da se nista videla celo večnost, četudi si se morda samo za nekaj minut umaknil iz njegove bližine. In še preden ga uspeš objeti nazaj, že hiti razlagati vse. Od povsem preprostih trenutkov dneva do posebnih dogodkov, ki so se zgodili … hmm, kdo bi vedel, kdaj natanko. Morda včeraj, morda pred tremi tedni. A zgodili so se. In v njegovem svetu so pustili tako velik pečat, da jih je preprosto treba povedati naprej. Po možnosti z veliko kretnjami, široko odprtimi očmi in vsaj tremi dodatnimi pojasnili, da slučajno ne bi spregledal kakšne pomembne podrobnosti.

Prvi bo zraven, ko bo treba narediti kakšno neumnost. Pravzaprav bo zelo verjetno med prvimi, ki bodo zanjo sploh dali pobudo. A hkrati bo ves čas neizmerno pozoren, pazljiv in spoštljiv. Ko mu zaupaš nalogo, pa naj bo še tako majhna ali na videz nepomembna, jo bo opravil 178-odstotno. Ne 100. To bi bilo zanj občutno premalo. Prinesel in čuval bo tvoje osebne stvari, kot bi v rokah držal najdragocenejši zaklad na svetu. Sodeloval bo pri previjanju dojenčkov, iskal oblačilca, pospremil koga do šolskih vrat, pomagal pri pripravi hrane in pral oblačila. Seveda ročno. Ni opravila, ki ga ne bi sprejel, in skoraj ni trenutka, ko ne bi želel biti koristen.

Vmes pa mu bodo v očeh ves čas žareli tisti posebni žarki. Tisti, ki napovedujejo, da se v njegovi glavi že pripravlja nekaj novega. Kakšna norčija. Kakšna lumparija. Takšna otroško pristna, brez hudega kriminala, čeprav bi človek ob njegovem skrivnostnem nasmešku včasih pomislil, da načrtuje najmanj rop stoletja. In ko bo kaj ušpičil, bo praviloma tudi po pravici povedal. Morda z nekoliko manj podrobnostmi, kot bi si jih želeli odrasli, a vendarle.

Videl ga boš povsod, kjer se kaj dogaja. Kjer je treba teči, skakati, delati, igrati nogomet ali potiskati drugega otroka na avtomobilčku – poganjalčku, ki ima sicer samo še eno kolo, a vendarle gre. Če si dovolj močan. In če si dovolj vztrajen. On je oboje, trmasto vztrajen. Vmes bo tu in tam naredil vse, da ulovi kakšno podgano in sodeluje pri pripravi te posebne poslastice, ki je, takoj za pico, njegova najljubša jed.

Potem pa se bo zgodil trenutek, ki te bo povsem razorožil.

Brez posebnega razloga, brez velikega uvoda, se bo samo stisnil k tebi. Kot tisti mali medvedek, ki si želi biti čim bližje. Z roko te bo nežno pobožal po laseh, te pogledal s svojimi velikimi, živahnimi očmi in ti povsem samoumevno povedal, da si njegova najljubša oseba. Da te ima rad.

In ti boš za nekaj trenutkov pozabil na vse drugo.

Ker obstajajo otroci, ki ti svojo naklonjenost pokažejo z besedami. Drugi z dejanji. Nekateri jo skrijejo za nagajivostjo, ker je pokazati nežnost včasih težje kot narediti največjo neumnost na svetu.

On pa zna vse to združiti v en sam, neverjetno majhen in hkrati ogromen objem.

Ja, vse to je naš Molami. Star je približno šest let. Ja, približno. In prav ta beseda je ena tistih, ob katerih me vsakič znova, še nekoliko bolj, zaboli.

Molami je namreč eden tistih otrok, pri katerih niti datuma rojstva ne poznajo natančno. Ne vedo, katerega dne je prvič zajokal, kdaj je prvič odprl oči in kdaj se je začela njegova življenjska zgodba. Zato so mu datum rojstva določili po ocenah njegovih sposobnosti. Njihovi laični presoji seveda, ki ne temelji na dokumentih, razvojnih mejnikih. Morda pa tista »kmečka pamet« kot pravimo temu tukaj, včasih pride še kako prav.

Ne, da bi bilo to v gambijskem okolju kakšno veliko presenečenje. V Gambiji, tako kot v številnih drugih okoljih v Afriki (pa tudi drugje), so življenjske okoliščine, administrativne možnosti in tudi kulturni pogledi na rojstne dneve lahko precej drugačni od naših. Datum rojstva nima povsod enakega pomena, praznovanje pa ni nujno nekaj samoumevnega.

Toda ko pred seboj vidiš otroka, ki zna povedati toliko zgodb o svojem dnevu, ki opazi najmanjše podrobnosti in si zapomni stvari, na katere odrasli pozabimo, te vseeno stisne pri srcu ob misli, da o začetku njegove lastne zgodbe vemo tako zelo malo.

Rojstni dan so mu določili v januarju. In tako Molami ve, da ga takrat čaka praznovanje. Da bo lahko plesal, pel, jedel kaj dobrega in bil vsaj za en dan tisti, okoli katerega se vrti svet.

Le da obstaja možnost, da bo njegov naslednji rojstni dan drugačen. Da ga ne bo več praznoval v okolju sirotišnice. A lepo po vrsti.

Molami je v sirotišnico prišel pri približno letu in pol starosti. O njegovih začetkih je znanega izjemno malo. Odvzet je bil iz okolja, v katerem je bil večkrat zlorabljen, predvsem fizično, in velikokrat prepuščen sam sebi. Od takrat stikov s primarnim okoljem oziroma družino nima več.

Poskušam si predstavljati leto in pol starega otroka. Otroka, ki še ne zna povedati, kaj ga boli. Ki ne razume, zakaj nekdo odide in se ne vrne. Ki bi moral svet šele spoznavati skozi občutek varnosti, toplino naročja in zaupanje, da bo nekdo prišel, ko bo zajokal.

In potem pomislim na Molamija. Na njegove objeme. Na to, kako nežno zna pobožati človeka. Na to, kako zelo rad pomaga drugim. In se vprašam, koliko poguma je potrebnega, da otrok, ki je tako zgodaj spoznal tudi bolečino, še vedno ohrani toliko nežnosti. Res so neverjetna bitja.

V začetku je imel veliko težav pri navajanju in sprejemanju novega okolja. Njegova stiska se je kazala v številnih vedenjskih odklonih, nasprotovanju in težavah pri vzpostavljanju zaupanja. Kar ni prav nič nenavadnega. Otroci svojih izkušenj ne znajo vedno ubesediti. Včasih jih pokažejo skozi vedenje, ki ga odrasli najhitreje označimo za problematično, čeprav se za njim skriva nekaj povsem drugega.

Tudi sirotišnica ni okolje brez protislovij. V njej je veliko skrbi, truda, vsakodnevnega dela in ljudi, ki po svojih najboljših močeh skrbijo za otroke. A hkrati je to okolje, v katerem so vzgojni pristopi lahko precej drugačni od tistih, ki jih poznamo in zagovarjamo pri nas. Tudi palica je še vedno del resničnosti. In čeprav je v določenem kulturnem okolju takšen način discipliniranja lahko razumljen kot nekaj običajnega, to ne pomeni, da ga lahko spregledamo ali opravičimo. Strah pred kaznijo lahko utiša nasprotovanje, ne more pa nadomestiti občutka varnosti. Otrok se lahko nauči ubogati, ne da bi se ob tem naučil zaupati.

Prav zato se mi zdi pomembno, da o teh stvareh govorimo. Ne zato, da bi kogarkoli obsojali iz udobja lastnega sveta, temveč zato, ker imajo otroci, ne glede na to, kje se rodijo, enako potrebo po spoštovanju, nežnosti in varnosti.

In Molami je kljub vsemu, kar je doživel, počasi začel graditi svoj svet.

Povezal se je z drugimi otroki. Z Ousmanom sta postala najboljša prijatelja, takšna, ki se razumeta že s pogledom. In kadar se temu duu pridruži še Kalilu, kralj norčij, je običajno samo vprašanje časa, kdaj bo kdo od odraslih moral globoko vdihniti in prešteti do deset.

Ali do dvajset.

Včasih tudi to ne zadostuje. A prav v teh prijateljstvih je Molami našel nekaj dragocenega. Pripadnost. Nekoga, s katerim lahko deli skrivnosti, smeh, drobne zmage in velike otroške načrte.

Nikoli ni imel novih oblačil. Ali takšnih, za katera bi lahko zares rekel, da so samo njegova. Nikoli ni imel svoje igrače. Že ko sem bila prvič tam, me je spraševal, ali bo tudi on kdaj dobil kakšno igračko. In to vprašanje mi je ostalo v spominu. Ne zaradi igrače same. Temveč zaradi tistega majhnega »tudi jaz«.

Ker starejši otroci vidijo. Tudi kadar se pretvarjajo, da ne. Vidijo, da najmlajši dobivajo igrače, oblačila, različne pripomočke in stvari, ki jih potrebujejo. Vidijo, da se okoli dojenčkov vrti skoraj vsa pozornost. Včasih se zdi, da je je kar 95 odstotkov namenjene njim.

In to je po svoje razumljivo. Dojenčki so povsem odvisni od odraslih. Potrebujejo hranjenje, previjanje, nego, zdravljenje, stalno bližino. Njihove potrebe so glasne, neposredne in pogosto nujne.

Potrebe starejših otrok pa so velikokrat tišje.

Šestletnik ne bo vedno zajokal, ker si želi pozornosti. Včasih bo naredil neumnost. Včasih bo petkrat prišel vprašat isto stvar. Včasih bo želel pomagati pri vsakem opravilu, samo da bo lahko še nekaj minut v tvoji bližini. In včasih bo samo stal ob strani ter opazoval, kako nekdo drug dobiva nekaj, o čemer sam že dolgo sanja.

Brez velikega pompa. Brez pritoževanja. Njihovo življenje preprosto teče naprej.

Tudi zato sem bila ob vseh naslednjih obiskih res pazljiva, da sem poskušala enako pozornosti in sebe nameniti vsem. Najmlajšim in najstarejšim. Pa vsem tistim vmes, ki jih je včasih najlažje spregledati.

Ker čisto vsak otrok potrebuje občutek, da je viden. Da je pomemben. Da ni treba biti najmlajši, najbolj bolan, najbolj glasen ali najbolj priden, da si zaslužiš nekaj časa, nežnosti in ljubezni.

Ko sem se ponovno vrnila v Gambijo, je Molami dobil čisto svoja oblačila. No, vsaj za nekaj časa čisto svoja. Ko so bila umazana in so jih oprali, so jih nosili tudi drugi. Ker tako pač je. Kar je čisto, se razdeli. Ne glede na to, ali je fantovsko ali dekliško. Novo ali staro. Preveliko ali premajhno.

Deli se med vse. Morda pa je v tem tudi nekaj lepega. Nekaj, kar nas spomni, da so oblačila navsezadnje samo materialne stvari in da je lahko njihova vrednost tudi v tem, koliko otrokom služijo. Toda to ne pomeni, da ni pomembno, kako se otrok počuti v trenutku, ko prvič dobi nekaj, kar je namenjeno prav njemu.

Molami je bil presrečen. Sploh ker je bil na eni izmed majic narisan Superman. In če sem povsem iskrena, si težko predstavljam bolj primerno majico zanj. Ker je tudi sam en tak mali superjunak. Naš SuperMolami.

Brez ogrinjala, brez posebnih moči, brez sposobnosti letenja. Čeprav bi se pri zadnjem verjetno z veseljem preizkusil, če bi mu le kdo dal priložnost.

A z nečim, tistim najpomembnejšim za superjunake. Z neverjetno velikim srcem.

Potem pa je prišel trenutek, ki ga še danes težko opišem brez nasmeha in tistega posebnega občutka nekje globoko v prsih. Dobil je svojo igračko. Avtomobilček, ki se lahko sestavi v robotka.

Na videz povsem običajna igrača. Ena izmed tistih, ki jih imajo otroci pri nas pogosto toliko, da ne vedo več, s katero bi se igrali. Za Molamija pa je bila to čisto prva. Prva igrača, ki jo je lahko držal v rokah in zanjo rekel, da je njegova. Kako so mu zasvetile oči! Kako previdno jo je prijel, jo obračal, opazoval, raziskoval, kaj vse lahko naredi. Kot bi želel preveriti, ali je resnična. Ali bo ostala. Ali je res mogoče, da nekaj tako posebnega pripada prav njemu.

Kasneje je dobil še zobno ščetko. In ti dve stvari sta postali njegova največja zaklada. Robotek in zobna ščetka. Če bi ju postavili ob vse dragocenosti tega sveta, bi Molami najverjetneje brez pomisleka izbral prav njiju. Ni ju več spustil iz rok. Ves čas sta morala biti na varnem. Vsem je ponosno pokazal svojega robotka, a je bil izjemno pazljiv, komu ga bo dovolil prijeti. Ko je spal, ju je držal v rokah. Kot da bi se bal, da bi lahko izginila, če bi ju samo za trenutek izpustil.

In prav ta prizor me je najbolj ganil. Otrok, ki zaspi z zobno ščetko in avtomobilčkom v rokah. Kako malo je včasih potrebno, da otroku podariš občutek neizmernega bogastva. In kako veliko nam takšen prizor pove o svetu, v katerem je odraščal.

Seveda pa v sirotišnici nobena dragocenost ni povsem varna pred Kalilom. Nekega dne se je namreč odločil, da bi bilo nadvse zabavno Molamijevega robotka skriti. Saj veste. Malo heca. Malo avanture. Malo dodatne drame v sicer povsem običajnem dnevu.

No, drama je bila. In to precejšnja.

Molamiju so po licih tekle krokodilje solze. Iskal je svojega robotka, spraševal, pregledoval vse mogoče kotičke, Kalilu pa je verjetno precej hitro ugotovil, da njegova genialna ideja vendarle ni bila tako genialna.

Ko se je robotek vrnil, je Molami poskrbel še za zelo jasno in odločno vzgojno lekcijo. Kalila je postavil na mesto, kamor sodi. Nikoli več ne ponovi česa takega! In čeprav je bilo vsem skupaj na koncu skoraj nemogoče zadržati nasmeh, je bilo v tistih solzah tudi nekaj veliko globljega.

Za Kalila je bila to šala. Za Molamija pa je za nekaj trenutkov izginilo nekaj, kar je bilo prvič v življenju zares njegovo. In včasih odrasli pozabimo, da vrednosti stvari ne določa njihova cena, temveč zgodba, ki jo nosijo.

Poseben dogodek zanj je tudi kuhanje. Sploh kadar se pečejo podgane. Takrat ob Fatimi takoj postane naslednji glavni »sous-chef«. In verjemite, svojo funkcijo jemlje izjemno resno. Asistiral bo pri lovu na »divjo zver«, pomagal pri čiščenju, pripravi in sodeloval ves čas kuhanja. Ni pomembno, koliko dela je treba opraviti, koliko časa traja ali kako umazane bodo njegove roke. Pomembno je, da je zraven. Da sodeluje. Da je del nečesa, kar ima zanj poseben pomen.

In potem pride najboljši del. Ko je jed pripravljena, se bo z največjim veseljem in ponosom na široko mastil s to poslastico. Vmes jo bo seveda potisnil tudi pred moja usta. In ko bom, kot že tolikokrat, prijazno odklonila, se bo na ves glas zasmejal. Zmajeval bo z glavo, kot da nikakor ne more razumeti, kako je mogoče, da odrasel človek ne mara nečesa tako zelo dobrega.

Zanj je to skoraj nepredstavljivo. A ker je Molami poleg vsega tudi pravi mali gospod, bo poiskal primerno zrel mango in mi ga prinesel v uteho. Če že ne jem podgan, naj vsaj ne ostanem lačna. In ob takšnih trenutkih se vedno znova spomnim, kako zelo bogat je lahko otroški svet. Kako hitro zna otrok iz povsem običajnega trenutka narediti nekaj, kar ti ostane v spominu še dolgo potem, ko se dan konča.

 Naš Molami pa ima še eno čarobno moč. Človeka zna prebrati v delčku sekunde. In opazi vsako spremembo. Čisto vsako. Tudi tisto najmanjšo, ki je še sam skoraj ne zaznaš. Nova sončna očala? Hja, najprej jih mora preizkusiti on. Seveda. Kako bi sicer vedeli, ali so sploh primerna? Nova pričeska, drugačna oblačila, kakšna malenkost, ki je prej ni bilo? Molamiju ne bo ušla. Enkrat sem imela uhane brez zatičev zadaj. Naslednjič sem si nadela prozorne zatiče. In ja. Opazil je. Ne sprašujte me, kako. Temu malemu radarju res nič ne uide. Včasih se mi zdi, da bi ga morali zaposliti na kakšnem letališču, kjer bi zagotovo odkril še tisto, kar bi spregledali vsi varnostni sistemi skupaj.

A njegova pozornost ni namenjena samo stvarem. Usmerjena je predvsem v ljudi. V izraze na obrazih. V spremembe razpoloženja. V tiste drobne trenutke, ko se človek trudi biti videti dobro, pa mu to ne uspe povsem. In Molami jih opazi.

Morda prav zato, ker se je moral že zelo zgodaj naučiti opazovati svet okoli sebe. Ne vem. Tega ne morem trditi. Vem pa, da ima neverjeten občutek za ljudi. Res je bilo zelo malo dni, ko na Molamijevem obrazu ne bi žarel nasmeh. Morda so prav zato tisti redki dnevi, ko ga ni bilo, zaboleli nekoliko bolj. Malo ostreje. Ker ko si navajen otroka, ki s svojo energijo napolni skoraj vsak prostor, postane njegova tišina nenadoma zelo glasna.

Nikoli ni ničesar povedal naravnost. Vedno, ko se je kdo poslovil, ko je kdo odšel v posvojitev, je bil iskreno vesel. Skakal je, se smejal, spraševal, kam gre, kaj ga čaka, in sodeloval pri veselju drugih. In ko so v sirotišnico zarezali dnevi izgube, je bil prav on tisti, ki te je znal najbolj nežno, najbolj tolažilno objeti. Brez velikih besed. Brez vprašanj, na katera nihče ni poznal odgovora. Samo prišel je. Se stisnil. In ostal. Potem pa je rekel »let’s go play«. Ja, pri otrocih res ni »malih« ali »velikih« stvari ampak so samo stvari z ljubeznijo. In precej manj kompliciranja, kot v svetu odraslih.

Že lani, ko sva z Liu skupaj bili številne bitke, je bil prav Molami tisti, ki je vmes poskrbel, da sva nekajkrat skoraj izgubili živce. S kakšno norčijo, z neustavljivo energijo, z vprašanji ob najbolj neprimernem trenutku. Hkrati pa je prav s tem, povsem nezavedno, preusmerjal najine misli. Da sva lahko za nekaj trenutkov pozabili na skrbi, na težke odločitve, na nemoč in utrujenost. Da sva se nasmejali. In ostali prilično normalni. Kolikor je to včasih sploh mogoče.

Veliko je spraševal. Zanimalo ga je vse o državah, kamor so odhajali otroci. In seveda o Sloveniji. Ki si jo po mojem predstavlja kot nekakšno svetovno metropolo, polno neverjetnih stvari, velikih hiš, avtomobilov in kdo ve česa vsega še.

Zelo dobro pa je spoznal Italijo. Seveda, saj je tja odšlo največ otrok. Ve, da je glavno mesto Rim. Ve, da ima Italija veliko morja. In kar je zanj najpomembnejše – ve, da od tam prihaja pica. Njegova najljubša jed. O ja, pica! In rojstni dnevi! To so bili dnevi, ko se je Molami prelevil v največjega pop zvezdnika sirotišnice. S svojimi pevskimi in plesnimi točkami, ki bi jim lahko zavidal marsikateri nastopajoči.

Plesne gibe ima tako ali tako že v krvi. Glasba se še dobro ne začne, pa se njegove noge že premikajo. In potem se pridružijo roke, ramena, obraz, celotno telo.

In seveda občinstvo. Ker pri Molamiju skoraj nikoli ne ostane samo pri enem nastopajočem. Če se ne pridružiš prostovoljno, te bo pač povabil še enkrat. In še enkrat. Dokler ne boš plesal. Toda za vsem tem veseljem, vprašanji in zanimanjem za druge države se je skrivalo tudi nekaj, česar ni nikoli zares izrekel.

Nikoli ni na glas vprašal, ali bo tudi on kdaj dobil novo družino. Nikoli ni neposredno vprašal, ali bo tudi njega nekdo izbral. Si je pa želel. To se je pokazalo v drobnih pogovorih. Ko je govoril o sobici. O igračkah. O tem, kako je videti življenje drugje. Ko je spraševal, kaj vse imajo otroci v drugih državah in kaj tam počnejo. Morda so bile to povsem običajne otroške predstave. Morda tudi tihe želje, ki jih še ni znal povsem ubesediti.

In vsakič znova sem se vprašala, kako je otroku, ki opazuje odhode drugih. Ki se z njimi veseli, jim maha, jih objame in se nato vrne v svojo sobo. K svojim prijateljem. K svojemu vsakdanu. Ali kdaj pomisli, da bi lahko bil naslednji? Ali si upa želeti nekaj, za kar ne ve, ali se bo sploh zgodilo? In če si želi, ali o tem govori ali raje molči, ker je včasih lažje ne povedati na glas, kako zelo si nečesa želiš?

Molami je medtem še naprej spoznaval Italijo. Njene kraje. Njeno morje. Njeno pico. In ni vedel, da se s tem pravzaprav že pripravlja na nekaj veliko večjega. Na novo poglavje svojega življenja. Na nadaljevanje zgodbe, ki bo kmalu zavila na povsem novo pot.

Pot, ki ga vodi do Monice in Rodriga. Do njegove nove družine. Italijansko-španske naveze, ki bi jo, če bi jo želela opisati z nekaj besedami, najlažje predstavila takole: vroča, energična kri, ples, petje, pozitivna energija in nasmehi do ušes.

Predvsem pa ena sama ljubezen. Objemi, ki trajajo nekoliko dlje. Stiski dlani, ob katerih začutiš, da je nekaj preprosto prav. Energija, ki dvigne vse okoli sebe. Mladost in hkrati neverjetna zrelost. Tista posebna kombinacija, ko imaš pred seboj dva človeka, ki se znata iskreno veseliti življenja, obenem pa zelo dobro razumeta, kako veliko odgovornost prinaša starševstvo.

Ja, Molamija čakata dva neverjetna človeka.

Pa saj vem, da to rečem skoraj za vsaka bodoča starša, ki ju spoznam. Ampak kaj naj, če je pa res? In resnično sem hvaležna, da imam možnost te zgodbe spremljati tako zelo od blizu. Da lahko spoznavam ljudi, ki v postopke posvojitev vstopajo z velikimi pričakovanji, a tudi z odgovornostjo, vprašanji, strahovi in izjemno pripravljenostjo na vse, kar jih čaka.

S pomočjo Flavie in Simonna, staršev našega Mohammeda, ter agencije, s katero so skozi postopke šli tudi drugi posvojitelji iz Italije, smo spletli res neverjetno vez. Praktično ni več dneva, ko ne bi bili na vezi. In če pomislim, kako so se naše poti sploh srečale, se mi včasih zdi skoraj neverjetno, kako lahko nekaj, kar se začne na drugem koncu sveta, poveže toliko ljudi.

Ljudi, ki se morda nikoli ne bi spoznali. Ki govorijo različne jezike, prihajajo iz različnih okolij, imajo različne življenjske zgodbe. A jih povezuje nekaj, kar ne potrebuje prevoda. Skrb za otroke.

Prav zato skupaj pripravljamo tudi obsežnejšo vsebino o posvojitvah. Serijo pogovorov, predstavitev postopkov, svetovanj in različnih oblik pomoči ter informacij za vse, ki jih to področje zanima.

Ja, morda se kdo sprašuje, kdaj bo kaj več o posvojitvah. Verjemite, prihaja ogromno vsega. A vsi si želimo, da bi bila vsebina res temeljita, natančna, odgovorna in da bi poleg lepih zgodb osvetlila tudi zahtevnejše plati posvojitev. Vprašanja, dileme, postopke, otrokove potrebe, njegovo preteklost in odgovornost odraslih.

Ker posvojitev ni samo zgodba o srečnem koncu. Je tudi zgodba o izgubi, pripadnosti, identiteti, navezanosti in gradnji zaupanja. In predvsem mora biti zgodba o otroku. Ne o tem, kaj si odrasli želimo, temveč o tem, kaj otrok potrebuje. Ne egoistična odločitev (kar posvojitev vedno je). Če bo vse potekalo po načrtih, bomo prve vsebine predstavili že v naslednjem mesecu.

A da se vrnem k našemu malemu superjunaku. Monica in Rodrigo sta že ob prvem srečanju začutila, da je prav Molami tisti, ki je ves čas čakal nanju. In ko ju opazujem, kako govorita o njem, kako se veselita vsake novice, vsake fotografije in vsake nove podrobnosti, ki jo izvesta, je težko ostati ravnodušen.

Zanj sta že pripravila sobico. Njegovo sobico. V stilu Strele McQueena in Spider-Mana. Si predstavljate? Deček, ki je še nedolgo nazaj spal z robotkom in zobno ščetko v rokah, ker sta bila to njegova največja zaklada, zdaj na fotografijah opazuje sobico, ki je pripravljena prav zanj.

Sobo, v kateri so stvari izbrane z mislijo nanj. Na to, kaj ima rad. Kaj ga razveseli. Kaj mu bo pričaralo nasmeh. In ko je videl fotografije, bi se najraje kar teleportiral tja. Takoj. Brez čakanja. Brez letala. Brez vseh tistih odraslih zapletov, ki jih otroci tako ali tako ne razumejo in jih po njihovem mnenju verjetno povsem po nepotrebnem izumljamo.

A postopki posvojitev zahtevajo svoj čas. In prav je, da so opravljeni skrbno, odgovorno in z mislijo na otrokovo dobrobit. Molamija tako v kratkem, če bo vse potekalo po načrtih, čaka pot v Italijo. Sodni postopki so zaključeni, čakajo še na nove dokumente in woila – buon giorno.

In veste, kaj je bilo njegovo prvo vprašanje ob vsem? Ali imajo v Italiji tudi tako dobre pice, kot jo je jedel tukaj. Vsi smo se smejali.

Molami, imajo. Še boljše! Čeprav sem skoraj prepričana, da bo to želel preveriti osebno. In to ne samo enkrat. Najverjetneje bo potrebnih več zelo resnih degustacij, preden bo lahko podal svojo končno oceno.

Potem pa se je spomnil na Aisho. Na starejšo deklico, svojo prijateljico in zvesto sokompanjonko v norčijah. Ve, da je tudi ona v Italiji. Z otroki smo se namreč res veliko pogovarjali o vseh teh stvareh. O odhodih, novih domovih, državah in ljudeh. In neverjetno je, koliko si zapomnijo.

Koliko imen. Koliko drobnih podrobnosti. Koliko zgodb, za katere bi odrasli morda mislili, da so jih že zdavnaj pozabili. Molami je vprašal, ali bo Aisho lahko kdaj obiskal. In Monica mu je takoj odgovorila, da se bosta lahko veliko družila. Ker živijo zelo blizu. In ker so njuni družini že zdaj prijatelji. Ja, takšne oblike povezovanja so dokaj pogoste. Sploh, ko se združijo ljudje s takšno neverjetno energijo.

V tistem trenutku se je zgodilo nekaj, kar je resnično težko opisati. Tisti nasmehi. Tisti kriki sreče. Tisto neverjetno otroško navdušenje, ki se razlije po prostoru in ga za nekaj trenutkov povsem napolni. Kako zelo si želim, da bi lahko vse to delila z vami. Ne samo z besedami. Da bi lahko slišali njegov glas. Videli, kako se mu zasvetijo oči. Kako začne govoriti hitreje, ker misli prehitevajo besede. Kako se mu v enem samem trenutku na obrazu izriše toliko različnih občutkov.

Ker če se še tako zelo trudim vse natančno opisati, je skoraj nemogoče. Nekaterih trenutkov preprosto ni mogoče spraviti v stavke. Lahko jih samo doživiš. In jih potem nosiš s seboj. Dolgo. Morda za vedno.

In veste, kaj je še posebej lepo? Molami bo ostal Molami. Monica in Rodrigo bosta ohranila njegovo ime. Ime, s katerim je odraščal. Ime, ki so ga tolikokrat vzklikali njegovi prijatelji, ko so ga iskali po dvorišču. Ime, ki je odmevalo med nogometnimi tekmami, med norčijami, med smehom in ob vseh tistih trenutkih, ko je bilo treba nekoga poklicati, naj vendarle preneha s kakšno neumnostjo. Ime, ki ga je Fatima izgovorila neštetokrat. Ki sta ga klicala Ousman in Kalilu. Ki ga je poznala Aisha. Ki so ga slišali dojenčki, ko je prihajal pomagat pri previjanju.

Ime, ki pripada njegovi zgodbi. In prav to se mi zdi tako zelo pomembno. Ker Molami z odhodom v Italijo ne bo postal nekdo drug. Ne bo otrok brez preteklosti, ki bi se mu življenje začelo šele tistega dne, ko bo prestopil prag novega doma. Njegova zgodba se je začela že mnogo prej. V Gambiji. V svetu, ki mu ni vedno prizanašal. V svetu, kjer je doživel stvari, ki jih noben otrok ne bi smel. A tudi v svetu, kjer je našel prijatelje, se naučil plesati ob glasbi, lovil podgane, igral nogomet, pomagal pri kuhanju, se smejal do solz in prvič v rokah držal svojega robotka. V svetu, kjer je bil ljubljen, kjer je pogrešal, kjer je izgubljal in kjer se je učil pripadati. In nič od tega ne sme izginiti samo zato, ker ga zdaj čaka drugačno življenje.

Njegova preteklost ni nekaj, kar bi bilo treba izbrisati, da bi lahko imel lepo prihodnost. Je del njega. Del njegove identitete. Del zgodbe, ki jo bo nekoč morda želel razumeti, raziskovati, o njej spraševati. Morda bo želel vedeti, kje je naredil prve korake, kdo so bili njegovi prijatelji, kdo ga je učil novih besed in zakaj ima tako rad pico, podgane in ples.

Morda se bo nekoč želel vrniti. Morda bo želel pokazati svojim otrokom, od kod prihaja. Morda pa bo samo želel slišati zgodbe o malem dečku, ki je znal v enem samem dnevu narediti pet neumnosti, opraviti deset koristnih stvari in s svojim objemom nekomu polepšati še tako težek dan.

In takrat si želim, da bi imel ob sebi ljudi, ki mu bodo znali povedati, da je vse to del njega. Da lahko pripada Italiji in hkrati ostane povezan z Gambijo. Da mu ni treba izbirati med svetovoma. Da ima lahko rad svojo novo družino, ne da bi moral pozabiti na ljudi in kraje, ki so bili del njegovega življenja pred njo. In da ga nič od tega, kar je doživel, ne določa v celoti. Ker je mnogo več kot otrok, ki je bil zapuščen. Mnogo več kot otrok iz sirotišnice. Mnogo več kot otrok, ki čaka na posvojitev.

Je Molami. Naš mali SuperMolami.

Deček, ki opazi prozoren zatič na uhanu, ki bi z veseljem pojedel podgano za zajtrk, kosilo in večerjo, če bi mu to le dovolili, ki sredi najresnejšega opravila najde razlog za smeh in ki bo še tako dolgo držal tvojo roko, da boš skoraj pozabil, da si jo kdaj nameraval izpustiti.

In če me vprašate, ali bomo o njem še slišali? O, verjemite, da bomo. Morda bo nekoč stal na velikem odru, plesal pred množico ljudi in jih navduševal s svojo neustavljivo energijo. Morda bo glasbenik. Morda nogometaš. Morda bo počel nekaj povsem tretjega. Morda pa bo samo človek, ki bo znal nekoga objeti takrat, ko bo ta objem najbolj potreboval.

In če bo tako, bo že to nekaj izjemnega. Ker svet ne potrebuje samo velikih zvezdnikov in superjunakov. Potrebuje tudi ljudi, ki opazijo druge. Ki pomagajo, ne da bi jih kdo prosil. Ki znajo biti nežni. Ki v tuji žalosti ne iščejo velikih besed, ampak preprosto ostanejo. In vse to Molami že zna.

Zdaj si želim samo, da bi tudi sam čim večkrat prejel vse tisto, kar tako nesebično daje drugim. Da bo imel ob sebi nekoga, ki bo opazil, kdaj njegov nasmeh ni povsem iskren. Nekoga, ki bo razumel, da se za kakšno neumnostjo morda skriva potreba po bližini. Nekoga, ki mu bo dovolil biti otrok. Ne vedno priden, ne vedno nasmejan, ne vedno pogumen.

Samo otrok. Otrok, ki bo svojo prvotno izgubo vedno nosil v sebi.  Ki bo lahko kdaj tudi jezen. Žalosten. Prestrašen. Ki mu ne bo treba biti mali superjunak vsak dan. Ki mu ne bo treba pomagati, da bi bil opažen. Ki mu ne bo treba nikogar zabavati, da bi si zaslužil pozornost. In ki mu ne bo treba biti nič posebnega, da bi bil neizmerno ljubljen.

Kako zelo preprosta želja. In hkrati  tako zelo velika.

In ja – ko tako pomislim na vse te zgodbe, na vse otroke, ki sem jih spoznala, in na ljudi, ki so se zaradi njih znašli na moji poti, me vedno znova prevzame neizmerna hvaležnost. Ne samo zato, ker imam priložnost biti del njihovih življenj. Temveč zato, ker so oni postali del mojega. Ker se zaradi njih prepletajo vezi med ljudmi, ki jih ločujejo tisoči kilometrov. Ker se med Gambijo, Slovenijo, Italijo in drugimi državami spletajo prijateljstva, ki jih pred nekaj leti nihče od nas ne bi mogel niti predvideti.

In ker imam to neverjetno čast, da lahko nekatere od teh zgodb spremljam od trenutkov, ko je vse še negotovo, do trenutkov, ko se začnejo odpirati povsem nova vrata.

Seveda ne vem, kaj vse čaka Molamija. Nihče od nas ne ve. Vem, da selitev v novo državo in prihod v novo družino ne izbrišeta vsega, kar je otrok doživel. Da tudi najlepši začetki zahtevajo čas, potrpežljivost, razumevanje in ogromno ljubezni.

Vem pa tudi, da ga čakata človeka, ki se tega zavedata. Ki ga že zdaj sprejemata z njegovo preteklostjo, njegovim imenom, njegovimi posebnostmi in vso tisto neverjetno energijo, ki jo premore.

In da se bo njegova zgodba nadaljevala. Ne kot pravljica, v kateri po zadnji strani ni več nobenih težav. Ampak kot življenje. Resnično, nepredvidljivo, včasih zahtevno, včasih čudovito. In prav zato tako dragoceno.

Veste, Pisma iz sirotišnice velikokrat nosijo težke zgodbe. Takšne, ob katerih zmanjka besed. Takšne, ki te spremljajo še dolgo potem, ko jih zapišeš. Takšne, ob katerih se sprašuješ, koliko krivic, bolečine in izgube lahko prenese eno samo majhno življenje.

Toda med vsemi temi zgodbami obstajajo tudi trenutki, ki te spomnijo, zakaj je vredno vztrajati. Zakaj je vredno poslušati. Zakaj je vredno ostati. Zakaj je vredno verjeti, da lahko ljudje drug drugemu spremenimo življenje.

In danes je eden takšnih trenutkov. Danes ne pišem o otroku, ki ga je svet pozabil. Pišem o dečku, ki ga je nekdo opazil. O dečku, ki je nekoč spraševal, ali bo tudi on kdaj dobil igračko, danes pa že občuduje fotografije svoje nove sobice. O dečku, ki je gledal, kako njegovi prijatelji odhajajo v nove družine, zdaj pa počasi spoznava, da se tudi pred njim odpirajo nova vrata. O dečku, ki še vedno ne ve natančno, katerega dne se je rodil.

A bo morda že kmalu doživel rojstni dan, na katerem bo imel ob sebi ljudi, ki bodo poznali njegovo najljubšo torto, njegove najljubše pesmi, njegove male navade in vse tiste drobne stvari, zaradi katerih je Molami prav Molami.

In morda bo nekoč, ko bo starejši, razumel, kako veliko ljudi je spremljalo njegovo pot. Kako zelo so se veselili zanj. Kako zelo so si želeli, da bi mu bilo lepo. In kako veliko sled je pustil v življenjih ljudi, ne da bi se tega sploh zavedal.

Molami, ne vem, ali boš nekoč prebral to pismo.

Morda ti ga bo kdo prevedel. Morda se mu boš smejal, ko boš prebral, kako si skrival zobno ščetko, kako si se jezil na Kalila in kako si me prepričeval, naj vendarle poskusim podgano. Morda boš ob kakšni fotografiji prepoznal prijatelja. Morda se boš spomnil vonja hrane, zvokov dvorišča, glasov, ki so te klicali, ali tistega avtomobilčka, ki se je spremenil v robotka.

In morda se ne boš spomnil ničesar od tega. Tudi to je v redu. Zato pa bomo nekatere spomine čuvali mi. Ja, veliko si se nas dotaknil. »Tete« Liu še posebej, nekoč ti bom povedala (ali pa kar ona sama), zakaj si takrat moral pisat črko »M«. Da boš, če boš nekoč želel, lahko izvedel, kako zelo poseben deček si bil. In kako zelo smo se veselili zate.

Samo nekaj ti želim.

Da nikoli ne izgubiš tiste iskrice v očeh. Da še naprej plešeš, tudi kadar glasbe ni. Da ostaneš radoveden, nagajiv, nežen in pogumen. Da boš imel dovolj prostora za vse svoje sanje. In da boš, kjerkoli že boš, vedno vedel, da je na svetu prostor, kjer ti ni treba ničesar dokazovati, da bi bil ljubljen. Ker si tega vreden že samo zato, ker si.

Molami. Naš mali superjunak.

In čeprav se zdi, da se eno poglavij tvoje zgodbe pravkar zaključuje, vem, da je resnica povsem drugačna. To je šele začetek. In kako neizmerna čast je, da smo smeli biti del poti do njega. Da smo lahko bili priča tvojim prvim velikim zakladom, tvojim drobnim zmagam, tvojim solzam, objemom in smehu. Da se lahko danes veselimo s tabo.

In da nas bo, ne glede na to, kam vse nas bo življenje odneslo, za vedno povezovalo nekaj tako preprostega, kot je zgodba enega majhnega dečka. Dečka, ki je imel, srce, v katerem je bilo prostora za vse.

In zdaj si želim, da bi svet končno pokazal, koliko prostora ima tudi on zanj.

Molami naš, naj ti življenje odslej podari čim več tistega, kar si ti tako pogosto podarjal nam – razlogov za smeh, toplih objemov in občutka, da nekam pripadaš. In ko boš nekoč v svoji novi sobici zaspal, morda z robotkom v rokah, morda z novo igračo, morda pa samo mirno, brez potrebe, da bi karkoli čuval, si želim predvsem eno.

Da boš vedel, da te zjutraj nekdo čaka, preprosto zato, ker si njihov Molami. In ker boš, ko se zjutraj zbudiš, še vedno njihov. Tudi če boš tistega dne naredil največjo neumnost na svetu. Čeprav, glede na to, da te poznam, o tem zadnjem skoraj ne dvomim.

Srečno, naš SuperMolami!